Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: V primeru, ko se delavec poškoduje pri opravljanju dela, mu za nastalo škodo odgovarja delodajalec po splošnih pravilih odškodninskega prava – po načelih krivdne ali objektivne odgovornosti. Nemalo pa je primerov, ko delavcu pri opravljanju dela za delodajalca škoda nastane zaradi ravnanja tretjega ali po naključju. Iz sodne prakse nižjih sodišč, predvsem Višjega delovnega in socialnega sodišča, je v tovrstnih primerih zaznati težnje po prisojanju odškodnine, ker se razpravljajočemu sodniku to zdi pravično in primerno glede na naravo delovnega razmerja. V ta namen poskušajo nekateri sodniki širiti polje dolžne skrbnosti delodajalcev ali pa dejanje tretje osebe oziroma nesrečni slučaj prištevajo v okvir nevarne dejavnosti. Takim »poskusom« širjenja pojma odškodninske odgovornosti delodajalca pa ni naklonjeno Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki vztraja na stališču, da delodajalcu v takih primerih ni mogoče očitati niti krivdne niti objektivne odgovornosti. Sodna praksa VSRS na področju odškodninske odgovornosti delodajalca nasproti delavcu izhaja iz splošnih načel civilnega prava, čeprav stranki v delovnem razmerju nista v enakopravnem položaju. Delavec je delodajalcu podrejen in od njega osebno odvisen zaradi dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V sojenju o tovrstnih odškodninskih zahtevkih bi bilo zato navedena dejstva potrebno upoštevati v luči temeljnega načela delovnega prava in favorem laboratoris. Čeprav se navedena problematika večkrat izpostavlja v sodniških krogih, je na to temo relativno malo literature. V dokaj podobnih primerih prihaja celo do različnih odločitev sodišč, kar je vsekakor v nasprotju z načelom pravne varnosti. V okviru te disertacije sem zato raziskala možnosti za spremembo sodne prakse v okviru veljavne ureditve odškodninske odgovornosti delodajalca delavcu.
Keywords: odškodninska odgovornost delodajalca, škoda pri delu, škoda v zvezi z delom, naključje, krivda tretjega
Published in ReVIS: 12.01.2023; Views: 2054; Downloads: 143
Full text (1,19 MB)

Abstract: V diplomskem delu je predstavljen institut obveznega cepljenja, ki je predpisan v Zakonu o nalezljivih boleznih (ZNB). Skladno z ZNB je v Sloveniji uzakonjeno obvezno cepljenje otrok proti devetim različnim nalezljivim boleznim. Obvezna so tudi nekatera cepljenja, če obstajajo določeni epidemiološki razlogi. To pomeni, da je cepljenje proti nekaterim nalezljivim boleznim obvezno za osebe, ki potujejo v države, v katerih so prisotne določene nalezljive bolezni. Poleg potovanj v določene države se obveznost cepljenja nanaša na nekatere vrste poklicev, ki so izpostavljeni okužbam z nalezljivimi boleznimi. Obveznost cepljenja je mogoče trajno opustiti le iz zdravstvenih razlogov. Predlog za opustitev cepljenja lahko po 22.a členu ZNB podajo zdravnik ali starši oziroma skrbniki, mnenje o njem izda Komisija za cepljenje, odloči minister, pristojen za zdravje, z odločbo v upravnem postopku. Za večino otrok s posebnimi potrebami ni cepiva, za katerega bi bila priporočena opustitev cepljenja, vendar obstajajo instance, ko bi cepivo lahko bilo kontraindicirano, če bi otrok s posebnimi potrebami bil na zdravilu, ki bi spremenilo njegov imunski sistem, tako na podlagi strokovnega mnenja komisije minister, pristojen za zdravje, izda odločbo v upravnem postopku o opustitvi cepljenja oziroma o cepljenju. Dvom v strokovnost, dvom v zagovarjanje cepljenja, zaskrbljenost, prestrašenost, zmedenost vplivajo na odločitev staršev za odklanjanje cepljenja, zato je tu pomembna pojasnilna dolžnost zdravnika, ki prejemnika cepiva oziroma starše ali skrbnike otroka, ki ga bo cepil, seznani z informacijami o nalezljivih boleznih, poteku cepljenja, možnih neželenih učinkih po cepljenju ter tudi ukrepanju v primeru nezaželenega učinka. Prejemniku cepiva oziroma staršem ali skrbnikom morajo biti podane informacije o cepljenju na razumljiv način ter izročene dodatne informacije o bolezni in cepljenju v pisni obliki. Otrok, ki ni cepljen v skladu s programom cepljenja, ni dovoljeno vključiti v javni vrtec, javno sofinanciran zasebni vrtec, programe srednjih in visokošolskih zavodov ter fakultet s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja ter socialnega varstva. Dejansko taka ureditev predstavlja obvezo do cepljenja, čeprav kot takšna ni določena.
Keywords: obvezno cepljenje, otroci s posebnimi potrebami, program cepljenja, odškodninska odgovornost, neželeni učinki cepljenja
Published in ReVIS: 20.12.2022; Views: 1455; Downloads: 123
Full text (4,42 MB)

Abstract: Sodobno mednarodno pravo se v veliki meri razlikuje od klasičnega. Ne ureja namreč zgolj odnosov med njegovimi izvornimi subjekti, temveč vpliva tudi na položaj posameznikov, ki dobivajo v okviru mednarodne skupnosti vedno večjo vlogo. Najpomembnejši vir mednarodnega prava so mednarodne pogodbe, ki se lahko, kolikor nacionalne ustave to dopuščajo, v notranjih pravnih redih uporabljajo neposredno. Neposredna uporabljivost mednarodnih pogodb je odvisna od pristopa, ki ga je posamezna država povzela glede vključevanja mednarodnih pravnih aktov v domače pravo. 8. člen Ustave Republike Slovenije določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, kar pa še ne pomeni, da so določila vseh mednarodnih pogodb tudi neposredno izvršljiva pred domačimi sodišči pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov. V magistrskem delu sem raziskovala problematiko neposredne uporabljivosti mednarodnih aktov, pri čemer sem na primeru naključno izbranih dokumentov (Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter Splošne deklaracije človekovih pravic) ocenjevala, kakšen položaj le-ti zasedajo v notranjem pravnem redu Republike Slovenije, ter ugotavljala, ali so neposredno uporabljivi in ali vsebujejo takšne določbe, ki so pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov izvršljive tudi pred domačimi sodišči.
Keywords: mednarodno pravo, mednarodnopravna subjektiviteta posameznika, odgovornost posameznika na mednarodni ravni, mednarodne pogodbe, Konvencija MOD št. 158, Splošna deklaracija človekovih pravic, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, neposredna uporabljivost, neposredna izvršljivost
Published in ReVIS: 23.11.2022; Views: 1521; Downloads: 121
Full text (712,87 KB)

Abstract: Ko država opravlja svoje naloge, lahko nastopa v različnih vlogah in razmerjih, kot na primer izvajalka oblasti, delodajalka v delovnih razmerjih ali v vlogi stranke v poslovnih razmerjih ter drugih vlogah pri tem pa, tako za državo kot vse druge pravne osebe in posameznike velja, da so odgovorni za škodo, kadar le-to povzročijo s protipravnim izvajanjem nalog. Ker nas je v diplomskem delu zanimalo, kakšne posledice nosijo subjekti za omenjene kršitve, smo si zastavili raziskovalno vprašanje kakšna je odgovornost države za škodo, ki jo povzročijo policisti tretjim osebam in njihov ugled v javnosti, ter kako bi policija morala ukrepati, da bi ta ugled izboljšala in povečala zaupanje državljanov Republike Slovenije? V prvem delu diplomskega dela smo tako raziskali in opisali institut odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo javni uslužbenci z izvedbo svojih nalog lahko povzročijo ter navedli škodne posledice, ki lahko pri tem nastanejo. Ugotovili smo, da je pravna podlaga odškodninske odgovornosti države za protipravno ravnanje oblasti 26. člen URS, ker pa omenjeni člen Ustave RS zajema samo nekatera načela, ki so v skladu z načeli obligacijskega prava, si za odločanje o nekaterih drugih vprašanjih odškodninske odgovornosti sodišča deloma pomagajo še s posebnimi predpisi, kar je v praksi tudi v drugih evropskih državah, ki smo jih primerjali, razen v Franciji. V drugem delu diplomskega dela smo pregledali in preučili pretekle raziskave in analize javnega mnenja o delu slovenske policije. Ugotovili smo, da se državljani počutijo varne in so z delom policije zadovoljni, saj jo ocenjujejo kot dobro, kljub določenim različnim pogledom in mnenjem. Zavedati se moramo, da se javno mnenje o delu policije in njen ugled v veliki meri ustvarja skozi obseg vrednot in načel, ki jim premorejo slediti in upoštevati policisti pri postopkih in odnosu s strankami, preko medijev, od katerih je odvisno na kakšen način predstavijo policijo in njeno delo širši javnosti ter nenazadnje tudi od policije same, ki si zaupanje in ugled lahko gradi samo s poštenim odnosom do ljudi v vsakdanjem življenju, kar pa je za njeno učinkovito delovanje bistvenega pomena
Keywords: odškodninska odgovornost države, škoda, protipravno izvajanje nalog, policija, ugled, pravica oškodovanca
Published in ReVIS: 22.08.2022; Views: 1723; Downloads: 74
Full text (1,19 MB)

Abstract: Čas, v katerem živimo, je prinesel veliko sprememb in nekatere od teh sprememb so imele za posledico tudi bistveno poslabšanje premoženjskega stanja prebivalcev, krize, ki so se pojavljale, pa so imele za posledico, da upniki svojih obveznosti zaradi bistvenih sprememb, ki so nastopile po prevzemu obveznosti, niso več mogli izpolnjevati. Neizpolnjevanje obveznosti pa je imelo za posledico nastanek dolgov. Neporavnane obveznosti dolžnikov se odraža tudi v zapuščinskih postopkih. Postavljala se vprašanje zadolženosti ali celo prezadolženosti zapustnika, kar vse vpliva po eni strani na obseg zapuščine, po drugi strani pa na odgovornost dedičev, ki imajo v zapuščinskem postopku različen položaj. Prav situacije, ki nastanejo v zapuščinskih postopkih zaradi uveljavljanja zahtevkov upnikov v pravdnih postopkih, zato ker zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku spornih vprašanj ne more rešiti samo, kar ima za posledico prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo. Ne nazadnje se tudi v izvršilnih postopkih odpira vrsta vprašanj, kar je razlog, da magistrska naloga obravnava odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove. Odgovornost dedičev za dolgove zapustnika ureja ZD, ki pa ni urejal pravnega položaja enakopravne obravnave upnikov zapustnika v primeru prezadolženosti. Pravni položaj upnikov v primeru prezadolženosti ureja ZFPPIPP, ki je uvedel institut stečaja zapuščine. Magistrska naloga ne obravnava ureditve po ZFPPIPP, odgovarja na vprašanja odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove v delu, kot je to urejeno v ZD v povezavi z OZ in ZIZ, ki ga sodišče v postopkih izterjave dolgov upnikov iz premoženja zapustnika uporablja, hkrati pa odpira tudi vprašanja. Zadolženost zapustnika obravnava sodna praksa v samem zapuščinskem postopku, kjer lahko upniki prijavljajo svoje terjatve, na strani dedičev pa je, da jih priznajo ali ne, kar ne povzroča posebnih dilem. Problemi pa se odpirajo pri odgovoru na vprašanje glede višine vrednosti podedovanega premoženja in odgovornosti dedičev in ne nazadnje tudi odgovornost dedičev do upnika, ki je zahteval izločitev zapustnikovega premoženja iz zapuščine.
Keywords: dedovanje, zapuščina, odgovornost, dediča, dolgovi zapustnika, ločitev zapuščine
Published in ReVIS: 28.01.2022; Views: 2036; Downloads: 100
Full text (560,89 KB)