Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Fibromialgija je ena hujših oblik kronično razširjene bolečine po telesu, ki prizadetemu posamezniku znižuje kakovost življenja. Za fibromialgijo je značilna kompleksna polisimptomatika. Uspešnega zdravljenja trenutno še ne poznamo, zato z različnimi farmakološkimi in nefarmakološkimi pristopi blažimo zgolj njeno simptomatiko. Eden tovrstnih je tudi tehnika »Tension, Stress and Trauma Release« - TRE, ki je serija telesnih vaj, pri katerih se s samoindiciranimi nevrogenimi tremorji sproščajo notranje napetosti, kar posledično vpliva tudi na boljše počutje posameznika. Zaradi pozitivnih učinkov, ki naj bi jih imela tehnika TRE, smo se odločili, da raziščemo njene učinke na kakovost življenja posameznikov s fibromialgijo. Za namene raziskave sta bili oblikovalni dve skupini, vsaka po štiri udeleženke, ki so v šestih zaporednih tednih opravile skupno 11 TRE vaj. Od tega enkrat individualno s TRE inštruktorjem, petkrat v okviru TRE skupine pod vodstvom TRE inštruktorja in sočasno petkrat samostojno doma. Zaradi kompleksnosti problema je bil uporabljen kombiniran raziskovalni pristop. Vrednostno nevtralni in objektivni podatki so bili preučevani s kvantitativno metodo z uporabo različnih raziskovalnih instrumentov pred, med in po TRE srečanjih. S kvalitativno metodo v obliki delno strukturiranega intervjuja, izvedenega šest mesecev po TRE srečanjih, so bila pridobljena osebna mnenja in doživljanja udeleženk, s čimer so končne objektivne ugotovitve povezane v koncept. Kljub začetnim pomislekom, da tehnika TRE ne bo dosegla želenih rezultatov, v raziskavi ugotavljamo, da je TRE učinkovita metoda, s katero lahko posamezniki s fibromialgijo kratkoročno izboljšajo fizično, dolgoročno pa tudi psihično počutje, kar ima pozitiven vpliv na kakovost življenja. Ena od udeleženk pravi: »Je blo sigurn izboljšanje. Bom rekla splošnega počutja«. In druga: »Tak je blo, ko da ti je nekdo neko blokado v glavi odpr. … Bolj mirna sem bila.«
Ključne besede: fibromialgija, nefarmakološki pristopi, psihosomatika, stres, vaje za sproščanje, napetost, travme, magistrske naloge
Objavljeno v ReVIS: 27.10.2023; Ogledov: 472; Prenosov: 77
Celotno besedilo (2,47 MB)

Opis: Porod je naravna in normalna izkušnja. Vaginalni porod spremljajo sočasna tveganja, saj se močno obremenijo mišice medeničnega dna (MMD) in presredek. Vsekakor pusti za seboj določeno posledice, še posebej takrat, kadar pride do rezanja presredka oziroma epiziotomije. Epiziotomija je kirurško povečanje vaginalne odprtine z rezom v drugem delu druge porodne dobe. Situaciji, pri katerih je rez nujno potrebno opraviti, sta operativno dokončanje vaginalnega poroda in pri medenični vstavi. Tudi kadar oseba, ki vodi porod (babica/porodničar) oceni, da je tkivo presredka trdo in neelastično, se lahko odloči za epiziotomijo. Znanih je sedem vrst epiziotomij. V Evropi je najpogosteje uporabljena mediolateralna epiziotomija. Bolečina in nelagodje ob celjenju rane zmanjšuje kakovost in funkcionalnost žensk. Pri pregledu literature smo ugotovili, da se je fizioterapevstka obravnava izkazala kot učinkovit pristop pri lajšanju težav ob epiziotomiji. Vaje za krepitev MMD so najučinkovitejša metoda za hitrejše celjenje epiziotomijske rane. Za zmanjšanje bolečin v presredku se najpogosteje uporablja fizikalna terapija. Terapevtski ultrazvok, transkutana električna nevro stimulacija in nizkoenergijski laser dajejo spodbudne rezultate pri lajšanju perinealne bolečine. Obravnava je v poporodnem obdobju vedno individualna in prilagojena posameznici. Le tako lahko dosežemo zastavljene cilje in ji zagotovimo kakovostno oskrbo ter čim hitrejšo vzpostavitev njenega zadovoljstva in zdravja.
Ključne besede: fizioterapevtska obravnava ob epiziotomiji, bolečine v presredku, vaje za krepitev mišic medeničnega dna, poporodno obdobje
Objavljeno v ReVIS: 29.11.2022; Ogledov: 853; Prenosov: 57
Celotno besedilo (1,27 MB)

Opis: Artroza je degenerativno stanje, ki nastane kot posledica mehanskih preobremenitev sklepa. Artroza kolčnega sklepa prizadene sklepni hrustanec, ki počasi izginja in se lušči. Pojavi se jutranja okorelost in bolečine v področju dimelj ter zadnjice. Kasneje se bolečina poveča med telesno dejavnostjo in zmanjša ob počitku. Običajno se pojavi pri starejših odraslih. Artroza pa povzroča tudi spremembe subhondralne kosti, ligamentov in sklepne ovojnice. Za diplomsko nalogo smo izvedli pregled literature in med seboj primerjali že izvedene raziskave. Raziskave smo iskali v digitalnih virih in v knjižnicah Zdravstvene in Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani ter Visokošolskega zavoda Fizioterapevtika. Vključili smo 26 raziskav, na podlagi katerih smo skušali ugotoviti, katere fizioterapevtske metode so najučinkovitejše pri zdravljenju artroze kolčnega sklepa. Terapevtske vaje, zdravstveno ozaveščanje bolnikov ter izguba telesne mase so trenutno priporočene smernice za zdravljenje artroze kolčnega sklepa. Vendar smo med pisanjem diplomske naloge ugotovili, da je tudi manualna terapija v kombinaciji s terapevtskimi vajami učinkovita fizioterapevtska metoda pri obravnavi bolnikov z OA kolčnega sklepa. Priporočena je uporaba tehnike sklepne mobilizacije z gibanjem, saj z njo dosežemo pravilnejše artrokinematično gibanje v sklepu, s tem med drugim vzpostavimo pravilnejše obremenitve sklepnega hrustanca in zaviramo nastanek degenerativnih sprememb. Prav tako je priporočena uporaba tehnike pasivne mobilizacije pri bolnikih z OA kolčnega sklepa. Nekaj zaključkov raziskav, vključenih v diplomsko nalogo, je ugotovilo, da ima tudi vadba v vodi kratkotrajne pozitivne učinke. Ko pripravimo fizioterapevtski program za obravnavo artroze kolčnega sklepa, ga predstavimo bolnikom, upoštevamo njihovo mnenje in ga med rehabilitacijo spremenimo in prilagodimo posamezniku, če ne dosežemo rezultatov.
Ključne besede: osteoartroza kolčnega sklepa, osteoartritis, menedžment artroze kolčnega sklepa, terapevtske vaje za osteoartritis kolčnega sklepa, mednarodna priporočila za zdravljenje artroze.
Objavljeno v ReVIS: 16.11.2021; Ogledov: 1240; Prenosov: 209
Celotno besedilo (714,20 KB)

Opis: Bolečina v križu je eden največjih globalnih problemov, s katero naj bi se v svojem življenju srečale kar tri četrtine ljudi. Gre za kompleksno težavo, ki je posledica veliko soodvisnih biopshihosocialnih dejavnikov. Veliko pacientov trpi za kronično bolečino v križu, ki predstavlja velik zdravstveni in ekonomski problem. Fizioterapevtska obravnava bolečine v križu zajema različne metode, katerih del je tudi vadba. V zadnjih letih so priljubljene vaje za stabilizacijo trupa, zato smo z diplomsko nalogo želeli preveriti, ali so dejansko učinkovitejše od standardne vadbe, in podati predloge za vadbo pri pacientih s kronično bolečino v križu. Pregled literature je pokazal, da sta obe obliki vadbe srednje- in dolgoročno enako učinkoviti, vendar lahko zagovarjamo, da so vaje za stabilizacijo trupa učinkovitejše pri zmanjšanju bolečine in povečanju zmanjšanih zmožnosti samo kratkoročno. Prav zato v prvi fazi rehabilitacije priporočamo uporabo vaj za stabilizacijo trupa, da paciente naučimo aktivacije globokih mišic trupa. Izkazalo se je, da le malo študij paciente spremlja v daljšem časovnem obdobju, kar je pri kronični bolečini izjemnega pomena. Opazili smo veliko pomanjkanje dolgoročnih programov vadbe, saj se zdi, da so osnovne vaje za stabilizacijo trupa premalo intenzivne, da bi pacienti samo z njihovo uporabo ohranjali dolgotrajno stabilizacijo. Ker želimo, da stabilizacija trupa postane avtomatizirana, je ključno, da v drugem koraku rehabilitacije združimo vaje za stabilizacijo trupa in standardne vaje. Osnove stabilizacije uporabimo pri funkcionalnih vzorcih, kot sta hoja in počepanje, pa tudi standardnih vajah z lastno težo, proti uporu, povečanju mišične moči in drugih oblikah vadbe. Menimo, da bi morala stroka postaviti jasno definicijo obeh oblik vadbe, saj je ločnica med njima pogosto nejasna, nato pa pripraviti program varnih in ustreznih vaj glede na njihovo težavnost. Ker je bolečina v križu tako kompleksna, moramo vadbo vedno individualizirati ter upoštevati poklic pacienta in njegovo psihično stanje.
Ključne besede: kronična bolečina v križu, vaje za stabilizacijo trupa, standardne vaje
Objavljeno v ReVIS: 19.10.2021; Ogledov: 1760; Prenosov: 395
Celotno besedilo (827,40 KB)

Opis: BvK lahko prizadene vsakega, ne glede na starostno obdobje ali spol. Bolečine lahko nastajajo zaradi poškodbe, pogostejše patologije pa so posledica nepravilne drže in zmanjšanega mišičnega tonusa. V športu nastajajo najpogosteje poškodbe spodnjih udov in ledvenega predela med treningi v glavnem delu sezone, ne glede na šport. Pri športih, ki vključujejo komponento fleksibilnosti v kombinaciji z eksplozivnimi gibi in veliko ponovitvami, pogosto nastane kronična oblika BvK. Zaradi fleksibilnosti se pri plesu BvK pojavi že v zelo zgodnjih letih. Že otroci in mladostniki začnejo s telesno prezahtevnimi treningi, kar predstavlja za mišice velik napor. Zaradi težavnosti in količine teh že mladi dobivajo poškodbe. Na začetku so te manjše, a brez zdravljenja in primerne razporeditve treningov, na dolgi rok povzročijo kronične težave. Zaradi prisilne plesne drže nastane anteriorni nagib medenice in tog ledveni predel, kljub temu da so vretenca v drugih ravneh precej fleksibilna. Težave bi bilo moč preprečiti s pravilno prilagojenim programom treninga, ki bi plesalcem že v mladih letih omogočal pripravo telesa na takšno vrsto napora. Dokazano je, da vključitev stabilizacijske vadbe v redni proces treninga posameznika pozitivno vpliva na preprečevanje BvK. Optimalna telesna pripravljenost nastanek poškodb prepreči in se tako izognemo povečani količini stresa ob poškodbi. BvK je lahko za plesalca težko psihično breme, saj je rehabilitacija kronične BvK lahko dolgotrajna, kar velja tudi za odsotnost s treningov, nastopov in tekmovanj. Z ozaveščanjem pomembnosti redne stabilizacijske vadbe pozitivno vplivamo na psihološko in telesno korist za plesalca.
Ključne besede: Bolečine v križu, ples, poškodba, stabilizacija trupa, stabilizacijske vaje
Objavljeno v ReVIS: 30.09.2021; Ogledov: 1390; Prenosov: 101
Celotno besedilo (570,06 KB)