Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Pandemija virusa SARS-CoV-2 in posledično bolezni COVID-19 je imela za posledico sprejemanje ukrepov na podlagi dogajanja in prilagajanja situaciji ter sprejemanje omejitev in ukrepov, ki se jih je bilo treba držati. Pogostost sprememb zakonodaje je bilo težko obvladovati. Od prebivalstva sta se zahtevali prilagodljivost ter velika mera ozaveščenosti in razumevanja. Še posebej je bilo to problematično za čezmejne delovne migrante. Zanje se je bolj ali manj uspešno spoprijemanje Slovenije in Avstrije s pandemijo izkazalo za oviro, ki so jo morali premagovati vsakodnevno, da so lahko obdržali delovno razmerje v Avstriji. Pogoji prestopa meje so se spreminjali iz dneva v dan, kar je čezmejnim delovnim migrantom oteževalo odhod na delo. V magistrskem delu je skozi proučevanje odzivanja Slovenije in Avstrije ter Evropske unije na epidemijo COVID-19 na eni strani odgovorjeno na vprašanje, kaj je to pomenilo za množico čezmejnih delovnih migrantov oziroma za uresničevanje njihove pravice do dela, in na drugi strani na vprašanje, kako so se ti odzvali pri uveljavljanju ukrepov v boju z epidemijo in s tem ohranjali možnost opravljanja dela v tujini. Posredno je s tem omogočena možnost vpogleda v nekatere vidike kriznega vodenja države (odzivanje na grožnje zdravju) in v svojstveno problematiko dela slovenskih državljanov, ki opravljajo svoje delo v tujini.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: COVID-19, čezmejni delovni migranti, prestop meje, sprememba zakonodaje, ukrepi
Objavljeno: 18.01.2024; Ogledov: 175; Prenosov: 8
Celotno besedilo (4,58 MB)

Opis: Pomen človekovih pravic in temeljnih svoboščin se je skozi različna obdobja zgodovine širil in krepil, zato lahko danes z gotovostjo trdimo, da le te predstavljajo sestavni in ključni segment našega življenja ter so tretirane kot nekaj samoumevnega. Ena od ključnih človekovih pravic, ki prestavlja pomemben del našega življenja je pravica do zasebnosti. Gre za kompleksno pravico, ki se je skozi čas spreminjala in prilagajala novejšim trendom ter predvsem novemu tehnološkemu razvoju, ki ga narekuje sodobni svet. Ker je pojmovanje pravice do zasebnosti zelo široko, se lahko njeno dojemanje glede na različne družbene kontekste ter različno stopnjo varstva pravic v posameznih družbenih sistemih bistveno razlikuje. Danes pravica do zasebnosti uživa visoko stopnjo varstva tako na nacionalni kot tudi na mednarodni ravni, vendar je zaradi hitrega tehnološkega razvoja slednja nenehno podvržena novim preizkušnjam. Da bi lahko policija kot represivni organ z uporabo policijskih pooblastil tekom izvajanja policijskih preiskav zagotavljala ustrezno stopnjo varstva obravnavane pravice, je v prvi vrsti potrebno dobro poznavanje dovoljenega praga posegov v človekove pravice, ki mora biti skladno z ustavo, zakoni in podzakonskimi določili ter v drugi vrsti zavedanje ljudi o pomembnosti pravic, ki jim pripadajo. Policija danes kot ključni instrument državnega monopola moči in prisile predstavlja sodobno in po evropskih merilih oblikovano organizacijo, ki pri opravljanju svojega dela, kljub nenehnim izzivom sodobne družbe, stremi k čim večji uravnoteženosti policijskih pooblastil in spoštovanju temeljnih človekovih pravic. Ključni pokazatelj spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri izvajanju nalog policije je sodna praksa, ki predstavlja temeljno vodilo za krepitev legitimnosti zasledovanih ciljev policije ter za zagotavljanje večje stopnje varnosti, v ustavi in zakonih določenih, človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: pravica do zasebnosti, policijska pooblastila, sorazmernost, pričakovana zasebnost, prikriti preiskovalni ukrepi, sodna praksa, sprememba zakonodaje
Objavljeno: 22.03.2024; Ogledov: 162; Prenosov: 8
Celotno besedilo (1,41 MB)