Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: Magistrska naloga z naslovom Vloga metakognicije v kognitivno-vedenjski terapiji predstavlja teoretično in empirično raziskavo metakognicije ter njenega odnosa s kognitivno-vedenjsko terapijo. Naloga se deli na dva dela. V prvem, teoretičnem delu predstavim metakognicijo ter njene ožje in širše pojme, ki se navezujejo nanjo. Tako naloga poleg metakognicije vsebuje krajšo predstavitev samoreflektivne zavesti, mindsight ali notranjega pogleda po Sieglu (2010), vpogleda, projeciranega jaza, metakognitivne regulacije z njenimi komponentami, osnov metakognitivne terapije in metakognicije z anatomskega vidika. Predstavim tudi obstoječi osnovni kognitivni model, v katerega na novo umestim metakognicijo. Vsi našteti elementi so med seboj sorodni in predstavljeni v povezavi z metakognicijo. V drugem, empiričnem delu magistrske naloge zastavim raziskovalni vprašanji, ki izhajata iz teoretičnega dela naloge in s katerima skušam zajeti bistvo naslovnega problema. V nadaljevanju postavim hipotezi, ki povzemata moje ugotovitve iz teoretičnega in empiričnega dela naloge ter odgovorita na zastavljeni raziskovalni vprašanji. Empirični del vsebuje kvalitativno analizo polstrukturiranega intervjuja z osebo, ki je imela s psihoterapijo pozitivno izkušnjo. Tak izbor se mi zdi smiseln, ker želim opazovati komponente metakognicije in sorodnih pojmov, ki se direktno ali indirektno pojavljajo v več fazah celotnega okrevanja. Prednost izbora je tudi v tem, da je okrevanje že za intervjuvano osebo, ker tako lahko laže reflektira dogajanje v času okrevanja. V kvalitativni analizi intervjuja, ki je potekala v šestih fazah po postopku Lamut in Macur (2012), sem poiskal pojme, ki zajemajo metakognicijo ali njene sorodne pojave, in jih razvrstil v različne kategorije metakognicije. V nadaljevanju izpeljem odnose med šestimi postavljenimi kategorijami metakognicije in kognitivno-vedenjske terapije. Nalogo zaključim s povzetkom ugotovitev, kje in kako vstopa metakognicija v kognitvno-vedenjsko terapijo in s tem dopolnim njen obstoječi model.
Keywords: metakognicija, kognitivno-vedenjska terapija, upravljanje, nadziranje, metakognitivna regulacija, magistrske naloge
Published in ReVIS: 28.07.2021; Views: 1010; Downloads: 35
Link to full text
This document has many files! More...

Abstract: Psihološka priprava v športu postaja ena ključnih strategij za izboljšanje tekmovalnega rezultata posameznega športnika in športnih ekip. Svetovalni in pedagoški proces sta bistvena pristopa, ki se uporabljata pri tovrstni pripravi športnika. Tehnike in metode psihološke priprave v športu so večinoma tehnike kognitivno vedenjske terapije, kar pomeni, da gre pri svetovanju oziroma pri delu s športnikom za znanstveno podprt strokovni proces. Cilj magistrske naloge je ugotoviti ali je tehnika vizualizacije učinkovito sredstvo pri doseganju boljšega rezultata. V prvem torej teoretičnem delu s pomočjo pridobljenih podatkov iz strokovne literature najprej opišemo razvoj in opredelitev psihologije športa ter predstavimo svetovanje in pedagoški proces v psihični pripravi športnikov. V nadaljevanju opišemo pomen koncentracije, motivacije, samopodobe, samozaupanja in samozavesti ter vpliv in značilnosti mentalnih stanj kot sta anksioznost in stres v športu. V zadnjem delu teoretičnega dela predstavimo psihološko pripravo, predtekmovalno in tekmovalno stanje ter podrobneje opišemo uporabo tehnik in metod, ki se uporabljajo v psihološki pripravi športnika. V empiričnem delu predstavimo rezultate analize, ki so bili zbrani s polstrukturiranim intervjujem. V raziskavi smo izvedli pet intervjujev s košarkarji, ki so se udeležili treninga vizualizacije. Z analizo predstavljenih podatkov in rezultatov smo odgovorili na zastavljeno raziskovalno vprašanje ali tehnika vizualizacije vpliva na izboljšanje športnega rezultata.
Keywords: psihologija športa, psihološke priprave, vizualizacija, slikovne predstave, magistrske naloge
Published in ReVIS: 28.07.2021; Views: 1273; Downloads: 131
Full text (1,30 MB)

Abstract: Diplomsko delo je namenjeno spoznavanju Aspergerjevega sindroma in njegovih značilnosti v navezavi s kognitivno vedenjskim pristopom. V prvem delu diplomskega dela smo uvodoma predstavili spekter avtističnih motenj in kratko zgodovino avtizma. Tukaj se je skozi zadnja leta spreminjalo marsikaj, od samega pojmovanja motnje do različne etiologije. Sledi bolj obsežno poglavje, ki je namenjeno Aspergerjevem sindromu in njegovim ključnim značilnostim. S pomočjo podatkov, ki smo jih zbrali v strokovni literaturi, v prvem delu opišemo glavne specifike spektra avtističnih motenj in Aspergerjevega sindroma. Ta teoretična spoznanja so primerjana z življenskimi izkušnjami oseb z Aspergerjevim sindromom in njihovimi sorodniki. V sklopu tega dela je izpostavljen tudi pomen diagnoze in zgodnje obravnave, ki se je izkazal za ključno, ko govorimo o kvaliteti življenja osebe z Aspergerjevim sindromom.. V drugem delu diplomske naloge se osredotočamo na kognitivno vedenjsko terapijo in v uvodu opišemo njene principe in glavne značilnosti ter cilje tega pristopa. Večjo pozornost v tem delu je posvečena sami navezavi med Aspergerjevim sindromom in kognitivno vedenjskim pristopom, ter modifikaciji tehnik uporabnih za obravnavo osebe z Aspergerjevim sindromom. V nadaljevanju je predstavljena obravnava, kako se zmanjša moteče motnje in čimbolj izboljša posameznikovo funkcioniranje. Eno izmed podpoglavij je namenjeno tudi pomembnosti družine in kognitivno vedenjske terapije. Praksa je namreč pokazala veliko navezavo med njima. Zadnji večji sklop je namenjen sklepu, kjer so povzete vse pomembne ugotovitve diplomskega dela.
Keywords: avtistične motenje, Aspergerjev sindrom, zgodnja obravnava, kognitivno vedenjska terapija, modifikacija tehnik, magistrske naloge
Published in ReVIS: 28.07.2021; Views: 1125; Downloads: 94
Full text (686,59 KB)

Abstract: Poleg sodnega postopka poznamo tudi druge možnosti za uspešno razrešitev spora. Mirno reševanje sporov pomeni razširitev možnosti dostopa do pravnega varstva in razbremenitev sodišč. Alternativne oblike reševanja sporov pomenijo mirni način reševanja sporov. Najbolj prepoznavna oblika je mediacija. Postopek mediacije se lažje prilagodi željam in potrebam strank, saj so procesna pravila mediacije prožnejša in jih je lažje individualno prilagajati. Mediacija poteka ob pomoči nevtralne in nepristranske osebe - mediatorja, ki nima moči sprejemanja zavezujočih odločitev. Stranke usmerja in vodi skozi mediacijski postopek k oblikovanju in na koncu k sprejetju sporazumne rešitve. Svoj dogovor lahko stranki zapišeta v obliki sporazuma, ki lahko postane zanju pravno zavezujoč. Mediacija si prizadeva za celovit pristop k razreševanju ne samo konkretnega spora, temveč celotnega spornega razmerja. Dolgoročni cilji, ki se z mediacijo zasledujejo so zmanjšanje potencialnih bodočih sporov in večje zadovoljstvo strank glede izida postopka. Za mediacijo so bistvena temeljna načela, ki so v pomoč tako strankam kot mediatorju. Kljub neformalnosti mediacijskega postopka, so zanj značilne določene faze. Pri tem se morajo spoštovati temeljna načela. Na določena temeljna načela s strani strank ni moč vplivati, zato jih je potrebno spoštovati do konca postopka. Med pomembna načela štejemo načelo prostovoljnosti, enakopravnosti, nepristranskosti mediatorja in zaupnosti. Načelo nepristranskosti in nevtralnosti pomeni, da mediator v mediacijskem postopku deluje nepristransko, nevtralno in neodvisno. Postopek mediacije se ne sme začeti niti nadaljevati v določenih primerih. To nastopi takrat, ko bi okoliščine, če bi bile prisotne, vplivale na mediatorjevo neodvisno in nepristransko delovanje. Te okoliščine mora strankam nemudoma razkriti. Dolžnost ga veže ves čas postopka. V kolikor se dvomi o delovanju mediatorja glede njegove nepristranskosti, imata stranki možnost za njegovo zamenjavo. Načelo enakopravnosti v mediaciji se povezuje z načelom nepristranskosti. To pomeni, da sta obe stranki s strani mediatorja deležni obravnave, ki mora biti enakopravna. Stranki morata imeti možnost skupno oblikovati postopek, prosto izjavljati svojo voljo in ponudbo ter prosto odločati o sklenitvi poravnave. Gre za ustavno načelo enakega varstva pravic. Če mediator ravnovesja moči med strankama ne more vzpostaviti ali ohraniti, mora umakniti soglasje
Keywords: spori, alternativno reševanje sporov, mediacija, mediator, načelo nepristranskosti in nevtralnosti mediatorja, načelo enakopravnosti strank v mediaciji.
Published in ReVIS: 27.07.2021; Views: 1048; Downloads: 134
Full text (1,66 MB)

Abstract: Raziskovalno vprašanje (RV): Osnovno vprašanje je, kako modelirati konflikt, ki upošteva interakcijo med konfliktom in zunanjimi zainteresiranimi? Namen: Primarni namen disertacije je definicija in razvoj generičnega modela konflikta, ki vključuje interakcijo med konfliktom in njegovo okolico. Disertacija se omejuje na znotraj organizacijske konflikte. Metoda: Za modeliranje dinamike konflikta je uporabljena paradigma sistemske dinamike. Ni neobičajno, da se izbere paradigma sistemske dinamike za modeliranje organizacijskih problemov. Po kratkem pregledu teorij konfliktov, relevantnih za njihovo dinamiko, je napravljen povzetek, poimenovan izhodiščna teorija. Konflikt je opredeljen kot destruktivna , ne funkcionalna interakcija med akterji. Konflikti nastanejo iz zaznavanja nezdružljivosti ciljev, interesov, vrednot, verovanj, preferenc itd ., ki se zrcalijo v sovražnih čustvenih stanjih akterjev. Težo konflikta lahko opredelimo kot raven teh čustvenih stanj. Obravnavana je metodologija razvoja kvalitativnih modelov sistemske dinamike, ki smo jih poimenovali 'modeli zaključenih zank', poznani tudi kot diagrami zaključenih zank. Predstavljen je kvalitativni generični model konflikta z interakcijo z okoljem. Obravnavani so kvantitativni dinamični modeli konflikta. Več pozornosti je posvečene trem modelom: Richardsonovemu modelu oboroževalne tekme, modelu interakcije med zakonskimi pari, ki so ga razvili Gottman, Murray in sod ter modelu skupinskih interakcij Colemana in sod. Najprej smo postavili kvantitativni model izoliranega konflikta . Model izhaja iz modela Colemana in drugih, toda je modificiran v skladu z izhodiščno teorijo. Model je predstavljen z dvema nelinearnima diferencialnima enačbama in tudi kot nivo-tok model. Vedno obstaja zakasnitev med dogodki v procesu (konfliktu) ter zavedanjem in reakcijo zunanjih zainteresiranih akterjev, v našem primeru menedžmenta. Kot zakasnitev je v modelu implementirano glajenje tretje stopnje. Postavljeni sta dve vprašanji: Kako menedžment vpliva na konflikt, in kako modelirati ta vpliv? S stališča modeliranja sta dve možnosti. Prva je, da menedžment vpliva na oba akterja s ciljem, da se zmanjša čustvena raven sovražnosti akterjev. Druga možnost je, da se odloči spremeniti vedenjske značilnosti akterjev. Iz teh dveh možnosti izhajata dva različna modela. Oba sta v disertaciji predstavljena. Za modeliranje odločanja in reagiranja menedžmenta je izbran sistem mehkega odločanja. Pozornost je posvečena modeliranju mehkega odločanja z orodji sistemske dinamike. Rezultati: Rezultati simulacije kažejo, da dinamika (časovno obnašanje) modelov, ki smo jih razvili, ni v nasprotju s teorijami na osnovi katerih so modeli postavljeni. Organizacija: Modeli dajejo vpogled v 'notranjost' dinamike znotraj-organizacijskih konfliktov. Ta pogled je bistven za razumevanje osnovnih mehanizmov, ki poganjajo konflikte in tudi kako jih uspešno reševati. Modeli prispevajo k povečanju veščin uspešnega reševanja konfliktov. ii Družba: Predstavljena struktura generičnega kvantitativnega dinamičnega modela konflikta v interakciji z organizacijskim okoljem je veljavna tudi za konflikte na drugih ravneh, od med osebnega do meddržavnega nivoja. Originalnost: Metodologija razvoja organizacijskih modelov, ki te melji na paradigmi sistemske dinamike, je poznana. Računalniški modeli sistemske dinamike, ki so zasnovani na sistemih diferencialnih enačb, lahko vključujejo tudi stohastične in mehke spremenljivke. V disertaciji smo postavili model konflikta kot model sistemske dinamike in ga povezali z modelom sistema mehkega upravljanja, ki je zasnovan na paradigmi mehke logike. Tako smo dobili hibridni model mehke logike in sistemske dinamike. Model sistema mehkega odločanja v tem hibridnem modelu smo opredelili kar se da aksiomatično. Jasno je pokazana plastna struktura modela. Vsako plast je mogoče širiti ali pa spremeniti algoritme ne glede na druge plasti. To je inovativen pristop pri modeliranju dinamike konfliktov. S tega vidika disertacija prispeva k razvoju metodologije hibridnih sistemov sistemske dinamike in mehke logike. In konkretno tak hibridni generični model konflikta po našem vedenju še ne obstaja. Omejitve/nadaljnje raziskovanje: V disertaciji so predstavljene predpostavke modela. Ena od teh je, da so parametri konstante. Popolnoma je odprto vprašanje, kako določati vrednosti parametrov, iz opazovanja konkretnega modela. Predstavljeni modeli predpostavljajo samo enega zunanjega zainteresiranega (menedžment). Konflikti na drugih ravneh družbe imajo več kot enega zunanjega zainteresiranega in tudi nima vsak od njih interesa rešiti konflikta. To prav posebej velja za mednarodne konflikte. Model je lahko razširjen v različnih smereh.
Keywords: konflikt, nivo-tok modeli, zaključene zanke, sistemska dinamika, sistem mehkega odločanja, organizacijske zakasnitve, glajenje tretjega reda, tretji red, disertacije
Published in ReVIS: 23.07.2021; Views: 940; Downloads: 79
Full text (5,12 MB)