1. |
2. |
3. |
4. Status in možnosti izkoriščanja morskega dna po Konvenciji OZN v pomorskem pravuMaša Klobučar, 2024 Abstract: Diplomsko delo govori o statusu in možnosti izkoriščanja morskega dna po Konvenciji OZN. Namen diplomskega dela je ugotoviti, kakšen status in možnost izkoriščanja imajo posamezne države in na kakšen način k temu pripomore Konvencija OZN. Konvencija OZN o pomorskem pravu na splošno ureja pravni položaj teritorialnega morja. Ureja morski prostor kot celoto, kar pa vključuje tudi znanstveno raziskovanje, varstvo morskega okolja in pa tudi prenos morske tehnologije. Suverenost se nad teritorialnim morjem izvaja po pravilih in določbah mednarodnega prava, ki so v skladu s Konvencijo. Stanje se je skozi zgodovino tudi spreminjalo, saj je na samem začetku mednarodnega prava veljalo, da vsak nosi svoje pravo s seboj, sedaj pa velja načelo enakosti in enakopravnosti prava na skupnem področju, ki mu pravimo odprto morje. Države lahko svoje pravo uveljavljajo le na svojem ozemlju in druge države ga morajo spoštovati. To nam pove, da smo naredili velik napredek v meddržavnem sodelovanju in mirnem reševanju sporov. Vzpostavil se je tudi učinkovit sistem mednarodnega sodišča s svojimi sodnimi organi, ki upravljajo sodišče. Sodišče vzpostavlja enak pravni položaj, preprečevanje arbitrarnosti, članstvo se še širi in s tem tudi pravice držav. Posamezne države, ki so ekonomsko šibkejše, nimajo dostopa do morja ali pa so le-te manj razvite od drugih in morja ne morejo raziskati v popolnosti, zato se je čez leta razvijal sistem mednarodnega pomorskega prava, ki velja za vse države enako. Zato Konvencija OZN predstavlja mednarodno pogodbo, ki je temelj pomorskega prava za vse države. Konvencija teži k mednarodnemu sodelovanju in enakopravnosti vseh držav. Vodi jo načelo, da sta pomorsko dno in pomorski prostor skupna dediščina vseh nas in ga imamo zato vsi pravico raziskovati in uporabljati. Konvencija, ki je nastala na podlagi tretje konference Združenih narodov o pomorskem pravu in stopila v veljavo leta 1994, je nadomestila štiri predhodne pogodbe, ki so do tedaj predstavljale pravni režim. Poleg določb, ki so do tedaj veljale in opredeljevale oceanske meje, je Konvencija vzpostavila splošne obveznosti za varovanje morskega dna in okolja ter zaščito svobode znanstvenega raziskovanja morskega dna. Ustvarila je povsem nov režim za nadzor izkoriščanja mineralnih virov na območjih globokega morskega dna, ki je izven državnih jurisdikcij.
Found in: ključnih besedah
Keywords: pomorsko pravo, Konvencija OZN, morsko dno, pomorski prostor, izključna ekonomska cona, mednarodne pogodbe, sodišče za pomorsko pravo, območje državne jurisdikcije, morje
Published: 17.05.2024; Views: 55; Downloads: 1
 Fulltext (559,33 KB) |
5. |
6. |
7. Mednarodne pogodbe, njihova ratifikacija in implementacija v slovenski pravni redMartina Stegel, 2017 Abstract: Ustvarjalci mednarodnega prava so mednarodni subjekti, ki s sklenitvijo mednarodne pogodbe ustvarjajo pravice in obveznosti na mednarodnem področju. Mednarodna pogodba je mednarodni dogovor, sklenjen med različnimi mednarodnimi subjekti, bodisi med državami ali drugimi mednarodnimi subjekti, kot so mednarodne organizacije. Ločimo med dvostranskimi in večstranskimi mednarodnimi pogodbami. Dvostranske vzpostavljajo pravice in obveznosti ter s tem razmerje med dvema subjektoma mednarodnega prava, večstranske pa med tremi ali več državami. Sklenitev mednarodne pogodbe poteka skozi več faz. Začne se s postopkom pogajanj udeleženih strank, sledijo podpis mednarodne pogodbe, ratifikacija, uveljavitev in nazadnje registracija. Medsebojna vprašanja države naprej rešujejo na mednarodni konferenci, katere rezultat je sprejetje besedila mednarodne pogodbe. Nato je mednarodna pogodba pripravljena za podpis, s čimer država privoli v njeno besedilo. Z ratifikacijo postane mednarodna pogodba zavezujoča za pogodbene stranke, saj odraža sprejetje njenih določb v notranji pravni red pogodbenice. Države pa morajo izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti v dobri veri, skladno z glavnim načelom mednarodnega prava, to je "pacta sunt servanda".
Found in: ključnih besedah
Keywords: mednarodne pogodbe, ratifikacija mednarodnih pogodb, implementacija mednarodnih pogodb, pacta sunt servanda, pogodbeno pravo, mednarodno pravo
Published: 18.06.2019; Views: 2536; Downloads: 172
Fulltext (715,21 KB) |
8. |
9. Izstop države članice iz Evropske unijeAldijana Ahmetović, 2020 Abstract: Pogodba o Evropski uniji v 50. členu določa pravno podlago za izstop države članice iz Evropske unije in sicer prek t.i. dvofaznega postopka, ki ga urejata tako nacionalno pravo kot pravo Evropske unije. Kljub temu, da omenjena določba predstavlja predvsem potrditev suverenosti držav članic v luči poglabljanja evropske intergracije je prvi primer izstopa države članice iz Evropske unije razkril pomanjkljivosti pravne ureditve tega vprašanja. Predvsem prek uporabe primerjalne in analitične metode raziskovanja skušamo v nalogi primerjati ne le ureditev izstopa države članice iz mednarodne organizacije temveč tudi izstop federalne enote iz federacije in izsledke uporabiti pri analizi 50. člena Pogodbe o Evropski uniji. Ob tem primerjava nacionalnih ustavnih ureditev glede vprašanja izstopa iz Evropske unije, s posebnim poudarkom na slovenski in britanski ureditvi, ponuja pomembe informacije glede podaje izstopne izjave in pristojnosti posameznih nacionalnih organov v omenjenem postopku. Analiza sodne prakse Sodišča Evropske unije pa osvetljuje predvsem vprašanja povezna s t.i. drugo fazo izstopnega postopka in sklenitvijo sporazuma o prihodnjih odnosih. Rezultati raziskave potrjujejo tezo o pravni podnormiranosti postopka izstopa države članice iz Evropske unije tako v državah članicah kot pravu Evropske unije in terjajo aktivnost zakonodajalca pri celoviti ureditvi omenjenega vprašanja, saj bo le na ta način moč odpraviti pravno negotovost, ki bi spremljala prihodnje izstopne postopke.
Found in: ključnih besedah
Keywords: evropsko pravo, države članice, izstop, mednarodne pogodbe, zakonodaja
Published: 15.06.2021; Views: 1506; Downloads: 134
Fulltext (2,09 MB) |
10. Odnos med notranjim in mednarodnim pravom v ustavni ureditvi Republike SlovenijeTijana Pejović, 2021 Abstract: Mednarodno pravo je horizontalni pravni sistem, ki temelji in ureja predvsem odnose in obveznosti med neodvisnimi in suverenimi državami. Suverene države določajo svoj pravni red navznoter, z mednarodnim pravom pa določajo medsebojne odnose. Mednarodno pravo bo veljalo takrat, ko ga bo država z ratifikacijo prenesla v svoj pravni red. Teoretiki so razvili dva temeljna pogleda, katera pravila veljajo in katero bo prevladalo v primeru konflikta med njima, ki veljata še danes. Iz določbe 8. člena Ustave RS izhaja temeljno izhodišče slovenske ureditve, in sicer da sta notranje in mednarodno pravo ločena pravna sistema in vzporedno obstoječa. Slovenija ima torej dualistični odnos do mednarodnega prava, kar pomeni, da ima dva pravna reda, in sicer slovenski in mednarodni. Da mednarodno pravo vstopi v nacionalni red, je za to potrebna ratifikacija. Ali bo država sprejela monistični ali dualistični odnos, je odvisno od ustavnega reda vsake države. V primeru dualističnega koncepta, kjer mednarodno pravo postane del notranjega prava, je treba mednarodno pravo prenesti, in sicer s transformacijo ali adopcijo. Ustavno sodišče presoja skladnost zakonov in drugih predpisov. Namen presoje ustavnost mednarodne pogodbe je preprečiti, da bi bila v notranji pravni red prenešena mednarodna pogodbena obveznost, ki je v nasprotju z ustavo. Zakonodajalec je dolžan pravni red uskladiti z mednarodnim pravom, saj če mednarodnopravna določila niso usklajena z ustavo, so brez pravnih učinkov. Mednarodno pravo torej ločujemo od notranjega prava, vendar sta v neposredni povezavi in skupaj tvorita celovit pravni sistem
Found in: ključnih besedah
Keywords: mednarodno pravo, odnos, mednarodne pogodbe, ratifikacija, ustavno sodišče.
Published: 23.07.2021; Views: 1073; Downloads: 103
Fulltext (754,35 KB) |
