Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


51 - 60 / 87
Na začetekNa prejšnjo stran123456789Na naslednjo stranNa konec
51.
Mednarodnopravna ureditev varstva kulturne dediščine : diplomsko delo
Lana Nastja Anžur, 2017, diplomsko delo

Opis: V pričujočem delu se soočamo s tematiko varstva kulturne dediščine in njenega umeščanja v mednarodnopravno sfero. Čeprav med pravnimi panogami varstvo kulturne dediščine ne zavzema tako vidnega položaja kot nekatere t. i. "klasične" panoge, denimo kazensko ali civilno pravo, to nikakor ne pomeni, da je področje nezanimivo oz., da ne more postavljati kompleksnih izzivov pri reševanju pravnih problemov. Prav tako sega ideja o varstvu in zaščiti objektov posebne kulturne vrednosti že daleč v zgodovino. Zavest o nujnosti takega ravnanja je izpričana že v starem Babilonu. To predstavljam v uvodnem, zgodovinskem delu naloge. A čeprav gre za takšno kontinuiteto, panogi ne moremo očitati zastarelosti. V zadnjih nekaj letih se je odločilno pokazala volja udeležencev mednarodnega prostora po napredku in inovacijah (pravnih) s sprejemom nekaterih takšnih ukrepov s strani mednarodnih organizacij. Eden od njih je v maju v Nikoziji sprejeta t. i. "Blood antiquities convention". Prav konvencije so kot osnovno orodje pri doseganju naprednih ciljev najpomembnejši dejavnik. Prav njim in organizacijam, ki so za njihovo kreacijo zaslužne, se posvečam v drugem delu. Zaobjete so vse mednarodne organizacije, ki imajo moč ustvarjanja zavezujočih dokumentov za države in organizacije, ki sicer nimajo takšnih sposobnosti, a so aktivno udeležene pri njihovem nastajanju. Predstavljam tudi telesa pod njihovim okriljem, ki sopovezana z udejanjanjem skupnih ciljev. Trenutno je na področju varstva kulturne dediščine ena od najbolj perečih tematik varstvo kulturnih dobrin v okviru oboroženih spopadov. V lanskem letu smo bili priča zgodovinskemu dogodku, ko je Mednarodno kazensko sodišče v Haagu prvič izdalo obsodilno sodbo v primeru Al Mahdi, s področja varstva kulturne dediščine. Šlo je za uničevanje kulturnih spomenikov v Maliju s strani terorističnih organizacij. Tej temi se posvečam v tretjem delu. Poskušam analizirati mehanizme, ki so trenutno na voljo, za uresničevanje varnostnih ukrepov v primerih oboroženih spopadov. Poskušam tudi postaviti razločevalno mejo med posameznimi uničenji. Ne gre enačiti primerov, ko do poškodovanja pride v smislu kolateralne škod in poškodovanja, ki je namerno, usmerjeno na določeno kulturno dobrino zaradi emotivne vrednosti, ki jo ta predstavlja določeni družbeni skupini. Delo zaključujem z analizo trenutnih možnost za reševanje problematik, ki se pojavljajo na področju kulturne dediščine in njihovimi mogočimi alternativami. Priznati je treba, da je področje prava kulturne dediščine nekoliko togo. Vzrok temu so na eni strani pomanjkanje primernih pravnih instrumentov za reševanje, na drugi pa nepripravljenost držav, ki velikokrat postavljajo nacionalni interes pred interes celotnega človeštva in tako odklanjajo sprejem konvencij in drugih aktov, ki bi področje lahko ustrezno uredili.
Ključne besede: mednarodno pravo, kulturna dediščina, oboroženi spopadi, reševanje sporov, diplomske naloge, bolonjski program
Objavljeno v ReVIS: 16.08.2018; Ogledov: 2919; Prenosov: 157
.pdf Celotno besedilo (785,37 KB)

52.
53.
54.
Dialektična metoda in njena uporaba pri reševanju pravnih primerov : doktorska disertacija
Luka Martin Tomažič, 2017, doktorska disertacija

Opis: Avtorjeva raziskava je osredotočena na razvoj dialektičnega modela argumentacije v pravu, ki ima idejno osnovo v Heglovi in sholastični dialektiki. Reševanje kompleksnih pravnih primerov je v okviru te metode v svojem bistvu vrednostno tehtanje, ki poteka kot dialektično soočanje potencialnih argumentov, ki skozi intelektualno dejavnost razlagalca privede do sinteze, se pravi do rešitve pravnega primera.Pri tem avtor sledi pojmovanju t.i. amsterdamske, pragma-dialektične,šole argumentacije, kidialektiko, logiko in retoriko razume kot medsebojno povezane pojmovne kategorije, ki jih je, v kontekstu pravniškega razlogovanja, smiselno preučevati hkratno. Medtem ko se pragma-dialektiki ukvarjajo zlasti z rekonstrukcijo in analizo argumentacije, kot poteka v pravni praksi, pa avtorja zanima razvoj modela, ki bo praktično uporaben in ne bo omogočal zgolj rekonstrukcije in analize, temveč tudi oblikovanje argumentacije, s čimer bo lahko v pomoč tudi praktikom, zlasti sodnikom in odvetnikom.Hkrati avtor, v okviru razvoja dialektične metode, proučuje pravilnost stališča, da je pravniško sklepanje v mnogih kompleksnih primerih entimemsko in da ne poteka v obliki običajnega silogizma. Klasična pravna teorija pravniško razlogovanje namreč pojmuje kot silogistično, avtor pa meni, da je pravilneje, da ga v mnogih kompleksnih primerih, v katerih obstaja potreba po vrednostnem tehtanju, pojmujemo kot entimemskega, saj pri sklepanju pogosto obstajajo skrite premise. Pri tem sledi Waltonovi definiciji in kot entimem pojmuje vsako sklepanje, ki ima eno ali več premis, ki niso eksplicitno navedene, ampak so potrebne, da bi lahko iz besedila izluščili celotno sklepanje.
Ključne besede: reševanje kompleksnih pravnih primerov, hegeljanska dialektika, kvalitativni preskok
Objavljeno v ReVIS: 06.08.2018; Ogledov: 3265; Prenosov: 241
.pdf Celotno besedilo (1,88 MB)

55.
56.
57.
Alternativno reševanje sporov na področju zavarovalniške dejavnosti : diplomsko delo
Urška Star, 2018, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga je osredotočena na analizo alternativnega reševanja sporov na področju zavarovalniške dejavnosti. Zavarovalniški spori so posebnizato, ker izvirajo večinoma iz zavarovalne pogodbe. Zavarovalniceimajonamreč interes, da spore rešijona čim hitrejši, miren in zaupen način ter nadaljujejoposlovna razmerja s strankami kot zavarovalci. Obenem pa so zavarovalnice po zakonu zavezane zagotoviti postopke izvensodnega reševanja sporov za stranke kot potrošnike. Ker gre v zavarovalniški dejavnosti velikokrattudiza spore vezane na odškodnino, pa imajo podoben interes tudi zavarovanci, da dobijo izplačilo. Zavarovalna pogodba je sicer ena izmed bolj kompliciranih pogodb obligacijskega prava, zato je potrebna pojasnitev tudi bistvenih institutov zavarovalnega prava. Nepoznavanje vsebin zavarovalnih pogodb in dejavnosti je namreč lahko tudi razlog, ki privede do sporov. Diplomska naloga,ob presoji in primerjavi s sodnim postopkom reševanja sporov zastopa stališče, da so oblike alternativnega reševanja sporov, kot so predvsem arbitraža, ki je najbolj podobna postopkom pred sodišči in se konča z meritorno odločbo, pa tudi mediacija, kot posredovalni organ ter institut varuha dobrih poslovnih običajev v zavarovalništvu, za primere kršitev etičnega kodeksa in dobrih poslovnih običajev zavarovalnic, primerni načini za razreševanje zavarovalniških sporov. Pomembno jih je le uporabiti na pravilen način in s pravo obliko glede na naravo spora.
Ključne besede: zavarovalništvo, alternativno reševanje sporov, zavarovalni spori, arbitraža
Objavljeno v ReVIS: 26.07.2018; Ogledov: 2889; Prenosov: 236
.pdf Celotno besedilo (715,03 KB)

58.
59.
Arbitražna rešitev mednarodnega spora na primeru Filipini vs. Kitajska v južnokitajskem morju : magistrsko delo
Uroš Kolman, 2017, magistrsko delo

Opis: Naloga začenja z definicijo mirnega reševanja mednarodnih sporov in obravnava prepoved uporabe sile kot temeljno načelo mednarodnega prava. Sledi pregled diplomatskih sredstev mirnega reševanja sporov (pogajanja, dobre usluge anketa, mediacija in konciliacija) in predstavitev osnovnih značilnosti arbitraže in Meddržavnega sodišča. Ta del naloge vsebuje tudi dva praktična primera reševanja mednarodnih sporov: primer arbitraže v sporu med Argentino in Čilom v zadevi ožine Beagle in primer reševanja ozemljskega spora med Belize in Gvatemalo. Naloga vsebuje tudi osnovne podatke o Konvenciji ZN o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS). Nato se naloga osredotoči na primer arbitraže v Južnokitajskem morju. 22. januarja 2013 je Republika Filipini vložila zahtevo za arbitražo proti Ljudski republiki Kitajski po Prilogi VII Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu. Arbitraža se nanaša na vlogo zgodovinskih pravic in izvor pomorskih upravičenj v Južnokitajskem morju, status določenih pomorskih dejavnikov v Južnokitajskem morju in vprašanje zakonitosti določenih aktivnosti Kitajske v Južnokitajskem morju, ki jih Filipini označujejo kot kršitev Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu. Kitajska je zavzela stališče nepriznavanja in nesodelovanja v postopku. Stalno arbitražno sodišče (PCA) je bilo sekretar postopka. V zadevi arbitraže v Južnokitajskem morju je arbitražni senat 29. oktobra 2015 izdal Odločbo o jurisdikciji in sprejemu pristojnosti in nato Arbitražno odločbo 12. julija 2016.
Ključne besede: mirno reševanje mednarodnih sporov, arbitraža, ozemljski spor, razmejitev, zgodovinske pravice
Objavljeno v ReVIS: 12.07.2018; Ogledov: 2615; Prenosov: 173
.pdf Celotno besedilo (1,25 MB)

60.
Iskanje izvedeno v 0.32 sek.
Na vrh