Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: Adhezivni kapsulitis oziroma sindrom zamrznjene rame je pogosta samoomejujoča patologija ramenskega sklepa, za katero so značilne bolečina, togost in progresivna izguba tako pasivnega kot aktivnega obsega gibljivosti v ramenskem sklepu. Kljub novejšim raziskavam, s katerimi se je izboljšalo razumevanje zamrznjene rame, je natančen patofiziološki proces še vedno slabo definiran, večina raziskav pa je enotnih, da gre za kapsularno vnetje s kasnejšo fibrozo. Dejavniki tveganja so poškodba rotatorne manšete, diabetes, bolezni ščitnice, miokardni infarkt, možganska kap in različne avtoimunske bolezni. V večini primerov je diagnoza klinična, slikovna diagnostika pa se uporablja predvsem za izločanje drugih stanj. Zaradi dokaj slabega razumevanja patološkega stanja in pomanjkanja raziskav pogosto predstavlja izziv pri postavljanju diagnoze, kot tudi pri samem zdravljenju. Bolezen je pogosto samoomejujoča, vendar lahko traja več let, v nekaterih primerih pa simptomi nikoli ne prenehajo v celoti. Z namenom izboljšanja stanja je najpogosteje predpisana oblika zdravljenja fizioterapija, katere cilj je zmanjšati bolečino in prizadetost, izboljšati gibljivost ramenskega sklepa ter izboljšati kakovost življenja. V diplomskem delu so podrobno predstavljene anatomija ramenskega sklepa, patologija adhezivnega kapsulitisa, njegova klinična slika, diagnoza ter fizioterapevtske metode, tehnike in njihova učinkovitost pri zdravljenju. Zaradi slabega razumevanja patološkega stanja priporočamo izvedbo nadaljnjih obsežnih raziskav na področju patofiziologije, etiologije, diagnoze in zdravljenja adhezivnega kapsulitisa. Analiza najnovešje znanstvene in strokovne literature je pokazala pomembne kratkoročne in dolgoročne učinke kombiniranja različnih tehnik manualne terapije, kinezioterapije in fizikalnih modalitet na zmanjšanje bolečine, prizadetosti ter povečanje aktivnega in pasivnega obsega gibljivosti glenohumeralnega sklepa pri bolnikih z adhezivnim kapsulitisom rame. Če si prizadevamo v prihodnosti določiti smernice oziroma najučinkovitejše protokole fizioterapevtske obravnave pri zdravljenju zamrznjene rame, bo potrebno izvesti dodatne visokokakovostne študije, osredotočene na učinkovitost posamezne fizioterapevtske metode oziroma tehnike.
Keywords: adhezivni kapsulitis, zamrznjena rama, zdravljenje, fizioterapija
Published in ReVIS: 25.09.2024; Views: 145; Downloads: 22
Full text (882,81 KB)

Abstract: Uvod in namen: Poškodbe kolenskega sklepa so vse bolj pogoste. Ena izmed njih je poškodba meniskusa. Do poškodbe lahko pride zaradi prevelike zunanje sile ali nekoordiniranih gibov ali pa gre za poškodbo, ki spremlja kompleksnejše poškodbe kolena. Meniskus je hrustančno fibrozna ploščica v obliki črke C, ki ščiti sklepni hrustanec pred velikimi obremenitvami. Zdravljenje zajema predvsem konzervativno možnost fizikalne terapije. Če ta metoda ne privede do izboljšanja, se svetuje kirurško zdravljenje. Učinkovite metode in tehnike zdravljenja so terapija TECAR, ultrazvok, laser, manualna terapija, hlajenje in funkcijska vadba. Namen diplomske naloge je pregled strokovne literature o rehabilitaciji po artroskopiji kolena. Zanimalo nas je, ali je treba z vajami pričeti takoj po posegu. Želeli smo tudi ugotoviti, ali so rezultati zgodnje postoperativne rehabilitacije uspešnejši, če pacient poleg fizioterapevtske obravnave opravlja samostojno vaje tudi doma. Metode: Sistematični pregled literature o učinkovitosti fizioterapevtske obravnave pri pacientih s poškodbo meniskusa s pomočjo elektronskih baz podatkov PubMed, Cochraine Library in PEDro. Rezultati: V diplomski nalogi smo s pregledom desetih strokovnih člankov analizirali različne metode in tehnike za zdravljenje poškodbe meniskusa. Uporabnost: Predstavitev najnovejših pristopov fizioterapevtske obravnave pacienta s poškodbo meniskusa na podlagi strokovne in znanstvene literature. Omejitve: Majhno število visokokakovostnih študij in majhni vzorci preiskovancev. Ključne besede: meniskus, koleno, fizioterapija, rehabilitacija, artroskopija kolena, kirurški poseg, bolečina.
Keywords: meniskus, koleno, fizioterapija, rehabilitacija, artroskopija kolena, kirurški poseg, bolečina
Published in ReVIS: 24.09.2024; Views: 207; Downloads: 14
Full text (1,48 MB)

Abstract: Poškodba sprednje križne vezi (v nadaljevanju: ACL) spada med najpogostejše športne poškodbe. Najpogosteje se pojavi pri športih, ki vključujejo hitre spremembe smeri gibanja, skoke in doskoke. Povzroči lahko bolečino, oteklino, mišično oslabelost, nestabilnost v kolenu, spremenjen obseg gibanja ter spremenjeno mehaniko gibanja. Za diagnosticiranje poškodbe se uporabljajo testi kot so Lachmanov, Pivot – shift in sprednji predalčni test, za potrditev diagnoze pa se opravi magnetna resonanca. Zdravljenje poteka konzervativno ali operativno. Športniki se pogosto odločijo za operativno zdravljenje, ki vključuje odstranitev pretrganega ligamenta ter zamenjavo s kitnim presadkom. Po operaciji bolnik potrebuje rehabilitacijo, ki traja od 6 do 9 mesecv. Ta vključuje zmanjšanje otekline, bolečine, čimprejšno popolno ekstenzijo kolena, krepitev mišic ter izboljšanje mehanike gibanja in živčno – mišičnega nadzora. Izguba propriocepcije je ena izmed glavnih težav po rekonstrukciji ACL, zato je proprioceptivna vadba ključnega pomena, saj omogoča boljše rezultate ter zmanjša tveganje za ponovne poškodbe. Pomembna je za nadzor mišic, ohranjanje dinamične stabilnosti kolena ter za izboljšanje živčno – mišičnega nadzora. Z analizo člankov smo ugotovili, da je proprioceptivna vadba pomembna ne le za izboljšanje ravnotežja, ampak tudi za izboljšanje mišične moči, kinematike gibanja, funkcije kolena, zaznavanja položaja sklepov in gibanja ter sklepnih kotov. Za uspešno zdravljenje je potrebna individualna in celostna obravnava pacienta, saj omogoča izboljšanje bolnikovega stanja ter čimprejšno vrnitev na stopnjo aktivnosti kot je bila pred poškodbo.
Keywords: Sprednja križna vez, rehabilitacija, propriocepcija, fizioterapija
Published in ReVIS: 02.07.2024; Views: 352; Downloads: 21
Full text (2,47 MB)

Abstract: Uvod in namen: V magistrski nalogi predstavljamo pomen telesne aktivnosti za duševno zdravje, zlasti v kontekstu pandemije Covid-19. Namen je bil proučiti učinke telesne aktivnosti na telo in duševno zdravje ter oceniti vpliv pandemije. Cilj magistrske naloge je potrditi povezavo med telesno aktivnostjo in duševnim zdravjem ter vpliv pandemije na njiju. Metode: Uporabljen je anonimni anketni vprašalnik, sestavljen iz 28-ih vprašanj, ki je vseboval demografske podatke, dva standardizirana vprašalnika (Mednarodni vprašalnik telesne dejavnosti – IPAQ-SF in Vprašalnik duševnega zdravja – MHC-SF) ter vprašanja, ki se nanašajo na objektivno doživljanje razmer med Covid-19. Povezavo z vprašalnikom smo anketirancem poslali na njihove elektronske naslove. Rezultati: Telesna aktivnost ni statistično pomembno vplivala na duševno zdravje študentov. Prav tako ni statistično pomembnih razlik v telesni pripravljenosti in stopnji telesne aktivnosti pred in med pandemijo. Anketiranci občutenje stresa in kakovost življenja ocenjujejo v enaki meri kot pred pandemijo. Uporabnost: Rezultate raziskave lahko uporabimo kot ključen argument za implementacijo telesne aktivnosti vsakdana študentov in splošne populacije. Ukrepi za zdrav življenjski slog so še posebej pomembni v kriznih situacijah, kot je bila pandemija Covid-19. Omejitve: Majhen vzorec anketirancev in možna pristranskost. Raziskava je bila opravljena v času normaliziranja Covid-19 situacije.
Keywords: Telesna aktivnost, vadba, duševno zdravje, fizioterapija, Covid-19.
Published in ReVIS: 10.05.2024; Views: 453; Downloads: 18
Full text (1,34 MB)

Abstract: Urogenitalna atrofija je le ena izmed mnogih sprememb, ki doletijo ženske v času pomenopavze. Pojavi se ob prvih znakih pomanjkanja estrogena. Urogenitalne spremembe ob nastopu prizadenejo zunanje spolovilo, nožnico in vse mišične strukture medeničnega dna. Občutljivost, srbečica, pekoč občutek, suhost, disparevnija, vse to so značilni znaki in simptomi urogenitalne atrofije, ki v času menopavze doleti kar 60 odstotkov žensk in vpliva na kakovost njihovega življenja. Pomembno je pomoč poiskati že ob prvem pojavu simptomov. V zgodnji fazi zdravljenje v večini primerov poteka konzervativno, in sicer z vajami za krepitev mišic medeničnega dna, ki se lahko izvajajo s pomočjo pripomočkov ali brez njih. Če se ta oblika zdravljenja ne izkaže za dovolj učinkovito, poizkusijo z zdravljenjem z estrogeni. V diplomskem delu smo predstavili optimalen trening mišic medeničnega dna, pridruženega z različnimi fizioterapevtskimi metodami in tehnikami, ki lahko pripomorejo k boljšemu zavedanju in delovanju mišic medeničnega dna in tako tudi k izboljšanju simptomov UA. Za učenje pravilne kontrakcije mišic se lahko poslužujemo uporabe različnih metod in tehnik. Ena izmed teh je tudi biološka povratna zveza (biofeedback), ki jo lahko uporabimo kot dodatek k vadbi, pod nadzorom fizioterapevta. Pri izvajanju terapije je na začetku izrednega pomena vloga fizioterapevta, da pacienta nauči pravilne aktivacije mišic ter določi smernice fizioterapevtske obravnave, ki jih lahko med obravnavo prilagaja glede na pacientove zmožnosti in cilje.
Keywords: Urogenitalna atrofija, mišice medeničnega dna, trening mišic medeničnega dna, fizioterapija.
Published in ReVIS: 15.02.2024; Views: 591; Downloads: 42
Full text (4,47 MB)