Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: Iz zgodovinske dediščine socialističnega tipa gospodarstva smo se naučili prevzemati gospodarsko trţno kulturo ter prevzemati standarde in vrednote, kot obstajajo v drţavah zahodne Evrope. Še opazneje se je ta prehod zgodil s pridruţitvijo novih drţav srednje in vzhodne Evrope v Evropsko unijo. Iz navedenih spoznanj v tem delu izhaja, da politična in ekonomska kultura pomembno vplivata kot podlaga na razvoj civilne druţbe. Cilj te naloge je predstavitev vloge civilne druţbe in ugotoviti, kolikšno je zaupanje v sindikate in kako vpliva zaupanje na gibanje števila članstva v evropskih drţavah in v Sloveniji. Primerjali smo zaupanje v slovenske sindikate z zaupanjem, ki ga uţivajo sindikati drugod v evropskih drţavah, in sicer na podlagi primerjanja opravljenih evropskih druţboslovnih raziskav in slovenskih raziskav Slovensko javno mnenje (SJM). Prav tako smo ugotavljali, ali je zaupanje posledično vplivalo na spreminjanje števila članstva v sindikatih. Delovanje sindikatov se je spremenilo s prehodom v nov politično-ekonomski sistem, spremenila se je njihova druţbena vloga. V času po osamosvojitvi Slovenije so nastajali novi sindikati, ki so se organizirali po cehovskem principu in se zdruţevali v sindikalne centrale. Z drugim raziskovalnim vprašanjem smo ţeleli ugotoviti, kako se vodstva slovenskih sindikatov soočajo z upadom zaupanja v sindikate, postavili smo hipotezo, da se soočajo na različne načine, kar vpliva tudi na število članstva. Iz ţe opravljenih mednarodnih raziskav je mogoče ugotoviti, da se je zaupanje v sindikate v drţavah EU v zadnjih dvajsetih letih zelo različno gibalo po posameznih drţavah, prav tako pa se je različno gibalo tudi število članstva. Iz strukturiranih intervjujev petih predsednikov največjih slovenskih sindikalnih central smo izvedeli, da sindikati skrbijo za komunikacijo s članstvom na različne načine. Nekatere centrale so vključene v nadnacionalne sindikalne organizacije, kjer črpajo znanja in izkušnje za vodenje socialnega dialoga s socialnimi partnerji. Menijo, da imajo pomemben mobilizacijski potencial za varovanje materialnopravnega in socialnega poloţaja delavstva. Na gibanje števila članstva v slovenskih sindikatih je po osamosvojitvi pomembno vplival novo nastali sindikalni pluralizem in nova druţbena vloga sindikatov. Do leta 1999 je bil zabeleţen znaten upad sindikalnega članstva, ki pa je sčasoma naraščalo do leta 2006. Nato so trendi pričeli upadati do leta 2009, ko je prišlo do manjšega prirasta sindikalnih članov, ki so se na ravni drţave ustalili na pribliţno 20 % zaposlenih. Sindikalni funkcionarji so menili, da je zaupanje v sindikate večinoma povezano s politično ekonomskimi razmerami v drţavi, medtem ko se je upad članstva dogajal predvsem zaradi propada mnogih delovno intenzivnih panog z velikimi industrijskimi obrati in velikim številom zaposlenih. Menijo, da je v zasebnem sektorju sindikalna aktivnost večinoma nezaţelena, kar povzroča nizko sindikalno aktivnost, ki jo pripisujejo neoliberalnemu ekonomskemu konceptu upravljanja drţave. Le-ta je med drugim vplival na upadanje članstva. Iz same raziskave je mogoče ugotoviti sindikalno rigidnost in neprilagodljivost na novonastale druţbene spremembe. V prihodnosti bo nujno povezovanje sindikatov na način, ko ne bo moţno izsiljevati z rešitvami za posamezne skupine zaposlenih, kot se to dogaja v sedanjosti. Način volitev sindikalnih funkcionarjev in politika sindikatov sta v marsičem preţiveta in nujno potrebna tako miselne kot kadrovske prenove. Volitve sindikalnih funkcionarjev bi bilo treba demokratizirati na izvedbeni ravni. Delovanje sindikatov se mora intenzivirati tudi na druga problemska področja, ki jih sedaj obravnavajo le na deklarativni ravni, predvsem pa bo treba aktivirati sindikate za vključevanje mlajše in izobraţene populacije v sindikate. Zelo slabo so se sindikati izkazali s svojo organiziranostjo v manjših zasebnih gospodarskih druţbah ali pri zasebnikih, kjer se dogajajo največje kršitve pravic zaposlenih, šikaniranja in nezakonito odpuščanje iz delovnih razmerij. Nerazumno je vztrajanje sindikatov pri monopolizaciji v kolektivnem dogovarjanju, saj niso vsi zaposleni vključeni v sindikate. Potreben bo razmislek tudi o drugih oblikah delavske udeleţenosti v kolektivnem dogovarjanju in pri ostalih oblikah socialnih dogovorov med socialnimi partnerji. Ti pomisleki ponujajo odgovor na vprašanje o primernosti vodenja sindikatov in ustreznosti sindikalne politike, ki deluje v precejšnji smeri samozaščite in samozadostnosti. Verjetno vse omenjeno zmanjšuje zaupanje v sindikate in tudi vpliva na upad sindikalnega članstva.
Keywords: civilna družba, civilnodružbene organizacije, politična kultura, ekonomska kultura, sindikati, zaupanje, sindikalna organiziranost, sindikalno članstvo
Published in ReVIS: 26.07.2021; Views: 1270; Downloads: 53
Full text (1,25 MB)