Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Migracije, kot so preseljevanje – priseljevanje in izseljevanje ljudi – so stalnica skozi stoletja. Poznamo več oblik migracij, ki potekajo med državami: svobodne, regularne migracije posameznikov, ki državo svojega bivanja spremenijo v okviru obstoječe zakonodaje in po lastni volji; migracije zaradi prisile – ko ljudje bežijo ali ko posamezniki zaradi upravičene bojazni pred preganjanjem ali ko v strahu množično bežijo pred kolektivnimi kršitvami humanitarnega prava ali osnovnih človekovih pravic in drugih okoliščin predvsem zaradi različnih katastrof in konfliktov; migracije, ki so nezakonite in ki zadevajo nedovoljene, ilegalne prehode meja in bivanje v tuji držav brez ustreznega dovoljenja. Za razliko od socialnih in ekonomskih migracij ter priseljevanja gre pri azilu za univerzalno človekovo pravico posameznika, ki je zapustil svojo matično državo, da bi se izognil političnemu, rasnemu, verskemu, narodnostnemu ali katerikoli drugi obliki preganjanja. Azil je eno izmed razmerij, ki ureja vez med posameznikom in državo, je pa tudi hkrati oblika zaščite, ki preprečuje preganjanje, in jo podeli ciljna država osebi, ki vstopi na njeno ozemlje in ki ni zmožna poiskati ali pridobiti zaščite v državi izvora. Zakon o mednarodni zaščiti definira prosilca za mednarodno zaščito kot osebo, državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji podal ustrezno prošnjo za azil. Begunci pa imajo tudi dolžnosti. Njihove dolžnosti zajemajo dolžnost spoštovanja ustavne ureditve, zakonov, predpisov in drugih splošnih aktov Republike Slovenije. Včasih pa begunci te dolžnosti tudi kršijo ali pa se jim izogibajo, kar vodi do potrebnih ukrepov; eden izmed ukrepov je tudi omejitev gibanja beguncev. Svoboda gibanja je ena od temeljnih človekovih pravic in države, ki so članice EU, lahko le-to omejijo pod zakonsko strogo določenimi pogoji predvsem zaradi varovanja javne varnosti, varovanja javnega reda, varovanja javnega zdravstva ter nujnih razlogov v javnem interesu. Pri omejitvi gibanja beguncem je potrebno le-to zakonsko dosledno spoštovati, saj v nasprotnem primeru pride do kršitve človekovih osnovnih pravic. V primeru pritožb zaradi omejitve gibanja obstajajo različne sodne prakse in različni pogledi na zakone, kar pa gre predvsem na račun neusklajenih nacionalnih zakonodaj na območju Evropske unije.
Ključne besede: omejitev gibanja, prosilci za mednarodno zaščito, begunci, azil, človekove pravice, svoboda gibanja
Objavljeno v ReVIS: 15.01.2025; Ogledov: 287; Prenosov: 28
Celotno besedilo (1,16 MB)

Opis: V magistrskem delu je obravnavana problematika odvzema otrok staršem v kontekstu sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in njen vpliv na nacionalne zakonodaje v državah članicah Evropske unije. Poseben poudarek je na sorazmernosti ukrepov odvzema otrok in zaščiti pravic otrok ter staršev v teh postopkih. Naloga analizira primere iz držav članic ter sodbe ESČP, ki obravnavajo vprašanja odvzema otrok staršem zaradi različnih razlogov, kot so revščina, domnevna zloraba, invalidnost staršev in drugi družinski pogoji. Osrednji cilj naloge je oceniti učinkovitost in skladnost nacionalnih zakonodaj z evropskimi pravnimi standardi, še posebej v luči 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki zagotavlja pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. V teoretičnem delu so obravnavane ključne sodbe ESČP, kot so Neulinger in Shuruk proti Švici, K. in T. proti Finski, Kutzner proti Nemčiji, Wallová in Walla proti Češki republiki, Saviny proti Ukrajini, A.K. in L. proti Hrvaški ter Hanzelkovi proti Češki republiki. Analizirani so pravni standardi, ki jih je postavilo ESČP, ter njihova implementacija v nacionalne pravne sisteme. V empiričnem delu naloga preučuje skladnost slovenske zakonodaje s sodbami ESČP ter izzive pri izvajanju pravnih jamstev v postopkih odvzema otrok. Ugotovitve kažejo, da je slovenska zakonodaja v veliki meri skladna z evropskimi standardi, vendar se v praksi pojavljajo določeni izzivi, kot so dolgotrajni postopki, pomanjkljivo usklajevanje med socialnimi službami in sodišči ter omejena dostopnost do ustrezne pravne pomoči za starše. Ključni zaključki naloge poudarjajo pomembnost sorazmernosti pri odvzemu otrok in nujnost upoštevanja pravic staršev, še posebej v primerih, ko so razlogi za odvzem otroka povezani s socialno-ekonomskimi težavami ali invalidnostjo staršev. Naloga prav tako izpostavlja potrebo po izboljšavah v usklajevanju postopkov in medinstitucionalnem sodelovanju za zaščito najboljšega interesa otroka.
Ključne besede: odvzem otrok, Evropsko sodišče za človekove pravice, družinsko življenje, 8. člen EKČP, pravice staršev, pravice otrok
Objavljeno v ReVIS: 15.01.2025; Ogledov: 269; Prenosov: 10
Celotno besedilo (1,62 MB)

Opis: Diplomsko delo posvečam eni od temeljnih človekovih pravic, to je pravici do izražanja verskega prepričanja v javnem prostoru. Gre za temeljno človekovo pravico, ki ni absolutna in njeno izražanje ni tako svobodno, kot bi si sprva mislili. Je ustavno varovana pravica in normativno podlago zanjo lahko iščemo v zakonih, ustavnih odločbah ter sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Vsak posameznik zase odloči, kolikšen pomen ima zanj njegovo versko prepričanje in v kolikšni meri ga želi izražati v javnem življenju. Nekateri ljudje so pripravljeni to pravico zagovarjati pred sodišči in si jo izboriti po pravni poti. Tem posameznikom se lahko zahvalimo, da so pogumno izrazili svoje prepričanje in stopili v bran tej pravici. Zaradi njih imamo danes širši spekter norm, s katerimi lahko zaščitimo to pravico. Ker pa vemo, da v preteklosti in nedolgo nazaj temu ni bilo tako, se v diplomskem delu dotaknem tudi ustavno sprejetih določb o verski svobodi v stoletni slovenski zgodovini. Navsezadnje menim, da sta tudi ta pravica in želja po njenem javnem izražanju velikokrat povezani in odvisni od zgodovinske ter kulturne dediščine nekega družbenega okolja. Svet se spreminja in trenutno smo priča množičnemu priseljevanju ljudi, ki prihajajo iz bistveno drugačnega družbeno-verskega okolja, kar od nas terja veliko mero srčnosti, strpnosti in razumevanja. V ta namen sem preučila današnjo ustavo in slovensko zakonsko podlago, tri odločbe Ustavnega sodišča RS in tri sodbe ESČP, ki obravnavajo pravico do izražanja vere v javnem prostoru. V diplomskem delu poskušam razložiti oziroma raziskati splošni pomen, namen, pomembnost in razumevanje splošne ustavne določbe o ločenosti cerkve od države kot dediščine francoske revolucije.
Ključne besede: pravica do izražanja vere, verska pokrivala, verski simboli, sekularizem, pluralizem, ustava, Ustavno sodišče, Evropsko sodišče za človekove pravice
Objavljeno v ReVIS: 21.10.2024; Ogledov: 321; Prenosov: 15
Celotno besedilo (1,07 MB)

Opis: Magistrsko delo obravnava človekovo dostojanstvo kot neodtujljivo in prirojeno vrednost slehernega človeškega bitja, obravnavano z vidika ustavnosodnega varstva. Človekovo dostojanstvo danes razumemo kot temeljno vrednoto, ki mora biti ustrezno pravno varovana v vseh demokratičnih pravnih ureditvah. Čeprav pojem človekovega dostojanstva pravzaprav nikjer ni eksplicitno pojasnjen, se vendarle odraža v številnih določbah, ki se nanašajo na človekove pravice in temeljne svoboščine. V magistrskem delu smo uporabili metode družboslovnega raziskovanja, metodo zbiranja, opisno ali deskriptivno metodo, primerjalno oziroma komparativno metodo, analitično metodo, sintetično metodo ter metodo kompilacije in zgodovinsko metodo, pri čemer smo največji poudarek dali analitični metodi, s katero smo analizirali nacionalno zakonodajo Republike Slovenije ter ustavno sodno prakso Republike Slovenije in sodno prakso v mednarodnem pravu. Temeljni namen magistrskega dela je ugotoviti medsebojno povezanost človekovega dostojanstva s človekovimi pavicami ter preveriti, kako je človekovo dostojanstvo pravno zavarovano v slovenskem pravnem redu in pravnem redu Evropske unije. V ta namen analiziramo številne odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, kakor tudi sklepe in sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki so za države pravno zavezujoče. Države imajo tako dolžnost in obveznost, da sodbe ESČP izvršijo v svojem pravnem redu.
Ključne besede: človekovo dostojanstvo, človekove pravice, Evropsko sodišče za človekove pravice, Ustavno sodišče, odločbe
Objavljeno v ReVIS: 14.08.2024; Ogledov: 585; Prenosov: 30
Celotno besedilo (1,08 MB)

Opis: Diplomsko delo se ukvarja s celovito raziskavo koncepta in uporabe dosmrtnih kazni v kazenskem sistemu. Ta študija preučuje pravne, filozofske in družbene razsežnosti, ki poudarjajo izvajanje dosmrtnega zapora kot kaznovalnega ukrepa, s posebnim poudarkom na evropski sodni praksi in mednarodnih standardih človekovih pravic. Raziskava se osredotoča na celovito raziskavo prelomnih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki so oblikovale sodno prakso na področju dosmrtnih kazni. Z vrsto povzetkov primerov ESČP, delo razkriva spreminjajočo se razlago sodišča glede dosmrtnih kazni v povezavi s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki prepoveduje nečloveško ali ponižujoče ravnanje oziroma kaznovanje. Ta študija povzame spoznanja iz teoretičnega okvira, različnih oblik dosmrtnih kazni in ključnih sodb ESČP ter se loti analize upravičenosti dosmrtnih kazni. V tem delu teze je kritično ocenjeno, ali dosmrtne kazni v svoji sedanji obliki in uporabi spoštujejo temeljna načela človekovih pravic, pravičnega sojenja in sorazmernosti. S podrobno preučitvijo diplomsko delo dokazuje, da čeprav dosmrtne kazni po svoji naravi niso nečloveške ali ponižujoče, mora biti njihovo izvrševanje v skladu z mednarodnimi standardi človekovih pravic, zlasti z zagotavljanjem realne možnosti za pregled in izpustitev. Zato je v diplomskem delu poudarjena potreba po kazenskem sistemu, ki se zavzema za pregledne in pravične mehanizme revizije in tako uravnoteži pravice posameznika s potrebo po javni varnosti in načeli kaznovanja. Diplomsko delo z naslovom Utemeljitev dosmrtnega zapora je izčrpen in kritičen pregled instituta dosmrtnega zapora, ki pomembno prispeva k razpravi o teoriji kaznovanja, kaznovalni politiki in človekovih pravicah. Ta študija sproža razmišljanje, spodbuja dialog in ponovno ovrednotenje praks izrekanja dosmrtnih kazni v prizadevanjih za pravičnejši in bolj human kazenskopravni sistem.
Ključne besede: upravičenost, dosmrtna kazen, človekove pravice, sorazmernost, izpustitev, mehanizem revizije, javna varnost, teorija kaznovanja, kaznovalna politika
Objavljeno v ReVIS: 17.05.2024; Ogledov: 686; Prenosov: 11
Celotno besedilo (383,68 KB)