Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: V zadnjem desetletju je digitalna preobrazba postala eno glavnih razvojnih področij javne uprave, saj se pričakovanja državljanov hitro spreminjajo, tehnološki napredek pa odpira tako nove priložnosti kot izzive. Digitalne rešitve omogočajo posodobitev organizacijskih procesov in večjo učinkovitost storitev, vendar se ob tem razkrivajo tudi številne ovire, povezane z znanjem, pripravljenostjo na spremembe zaposlenih in organizacijsko kulturo. Tehnologija lahko pospeši delo, zmanjša administrativna bremena in poveča dostopnost storitev, a hkrati prinaša tveganja – od odpora zaposlenih do nezadostne usposobljenosti ter težav pri prilagajanju novim procesom in reorganizaciji obstoječih struktur. V okviru magistrskega dela smo zato raziskali pomen človeškega kapitala in digitalnih kompetenc za uspešno izvajanje digitalnih reform v javni upravi. Raziskava je temeljila na kombinaciji kvalitativne in kvantitativne metode, in sicer na izvedbi polstrukturiranih intervjujev z zaposlenimi v javni upravi ter primerjalni analizi kazalnikov digitalnega razvoja petih držav članic Evropske unije. Na podlagi izvedenih intervjujev in primerjalne analize kazalnikov digitalnega razvoja smo ugotovili, da so osnovne digitalne kompetence med zaposlenimi večinoma prisotne, medtem ko se največje pomanjkljivosti kažejo na področjih naprednejše rabe tehnologij, informacijske varnosti in strateške uporabe digitalnih orodij. Prav tako se je pokazalo, da trenutni sistemi usposabljanj ne zadostujejo dejanskim potrebam, saj so premalo ciljno usmerjeni in ne zagotavljajo trajnega prenosa znanja v prakso. Naše ugotovitve potrjujejo, da digitalna preobrazba ne more biti uspešna brez sistematičnega vlaganja v človeški kapital, razvoja digitalnih kompetenc zaposlenih ter ustvarjanja organizacijske kulture, ki spodbuja učenje in prilagajanje spremembam. Digitalna preobrazba se ne konča z uvajanjem novih tehnologij, temveč se začne s pripravljenostjo ljudi, da jih sprejmejo in smiselno uporabijo, saj tehnologija sama po sebi ne prinaša sprememb – resnično vrednost ji dajejo šele znanje, izkušnje in volja zaposlenih.
Keywords: digitalna preobrazba, javna uprava, človeški kapital, digitalne kompetence, organizacijska kultura, usposabljanje, reforme
Published in ReVIS: 14.05.2026; Views: 46; Downloads: 1
Full text (1,15 MB)

Abstract: Diplomska naloga preučuje povezavo med organizacijsko kulturo in uspešnostjo poslovanja podjetja. Izhodišče raziskave je vprašanje, kako vrednote, norme, običaji, simboli in komunikacija oblikujejo delovno okolje ter usmerjajo vedenje zaposlenih. Posebej nas je zanimalo, v kolikšni meri lahko pozitivna in dobro razvita kultura prispeva k večji zavzetosti, zadovoljstvu ter dolgoročni konkurenčnosti podjetja ter posledično uspešnosti poslovanja podjetja. Raziskava se ukvarja tudi z dilemami sodobnega poslovnega okolja, kjer se podjetja soočajo z dinamičnimi spremembami in potrebo po prilagodljivosti ter inovativnosti. V teoretičnem delu so predstavljene različne opredelitve kulture in izpostavljene njene vloge pri oblikovanju organizacijskega vedenja. Poudarjeno je, da uspešnost poslovanja ne more temeljiti zgolj na finančnih kazalnikih, temveč vključuje tudi nefinančne dimenzije, kot so kakovost odnosov, ugled podjetja, inovativnost in sposobnost prilagajanja spremembam. Empirični del temelji na anketni raziskavi, s katero smo analizirali stališča zaposlenih glede vpliva organizacijske kulture na njihovo delo in poslovne rezultate podjetja. Rezultati so pokazali, da zaposleni prepoznavajo kulturo kot ključni dejavnik, ki spodbuja motivacijo, produktivnost, občutek pripadnosti in medsebojno sodelovanje. Ugotovili smo, da odprta komunikacija, participativno vodenje ter možnost osebnega in strokovnega razvoja pomembno vplivajo na zadovoljstvo zaposlenih in njihovo učinkovitost ter s tem na uspešnost poslovanja. Na podlagi ugotovitev sklepamo, da je organizacijska kultura tesno povezana z uspešnostjo poslovanja. Podjetja, ki kulturo obravnavajo kot strateški dejavnik in jo zavestno razvijajo, lažje dosegajo trajnostno rast, stabilnost in dolgoročno konkurenčno prednost.
Keywords: organizacijska kultura, uspešnost poslovanja, zaposleni, motivacija, zavzetost
Published in ReVIS: 08.03.2026; Views: 424; Downloads: 23
Full text (1,04 MB)

Keywords: voditeljstvo, organizacijska kultura, poslovna odličnost, družbena odgovornost, čustvena inteligenca, strateško razmišljanje, inovativnost, trajnostna rast, odprta komunikacija
Published in ReVIS: 30.01.2026; Views: 429; Downloads: 8
Full text (373,12 KB)

Abstract: Teoretična izhodišča: Zavedanje etičnosti med zaposlenimi v socialnem varstvu je večrazsežen pojav, ki se oblikuje na presečišču osebnih vrednot, profesionalnih načel in institucionalnega okolja. Razumevanje pojmovanja etičnosti, dejavnikov njenega oblikovanja ter odzivanja na neetična ravnanja je ključno za zaščito dostojanstva uporabnikov in kakovost strokovnega dela. Metode: Izveden je bil strukturiran pregled literature v obdobju 2018–2025. Iskanje je potekalo v bazah PubMed Central, ScienceDirect, SpringerLink, ProQuest, Google Scholar in COBISS, in sicer z vnaprej določenim iskalnim nizom v slovenskem in angleškem jeziku. Uporabljena so bila vključitvena in izključitvena merila ter večstopenjski postopek izbora. Od 270 pridobljenih zadetkov je bilo v končno analizo uvrščenih 17 člankov. Viri so bili razporejeni po hierarhiji dokazov, podatki pa obdelani z vsebinskim kodiranjem in tematsko sintezo. Rezultati: Najvišjo raven dokazov predstavljajo sistematični pregledi, ki etično odločanje opredeljujejo kot usklajevanje avtonomije, koristnosti in pravičnosti. Presečne in kvalitativne raziskave poudarjajo pomen etičnega vodenja, organizacijske identitete, varnih kanalov za razpravo in supervizije. Nadzor in administrativne obremenitve pa vodijo v etično otopelost. Odzivanje na neetičnost sega od molka do civilnega poguma, pri čemer je odločilna organizacijska varnost. Moralna občutljivost se kaže kot ključna pri prepoznavanju dilem in odločanju. Razprava: Etična zavest se kaže kot dinamičen proces učenja in refleksije, ki ga krepijo etično vodenje, sistematično izobraževanje, supervizija ter varni mehanizmi za prijavo. Krepitev etične kulture, ki presega formalizem in podpira civilni pogum, prispeva k višji kakovosti storitev in zaščiti pravic uporabnikov. Ključne besede: etična zavest, socialno varstvo, etično odločanje, organizacijska kultura, civilni pogum, moralna občutljivost.
Keywords: etična zavest, socialno varstvo, etično odločanje, organizacijska kultura, civilni pogum, moralna občutljivost.
Published in ReVIS: 07.11.2025; Views: 680; Downloads: 12
Full text (630,02 KB)

Abstract: Uvod: Namen disertacije je raziskati, kako lahko perspektiva pacientov postane sestavni del strateškega načrtovanja v javnih zdravstvenih zavodih, in sicer z namenom bolj učinkovitega odzivanja na spremembe v zdravstvu. Posebna pozornost je namenjena vplivu družbenih dejavnikov, kot so organizacijska kultura, zdravstvena pismenost, digitalna dostopnost ter odnos in zrelost vodstev zavodov do participacije pacientov. Disertacija analizira, kako strukturni dejavniki omogočajo ali omejujejo vključevanje pacientov kot enakovrednih partnerjev v oblikovanje zdravstvene politike. Posebna pozornost je namenjena vprašanju, ali zakonodajne reforme, zlasti Zakon o kakovosti v zdravstvu, predstavljajo dejanski premik v praksi ali ostajajo na ravni formalne, simbolne participacije. Namen raziskave je tudi oblikovanje priporočil za dolgoročno vključujočo in odzivno zdravstveno politiko, ki bo sposobna nasloviti potrebe prihodnjih modelov zdravljenja. Metode: Raziskava temelji na kvalitativni metodologiji in metodološki triangulaciji. Uporabljene so bile štiri glavne metode: analiza zakonodajnih in strateških dokumentov, polstrukturirani intervjuji s 26 deležniki, štiri fokusne skupine s 40 udeleženci ter diskurzivna analiza medijskih vsebin. Tematska, vsebinska in diskurzivna analiza so bile izvedene z namenom identifikacije vzorcev, ovir in priložnosti participacije pacientov v praksi. Rezultati: Ugotovitve kažejo, da vključevanje pacientov v Sloveniji pogosto ostaja na simbolni ravni. Zaznani so bili strukturni izzivi, kot so hierarhična kultura v zdravstvenih ustanovah, pomanjkanje sistemskih mehanizmov za participacijo, nizka zdravstvena pismenost ranljivih skupin ter neenak dostop do digitalnih rešitev. Zakon o kakovosti v zdravstvu (2024) predstavlja pomemben korak, vendar njegova implementacija še ne kaže sistemske spremembe. Primeri dobre prakse, kot so sodelovanje nevladnih organizacij in razvoj pilotnih programov skupnega odločanja, kažejo na potencial za dolgoročne učinke ob ustrezni institucionalni podpori. Zaključek: Raziskava potrjuje, da brez spremembe organizacijske kulture in odnosa do pacientov kot sogovornikov zakonodajne reforme ostajajo nezadostne. Uvedba modela skupnega odločanja (shared decision-making), vzpostavitev regijskih preventivnih centrov ter celovit pristop na mikro, mezo in makro ravni predstavljajo konkretne korake k prehodu iz simbolne v realno participacijo pacientov. Le takšen sistem, ki temelji na zaupanju, odprti komunikaciji in vrednotah vključevanja, omogoča dolgoročno vzdržnost in pravičnost zdravstvene oskrbe.
Keywords: participacija pacientov, kakovost zdravstvene oskrbe, zdravstvene reforme, zdravstvena pismenost, organizacijska kultura, skupno odločanje, vključujoča politika.
Published in ReVIS: 02.10.2025; Views: 832; Downloads: 0
Full text (9,59 MB)