1721.
Prikrata vjerovnika (alienatio in fraudem creditorum) u europskoj pravnoj tradiciji i suvremenom hrvatskom pravu : doktorska disertacijaJelena Uzelac, 2023, doctoral dissertation
Abstract: Izterjava upnikov je eden najstarejših pravnih institutov, mnogi pa ga imajo za enega najzanimivejših zaradi svoje pravne narave, ki je prežeta s človekovo naravo in njenimi stranpoti. Inštitut je tisti, ki poskuša uskladiti dva pogosto nasprotujoča si interesa, in sicer interes upnika, da dolžnik izpolni obveznost, torej ravna v skladu s temeljnim načelom obveznega prava, ki je pacta sunt servanda, in na drugi strani, interes dolžnika, da se mu poskuša izogniti in obdržati svojo lastninsko pravico. Ta institut, čeprav že stoletja navdušuje številne pravne strokovnjake in praktike, v praksi še vedno ni ustrezno razumljen in prihaja do številnih nedoslednosti v njegovi razlagi in uporabi, ki žal prepogosto vodijo v zelo nevarno pravno negotovost. Ko govorimo o pojmu rubeža upnika ter ob upoštevanju njegove vsebine in pomena, najprej pride na misel povezovanje tega pojma z določeno obliko goljufivega ravnanja. Včasih namerno, včasih nenamerno, včasih celo zlonamerno. Goljufivo vedenje je bilo vedno predmet pravnih, filozofskih in socioloških razprav, ker je globoko zakoreninjeno v človeški naravi. Prav zaradi tega je bilo že od samega začetka razvoja prava pomembno vzpostaviti mehanizem za zaščito tistih, ki so vestni in zvesti pravni normi in pogodbi. V najstarejših pravnih redih so upnikov interes skušali zaščititi s fizičnim sankcioniranjem dolžnika, sčasoma pa so fizične sankcije opustili in jih nadomestile premoženjske sankcije, kjer je dolžnikovo premoženje edino, kar upniku zagotavlja izpolnitev njegovih obveznosti. zahtevek. V prispevku je avtor poskušal prikazati zgodovinski razvoj instituta rubeža upnikov v evropski pravni tradiciji, od najstarejših časov, pa vse do sodobnega prava Republike Hrvaške in Republike Slovenije ter do izpostaviti razliko med izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj, ki so privedla do rubeža upnikov v stečaju in izven stečaja, pri čemer je največji poudarek v prispevku namenjen prav izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj izven stečaja.
Dosedanje raziskave, ki so obravnavale in se v nekaterih delih dotikajo tematike upniškega rubeža, so pretežno starejšega datuma (začenši z deli avtorjev iz 19. stoletja) in večinoma obravnavajo kakšno drugo sorodno tematiko, zato so v določenih delih samo na kratko pregledano o alienatio in fraudem creditorum. Prav tako je treba poudariti, da se vprašanja rubeža upnikov le redko lotevajo s civilnopravnega vidika, torej avtorji to problematiko obravnavajo bolj stečajnopravno in celo kazensko v smislu goljufivega ravnanja dolžnika, ki ima znake kaznivega dejanja.
V rimskem pravu je po ukinitvi osebne usmrtitve leta 326 pr. pr.n.št., je bil institut fraus creditorum izjemno dobro razvit v smislu civilnega delikta pretorskega prava. Rimsko pravo je dalo upniku možnost, da izterja premoženje, s katerim je dolžnik razpolagal, ne le zaradi varstva upnikovih pravic, ampak tudi zaradi varstva javnega interesa, ki je bil s preprečitvijo izpolnitve dolžnosti oškodovan. Upnik je lahko uveljavljal svojo pravico na več pravnih sredstev. Najprej z interdiktom (interdictum fraudatorium), nato s tožbo (ki se je šele v Justinijanovem času imenovala actio Pauliana), z možnostjo vrnitve v prejšnje stanje (in integrum restitutio ob fraudem) in nazadnje na podlagi določil oz. zakon Lex Aelia Sentia, ki je prepovedoval osvoboditev dolžnikovih sužnjev v škodo upnika.
V Justinijanovem času je actio Pauliana postala edino pravno sredstvo za zaščito upnika pred neugodnimi razpolaganji njegovih dolžnikov.
Od Justinijanovih časov, preko srednjega veka in vse do 19. stoletja, ko so nastale prve prave večje evropske kodifikacije civilnega prava, je bil institut rubeža upnikov v pravni znanosti in pravni praksi zakoreninjen na rimskopravnih temeljih, tj. po vsebini in načinu uporabe enaka, kot je bila tudi v rimskih časih. Pravni duh 19. stoletja je prevzel institut actio Pauliana, ga vnesel v vsebino omenjenih kodifikacij in tako je drugi del rimske pravne tradicije postal vir prava in sredstvo, s katerim sodobni pravniki delno rešujejo problem izterjave terjatev, rubeža upnikov in ravnanja v nasprotju z načelom pact sunt servanda. Hrvaški zakon o obveznih razmerjih ni izjema.
Da bi torej lahko v celoti razumeli vsebino pravnega varstva, ki ga upnikom ponujajo sodobne pravne rešitve, in da bi lahko predvideli njegov morebitni razvoj v prihodnjih časih, je treba pristopiti k študiju rimskopravnih temeljev. Podrobno. Sedanjost in prihodnost določenega pravnega instituta lahko razumemo le, če poznamo njegovo zgodovinsko razvojno pot.
Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v pravnem redu Republike Hrvaške urejajo določbe 66. do 71. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. V navedenih členih so posebej urejeni splošno pravilo izpodbojnosti, domneve izpodbojnosti, izključitev izpodbojnosti, izpodbojna sredstva, učinek izpodbojnosti in rok za vložitev tožbe, o čemer bomo podrobneje govorili v nadaljevanju prispevka.
Prav tako imata pravna znanost in sodna praksa kot posredna vira poseben pomen, čeprav ju ne uvrščamo med neposredne pravne vire. Pravna veda (ki deluje izključno z močjo argumentov in avtoritete), ker gre za eno od pravnih vprašanj, ki so v pravni teoriji razmeroma dobro raziskana, sodna praksa pa, ker dejansko sodne odločbe (še posebej pa odločbe Vrhovnega sodišča RS Republika Hrvaška) imajo v našem pravnem sistemu (čeprav ne gre za precedencialno pravo) posebej velik pomen, ki ga je včasih mogoče primerjati ne samo z močjo zakona, temveč imajo te odločbe v razmerju do zakona včasih prioriteta. Vsekakor pa sodna praksa ne deluje le z močjo argumentov, ampak tudi z argumentom moči, ki je še toliko močnejši, če gre za višjo sodno stopnjo. Temeljna določba iz razmerja med upnikom in dolžnikom, ki jo vsebuje ZOO, je tista, po kateri je upnik v obligacijskem razmerju pooblaščen zahtevati izpolnitev obveznosti od dolžnika, dolžnik pa je dolžan izpolniti obveznost natanko tako, kot se glasi.
Splošne predpostavke za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj izven stečaja so vsebovane v 66. členu Obligacijskega zakona in morajo biti, kot je navedeno zgoraj, izpolnjene kumulativno, in so:
- zapadlost terjatve,
- tožba dolžnika,
- škoda na strani upnika,
- in vzročno-posledično razmerje.
Za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj se ne šteje, da je upnikova terjatev ugotovljena s pravnomočno sodbo, temveč da je terjatev zapadla in da je bilo pravno dejanje opravljeno v upnikovo škodo. Po eni delitvi, predstavljeni v domači literaturi, obstajajo štiri splošne predpostavke za izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja, in sicer: a) zapadlost upnikove terjatve, b) plačilna nesposobnost dolžnika:, c) dolžnikovo pravno dejanje:, d) obstoj dolžnikovega pravnega dejanja. oškodovanje upnika. Poleg vseh splošnih predpostavk je potrebno izpolnjevati tudi eno izmed posebnih predpostavk, kot tudi to, da imajo vse stranke v postopku ustrezno procesno identifikacijo (pasivno ali aktivno, odvisno od vloge).
Zdaj veljavni obligacijski zakon v 66. členu določa, da lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnika.
Čeprav zakon v okviru splošnih predpostavk za izpodbojnost pojma zapadlosti ne opredeljuje, temveč uporablja izraz "terjatev zapadla v plačilo", ga je treba razlagati kot zapadlost terjatve, to je trenutek, od katerega je upnik zapadel. je pooblaščen zahtevati plačilo svoje terjatve s prisilnim sredstvom, to je od trenutka, ko se šteje, da je dolžnik zapadel v zamudo.
Pojem pravno dejanje predstavlja vse, kar je dejanje ali opustitev in ima določen pravni učinek. Vendar ni vsak pravni postopek predmet izpodbijanja. Možnost izpodbijanja dolžnikovega pravnega dejanja je odvisna prav od njegovega učinka. Pri tem bo upošteval, da lahko upnik izpodbija le tisto pravno dejanje, ki ima za posledico oškodovanje ali oviranje upnika.
Gre torej za takšno pravno dejanje, zaradi katerega se dolžnikovo premoženje zmanjša v korist tretje osebe, ne upnika, ali zaradi katerega je upnik v slabšem položaju glede poravnave svojega zahtevek. Lahko gre za aktivna ali pasivna ravnanja ali opustitve, za enostavna in zapletena ravnanja, za ravnanja, ki so ali niso v javni domeni, za ravnanja, ki so vsebinsko pravna, pa tudi za tista, ki so procesne narave.
Pojem škode v okviru splošnih izpodbojnih predpostavk je treba razumeti ožje, to pomeni, da je treba škodo razlagati le kot škodo, ki pomeni nezmožnost izpolnitve upnikove terjatve zaradi opravljenega pravnega dejanja. Sem pa seveda ni všteta škoda, ki jo utrpi upnik zaradi neizpolnitve. Takšna škoda se ne odpravlja z izpodbojnim zahtevkom, temveč s posebnim odškodninskim zahtevkom, če so izpolnjene potrebne predpostavke za nastanek škodnega razmerja.
Pri izpodbojni pravici se zahteva vzročno-posledična zveza med dejanjem dolžnika in nastalimi škodljivimi posledicami, kar pa bo včasih precej težko dokazljivo, zlasti če je bilo dejanj več zaporednih in so povzročila takšen učinek. v celoti (ni dovolj sredstev), do česar ne bi prišlo zaradi katerega (samega) od teh dejanj. Seveda je dokazno breme na upniku – tožniku.
V sodobni pravni teoriji je pavlejska tožba opredeljena kot tožba zaradi rubeža upnika, to je tožba, s katero ima upnik, čigar terjatev je zapadla in poplačana, pravico izpodbijati dolžnikova pravna dejanja, ki so privedla do zmanjšanja. dolžnikovega premoženja (njegovo osiromašenje) do te mere, da dolžnik ne more izpolniti vaše obveznosti do upnika. Kot je bilo že večkrat poudarjeno v prejšnjih delih prispevka, ima pavlianska tožba korenine v rimskem pravu, kjer je predstavljala pravno sredstvo, s katerim je imel pretor pravico ugotavljati stanje dolžnikovega premoženja, kot da nič ni bilo odtujen.
Po določbi 69. člena obligacijskega zakona se izpodbojna tožba (Pavlovska tožba) vloži proti dolžniku, pa tudi proti tretji osebi, ki je imela korist ali v čigar korist je bilo opravljeno pravno dejanje, ki se izpodbija, torej zoper njegove pravne naslednike. Če je kdo tretji odtujil korist, pridobljeno z odsvojitvijo, ki je sporna, se sme vložiti tožba zoper pridobitelja le, če je ta vedel, da je pridobitev njegovih prednikov lahko izpodbijana, in če je to korist odtujil z brezplačnim delom, tožba se lahko vloži zoper pridobitelja, čeprav tega ni vedel, toženec pa se lahko izogne izpodbijanju, če izpolni dolžnikovo obveznost. Ta zakonski člen ureja tri zelo pomembna vprašanja:
- način izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj;
- pasivna identifikacija v primeru zavrnitve;
- in možnosti, da se toženec izogne izpodbijanju.
Izpodbijanje se praviloma opravi s tožbo v pravdnem postopku, upnik kot aktivna stranka, torej aktivno legitimiran, pa lahko vloži eno od tožb, o katerih bo podrobneje govora v nadaljevanju prispevka, če so izpolnjene z zakonom določene predpostavke.
Pasivno legitimirana stranka je dolžnik, hkrati pa tudi tretja oseba, v korist katere je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje.
Tovrstna pravna ureditev novega zakona o obligacijskih razmerjih predstavlja bistveno spremembo v primerjavi z zakonom iz leta 1978, saj se je razširil krog pasivno legitimiranih oseb. Pravni teoretiki in praktiki menijo, da je bilo to podaljšanje nujno, ker je bilo vodenje postopka med upnikom in tretjo osebo problematično, saj odločitev v tem postopku ne bi imela pravnega učinka proti dolžniku.
V pavlijskih tožbah se s tožbenim zahtevkom zahteva, da se v postopku ugotovi, da je določeno pravno dejanje dolžnika brez pravnega učinka proti upniku.
Tako v sodobnem civilnem pravu Republike Hrvaške ločimo štiri pavlijske tožbe:
- domnevna pavlianska tožba (Actio Pauliana Dolosa);
- Actio Pauliana Culposa;
- družinska pavlianska tožba (Actio Pauliana Familiaria)
- in kvazipavlovska tožba (Actio Quasi Pauliana).
Zoper dolžnikova izterjavna pravna dejanja se vloži formalna pavlovska tožba, posebna predpostavka za vložitev te tožbe pa je dolžnikov namen, da z opravljenim dejanjem oškoduje upnika. Ta tožba se v praksi redko uporablja, ker je pogosto problem dokazati, da je dolžnik ravnal naklepno (zavestno in naklepno). Krivdna tožba se vloži, kadar dolžnik ni vedel, bi pa lahko vedel, ko je opravil izpodbijano pravno dejanje, da oškoduje upnika. To so pravzaprav vse tiste situacije, ko dolžnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo. Tudi ta je, tako kot domnevna pavlovska tožba, namenjena izpodbijanju izterjavnih pravnih dejanj dolžnika. Družinska pavlianska tožba je namenjena situacijam, ko dolžnik stori kakšno pravno dejanje v korist zakonca, potomca ali drugega sorodnika v škodo upnika. Rok za vložitev v tej zadevi je tri leta, torej dlje kot pri prejšnjih dveh tožbah, ker se domneva, da je zakonec ali drug sorodnik, v korist katerega je bila vložena tožba, vedel za njeno škodljivost. V tem primeru je domneva oškodovanja izpodbojna, kar pomeni, da ima toženec pravico dokazati nasprotno. Služi za zavrnitev inkaso pravnih tožb. Kvazipavlovska tožba je namenjena ovrženju brezplačnega odvetniškega dela in dejanj, namenjenih oškodovanju upnika. Tudi rok za njeno vložitev je 3 leta od izvedbe izpodbijanega dejanja, razlog za daljši rok pa je dejstvo brezplačne pridobitve.
Pravna narava pavlijskih tožb je taka, da v primeru uspeha v pravdi s takšno tožbo pravno sredstvo ni nično, ampak le izgubi učinek, ne proti vsem, ampak samo proti tožniku (upniku) in le kolikor da je to potrebno za poravnavo njegovih terjatev. Avtor prispevka je ob prebiranju razpoložljive literature in primerjanju pravnih stališč obravnavanih avtorjev dobil vtis, da se je treba proučevanja instituta rubeža upnika lotiti ne le s pravnoteoretičnega vidika, temveč tudi z analizo sodne prakse. Avtor verjame, da bo analiza sodne prakse pripeljala do boljšega razumevanja tega pravnega instituta, zapolnitve pravnih praznin, poenotenja sodne prakse in odprave pravne negotovosti, ki se pogosto pojavlja pri njegovi uporabi.
Keywords: fraus, izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, splošne izpodbojne predpostavke, posebne izpodbojne predpostavke, pavlovske tožbe
Published in ReVIS: 12.12.2023; Views: 1463; Downloads: 28
Full text (1,10 MB)
