Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Prispevek se osredotoča na upravno pravo EU, ki je ena od sodobnih pojavnih oblik upravnega prava in katerega obseg in pomen v zadnjih letih skokovito naraščata. Prispevek uvodoma opredeli, kaj upravno pravo EU sploh je. Temu sledi analiza ustvarjalcev upravnega prava EU, kakor tudi njegovih naslovnikov. V okviru teh je osrednja pozornost namenjena posamezniku. Predstavljeni so različni načini, kako upravno pravo EU vpliva na položaj posameznika in, z druge strani, kako lahko posameznik zavaruje svoje pravice in pravne interese v upravnih postopkih z evropskimi upravnimi organi. Prispevek sklene s kratko oceno pravnega položaja posameznika v upravnem pravu EU in z nekaj predlogi za njegovo izboljšavo.
Ključne besede: upravni postopek, človekove pravice, pravna varnost, Evropska unija
Objavljeno v ReVIS: 23.06.2025; Ogledov: 42; Prenosov: 1
Celotno besedilo (141,89 KB)

Opis: Dvig gladine morja, ki je sicer naravni pojav, se je zaradi vpliva podnebnih sprememb v zadnjih desetletjih močno pospešil. Ta proces predstavlja resno grožnjo predvsem nizko ležečim državam, ki jim grozi izguba kopnega, kar odpira vprašanja glede morskih meja, državnosti in človekovih pravic prebivalcev teh območij. Čeprav mnoge države šele začenjajo resno obravnavati posledice dvigovanja morske gladine, so tiste, ki so najbolj izpostavljene, že začele razvijati strategije za soočanje s tem izzivom, zlasti pacifiške otoške države in nizko ležeči obalni predeli. Obstajata dva osnovna pristopa k zaščiti pravic pred posledicami tega pojava. Prvi se osredotoča na fizične ukrepe, kot so gradnja umetnih otokov, morskih zidov in pregrad, a so takšni ukrepi finančno zelo zahtevni in kratkoročno učinkoviti. Drugi pristop temelji na uporabi mednarodnega prava za zaščito pravic ogroženih držav, bodisi z razvojem mednarodnega običajnega prava bodisi s sprejetjem novih pravnih aktov. Zamisel o oblikovanju novih pravil mednarodnega prava, ki bi reševalo težave, povezane z dvigom gladine morja, pridobiva vse več pozornosti. Pri tem bo ključna podpora in sodelovanje celotne mednarodne skupnosti, da se najdejo rešitve na glavna vprašanja, kot so, ali bodo morale države zaradi spremembe obalnih meja proti notranjosti države, preračunati in zamakniti tudi svoje meje teritorialnega morja in izključne ekonomske cone? Ali bodo države prenehale obstajati, če bo njihovo ozemlje v celoti pod vodo in posledično nenaseljivo? Kdo in kako bo pomagal ljudem, ki bodo razseljeni in oškodovani zaradi dviga gladine morja? To so le nekatera ključna vprašanja, ki se postavljajo ob soočanju z neizogibnimi posledicami dvigovanja morske gladine. Ker je problematika izjemno resna in napreduje hitro, je nujno, da se čim prej najdejo učinkovite in trajne rešitve.
Ključne besede: dvig gladine morja, podnebne spremembe, mednarodno pravo, morsko pravo, državnost, človekove pravice
Objavljeno v ReVIS: 19.05.2025; Ogledov: 289; Prenosov: 12
Celotno besedilo (9,33 MB)

Opis: V današnjem času si je težko predstavljati svet brez človekovih pravic in temeljnih svoboščin, a temu ni bilo vedno tako. Gre za temeljna pravna načela tako EU, kot tudi vsake sodobne države danes. Kršitve, kot so se dogajale med II. svetovno vojno, so razlog, da imamo danes vrsto mednarodnih dokumentov, ki zagotavljajo spoštovanje človekovih pravic. Trdimo lahko, da je ravno II. svetovna vojna podlaga za sprejetje mednarodnega pravnega akta Splošne deklaracije človekovih pravic in posledično vseh nadaljnjih kodifikacij z dotičnega področja. Sprejetje Deklaracije nedvomno predstavlja bolj usklajeno ter organizirano borbo za človekove pravice. Človekove pravice so danes univerzalne in pripadajo vsakomur, ne glede na osebnostne okoliščine. To dejstvo je sicer znano slehernemu posamezniku, a kljub temu v praksi še vedno prihaja do kršitev le-teh. Ena izmed značilnosti človekovih pravic je tudi v tem, kakšna je obveznost države glede njene implementacije in spoštovanja, na tem mestu govorimo o pozitivnem in negativnem vidiku človekovih pravic. Človekove pravice danes praviloma niso absolutne. Ena izmed temeljnih konstitutivnih pravic, ki jih mora zagotavljati vsaka demokratična in pravna država, je pravica do svobode izražanja. Gre za pravico, ki je zagotovljena tako na mednarodnopravni ravni, kot tudi na evropski ter nacionalni. Zapisana je v Listini EU in prav tako v Evropski konvenciji za človekove pravice, saj le-ta sodi med najpomembnejše stebre svobodne demokratične družbe. Čeprav sama pravica praviloma ni absolutna, pa ima v sodni praksi pogosto prednost pred drugimi pravicami. Slovenska Ustava se tukaj razlikuje od drugih evropskih ustav, saj ureja dotično pravico v dveh ustavnih določilih, medtem ko večina ustav le-to ureja v enem. Sodna praksa, ki se navezuje na svobodo izražanja je zelo pestra, saj v praksi še vedno prihaja do kršitev in zlorab pravice, tako da je obravnavana tema magistrskega dela tudi pregled pilotnih in aktualnih sodb tako ESČP kot USRS.
Ključne besede: človekove pravice, Evropska unija, svoboda izražanja, Ustava RS, ESČP
Objavljeno v ReVIS: 19.05.2025; Ogledov: 280; Prenosov: 11
Celotno besedilo (1,36 MB)

Opis: Migracije, kot so preseljevanje – priseljevanje in izseljevanje ljudi – so stalnica skozi stoletja. Poznamo več oblik migracij, ki potekajo med državami: svobodne, regularne migracije posameznikov, ki državo svojega bivanja spremenijo v okviru obstoječe zakonodaje in po lastni volji; migracije zaradi prisile – ko ljudje bežijo ali ko posamezniki zaradi upravičene bojazni pred preganjanjem ali ko v strahu množično bežijo pred kolektivnimi kršitvami humanitarnega prava ali osnovnih človekovih pravic in drugih okoliščin predvsem zaradi različnih katastrof in konfliktov; migracije, ki so nezakonite in ki zadevajo nedovoljene, ilegalne prehode meja in bivanje v tuji držav brez ustreznega dovoljenja. Za razliko od socialnih in ekonomskih migracij ter priseljevanja gre pri azilu za univerzalno človekovo pravico posameznika, ki je zapustil svojo matično državo, da bi se izognil političnemu, rasnemu, verskemu, narodnostnemu ali katerikoli drugi obliki preganjanja. Azil je eno izmed razmerij, ki ureja vez med posameznikom in državo, je pa tudi hkrati oblika zaščite, ki preprečuje preganjanje, in jo podeli ciljna država osebi, ki vstopi na njeno ozemlje in ki ni zmožna poiskati ali pridobiti zaščite v državi izvora. Zakon o mednarodni zaščiti definira prosilca za mednarodno zaščito kot osebo, državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji podal ustrezno prošnjo za azil. Begunci pa imajo tudi dolžnosti. Njihove dolžnosti zajemajo dolžnost spoštovanja ustavne ureditve, zakonov, predpisov in drugih splošnih aktov Republike Slovenije. Včasih pa begunci te dolžnosti tudi kršijo ali pa se jim izogibajo, kar vodi do potrebnih ukrepov; eden izmed ukrepov je tudi omejitev gibanja beguncev. Svoboda gibanja je ena od temeljnih človekovih pravic in države, ki so članice EU, lahko le-to omejijo pod zakonsko strogo določenimi pogoji predvsem zaradi varovanja javne varnosti, varovanja javnega reda, varovanja javnega zdravstva ter nujnih razlogov v javnem interesu. Pri omejitvi gibanja beguncem je potrebno le-to zakonsko dosledno spoštovati, saj v nasprotnem primeru pride do kršitve človekovih osnovnih pravic. V primeru pritožb zaradi omejitve gibanja obstajajo različne sodne prakse in različni pogledi na zakone, kar pa gre predvsem na račun neusklajenih nacionalnih zakonodaj na območju Evropske unije.
Ključne besede: omejitev gibanja, prosilci za mednarodno zaščito, begunci, azil, človekove pravice, svoboda gibanja
Objavljeno v ReVIS: 15.01.2025; Ogledov: 460; Prenosov: 35
Celotno besedilo (1,16 MB)

Opis: V magistrskem delu je obravnavana problematika odvzema otrok staršem v kontekstu sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in njen vpliv na nacionalne zakonodaje v državah članicah Evropske unije. Poseben poudarek je na sorazmernosti ukrepov odvzema otrok in zaščiti pravic otrok ter staršev v teh postopkih. Naloga analizira primere iz držav članic ter sodbe ESČP, ki obravnavajo vprašanja odvzema otrok staršem zaradi različnih razlogov, kot so revščina, domnevna zloraba, invalidnost staršev in drugi družinski pogoji. Osrednji cilj naloge je oceniti učinkovitost in skladnost nacionalnih zakonodaj z evropskimi pravnimi standardi, še posebej v luči 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki zagotavlja pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. V teoretičnem delu so obravnavane ključne sodbe ESČP, kot so Neulinger in Shuruk proti Švici, K. in T. proti Finski, Kutzner proti Nemčiji, Wallová in Walla proti Češki republiki, Saviny proti Ukrajini, A.K. in L. proti Hrvaški ter Hanzelkovi proti Češki republiki. Analizirani so pravni standardi, ki jih je postavilo ESČP, ter njihova implementacija v nacionalne pravne sisteme. V empiričnem delu naloga preučuje skladnost slovenske zakonodaje s sodbami ESČP ter izzive pri izvajanju pravnih jamstev v postopkih odvzema otrok. Ugotovitve kažejo, da je slovenska zakonodaja v veliki meri skladna z evropskimi standardi, vendar se v praksi pojavljajo določeni izzivi, kot so dolgotrajni postopki, pomanjkljivo usklajevanje med socialnimi službami in sodišči ter omejena dostopnost do ustrezne pravne pomoči za starše. Ključni zaključki naloge poudarjajo pomembnost sorazmernosti pri odvzemu otrok in nujnost upoštevanja pravic staršev, še posebej v primerih, ko so razlogi za odvzem otroka povezani s socialno-ekonomskimi težavami ali invalidnostjo staršev. Naloga prav tako izpostavlja potrebo po izboljšavah v usklajevanju postopkov in medinstitucionalnem sodelovanju za zaščito najboljšega interesa otroka.
Ključne besede: odvzem otrok, Evropsko sodišče za človekove pravice, družinsko življenje, 8. člen EKČP, pravice staršev, pravice otrok
Objavljeno v ReVIS: 15.01.2025; Ogledov: 452; Prenosov: 16
Celotno besedilo (1,62 MB)