Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Magistrska naloga obravnava pojav anticipatornega žalovanja pri neformalnih oskrbovalcih oseb z demenco, ki predstavlja enega ključnih, a pogosto neprepoznanih psiholoških procesov v kontekstu dolgotrajne oskrbe. Namen raziskave je bil poglobljeno razumeti, kako neformalni oskrbovalci doživljajo proces anticipatornega žalovanja ter s kakšnimi čustvenimi, identitetnimi in socialnimi izzivi se soočajo ob postopnem upadanju kognitivnih in osebnostnih sposobnosti svojcev. Uporabljen je bil kvalitativni raziskovalni pristop, pri čemer so bili podatki zbrani s polstrukturiranimi intervjuji z desetimi neformalnimi oskrbovalci oseb z demenco. Analiza je pokazala, da se anticipatorno žalovanje kaže kot večdimenzionalen proces, prežet z občutki nemoči, negotovosti, krivde, osamljenosti in ambivalentnosti v odnosu do osebe z demenco. Ugotovitve razkrivajo, da je psihosocialna podpora oskrbovalcem pogosto nezadostna, razdrobljena in težko dostopna, kar prispeva k povečani psihološki stiski in tveganju za izgorelost. Naloga poudarja pomen celostnega razumevanja anticipatornega žalovanja ter potrebo po razvoju učinkovitih in dostopnih psihosocialnih intervencij, ki se začnejo že v času trajanja bolezni, ko žalovanje pogosto poteka tiho in neprepoznano. S tem prispeva k boljšemu razumevanju kompleksnosti izkušnje neformalnih oskrbovalcev v času oskrbe osebe z demenco.
Ključne besede: Demenca, anticipatorno žalovanje, neformalni oskrbovalci, psihosocialna podpora
Objavljeno v ReVIS: 09.01.2026; Ogledov: 156; Prenosov: 6
Celotno besedilo (4,92 MB)

Opis: Uvod: Izguba bližnjega velja za eno najintenzivnejših oblik čustvene bolečine, vendar raziskave kažejo, da lahko posamezniki ob izgubi psa doživljajo primerljivo močne čustvene odzive. Neposredne empirične primerjave so zelo redke, zato je bil namen naše raziskave z več zornih kotov preučiti, kako se posamezniki soočajo z izgubo psa v primerjavi z izgubo bližnjega. Metode: Raziskava je temeljila na kvantitativnem raziskovalnem pristopu. Vzorec je zajemal 500 udeležencev, starih med 18 in 77 let, ki so se v zadnjih dveh letih soočili z izgubo psa (n = 367) ali bližnje osebe (n = 133). Anketiranci so izpolnili spletni vprašalnik, ki je meril intenzivnost čustev, stopnjo zaznane socialne podpore, navezanost ter osebnostne lastnosti. Statistična obdelava podatkov je bila izvedena s pomočjo programa PSPP. Rezultati: Osebe, ki so izgubile bližnjega, so poročale o intenzivnejšem doživljanju čustev (PBQ), vendar je bil učinek majhen (d = 0,24). Podrobnejša analiza je sicer pokazala, da so tisti, ki so izgubili psa, doživljali intenzivnejše čustvo žalosti (p < 0,01), raven zaznanega stresa pa se med skupinama ni razlikovala. Udeleženci so poročali o višji stopnji povezanosti s psom kot s pokojnim bližnjim, rezultati pa so razkrili, da je psa prav tako mogoče obravnavati kot potencialno figuro navezanosti. Posamezniki z višjo stopnjo nevroticizma so intenzivneje žalovali in doživljali več stresa. Stopnja zaznane socialne podpore se med skupinama ni razlikovala. Zaključek: Izguba psa lahko sproža zelo intenzivno žalovanje in kljub določenim razlikam med skupinama lahko zaključimo, da je primerljivo z žalovanjem ob izgubi bližnjega. O pomembni čustveni povezanosti s psom priča tudi dejstvo, da lahko psa obravnavamo kot figuro navezanosti. Raziskovalno področje odpira prostor za nadaljnje raziskave ter poudarja potrebo po večji ozaveščenosti družbe o pomenu žalovanja ob izgubi psa. Rezultati nakazujejo možnost za oblikovanje podpornih intervencij za osebe, ki so se soočile z izgubo psa ali drugega hišnega ljubljenčka.
Ključne besede: smrt, žalovanje, izguba psa, izguba bližnjega, navezanost na psa
Objavljeno v ReVIS: 02.09.2025; Ogledov: 501; Prenosov: 17
Celotno besedilo (1,29 MB)

Opis: Uvod: Zaradi vse večjega staranja prebivalstva je razumevanje duševnega zdravja starejših ključnega pomena, še posebej v povezavi z intenzivnimi čustvenimi izzivi, kot so žalovanje in anksioznost. Diplomsko delo raziskuje stiske starejših odraslih, ki se soočajo z anksioznimi motnjami po izgubi življenjskega partnerja. Namen raziskave je bil poglobiti razumevanje teh stisk, preučiti strategije soočanja in opredeliti ključne vire podpore. Metode: Raziskava je temeljila na kvalitativnem pristopu, pri čemer je bila uporabljena interpretativna fenomenološka analiza. Intervjuji z desetimi osebami, starejšimi od 65 let, ki so izgubile partnerja in jim je bila diagnosticirana anksiozna motnja, so potekali v mesecu juliju in avgustu 2024. Podatki so bili zbrani s polstrukturiranimi intervjuji in kodirani, da bi omogočili prepoznavanje ključnih tem, povezanih z doživljanjem anksioznosti in žalovanjem. Rezultati: Ugotovili smo, da se je pri večini sodelujočih anksioznost poslabšala po smrti partnerja, nekateri pa so se z njo soočali že prej. Najpogostejše stiske so bile osamljenost, močna žalost, tesnoba, nespečnost in telesni znaki anksioznosti. Čeprav so si mnogi pomagali z družino, terapevti in podpornimi skupinami, bi nekateri potrebovali več strokovne in organizirane pomoči. Podatki potrjujejo, da se anksioznost po izgubi partnerja pogosteje poslabša pri že prej anksioznih posameznikih. Razprava: Raziskava je pokazala, da starejši z anksioznimi motnjami potrebujejo celovito pomoč, še posebej med žalovanjem. Zanje moramo razviti posebne oblike pomoči, ki bodo vključevale tako čustveno kot družbeno podporo. Naše ugotovitve pomagajo bolje razumeti, kako sta povezana žalovanje in anksioznost, ter nakazujejo smeri za nadaljnje raziskovanje in izboljšave pri delu s starejšimi odraslimi.
Ključne besede: anksiozne motnje, žalovanje, izguba partnerja, starejši odrasli, duševno zdravje
Objavljeno v ReVIS: 23.01.2025; Ogledov: 1490; Prenosov: 76
Celotno besedilo (2,11 MB)

Opis: Smrt globoko in boleče poseže v življenje vsakega posameznika, zlasti pa v življenje otroka ali mladostnika, ki je v iskanju in oblikovanju podpore pogosto v celoti odvisen od odraslih oseb v svoji okolici. Otrok ob bolečini izgube in smrti s procesom žalovanja vstopi na neznano področje in ob sebi potrebuje močno in jasno podporo na poti skozi žalovanje. V magistrski nalogi smo ugotavljali, kakšen je odziv otroka na novico o smrti bližnje osebe. Raziskovali smo dostopnost podpore otroku v procesu soočanja z izgubo bližnje osebe ter oblike pomoči in dostopnosti podpore za otroke v procesu žalovanja. V teoretičnem delu je opisan vpliv dogodka smrti na doživljanje otrok ter dojemanje in odzivanje na dogodek smrti skozi različna razvojna obdobja pri otroku. Opisan je proces žalovanja pri otroku, značilnosti normalnega in oteženega žalovanja. Navedene pa so tudi sistemske ureditve podpore in pomoči posameznikom z izkušnjo žalovanja na državni ravni. V empiričnem delu je predstavljena raziskava, ki smo jo izvedli med starši otrok z izkušnjo žalovanja s pomočjo polstrukturiranih intervjujev. Rezultati raziskave kažejo, da je podpora v veliki meri nezadostna in razpršena. Zlasti je nezadostna jasna, odprta in sočutna komunikacija ob temah smrti in žalovanja. Podpora tudi ni enakomerno in enakovredno dostopna vsem otrokom v procesu žalovanja. Društva za podporo osebam z izkušnjo smrti bližnjega so prezasedena, posamezniki z izkušnjo smrti bližnjega težko dostopajo do informacij o podpori in pomoči v procesu žalovanja, družba je do vprašanj v zvezi s smrtjo in žalovanjem odklonilna. S tem se zmanjša tudi pretok informacij o podpori in pomoči za otroke z izkušnjo žalovanja. Rezultati raziskave pa so pokazali tudi, da je podpora otrokom v procesu žalovanja odvisna tudi od osebne zrelosti in odprtosti odraslih oseb v otrokovi bližini.
Ključne besede: smrt, žalovanje, otroci, mladostniki, izguba, oteženo žalovanje, podpora pri žalovanju, magistrske naloge
Objavljeno v ReVIS: 20.01.2023; Ogledov: 2279; Prenosov: 129
Celotno besedilo (734,61 KB)

Opis: Izguba bližnjega je ena najbolj bolečih izkušenj ži ljenju. Smrt bližnje ljubljene osebe je eden naj ečjih uni erzalnih stresnih deja niko ži ljenju na katere se ečina ljudi uspešno prilagodi brez kliničnega posredo anja. Za nekatere pa je žalost bolj zapletena zaradi prepreta teža in deja niko izgube zaradi katerih ne pride do uspešne prilagodit e. Sindrom zapletene žalosti po zroča ečjo stisko in funkcionalno ok aro žalujočega eč let po izgubi izzi pa je, kako in kdaj posredovati. Doži ljanje nenadne smrti bližnje osebe je indi idualizirano pri čemer se posamezniki soočajo z močnimi čust i telesnimi spremembami in prilagodit ami ži ljenju. Neugodno razreše anje in prilagajanje na izgubo lahko pri ede do čust enih in fizičnih motenj zato je bist enega pomena stroko na pomoč žalujočim ter podpora socialnega okolja. V magistrski nalogi so zajeta osnovna spoznanja o soočanju z izgubo in nenadno smrtjo bližnje osebe. Pregled literature ključuje sistematično iskanje izsledko raziska in sintez ki se osredotočajo na osno ne mehanizme žalo anja in poja tra me med prebole anjem izgube. Poseben del naloge je namenjen tudi po eza i duho nosti in žalo anja. Namen magistrskega dela je celo itejše raziskati način žalo anja posamezniko ki se soočajo z nenadno izgubo ljubljene osebe. Ker gre pri tem za nepričako ano izgubo smo razisko ali prisotnost tra me ži ljenju oseb ki so izgubili bližnjo osebo. Zanimalo nas je s čim se morajo odrasli po smrti bližnje osebe spoprijeti, kako se jim ži ljenje spremeni ter kako vpliva podpora družinskih člano terape to in socialnega okolja na doži ljanje žalujočih. Rezultati kažejo na poziti no predela o izgube ne glede na starost in spol. Pri žalo anju imajo gla no logo družina prijatelji in partnerji ki žalujočim stojijo ob strani. Predelavo izgube žalujoči uspešno rešujejo tudi z oporo duho nosti. Rezultati nakazujejo premalo strokovne pomoči in neizobražen kader na področju nenadne smrti.
Ključne besede: nenadna smrt, soočanje z izgubo, travmatično žalovanje, pomoč žalujočim, duhovnost, magistrske naloge
Objavljeno v ReVIS: 13.08.2021; Ogledov: 2454; Prenosov: 139
Celotno besedilo (1,67 MB)