1. |
2. |
3. |
4. Zaščita žrtve pred nasilnežem - storilcem kaznivega dejanja nasilje v družini : magistrsko deloGorazd Benotič, 2020, master's thesis Abstract: Kljub današnji razmeroma dobri zaščiti žrtev nasilja v družini v Republiki Sloveniji pred vsemi deviantnimi ravnanji še vedno ostane dvom, ali so organi pregona storili vse potrebno, da je žrtev nasilja v družini dovolj obvarovana pred nasilnežem in ali bi lahko še kako drugače pripomogli k boljši zaščiti le-te. V slovenski zakonodaji je nasilje v družini opredeljeno v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, nasilje v družini kot kaznivo dejanje v Kazenskem zakoniku, nasilje v družini kot prekršek v Zakonu o varstvu javnega reda in miru, nasilje v družini v Zakonu o kazenskem postopku in nasilje v družini v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Kot je opredeljeno v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, je nasilje v družini vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu, kakor tudi zanemarjanje družinskega člana ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja. Za žrtev nasilja v družini se po Kazenskem zakoniku šteje vsaka oseba, ki je z nasilnežem oziroma storilcem v kakršnikoli povezavi in živita v skupnem gospodinjstvu. Država je skladno z domačo in mednarodno zakonodajo zavezana nuditi varnost in zaščito šibkejšim državljanom pri zaznavi nasilja v družini, kar je posebnega pomena, saj se kazenskopravni sistem bolj ali manj ukvarja le s storilci deviantnih ravnanj, žrtve teh dejanj pa se nekako zasenčijo oziroma se nanje neuradno pozabi. Razlog za izbor teme je zanimivost, aktualnost in nedorečenost raziskovalnega vprašanja, kar bo vodilo čez vso magistrsko delo.
Keywords: nasilje v družini, žrtev, nasilnež, prepoved približevanja, zaščita žrtev nasilja v družini
Published in ReVIS: 10.03.2021; Views: 2191; Downloads: 122
 Full text (1,38 MB) |
5. |
6. Strokovni in interni nadzor nad izvajanjem policijskih pooblastil : doktorska disertacijaRobert Radkovič, 2018, doctoral dissertation Abstract: Disertacija obravnava področje strokovnega in internega nadzora nad izvajanjem policijskih pooblastil v policiji in v drugih represivnih organih. Za učinkovito izvajanje nalog iz svojega področja dela policija in drugi represivni organi potrebujejo različna pooblastila, s katerimi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Z izvajanjem pooblastil pa je mogoča tudi nevarnost za njihovo prekoračitev oziroma zlorabo. Ravno zato morajo biti pri izvajanju pooblastil vzpostavljeni ustrezni in učinkoviti mehanizmi notranjega in zunanjega nadzora. Država je de facto odgovorna za vzpostavitev tovrstnih nadzornih mehanizmov oziroma sistemov, ki preprečujejo in odkrivajo kršitve dovoljenega posega represivnih organov v temeljne pravice. Predstavljeno področje nadzora je v sodobnih demokratičnih družbah, poleg ostalih elementov upravljanja represivnih organov, velik družbeni izziv in tudi ključnega pomena za razvoj in obstoj demokracije. Policija in drugi represivni organi potrebujejo stalen proces nadzora, s katerim se ocenjuje in preverja zakonitost njihovega dela, kakovostno implementira družbena pričakovanja, predvsem pa se povečuje pravna varnost ljudi. Tovrstne nadzorne dejavnosti, ki opravljajo strokovni in interni nadzor nad izvajanjem pooblastil, potrebujejo tudi ustrezno regulativo in pravo mesto nadzorstvenih organov v pozitivno pravne okvire. Osrednja razprava doktorske disertacije je vzpostavitev najprimernejšega modela učinkovitega in uspešnega strokovnega nadzora nad policijo in drugimi represivnimi organi pri izvajanju policijskih pooblastil v Republiki Sloveniji. V tem trenutku nadzorni sistem nad represivnimi organi nedvomno deluje, vendar potrebuje temeljito razpravo o morebitni nadgradnji in izboljšavi. Podatki za predlagane rešitve oziroma predloge so bili zbrani pri kritičnem pregledu slovenske in tuje literature na področju nadzora nad policijo in drugimi državnimi organi z represivnimi pooblastili, analizi zakonodaje ter organizacijske sheme s področja nadzora, usmeritev, nadzornih institucij ter pooblastil in pristojnosti nadzornikov. Na podlagi proučevanj priporočil in predlogov avtorjev sodobne doktrine iz področja nadzora, predvsem nad policijo in tudi nekaterimi drugimi državnimi organi z represivnimi pooblastili, so kot nacionalna rešitev predstavljeni nekateri modeli, kot so samostojni, neodvisni nadzorni organi ali celo državne nadzorne institucije. Tovrstne nadzorne institucije omogočajo celostno ureditev posebnih pooblastil (sui generis) oziroma pristojnosti nadzornikov na področju nadzorstva in pritožbenih postopkov posameznikov. Tovrstni problem sodobni teoretiki izpostavljajo predvsem v neenakosti urejanja strokovnega nadzorstva tako med policijami kot drugimi represivnimi organi pri izvajanju pristojnih pooblastil. Zato se upravičeno porajajo določena vprašanja glede strokovnega nadzora nad temi organi, saj so različni mehanizmi in postopki pristojnih nadzorstvenih državnih organov med seboj dokaj nepovezani in tako tudi manj učinkoviti. Ob tem ne smemo prezreti mnenja sodobnih znanstvenih raziskovalcev, da so povezave med državnimi organi z represivnimi pooblastili in operativnimi nosilci izvršilne veje oblasti dokaj pogoste in z organizacijsko operativnega vidika, včasih tudi z vidika javnosti, dvoumne. Zato je potrebno tudi v slovenskem nacionalnem prostoru vzpostaviti ravnovesje med strokovnim nadzorom in represivnimi organi, saj je v prvi vrsti dolžnost države, da vzpostavi sistemsko in učinkovito nadzorstvo nad tovrstnimi organi. S samostojnim in transparentnim nadzorom pa država izkazuje, da je pravna, demokratična država, ki ji ni vseeno za varstvo človekovih vrednot posameznika. Združitev nadzorstvenih pooblastil je paradigma časa pristojnih organov in področja dela (ministrstva, direktorata, inšpektorata itd.), ki so jih teoretiki identificirali v nekaterih delih kot znanstveni problem umestitve samostojnega nadzornika v obstoječi državni sistem. Morda bi v kontekstu strokovnega nadzora nad organi z represivnimi pooblastili morali teoretiki razmišljati bolj restriktivno, usmerjeno v spoštovanje moralno etičnih načel demokracije v sodobnih družbah. Predvideti bi morali neodvisnost v nadzoru nad temi organi. Ravno ta element demokracije lahko pripomore k ustanovitvi samostojnega in neodvisnega organa nadzora nad izvajanjem policijskih in drugih pooblastil nekaterih organov. Morda bi ga bilo treba vključiti v drug, že obstoječi tovrstni (nadzorstveni) organ in zagotavljati ustrezno umestitev v demokratični sistem, sprejeti ustrezno regulativo in zagotoviti učinkovite organizacijske pogoje za njegovo delovanje v sodobni demokratični družbi. Na podlagi znanstvenih spoznanj je bilo npr. ugotovljeno, da noben med notranjimi nadzorstvenimi mehanizmi v represivnih organih ne obravnava morebitnih posegov v operativno avtonomnost posameznih nadzornih organov. Predvsem ni strokovnega organa, ki bi ustrezno in učinkovito reagiral na poseg avtonomnosti določenega nosilca organa (minister, župan, generalni direktor itd.). Za potrebe oblikovanja najučinkovitejšega, neodvisnega nadzora nad represivnimi organi oziroma nad izvajanjem področnih pooblastil, ki bi glede na slovenske razmere sodila v obstoječ družbeno politični sistem Republike Slovenije, so bili podrobno analizirani modeli nadzora v nekaterih izbranih tujih demokratičnih državah znotraj in zunaj evropskega prostora. Predlagane so bile nekatere rešitve oziroma modeli strokovnega in internega nadzora nad policijo. Pri kvalitativni znanstveni metodi smo dobili dokaj dobro oceno o strokovnem nadzoru nad policijo oziroma nepopolno oceno nad drugimi organi z represivnimi pooblastili. Ob vsem tem se pojavlja tudi vprašanje o zagotavljanju ustreznega strokovnega kadra (prehodi iz sedanjih organov v novi organ ali z nižjega nivoja na višji nivo strokovnosti), ki bi za izvajanje svojih nalog moral imeti tudi posebna znanja, kompetence in pooblastila (sui generis). S pomočjo sinteze komparativnih znanstvenih spoznanj sledi aplikacija nekaterih modelov samostojnega, neodvisnega nadzornika nad izvajanjem policijskih pooblastil v policiji oziroma v drugih državnih organih z represivnimi pooblastili, ki bi gradil in prikazoval učinkovit, demokratičen, enovit sistem nadzora. Za učinkovit poseg v človekove pravice bi tovrsten sistem vzpostavil demokratičen pristop k varovanju človekovih pravic, ki so z vso skrbnostjo implementirane v mednarodnih pravnih aktih in v Ustavi Republike Slovenije. Disertacija pomembno prispeva k področju nadzora nad policijo pri izvajanju policijskih pooblastil oziroma nad drugimi državnimi organi z represivnimi pooblastili. Ponuja tudi rešitev praktične uporabe nadzorstva vsem vejam izvršilnih represivnih organov oblasti v Sloveniji, ki pri izvajanju svojih pooblastil kakor koli posegajo v človekove pravice.
Keywords: policija, interni nadzor, strokovni nadzor, policijska pooblastila, represivna pooblastila, nadzornik, človekove pravice, samostojni nadzorni organ, disertacije
Published in ReVIS: 12.03.2019; Views: 2953; Downloads: 302
Full text (2,08 MB) |
7. Žrtve trgovine z ljudmi in uresničevanje njihovih pravic v Republiki Sloveniji : magistrsko deloDamijan Roškarič, 2018, master's thesis Abstract: Trgovanje z ljudmi pomeni eno najhujših kršitev človekovih pravic. Gre za pojav, ki se zaradi potreb človeštva, pohlepa, ekonomske globalizacije ter povpraševanja po ceneni delovni sili na eni strani ter pomanjkanja priložnosti za dostojno, varno in svobodno življenje, slabih socialnih in gospodarskih razmer ter neperspektivnosti ekonomij in korupcije na drugi strani močno razvija in širi. Po mojem mnenju so eni izmed osnovnih razlogov za razmah in širjenje tega pojava vse večji prepad med bogatimi in revnimi državami, globalizacija, vojne ter vedno večje povpraševanje po ceneni delovni sili in proizvodih. V današnjem času smo priča velikim migracijskim tokovom, ki potekajo iz Afrike, Bližnjega vzhoda, držav Jugovzhodne Evrope, nekdanjih Ruskih republik, Južne Amerike in Azije. Ljudje zaradi sanj o boljši in lepši prihodnosti bežijo v obljubljene države Evropske unije, pri čemer za dosego svojega cilja ne izbirajo sredstev. V povezavi z njihovim potovanjem se mi zastavlja mnogo vprašanj, kot so: kaj se zgodi z migranti, ko prispejo v ciljno državo; ali imajo kakršno koli možnost, da bi se lahko v ciljni državi uspešno integrirali v družbo; ali lahko zaradi svoje ranljivosti podležejo pastem trgovanja z ljudmi in postanejo žrtve trgovanja z ljudmi; ali so jih državni organi in nevladne organizacije v ciljnih državah sposobni prepoznati oziroma identificirati kot žrtve trgovanja z ljudmi ter ali so države v nadaljevanju prepoznanim žrtvam trgovine z ljudmi sposobne zagotoviti in nuditi ustrezno pomoč?
Published in ReVIS: 19.09.2018; Views: 3358; Downloads: 336
Full text (1,52 MB) |
8. Normativna ureditev in izvedba policijsko - tožilske preiskave v Republiki Sloveniji : doktorska disertacijaValter Fabjančič, 2017, doctoral dissertation Abstract: Raziskava v okviru doktorske disertacije vključuje vse predhodno opisane dileme in vprašanja ter na teoretični ravni ponuja odgovore, ki bodo lahko uporabni tako v teoriji kot v praksi. Poleg sociološke analize družbenih vrednot in virov varnostnih groženj, ki med drugim narekujejo učinkovito prilagajanje kazensko procesne zakonodaje, ter podrobne povojne zgodovinske analize predhodnega postopka in uveljavljenih modelov kazenskih postopkov, v študiji podrobno proučujemo in kritično ocenjujemo posamezne faze (policijskega) predkazenskega postopka, pričenši s sprožilno informacijo o kaznivem dejanju (notitia criminis) in posameznimi procesno uveljavljenimi dokaznimi standardi. Sledi izvirna analiza nekaterih neformalnih policijskih ukrepov, zatem nujnih preiskovalnih dejanj, s katerimi policija posega zlasti v osebnostne pravice posameznika, in naposled še prikritih preiskovalnih ukrepov, ki predstavljajo občuten poseg države v človekove pravice in temeljne svoboščine. Prav tako v raziskavi opozarjamo na dileme in posebnosti tožilskega usmerjanja policijske preiskave, vključujoč izvirno analizo podzakonskega akta, ki ureja njun odnos. V tem delu raziskave je večinoma uporabljena metoda študije primerov, v okviru katere smo poleg različne literature proučili številne domače in tuje judikate ter ugotovitve strnili v jasna izhodišča in jih, upoštevajoč tudi opravljeno mednarodno primerjalno analizo, uporabili za zaključne teze disertacije. Osnovni cilj raziskave je oblikovanje novih znanstvenih spoznanj na obravnavanem področju, z možnostjo implementacije nove kazensko procesne paradigme. Tako na podlagi ugotovitev študije v zaključnem delu doktorske disertacije ponujamo možne rešitve za učinkovitejši predkazenski postopek. Te smo v grobem razdelili na tri skupine. V prvo smo uvrstili izhodišča za snovanje bodočega (pred)kazenskega postopka v okviru sedaj veljavnega mešanega modela ter v ta namen - na podlagi v raziskavi ugotovljenih pomanjkljivosti normativne ureditve in teoretično-praktičnih vprašanj, povezanih s pooblastili policije ter vlogami subjektov predkazenskega postopka - predlagane rešitve strnili v 43 posameznih točk. V drugi dve skupini pa smo uvrstili predloga možnih modelov policijsko-tožilske preiskave, vključujoč oblikovanje osnovnih temeljev za uzakonitev slovenske sodne policije. Pri tem smo zaradi trenutno nejasne smeri dolgoročnega razvoja slovenskega kazenskega postopka v prvem delu nakazali izhodišča za uvedbo sodne policije in policijsko-tožilske preiskave v okviru sedaj veljavnega mešanega modela kazenskega postopka, v drugem pa predstavili možne smernice uzakonitve sodne policije v okviru morebitnega bodočega modificirano adversarnega modela, za katerega je značilna ukinitev sodne preiskave in nadomestitev s tipično policijsko-tožilsko.
Keywords: policija, varnost, policijska preiskava, predkazenski postopek, državno tožilstvo, preiskovalni sodniki, kriminaliteta, kazniva dejanja, policijska pooblastila, disertacije
Published in ReVIS: 06.07.2018; Views: 3717; Downloads: 277
Full text (2,82 MB) |
9. Pritožbeni mehanizmi in strokovni nadzor organov s prisilnimi pooblastili : doktorska disertacijaGregor Hudrič, 2017, doctoral dissertation Abstract: Izvajanje nalog policije in drugih represivnih državnih organov terja uporabo različnih prisilnih pooblastil, s katerimi ti posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Uporaba prisilnih pooblastil omogoča učinkovito izvajanje njihovih nalog, hkrati pa predstavlja neprestano nevarnost njihove zlorabe. Te se kažejo v neupravičenih ali nesorazmernih posegih v osebno celovitost posameznika, lahko pa tudi v obliki vplivov vladajoče politike na operativno avtonomnost represivnih organov. Zato morajo biti nad delovanjem organov, ki udejanjajo državno prisilo, vzpostavljeni ustrezni nadzorstveni in pritožbeni mehanizmi, ki zlasti v primerih zatrjevanj ali zaznav domnevnih najhujših deviacij, ko zaradi izvajanja njihove dejavnosti pride do hudih telesnih poškodb ali smrti osebe, omogočajo njihovo učinkovito in neodvisno preiskavo, ki bi privedla do identifikacije in sankcioniranja odgovornih. Upoštevajoč sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanaša na domnevne kršitve 2. in 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (pravica do življenja in prepoved mučenja), se je razvila pozitivna dolžnost držav po učinkovitem preiskovanju takih primerov. V regiji so bila izoblikovana temeljna načela obravnave pritožb posameznikov zoper delo represivnih organov in učinkovite preiskave grobih posegov v človekove pravice, ki mora biti neodvisna, primerna, hitra, podvržena javnemu nadzoru in mora zagotavljati zadostno mero vključevanja žrtve v preiskavo. Pričujoča doktorska disertacija ponuja pregled najpomembnejših mednarodnih predpisov, organov in organizacij, ki imajo v regiji največji vpliv na vrednotenje delovanja in razvoj nadzorstvenih in pritožbenih mehanizmov zoper organe s prisilnimi pooblastili. Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, mnenja in priporočila mednarodnih organizacij, izkustvena spoznanja in dosedanje znanstvene razprave kažejo na to, da sta korektna obravnava pritožb zoper delo organov s prisilnimi pooblastili in učinkovito preiskovanje zatrjevanih ali zaznanih najhujših oblik njihovih deviacij v največji meri uresničljiva v obliki tako imenovanega državljanskega nadzora represivnih organov. Na podlagi podrobne analize delovanja organov s prisilnimi pooblastili, njihovih pristojnosti in obstoječih pritožbenih in nadzorstvenih mehanizmov ugotavljamo, da je v Republiki Sloveniji več organov, ki smejo za učinkovito izvedbo svojih nalog uporabiti različna prisilna pooblastila, vključno s smrtonosno silo. Poleg policije v to kategorijo uvrščamo vsaj še vojaško policijo, pravosodne policiste, uslužbence Finančne uprave Republike Slovenije, uslužbence varnostnega sektorja Obveščevalno varnostne službe Ministrstva za obrambo ter mestne in občinske redarje. Dvom v ustreznost sedanje ureditve nadzorstvene dejavnosti omenjenih organov na normativni in izvedbeni ravni temelji na ugotovitvah, (i) da obstoječi nadzorni in pritožbeni mehanizmi ne zagotavljajo enake obravnave pripadnikov teh organov, osumljenih domnevnih deviacij in enakega pravnega varstva domnevno oškodovanih posameznikov, (ii) da je najbolje dodelan sistem reševanja pritožb zoper delo policije, vendar je tudi ta zaradi institucionalne in hierarhične povezanosti s policijo podvržen kritikam o pristranski obravnavi pritožb, (iii) da obstoječi sistem ne zagotavlja učinkovite preiskave najhujših posegov v človekove pravice, ko ti nujno ne pomenijo kaznivega dejanja, ali jih storijo organi, ki ne sodijo v personalno pristojnost Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, ter (iv) da obstoječi sistem ne zagotavlja ustreznega varstva operativne avtonomnosti represivnih organov. Za potrebe oblikovanja najprimernejše oblike nadzora organov s prisilnimi pooblastili v Republiki Sloveniji, ki bi glede na vse okoliščine sodila v prostor in čas, so bili podrobno proučeni modeli nadzora in reševanja pritožb zoper organe s prisilnimi pooblastili, ki delujejo v svetu. Prepoznane so tri osnovne oblike tako imenovanega državljanskega nadzora represivnih organov z različnimi stopnjami participacije javnosti pri izvajanju nadzora. Sodobni znanstveni raziskovalci kot najprimernejšo obliko nadzora vidijo v samostojni, neodvisni instituciji, izvzeti iz izvršilne veje oblasti, ki ima poleg pristojnosti za reševanje in celovito spremljanje pritožb posameznikov tudi široka pooblastila za preiskovanje najbolj grobih posegov represivnih organov v človekove pravice in temeljne svoboščine. Pričujoča doktorska disertacija, upoštevajoč znanstvena teoretična izhodišča, dosedanjo tujo prakso in lastna prakseološka dognanja ponuja kritično in konstruktivno oceno dosedanje normativne in izvedbene rešitve nadzorstva represivnih organov. Državljanski nadzor organov s prisilnimi pooblastili opredeljuje kot imperativ časa in hkrati ponuja ustrezne organizacijske in funkcionalne rešitve k oblikovanju nadzorstvenega sistema, ki bi poleg učinkovitega izvajanja nalog organov s prisilnimi pooblastili zagotavljal visoko in v demokratični družbi pričakovano raven spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Keywords: policija, policijska preiskava, prisilna pooblastila, policijska pooblastila, človekove pravice, državni nadzor, Slovenija, disertacije
Published in ReVIS: 07.11.2017; Views: 4162; Downloads: 354
Full text (2,36 MB) |
10. |
