Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: V doktorski disertaciji so predstavljene pravne podlage, na katerih je utemeljena državna ureditev sodnega varstva pravic v zdravstvu in kritični pogled na normativno ureditev. Izpostavljene so ugotovljene pomanjkljivosti uresničevanja pravic pacientov in pojasnjen je njihov pomen pri uresničevanju sodnega varstva pravic v zdravstvu v Republiki Sloveniji. V okviru vsebinske utemeljitve ureditve sodnega varstva pravic v zdravstvu v Republiki Sloveniji so oblikovana merila za ravnanje v postopkih odločanja o neposlovni odškodninski odgovornosti in utemeljeni mehanizmi za varovanje pravic pacientov. Postavljena so izhodišča za določanje meril za vzpostavitev odgovornosti v zdravstvu. Pričujoča disertacija ponuja drugačen pogled k pomenu pravičnega zadoščenja v zdravstvu, kar izhaja iz pregleda številnih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, Sodišča Evropske unije in nacionalnih sodišč Republike Slovenije. Razpravlja o razumevanju instituta pravičnega zadoščenja, kadar je oškodovanec žrtev kršitve pravic po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) in njenih protokolih ter upravičen do pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Uresničevanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne zagotavlja posebnih zakonskih določb, na podlagi katerih bi pacient, ki je prizadet v svojih pravicah, lahko uveljavljal pravico do pravičnega zadoščenja na podlagi 41. člena EKČP. Kar pa ne pomeni, da pravno priznana pravica do sojenja v razumnem roku v našem pravnem redu ni urejena. Zastavlja se zgolj vprašanje, ali je pravno urejena v zadostni meri. Iz raziskovalnih ugotovitev te disertacije izhaja, da obstoječa pravna ureditev v Republiki Sloveniji v celoti ne zagotavlja učinkovitega sredstva za uresničevanje sodnega varstva pravic pacientov. Le-to ni zagotovljeno v času trajanja kršitve in vse do odprave njenih posledic.
Ključne besede: pravica do sodnega varstva v zdravstvu, pravično zadoščenje, nepremoženjska škoda, merila nepremoženjske škode, žrtev v zdravstvu, odgovornost za zdravniške napake
Objavljeno v ReVIS: 15.05.2024; Ogledov: 989; Prenosov: 35
Celotno besedilo (2,29 MB)

Opis: Otrok se v okoliščinah družinskega nasilja znajde v vlogi posredne žrtve zaradi več različnih dejavnikov tveganja, ki vplivajo na odrasle osebe. Težke življenjske situacije in stiske bodo pri odrasli osebi vzpodbudile nasilniško vedenje različnih intenzitet. Čeprav odrasla oseba v določeni življenjski situaciji ne bo namerno želela nasilnega ravnanja obračati proti otroku, bo otrok kot razumsko še nerazvita oseba (lahko) nasilno situacijo razumel drugače in se bo počutil ogroženega. Navedeno bo pri otroku glede na posamezne razvojne faze povzročilo nekatera vprašanja o njegovi lastni vrednosti in skladno s tem tudi hude posledice, ki jih bo utrpel v svojem razvoju. Slovenski zakonodajalec je zato otroka tudi za primere situacij, ki ga orišejo kot posredno žrtev družinskega nasilja, posebej zavaroval, in sicer je otrok oziroma njegov psihofizični razvoj varovan v 192. členu Kazenskega zakonika. Vzvode in vzroke nasilnega ravnanja staršev spoznamo preko različnih teorij, ki razložijo, kako se agresivno vedenje prenaša iz generacije v generacijo. Navedeno pojmujemo krog nasilja. Kazenskopravna izhodišča ne omogočajo vseh odgovorov na pestrost vprašanj, ki se ponujajo pri obravnavani tematiki. Ta presega kazenskopravni okvir in je zato za reševanje spornih vprašanj treba upoštevati tudi spoznanja psihološke, sociološke, družinske, medicinske, policijske in drugih strok. Ključnega pomena je, da se pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini uporabi sistemski pristop, ki pomeni usklajen odziv pristojnih institucij. Z nepravilnim odzivanjem na primarno viktimiziranost otroka bo otrok podoživljal travmatiziranost oziroma se bo ta še stopnjevala. Tako ravnanje opredelimo kot sekundarno viktimizacijo otroka. Preprečevanje slednje je temeljna naloga pristojnih organov, pri čemer je za uspešnost v praksi njihovo sodelovanje pričakovano, celo nujno.
Ključne besede: nasilje v družini, kaznivo dejanje, prekršek, nasilje nad otrokom, otrok kot posredna žrtev, otrok kot priča, odkrivanje in intervencija, sistemsko obravnavanje, preprečevanje sekundarne viktimizacije, ukrepi za varstvo koristi otroka
Objavljeno v ReVIS: 19.09.2023; Ogledov: 1555; Prenosov: 115
Celotno besedilo (1,13 MB)

Opis: Med najpomembnejšimi in najpogostejšimi temami v današnji družbi je nasilje v vseh svojih oblikah. Vsakdo ima pravico biti varen in živeti brez nasilja. Trpinčenje otrok je večplasten pojav, v okviru katerega je mogoče govoriti o različnih vidikih, in sicer o medicinskem, socialnem, psihološkem. Zloraba otrok je postala šele v zadnjem desetletju aktualen problem, čeprav se je nedvomno dogajala skozi vso zgodovino. Zloraba se lahko zgodi kot enkraten dogodek, ki ga označimo kot posilstvo ali spolni napad, lahko pa se ponavlja dalj časa. Dalj časa trajajoče zlorabe razlikujemo glede na to, ali je storilec član otrokove ožje družine ali ne. Poznamo psihično zlorabo, spolno zlorabo, zlorabo prek medijev, zlorabo nad invalidnimi otroki, zanemarjanje itd. Najbolj razširjena oblika zlorabe nad otroki je zanemarjanje otroka. Da bi preprečili zlorabo otrok, jo moramo najprej opaziti in nato sprožiti postopke v korist otroka. Spolno zlorabo je velikokrat nemogoče prepoznati na prvi pogled, saj žrtev pogosto nima opaznih telesnih poškodb ali te kmalu izginejo, v nasprotju z duševnimi posledicami. Otrok v situaciji zlorabe najbolj potrebuje varnost, zavetje, občutek sprejetosti in spoštovanje njegovih potreb. Spolno zlorabljenim otrokom nudijo pomoč strokovne službe, kot so centri za socialno delo, zdravstvene ustanove, šole, vrtci, policija, sodišče, Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, ter nevladne organizacije, kot so otroški telefoni, skupine za pomoč spolno zlorabljenim otrokom, Združenje proti spolnemu zlorabljanju. Ko otrok spregovori, mu moramo verjeti, moramo si vzeti čas zanj, ostati moramo kolikor mogoče mirni. Otroka moramo prepričati, da je prav govoriti o zlorabi, ter pustiti prosto pot njegovim čustvom do storilca.
Ključne besede: nasilje, žrtev, zloraba, znaki, vzroki
Objavljeno v ReVIS: 21.11.2022; Ogledov: 1414; Prenosov: 100
Celotno besedilo (1,38 MB)

Opis: Mobing je dalj časa trajajoča sovražna in neetična komunikacija enega ali več sodelavcev. Negativne posledice občuti tako žrtev kot njegova okolica oz. podjetje, kjer se to dogaja. Področje me zanima, ker sem bila tudi že sama priča mobingu v svojem delovnem okolju. Za namen raziskave sem naredila deset ločenih Polstrukturirani intervjujev z zaposlenimi v slovenskih podjetjih. Vsem anketiranim sem postavila ista usmeritvena vprašanja. Temeljni raziskovalni problem magistrske naloge je bil pojavnost mobinga med zaposlenimi, poiskati zanj vzroke in posledice, ugotoviti kam se obrniti za pomoč in poiskati predloge za zmanjšanje mobinga. Ker pa magistrsko delo pišem v času vpliva gospodarske krize na poslovanje podjetij, me je še dodatno zanimalo, ali je v uspešnih podjetjih manj mobinga kot v podjetjih, kjer je vpliv krize na poslovanje večji. Odgovore sem razdelila v dve skupini in naredila primerjavo. Odgovori anketirancev so potrdili, da mobing v slovenskih podjetjih obstaja ter ima močan vpliv na delo posameznika. Zadovoljstvo zaposlenih pa je poglaviten pogoj za uspešno poslovanje in doseganje zadanih ciljev vsakega podjetja. Odgovori anketiranih so bili podobni, ne glede na to v kako uspešnem podjetju so zaposleni. Slaba komunikacija in pomanjkanje empatije sta dva izmed glavnih razlogov za nastanek mobinga. Tako za posameznika kot za podjetje sta najpomembnejša preventiva in izobraževanje.
Ključne besede: delo, delovni pogoji, diskriminacija, grožnje, komunikacija, nadlegovanje, nasilje, spolno nadlegovanje, šikaniranje, mobing, zastraševanje, žrtev
Objavljeno v ReVIS: 27.07.2021; Ogledov: 1924; Prenosov: 72
Celotno besedilo (1,17 MB)

Opis: Kljub današnji razmeroma dobri zaščiti žrtev nasilja v družini v Republiki Sloveniji pred vsemi deviantnimi ravnanji še vedno ostane dvom, ali so organi pregona storili vse potrebno, da je žrtev nasilja v družini dovolj obvarovana pred nasilnežem in ali bi lahko še kako drugače pripomogli k boljši zaščiti le-te. V slovenski zakonodaji je nasilje v družini opredeljeno v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, nasilje v družini kot kaznivo dejanje v Kazenskem zakoniku, nasilje v družini kot prekršek v Zakonu o varstvu javnega reda in miru, nasilje v družini v Zakonu o kazenskem postopku in nasilje v družini v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Kot je opredeljeno v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, je nasilje v družini vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu, kakor tudi zanemarjanje družinskega člana ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja. Za žrtev nasilja v družini se po Kazenskem zakoniku šteje vsaka oseba, ki je z nasilnežem oziroma storilcem v kakršnikoli povezavi in živita v skupnem gospodinjstvu. Država je skladno z domačo in mednarodno zakonodajo zavezana nuditi varnost in zaščito šibkejšim državljanom pri zaznavi nasilja v družini, kar je posebnega pomena, saj se kazenskopravni sistem bolj ali manj ukvarja le s storilci deviantnih ravnanj, žrtve teh dejanj pa se nekako zasenčijo oziroma se nanje neuradno pozabi. Razlog za izbor teme je zanimivost, aktualnost in nedorečenost raziskovalnega vprašanja, kar bo vodilo čez vso magistrsko delo.
Ključne besede: nasilje v družini, žrtev, nasilnež, prepoved približevanja, zaščita žrtev nasilja v družini
Objavljeno v ReVIS: 10.03.2021; Ogledov: 4011; Prenosov: 137
Celotno besedilo (1,38 MB)