| Title: | Intraosalni pristop pri vitalno ogroženemu bolniku |
|---|
| Authors: | ID Grandovec, Urša (Author) ID Kren, Aljaž (Mentor) More about this mentor...  |
| Files: | DIP_Grandovec_Ursa_2026.pdf (1,09 MB) MD5: 6105050E06FCEB18C9245512F411DC7A
|
|---|
| Language: | Slovenian |
|---|
| Work type: | Bachelor thesis/paper |
|---|
| Organization: | UNM FZV - University of Novo mesto - Faculty of Health Sciences
|
|---|
| Abstract: | Teoretična izhodišča: Intraosalni pristop je hitra in učinkovita metoda zagotavljanja »žilnega« pristopa pri kritično bolnih, ko je vzpostavitev intravenoznega pristopa otežena ali nemogoča. Uporablja se predvsem v nujnih situacijah, kot so srčni zastoj, huda oblika šoka ali poškodba, ker omogoča hitro dajanje tekočin in zdravil. Namen raziskave je preučiti poznavanje intraosalnega pristopa pri vitalno ogroženem bolniku med zaposlenimi v nujni medicinski pomoči, raziskati pogostost tega pristopa v nujni medicinski pomoči, ugotoviti najpogosteje izbrana mesta in pripomočke za intraosalni pristop, prepoznati zaplete in izzive intraosalnega pristopa na terenu in definirati vlogo zaposlenih pri njem.
Metode: Izvedli smo kvalitativno raziskavo s pomočjo polstrukturiranega intervjuja. Glede na cilje smo sestavili predlogo za intervju, ki je bila sestavljena iz dveh delov in je vsebovala 20 vprašanj. Prvi del se je nanašal na sociodemografske podatke intervjuvancev (spol, starost, delovna doba, izobrazba), drugi del pa na vprašanja, povezana s poznavanjem in uporabo intraosalnega pristopa, poznavanjem rokovanja z intraosalnimi pripomočki in najpogosteje izbranih mest, izzivov in zapletov ter vlogo zaposlenih pri uporabi intraosalnega pristopa v nujni medicinski pomoči. V raziskavo smo zajeli namenski vzorec 6 diplomiranih zdravstvenikov, ki imajo več kot eno leto delovnih izkušenj v nujni medicinski pomoči in izkušnje z uporabo intraosalnega pristopa.
Rezultati: V raziskavi smo ugotovili, da zaposleni v nujni medicinski pomoči intraosalni pristop najpogosteje uporabijo pri reanimaciji in kadar ni mogoče vzpostaviti intravenskega pristopa. Potrebno znanje pridobivajo iz dela, izobraževanj, simulacij in samostojnega učenja. Kot glavni pripomoček uporabljajo EZ-IO, ki ga opisujejo kot hitrega, enostavnega in zanesljivega. Pri odraslih najpogosteje izberejo proksimalni humerus, pri otrocih pa proksimalno tibijo. Niso se še srečali z zapleti ali situacijami, ko intraosalni pristop ne bi bil primeren zaradi bolnika ali okoliščin, opozarjajo pa na nevarnost neustreznega poznavanja anatomije, postopkov, zapletov, nastanek kompartment sindroma in ekstravazacije. Odločitev za intraosalni pristop je samostojna; intravenski pristop ostaja prva izbira, medtem ko je intraosalni alternativa pri smrtno nevarnih stanjih. Udeleženci raziskave poudarjajo, da morajo biti zaposleni v nujni medicinski pomoči glede tega dobro usposobljeni in pripravljeni, ker je lahko intraosalni pristop v nujnih primerih, kjer šteje vsaka minuta, edina možnost.
Razprava: Pri prvem raziskovalnem vprašanju ugotavljamo, da zaposleni v nujni medicinski pomoči dobro do zelo dobro poznajo intraosalni pristop; znanje pridobivajo z izobraževanjem, simulacijami, študijem, prakso in dodatnim samostojnim učenjem. Redno vadijo tudi manj pogoste postopke, kar jim omogoča hitrejše in varnejše ukrepanje v nujnih situacijah. Pri drugem raziskovalnem vprašanju se je pokazalo, da je uporaba intraosalnega pristopa v praksi redka, vendar ga udeleženci raziskave izvajajo v trenutkih, ko je ogroženo bolnikovo življenje in vzpostavitev intravenskega pristopa ni mogoča. Kot najpogostejše primere uporabe udeleženci navajajo reanimacijo, hude oblike šoka in politravmo. V okviru tretjega raziskovalnega vprašanja so udeleženci navedli, da se pri odraslih za pristop najpogosteje uporabi proksimalni humerus, pri otrocih pa proksimalna tibija, saj sta mesti dobro dostopni in varni. Kot pripomoček za izvedbo intraosalnega pristopa enotno navajajo pripomoček EZ-IO, ki omogoča natančno in hitro namestitev, medtem ko en udeleženec raziskave pripomoček BIG navaja kot manj natančnega zaradi »izstrelitvenega« mehanizma. Pri četrtem raziskovalnem vprašanju udeleženci ne poročajo o zapletih, kot največje nevarnosti pa navajajo neustrezno poznavanje anatomije, nepravilno izbira mesta, nepoznavanje postopka in sestave intraosalnega pripomočka, kompartment sindrom, namestitev na poškodovanem delu telesa in ekstravazacijo. Pri petem raziskovalnem vprašanju se je izkazalo, da je osebje nujne medicinske pomoči pri odločitvi za intraosalni pristop avtonomno. Znanje in usposobljenost sta nujno potrebna, saj lahko ostane ta pristop v primerih, ko ni mogoče vzpostaviti intravenskega pristopa, edina možnost. Intraosalni pristop tako ostaja druga izbira. |
|---|
| Keywords: | intraosalni pristop, intravenozni pristop, nujna medicinska pomoč, kritično bolni |
|---|
| Year of publishing: | 2026 |
|---|
| PID: | 20.500.12556/ReVIS-13158  |
|---|
| Publication date in ReVIS: | 06.02.2026 |
|---|
| Views: | 41 |
|---|
| Downloads: | 1 |
|---|
| Metadata: |  |
|---|
|
:
|
Copy citation |
|---|
| | | | Share: |  |
|---|
Hover the mouse pointer over a document title to show the abstract or click
on the title to get all document metadata. |