Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: Tinitus je simptom, ki ga označuje zaznava zvoka, ki ni povzročen s strani zunanjega dražljaja. V blažji obliki se pojavlja pri 10–15 odstotkih prebivalstva, v hujši obliki pa pri približno enem odstotku in lahko vodi do nastanka utesnjenosti, depresije ali celo samomora. Strošek zdravljenja tega nadležnega simptoma je ocenjen na 600–1544 EUR, čeprav ga trenutno bolj zakrivamo in ne odpravljamo. Prevladujoča oblika tinitusa je subjektivni tinitus, ki ga zaznava zgolj prizadeta oseba. Somatosenzorna oblika subjektivnega tinitusa je povezana z disfunkcijo vratu ali čeljusti, zato je nanjo s fizioterapijo možno vplivati. Ker trenutno v nobenih smernicah za zdravljenje tinitusa ne omenjajo fizioterapije, smo pregledali znanstveno literaturo na tem področju in ugotovili, da je bilo narejenih več raziskav, ki pričajo o učinkovitosti fizioterapije pri zdravljenju subjektivnega somatosenzornega tinitusa. Obstaja zadostno število kakovostnih randomiziranih raziskav, da lahko trdimo, da fizioterapevtska obravnava s pomočjo KT, manualne terapije, terapije miofascialnih prožilnih točk, laserja in TENS-a lahko pomaga ali celo odpravi somatosenzorno obliko tinitusa. Na podlagi pridobljenih rezultatov priporočamo, da se paciente z diagnozo subjektivnega somatosenzornega tinitusa napoti k fizioterapevtu. Za določitev najučinkovitejše možne fizioterapevtske obravnave za zdravljenje pacientov s somatosenzornim tinitusom predlagamo izvedbo več kakovostnih randomiziranih raziskav s tega področja.
Keywords: Tinitus, manualna terapija, fizioterapija
Published in ReVIS: 21.11.2023; Views: 393; Downloads: 25
Full text (1,19 MB)

Abstract: V obdobju nosečnosti ženske doživijo veliko telesnih in psihičnih sprememb. Da so se sposobne z njimi soočiti, morajo biti čim bolj ustrezno pripravljene. Poučene nosečnice, ki so telesno aktivne, bolje prisluhnejo svojemu telesu in so v višji psihofizični pripravljenosti. Primerna telesna pripravljenost posameznice v nosečnosti prispeva k znižanju pogostosti zapletov pri porodu in celostno bolj zdravi nosečnosti. Nosečnost naj bi bila eno od najglobljih in najlepših doživetij. Je stanje, ki bi ga morala ženska kar se da aktivno, duševno in telesno doživljati, zato ga je nesmiselno prepustiti lenarjenju. Potrebno se je zavestno spoprijeti z vsemi spremembami. Vse več raziskav kaže, kako zelo pomembna je telesna aktivnost v tem obdobju. V diplomski nalogi smo natančneje opredelili vpliv telesne vadbe na dobro počutje nosečnic in analizirali vrste telesnih dejavnosti, ki so zanje primerne. Opozorili smo na previdnostne ukrepe in kontraindikacije pri njihovem izvajanju. Opisali smo tudi, kakšen vpliv ima telesna vadba na izid poroda, porod in poporodno obdobje. Dandanes je znanje s tega področja dovolj razširjeno in podprto s strokovno literaturo, da lahko potrdimo pozitiven učinek zmerne telesne vadbe na izboljšanje telesne in psihične pripravljenosti nosečnice in njen vpliv na porod. Fizioterapevti imamo pomembno nalogo pri sestavi fizioterapevtskega programa, saj je pomembna individualna obravnava nosečnice. Ta pa mora biti motivirana, pripravljena sodelovati in slediti danim navodilom. Želimo si, da bi s tem vse fizioterapevte spodbudili, da v svojo dejavnost vključijo tudi programe pred-, med- in poporodne telesne pripravljenosti. Promocija zdravja je pomembna v vseh obdobjih življenja, še posebej pa, ko se ustvarja novo življenje.
Keywords: fizioterapija med nosečnostjo, telesna vadba v nosečnosti, zdrava nosečnost.
Published in ReVIS: 03.10.2023; Views: 486; Downloads: 41
Full text (1,36 MB)

Abstract: Sindrom iliotibialnega trakta (SITT) je ena izmed najpogostejših patologij kolenskega sklepa, ki se največkrat pojavi predvsem pri tekačih in kolesarjih. Dejavniki tveganja so lahko anatomsko pogojeni, kot sta različna dolžina spodnjih udov ali prekomeren genum varum. Zunanji dejavniki pa so največkrat tek po hribu navzdol, neprimerna podlaga za tek ali prehitro povečanje frekvence ali razdalje teka. Sindrom ITT lahko prepoznamo kot oteklino in ostro bolečino na distalnem delu femurja, med lateralnim epikondilom femurja in Gerdyjevim tuberclom. Bolečina se najpogosteje pojavi po končani aktivnosti, ki vključuje ponavljajoče se fleksije in ekstenzije kolena, kot sta tek in kolesarjenje. Za potrditev sindroma so potrebni natančni diagnostični postopki. Najprej moramo opraviti anamnezo, nato sledi klinični pregled in za tem še slikovna diagnostika (MR, UZ, RTG). Zdravljenje sindroma ITT je skoraj v vseh primerih konzervativno ter v redkih primerih operativno. Namen diplomske naloge je pregled literature o učinkovitosti fizioterapevtskih metod in tehnik pri obravnavi pacienta s sindromom ITT, cilj pa je na podlagi pregleda izdelati priporočila in smernice za učinkovito fizioterapevtsko obravnavo. Zastavili smo si hipotezo, da obstajajo zanesljivi dokazi o učinkovitosti fizioterapevtskih metod in tehnik. V našo diplomsko nalogo smo na koncu vključili 18 visokokakovostnih raziskav. Na podlagi naših rezultato smo hipotezo tudi potrdili. V akutni fazi sindroma ITT zato priporočamo počitek od dejavnosti, ki slabša simptome, hlajenje z ledom ali jemanje nesteroidnih protivnetnih zdravil za pomiritev vnetja in bolečine. V subakutni fazi je cilj fizioterapevtske obravnave sprostitev miofascialnih restrikcij in korekcija biomehanskih odstopanj, zato svetujemo izvajanje manualne terapije, sproščanje trigger točk, terapijo z radialnimi udarnimi valovi in dry needling terapijo. Vse omenjene vrste terapij dokazano učinkujejo pri zdravljenju sindroma ITT. Zatem sledi faza krepitve, kjer priporočamo izvajanje kinezioterapije. Poudarek naj bo pri izboljšanju moči abduktorjev kolka in pravilni izvedbi vseh vaj. Zadnja faza je vrnitev k teku, kjer priporočamo postopno dodajanje frekvence in dolžine teka.
Keywords: iliotibialni trakt, sindrom iliotibialnega trakta, učinkovitost, fizioterapija.
Published in ReVIS: 25.07.2023; Views: 586; Downloads: 87
Full text (3,01 MB)

Abstract: Vstavitev totalne endoproteze kolčnega sklepa je pogost in uspešen ortopedski poseg, ki ima visoko stopnjo zadovoljstva med pacienti. Z naraščanjem števila degenerativnih bolezni pri starejši populaciji, aktivni življenjski slog in posledičnimi poškodbami pa narašča tudi število vstavljenih kolčnih endoprotez. V diplomskem delu smo predstavili totalno endoprotezo kolka kot operativni poseg in opisali funkcionalno stanje pacienta pred ter po njem. Glede na zdravnisˇko pooperativno oceno in dejavnike tveganja se pacienta vključi v program rehabilitacije, ki mu omogoča najbolj optimalen napredek v procesu okrevanja po vstavitvi TEP kolka. V diplomski nalogi smo tako predstavili pooperativno rehabilitacijo, ki je ključen vidik procesa okrevanja po operaciji TEP kolka. Hidroterapija se marsikje že uporablja kot oblika fizioterapevtske obravnave, vendar na tem področju še ni dovolj raziskav, ki bi zagotovile hidroterapiji mesto med najbolj uporabljenimi fizioterapevtskimi metodami pri rehabilitaciji pacienta. Raziskavo smo izvedli v Zdravilišču Laško, kjer smo izbrali 40 sodelujočih. Pri pacientih s totalno endoprotezo kolka smo preučevali pomen proste vadbe v vodi in uporabe podvodnih naprav kot oblike fizioterapevtske obravnave na obseg gibljivosti in stopnje bolečine v primerjavi z kinezioterapevtskimi metodami in tehnikami na suhem. Potrebnih je več visokokakovostnih študij z večjim vzorcem in daljšim časom spremljanja, da bi dosegli natančnejše in dolgoročnejše učinke. Prišli smo do ugotovitve, da je hidroterapija učinkovita pri povečanju obsega gibljivosti v kolčnem sklepu, zmanjšanju bolečine in izboljšanju funkcionalnosti v pooperativni fazi rehabilitacije pri bolnikih s totalno endoprotezo kolka. Vendar pa je zaradi številnih kontraindikacij ne morejo prejeti številni pacienti. Zdravilišče Laško je edino zdravilišče v Sloveniji, ki se že vrsto let poslužuje vadbe s podvodnimi napravami. Opravljena raziskava naj bo vzpodbuda tudi ostalim ustanovam o umestitvi te metode v rehabilitacijski proces.
Keywords: Vodni fitnes, hidroterapija, rehabilitacija kolčne endoproteze, fizioterapija.
Published in ReVIS: 04.07.2023; Views: 552; Downloads: 56
Full text (1,25 MB)

Abstract: Poškodba rotatorne manšete (v nadaljevanju: RM) je glavni razlog za bolečino in disfunkcijo v rami. Najpogosteje se pojavi v dominantni roki. Lahko se pojavi pri ponavljajočih se gibih nad glavo v športih, kot so plavanje, tenis, dvigovanje uteži, ali pri poklicih, ki so nagnjeni ponavljajočim se gibom, kot sta pleskanje in gradbeništvo. S starostjo pogostost poškodbe RM narašča. Simptomi so bolečina, izguba moči in omejitev gibljivosti. Težavno postane opravljanje vsakodnevnih opravil. Diagnozo postavimo z natančno anamnezo, ki ji sledi klinični pregled s testi, s katerimi lahko odkrijemo, katera izmed mišic RM je poškodovana. Diagnozo potrdimo z magnetno resonanco, ki je najnatančnejša preiskava za odkrivanje ruptur rotatorne manšete. Pokaže nam tudi debelino in velikost rupture. Zdravljenje ruptur RM je konzervativno ali operativno. Za zdravljenje ruptur RM se uporabljajo tri operativne tehnike, in sicer odprta, minimalno invazivna in artroskopska. Izbira operativne tehnike je odvisna od izkušenosti kirurga z določeno tehniko, velikosti rupture, kakovosti tkiva in bolnikovih potreb. Po operaciji potrebuje pacient natančno določeno in strokovno vodeno rehabilitacijo, ki traja več mesecev. Z analizo člankov smo ugotovili, da takojšna mobilizacija po operaciji ne da boljših končnih rezultatov rehabilitacije, temveč le boljše vmesne rezultate obsega gibljivosti pri poteku rehabilitacije. Prve tedne po operaciji se priporoča imobilizacija, šele po četrtem tednu se začne pasivna mobilizacija. Po sedmem tednu začnemo tudi aktivno mobilizacijo in pridobivanje mišične moči. Celotna rehabilitacija traja od šest do devet mesecev.
Keywords: rotatorna manšeta, ramenski sklep, rehabilitacija, fizioterapija
Published in ReVIS: 12.05.2023; Views: 647; Downloads: 87
Full text (2,23 MB)