1. Mednarodno pravo podnebnih sprememb : diplomsko deloVika Lisac, 2021, undergraduate thesis Abstract: Globalno segrevanje in podnebne spremembe so multidisciplinarna tema, ki vzbuja mednarodno zaskrbljenost. Koncentracija ogljikovega dioksida in drugih plinov v ozračju se je od druge polovice devetnajstega stoletja močno povečala Na prvi svetovni podnebni konferenci leta 1979 je bila izražena zaskrbljenost, da bi lahko nadaljnje širjenje človekovih dejavnosti na Zemlji povzročilo globalne podnebne spremembe. Leta 1988 je bil ustanovljen IPCC, hkrati pa je več drugih nacionalnih in mednarodnih forumov začelo pozivati k mednarodnemu sodelovanju na tem področju. Skozi čas se je tako povezano z globalnim segrevanjem in podnebnimi spremembami razvilo in uveljavilo nekaj mednarodnih okoljskih sporazumov. Najpomembnejša je Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), ki je bila sprejeta v Riu leta 1992 in jo je ratificiralo 195 držav. Njen osrednji cilj je predvsem blažitev emisij toplogrednih plinov, prilagajanje in financiranje. Drugi pomembnejši sporazum, Kjotski protokol, ki razširja UNFCCC iz leta 1992, pa državam pogodbenicam nalaga zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in predpostavlja, da globalno segrevanje obstaja in je posledica izpustov CO2, ki jih povzroča človek. Protokol iz Kjota je začel veljati leta 2005. Zadnji ključni sporazum pa je Pariški sporazum, ki je ločen instrument v okviru UNFCCC in katerega glavni cilj je pospešiti in okrepiti ukrepe, potrebne za trajnostno prihodnost z nizkimi emisijami ogljika. Istočasno se je razvijala podnebna politika EU, v sklopu katere je bil leta 2000 ustanovljen Evropski program za podnebne spremembe ECCP, da bi pomagal opredeliti okoljsko in stroškovno najučinkovitejše politike in ukrepe, ki jih je mogoče sprejeti na evropski ravni za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Vsi omenjeni sporazumi, dogovori in pogodbe so del Mednarodnega prava podnebnih sprememb, ki ne predstavlja samostojnega univerzalnega telesa podnebnega upravljanja, temveč temelji na splošnih pravilih, načelih in zakonodajnih praksah mednarodnega javnega prava in mednarodnega okoljskega prava ter se prepleta z drugimi področji mednarodnega prava.
Keywords: mednarodno pravo podnebnih sprememb, globalno segrevanje, podnebne spremembe, toplogredni plini, mednarodni sporazum
Published in ReVIS: 09.06.2022; Views: 1740; Downloads: 70
 Full text (883,50 KB) |
2. |
3. |
4. |
5. Pravna ureditev spodbujevalnih mehanizmov za izrabo obnovljivih virov energije ter spodbujanja učinkovite rabe energije : doktorska disertacijaKarol Peter Peršolja, 2015, doctoral dissertation Keywords: spodbujevalni mehanizmi, obnovljivi viri energije, toplogredni plini, energija, učinkovita raba, podnebne spremembe, elektroenergetski sistemi, trajnostni razvoj, državna pomoč, Kyotski protokol, disertacije
Published in ReVIS: 23.12.2019; Views: 3204; Downloads: 75
 Full text (3,30 MB) |
6. Obnovljivi viri energije : magistrsko deloNenad Cekić, 2012, master's thesis Keywords: obnovljivi viri energije, neobnovljivi viri energije, trajnostni viri energije, učinkovita raba energije, energetska učinkovitost, energetska odvisnost, energetske bilance, toplogredni plini, podnebne spremembe, zelena tehnologija
Published in ReVIS: 12.09.2017; Views: 5405; Downloads: 167
Full text (2,01 MB) |
7. Uspešnost EU pri izvajanju mednarodnih zavez na področju varstva zraka s poudarkom na zmanjševanju emisij toplogrednih plinov : magistrsko deloDavid Kranjc, 2016, master's thesis Abstract: V magistrskem delu obravnavam uspešnost Evropske unije (EU) pri implementaciji in izvajanju mednarodnih sporazumov na področju podnebnih sprememb. Cilj magistrskega dela je oceniti uspešnost EU pri implementaciji in izvajanju zavez, ki jih je sprejela z mednarodnimi sporazumi o omejevanju onesnaževanja zraka na področju podnebnih sprememb. Uspešnost bom meril s tremi merili. Prvi je prenos mednarodnih zavez v notranji pravni red EU skozi uredbe in direktive, drugi je samo izvajanje zavez v državah članicah in kot zadnji je gibanje (zmanjševanje/povečevanje) emisij polutantov v državah članicah EU. V delu predstavim razvoj pravne ureditve varstva okolja v EU skozi ustanovitvene pogodbe in položaj mednarodnih okoljskih sporazumov v hierarhiji prava EU. Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti iz leta 1957 namreč ni vsebovala nobene izrecne določbe o okolju ali njegovem varstvu, šele leta 1987 sprejet Enotni evropski akt je dodal poglavje o varstvu okolja in vzpostavil pravni status varstva okolja s cilji in načeli okoljske politike, ki se je skozi kasnejše reforme pogodb nadgrajevala. V delu obravnavam mednarodne okoljske sporazume s področja varstva zraka, njihova najpomembnejša načela in zaveze, ki jih je tudi EU inkorporirala v svoje notranje pravo. Izpostavim pravilo o medsebojni izravnavi suverenosti, ki je bilo kot prvo mednarodno okoljsko načelo uveljavljeno skozi meddržavno arbitražo Trail Smelter in ne skozi mednarodni okoljski sporazum. Skozi pomembnejše pravne vire varstva zraka v EU sem analiziral uspešnost implementacije in izvajanja obravnavanih pravnih virov v nacionalno pravo držav članic EU. S pomočjo empiričnih podatkov, pridobljenih iz podatkovnih baz Evropske okoljske agencije (EEA), sem analiziral in predstavil gibanje (zmanjšanje/povečanje) emisij polutantov. Tako sem ugotovil, da je EU uspešna pri izvajanju mednarodnih zavez na področju zmanjševanja emisij toplogrednih plinov.
Keywords: varstvo zraka, varstvo okolja, emisije, toplogredni plini, mednarodni okoljski sporazumi, Evropska unija, magistrske naloge
Published in ReVIS: 24.08.2017; Views: 5641; Downloads: 201
Full text (1,58 MB) |
