Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


11 - 12 / 12
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
11.
Pravica do zdravega življenjskega okolja v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice
Andreja Friškovec, 2023

Opis: Mednarodna skupnost je šele oktobra 2021 z resolucijo Sveta Združenih narodov za človekove pravice in julija 2022 z resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov priznala pravico do čistega, zdravega in trajnostnega okolja kot človekovo pravico. Te pravice instrumenti kot so Splošna deklaracija človekovih pravic, Evropska socialna listina, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ne vsebujejo, saj je bilo po drugi svetovni vojni v ospredju zagotavljanje državljanskih in političnih ter ekonomskih in socialnih človekovih pravic. Pravice ne vsebuje niti Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Šele proti zadnji četrtini 20. stoletja je začelo prihajati do prepleta področja človekovih pravic in okoljskega prava, pri čemer Konferenca Združenih narodov o človekovem okolju leta 1972 odražala prvo priznanje soodvisnosti človekovih pravic in okolja, pomembni sta bili tudi Konferenca Združenih narodov o okolju in razvoju ter Četrta ministrska konferenca kot del procesa Okolje za Evropo. Danes so okoljske pravice tiste, ki priznavajo pravico do določene stopnje kakovosti življenjskega okolja in jih sestavljajo materialne oz. temeljne pravice in procesne pravice. Evropska komisija za človekove pravice se je leta 1969 in 1976 srečala s prvima pritožbama kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja, a ju je zavrnila kot nezdružjivi ratione materiae. Kljub temu sta bila kasneje razvita dva posredna načina varovanja te pravice. Tako je do danes Evropsko sodišče za človekove pravice zahvaljujoč kreativni sodniški interpretaciji Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ki temelji na doktrini živega instrumenta odločilo že v več kot 300 primerih, ki so se nanašali na kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja in so jih pritožniki uveljavljali v okviru obstoječih konvencijskih pravic. Poleg sodnikov si tudi Parlamentarna skupščina Sveta Evrope prizadeva za vključitev te pravice v Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in je v priporočilu leta 2021 predstavila predlog besedila dodatnega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin o pravici do varnega, čistega, zdravega in trajnostnega okolja. Za zagovitev te pravice si na regionalni ravni prizadevata tudi Afriška komisija za človekove pravice in pravice ljudstev ter Medameriško sodišče za človekove pravice.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: človekove pravice, okoljsko pravo, pravica do zdravega življenjskega okolja, definicija okolja, materialne okoljske pravice, procesne okoljske pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, regionalni pristop, Afriška listina o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, Dodatni protokol k Ameriški konvenciji o človekovih pravicah na področju ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic
Objavljeno: 20.04.2023; Ogledov: 598; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (2,05 MB)

12.
Uspešnost dostopa posameznika na ESČP
Petra Zupan, 2023

Opis: Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) na podlagi Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) omogoča posameznikom, da uveljavljajo varstvo človekovih pravic na nadnacionalnem nivoju, vendar jih pri tem omejujejo stroga merila, na podlagi katerih se presoja dopustnost njihovih vlog oziroma pritožb. Ker je za nedopustno razglašenih kar 90 odstotkov individualnih evropskih pritožb, je cilj magistrskega dela predstavitev meril dopustnosti. Z metodo analize praktičnega primera individualne evropske pritožbe, ki je bila razglašena za nedopustno, se v magistrskem delu ugotavlja razloge za nedopustnost v povezavi z uporabo pogojev dopustnosti, vezanih na očitek kršitve 1. odstavka 6. člena EKČP, ki je naveden v pritožbi. 6. člen EKČP določa pravico do poštenega sojenja, očitek njegove kršitve pa je v državah članicah Sveta Evrope oziroma podpisnicah EKČP najpogostejši vzrok za vlaganje individualnih evropskih pritožb. V analizi je izpostavljen pomemben vidik nepristojnosti ratione materiae, ki je t. i. doktrina četrte instance, ki je implicirana v 1. odstavek 3. točke 35. člena EKČP, ki je kot razlog za nedopustnost pritožbe v sodni praksi ESČP pogosto uporabljena določba, saj se nanaša na utemeljenost pritožbe. Namreč vse prepogost problem vlagateljev je, da si, ko v pritožbi zatrjujejo kršitev 6. člena EKČP, napačno predpostavljajo, da pojem poštenega sojenja implicira pravilno meritorno sodno odločitev na podlagi nacionalnega prava. Zato bo uporaba rezultatov raziskave v magistrskem delu v pomoč zainteresiranemu vlagatelju pri presoji o smiselnosti vlaganja tovrstnih pritožb. Razprava o ločnici med t. i. doktrino četrte instance in obstojem kršitve 6. člena EKČP, ki jo predmetni pritožnik zatrjuje v pritožbi, pa je z oblikovanjem pregleda in ocene obravnavanega področja doprinesla izvirni prispevek k znanosti in stroki s tem, da se je ugotavljala praktična slika vsebinske meje med nepomembnimi oziroma nedopustnimi pritožbami in tistimi, ki si v povezavi s 6. členom EKČP zaslužijo obravnavo pred ESČP.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, evropski nadzorni mehanizem varstva človekovih pravic, merila dopustnosti v pritožbenem postopku, nedopustnost pritožbe na ESČP, doktrina četrte instance
Objavljeno: 13.02.2024; Ogledov: 178; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (2,63 MB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh