1. Globalizacija trga in pravic intelektualne lastnine in zaton neodvisnih izumiteljevAna Hafner, 2014 Abstract: Pričujoče delo obravnava določeno skupino inovatorjev, ki jo imenujemo neodvisni ali
samostojni (tudi »osamljeni« in »svobodni«) izumitelji in je v sodobnem času neupravičeno
prezrta v družboslovnih raziskavah in skoraj popolnoma ignorirana v inovacijskih politikah
držav.
Avtorica skuša najprej podrobneje definirati skupino in dokazuje, da ima ta specifične
lastnosti, ki jo razlikujejo od druge skupine inovatorjev, ki bi jo lahko imenovali kot
institucionalno ali korporativno. Manjša raziskava na vzorcu slovenskih samostojnih
izumiteljev potrdi ugotovitve iz (žal redkih) prejšnjih študij, da je povprečni samostojni
izumitelj moški, star okrog petdeset let, s končano srednješolsko do višješolsko izobrazbo;
vendar je populacija zelo raznolika in vanjo spadajo tako »prostočasni« izumitelji in
upokojenci kot podjetniki in tudi nekateri raziskovalci, poleg tega se delež žensk med
izumitelji povečuje.
Avtorica nato preverja hipotezo, da delež in število samostojnih inovatorjev v sodobnosti vse
bolj upadata, pri čemer analizira podatke iz treh patentnih baz. Hipoteza se večinoma potrdi.
Ker avtorica zagovarja tezo, da ključni vzrok tega upadanja ni le vse večja kompleksnost
tehnologije, ki je posameznik (samostojni izumitelj) ne obvladuje več, temveč drage
mednarodne patentne prijave, h katerim so zaradi globalizacije prijavitelji patentov vse bolj
prisiljeni, skuša nadalje ugotoviti, ali se patenti posameznikov po svoji kvaliteti (vplivnosti,
pomembnosti) še vedno lahko primerjajo s patenti gospodarskih družb. Tega se ji sicer na
podlagi uveljavljenih meril, kot so prejeti citati patentov, ne posreči dokazati, vendar pa
ugotavlja, da hkrati tudi ni mogoče dokazati nasprotnega, in sicer, da so patenti posameznikov
manj radikalni in prebojni od patentov družb.
Hkrati pa je mogoče popolnoma jasno pokazati, da je pogostost patentnih prijav povezana s
stroški patentiranja in s tem s prijaviteljevo premožnostjo.
V zaključku so predvideni različni možni scenariji prihodnosti neodvisnih izumiteljev. Možno
je njihovo popolno izginotje, prav tako pa obstajajo možnosti preoblikovanja patentnega
sistema in večjega povezovanja posameznikov v skupine oziroma kooperative, ki bi tako
lahko konkurirale velikim gospodarskim družbam, ki si vse bolj prilaščajo tako materialni kot
duhovni svet.
Found in: osebi Keywords: globalizacija, trg, intelektualna lastnina, inovatorji, izumi Published: 28.07.2021; Views: 944; Downloads: 70 Fulltext (3,57 MB) |
2. Vpliv socialnega kapitala na regionalno inovacijsko zmogljivostMaja Gojkovič, 2016 Abstract: Sodobne študije, ki proučujejo razvojno, pa tudi ekonomsko učinkovitost različnih
sistemov in okolij, kot so regije, ob diskusiji, kaj določa razvojno uspešnost, razvijajo tudi
smernice za podporna okolja ter metodologije za identifikacijo in spodbujanje človeškega
kapitala, intelektualnega kapitala, socialnega kapitala in drugih dejavnikov. Socialni
kapital je pri tem velikokrat obravnavan samostojno ter predstavlja posebno obliko
družbene moči znotraj proučevanja sociokulturnih dejavnikov razvojne uspešnosti in
dejavnikov spodbujanja konkurenčnosti.
Pričujoča doktorska disertacija pojem socialnega kapitala postavlja v okvir regionalne
inovacijske zmogljivosti, pri tem ugotavlja umeščenost, vrednost in pomen socialnega
kapitala za doseganje inovativnega preboja na eni strani ter na drugi strani ponuja
strukturirano obravnavo elementov in komponent pojma inovacijske zmogljivosti v
regionalnem kontekstu.
Identifikacija pojmov s statistično zadostno, preverljivo determinanto socialnega kapitala
in determinanto inovacijske zmogljivosti z razvojem novih metodologij oziroma
reinterpretacijo obstoječih, je ključni in najbolj kompleksni del naloge. Ob ugotovitvi
smiselnosti povezovanja in vzročno-posledične korelacije določilnic obeh pojmov je
mogoče tudi ugotavljanje pogojenosti inovacijske zmogljivosti s koncentracijo socialnega
kapitala v izbrani regiji. Tako doktorska disertacija preizkusi pozitivni in negativni vpliv
povezovalne, premostitvene in združevalne oblike socialnega kapitala na segmente
inovacijske zmogljivosti, kot so prenos in dostopnost tihega znanja, povezovanje
gospodarstva z akademsko sfero, pretok in ustvarjanje delovnih mest ter absorpcijsko
zmogljivost in odprtost relevantnih deležnikov, kar sicer velja za kreativna, učeča se
okolja.
Skozi temeljit teoretični premislek ter kombinacijo kvantitativne in kvalitativne analize na
nacionalni ravni in ravni slovenskih kohezijskih regij smo v pričujoči doktorski disertaciji
podali argumente o nedvomni povezanosti ravni socialnega kapitala z inovacijsko
zmogljivostjo nekega območja.
Doktorska disertacija ob povezovanju pojmov socialnega kapitala in regionalne
inovacijske zmogljivosti ponuja tudi kritični premislek o celovitem modelu in indikatorjih
razvojne uspešnosti ter ponudi tudi smernice za aplikativni razvojni model kot skupek
dolgoročno usmerjenih in ustrezno raziskovalno-analitično podprtih nacionalnih strategij,
iz njih izhajajočega interdisciplinarnega, medresorskega oblikovanja mrežnih organizacij
in povezav, pri čemer se dotakne tudi vprašanja nujnosti in pomembnosti obstoja
podpornih institucij. Inovativni preboj je skupek več dejavnikov, katerih optimalnega
prepletanja in delovanja zagotovo ne moremo doseči zgolj s strukturiranjem formalnih
upravljavskih in administrativnih okvirjev, niti ne zgolj z osredotočenostjo na socialni
kapital – ta mora nastajati, se krepiti in uporabljati ob drugih pogojih in dejavnikih. Found in: osebi Keywords: socialni kapital, inovacije, regije, inovacijske zmogljivosti, inovacijsko okolje, razvojni modeli, disertacije Published: 28.07.2021; Views: 808; Downloads: 47 Fulltext (2,99 MB) |
3. Sociokulturne razsežnosti prenosa znanja v okviru akademskega podjetništvaUroš Gojkovič, 2017 Abstract: Akademskega podjetništva ni mogoče natančno ukalupiti, saj je pojav močno odvisen
od družbenega oziroma kulturnega konteksta. Kljub temu pa je gotovo, da omenjeni
koncept predstavlja vez med akademsko sfero in zunanjim okoljem, v okviru katere se
prepletata tržni vidik, torej logika dobička, ter sama želja po prenosu znanja in ustvarjanju
nove vrednosti, ki ni nujno le ekonomska.
V različnih družbah postaja koncept akademskega podjetništva v povezavi z
gospodarstvom in državo osrednje težišče teorije in prakse inovacij. Univerze so tako v
preteklih desetletjih postale pomemben vir za nastanek visokotehnoloških podjetij,
predvsem malih in srednje velikih, ki so najbolj ustrezna za proučevanje akademskega
podjetništva, saj so razvila specifične karakteristike organizacijske kulture in prenosa
znanja. Tovrstne karakteristike so se razvile predvsem na podlagi socialnega kapitala, ki ga
lahko opredelimo kot ogrodje vozlišč, ki sestojijo iz posameznikov in organizacij ter
povezav, na katere pomembno vplivajo norme, želje in odnos posameznikov oziroma
organizacij (Adam et al. 2014).
Pričujoča doktorska disertacija ugotavlja, ali je proces izmenjave znanja pogojen z
upravljanjem pretoka informacij preko omrežij in povezav, ki so bogate s socialnim
kapitalom, ki obenem tudi vpliva na izoblikovanje vzorcev organizacijske kulture podjetij.
Tovrstni vzorci organizacijske kulture podjetjem omogočajo večjo sposobnost prenosa
znanja iz akademske sfere v gospodarsko sfero (komercializacija znanja). Iz tega izhaja, da
specifični vzorci organizacijske kulture podjetij omogočajo večjo inovacijsko sposobnost
in konkurenčno prednost le-teh, saj predpostavljamo, da podjetja, kjer vzorci
organizacijske kulture temeljijo na socialnem kapitalu, več sodelujejo z JRO in univerzami
ter drugimi podjetji doma in v tujini, s tem pa pridobivajo ključno konkurenčno prednost.
Namreč, kot je rekel Schumpeter (1939), vsaka inovacija oziroma ustvarjanje novih
kombinacij znanja za podjetje pomeni večjo konkurenčno prednost v primerjavi z drugimi
podjetji, ki se ukvarjajo s podobno dejavnostjo.
Found in: osebi Keywords: akademsko podjetništvo, organizacijska kultura, prenos znanja, socialni kapital, visokotehnološka podjetja, inovativnost, disertacije Published: 28.07.2021; Views: 751; Downloads: 92 Fulltext (3,21 MB) |
4. Priložnosti in omejitve meritokracije za celovit družbeni razvoj v kontekstu družbe znanjaMaruša Gorišek, 2022 Abstract: V ospredju doktorske disertacije je koncept meritokracije oziroma njene vloge v modernih
družbah, ki jih opredeljujemo kot družbe znanja in družbe tveganja. Čeprav gre za enega
ključnih konceptov modernosti, je v zadnjem času tarča kritik in polemik o njeni koristi za
družbo. Pri tem se velikokrat zanemarja dejstvo, da meritokracija ne deluje kot edini družbeni
princip, temveč je vpeta v širše družbene, politične in kulturne okoliščine. V disertaciji želimo
opredeliti za družbo pozitivne priložnosti meritokracije ter njene omejitve.
V teoretičnem delu meritokracijo podrobneje opredelimo z vidika družb znanja in tveganja kot
koncept promocije znanja. V empiričnem delu ga nato obravnavamo na različnih družbenih
ravneh, pri čemer upoštevamo princip metodološke triangulacije. Prvi del obravnava
mednarodni nivo. Kvantitativna analiza sekundarnih virov na kombinaciji indikatorjev kaže, da
lahko med različnimi državami govorimo o različnem nivoju meritokracije, tako glede uporabe
meritokratskih kriterijev pri zaposlovanju kot z vidika kognitivne mobilizacije, odnosa do
znanosti ter vrednotne naravnanosti do meritokracije.
Drugi del se osredotoča na raven družbenih podsistemov. Na podlagi polstrukturiranih
intervjujev ugotavljamo, da je v različnih družbenih podsistemih razumevanje meritokratskih
principov različno. Ti sicer povsod veljajo za zaželen način delovanja, a se v praksi izvajajo v
različnem obsegu in na različne načine.
Tretji vidik se nanaša na vlogo znanosti in predvsem ekspertov v družbi, ki na ravni družbe
poosebljajo meritokratsko logiko. To vprašanje s kritično analizo diskurza in vsebinsko analizo
različnih primarnih in sekundarnih virov apliciramo na aktualno situacijo pandemije covida-19.
Ugotavljamo, da gre za kompleksna razmerja ne le med eksperti, politiko in javnostjo, ampak
vlogo igrajo tudi odnosi znotraj stroke.
Sklepamo, da ima meritokracija v sodobnih družbah določene izzive, predvsem povezane z
njeno vpetostjo v druge družbene procese, a ponuja tudi izjemne priložnosti glede promocije
znanja. To pa odpira zelo kompleksna vprašanja, povezana predvsem z vlogo znanosti v
sodobnih družbah ter izzivi postfaktičnih družb. Found in: osebi Keywords: meritokracija, znanje, eksperti, družba tveganja, družba znanja, pandemija covida-19, doktorske disertacije Published: 09.10.2023; Views: 360; Downloads: 19 Fulltext (1,69 MB) |