Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Magistrsko delo z naslovom Diplomatski spomini Ivana Švegla in Bogumila Vošnjaka – primerjava, obravnava diplomatsko in politično delovanje, osebnostne značilnosti in izražanje vrednot pomembnih dveh slovenskih diplomatov, ki sta v času pred, med in po prvi svetovni vojni vplivala na združevanje Južnih Slovanov habsburške monarhije s Slovani kraljevine Srbov ter pripomogla ustvarjati novonastalo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Osrednje raziskovanje temelji na primerjavi njunih diplomatskih spominov, zapisanih v avtobiografskih, biografskih ter strokovnih zgodovinskih virih, pri čemer je uporabljena kombinacija primerjalne, zgodovinske in analitične metode. Dr. Ivan Švegel je bil predstavnik uradne diplomacije Avstro-Ogrske monarhije, kjer je deloval v okviru bilateralne in multilateralne diplomacije ter kasneje kot politik, diplomat in minister v Kraljevini Srbov Hrvatov in Slovencev ter Kraljevini Jugoslaviji. Medtem ko je dr. Bogumil Vošnjak najprej deloval kot politični aktivist in snovalec jugoslovanske ideje v Jugoslovanskem emigrantskem odboru, kjer je zastopal neuradno diplomacijo novo nastajajoče države, je po prvi svetovni vojni deloval kot diplomat in politik. Švegel je diplomacijo dojemal kot profesionalno dejavnost, ki temelji na protokolu, lojalnosti in integriteti. Svetovno politiko je interpretiral kot usmerjeno k podpori državnih interesov, kjer so moralna načela pomembna, a podrejena državnim ciljem in novemu svetovnemu redu. Vošnjak pa je diplomacijo razumel kot etično poslanstvo, namenjeno narodni osamosvojitvi in mednarodni pravičnosti. Bil je kritičen do konservativnih diplomatskih krogov, svetovno politiko pa je dojemal kot preračunljivost in interesno usmerjeno odločanje vodilnih držav tistega časa. Oba diplomata in politika sta se kot člana skupne delegacije Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev srečala tudi na Pariški mirovni konferenci, kjer sta si prizadevala za združitev vseh slovensko govorečih Slovanov v eni državi. Primerjava osebnostnih lastnosti in vrednot obeh razkriva razlike med realističnim, institucionalno usmerjenim dr. Ivanom Šveglom in idealističnim dr. Bogumilom Vošnjakom kot zagovornikom narodne pravičnosti. V zaključku magistrsko delo predstavi kontinuiteto njunih vrednot in etičnih načel v postmoderni diplomaciji, kjer kljub tehnološkim in političnim spremembam ostajajo integriteta, etična komunikacija in odgovornost do skupnega dobrega temeljne vrednote za diplomatsko delovanje.
Ključne besede: Ivan Švegel, Bogumil Vošnjak, diplomatski spomini, diplomatska etika, diplomatsko delovanje, politično delovanje, osebnostne lastnosti, vrednote, postmoderna diplomacija
Objavljeno v ReVIS: 14.05.2026; Ogledov: 116; Prenosov: 4
Celotno besedilo (915,05 KB)

Opis: V magistrskem delu sem raziskovala poloţaj Svetega sedeţa, kot posebne entitete v mednarodnem pravu, ki predstavlja enega najbolj netipičnih in hkrati najvplivnejših subjektov globalne politike. Namen naloge je bil analizirati zgodovinski razvoj njegove suverenosti, pravne instrumente, ki mu omogočajo obstoj, in sodobne izzive, s katerimi se sooča. Poseben poudarek sem namenila razmerju med Svetim sedeţem in Drţavo mesta Vatikan, ki je nastala z Lateransko pogodbo leta 1929 in zagotavlja materialno osnovo njegove neodvisnosti. Pri raziskavi sem uporabila kombinacijo zgodovinske, pravno-analitične in primerjalne metode. Na podlagi zgodovinskih virov sem osvetlila razvoj od Milanskega edikta do rešitve »rimskega vprašanja«. S pravno analitično metodo sem proučila Lateransko pogodbo, konkordate in druge mednarodne sporazume, ki utrjujejo poloţaj Svetega sedeţa kot subjekta mednarodnega prava. S primerjalno metodo pa sem analizirala razlike med Svetim sedeţem, mikrodrţavami (Monako, San Marino, Lihtenštajn) in Suverenim malteškim redom kot entiteto sui generis. Rezultati raziskave so pokazali, da je Sveti sedeţ uspel ohraniti svojo suverenost predvsem zaradi posebnega pravnega statusa, ki presega klasične kriterije drţavnosti. Konkordati se izkazujejo kot ključni instrument njegove pravne kontinuitete. Analiza je pokazala tudi, da se Sveti sedeţ bistveno razlikuje od mikrodrţav, saj njegova moč ne temelji na ozemlju ali prebivalstvu, temveč na moralni avtoriteti, politični nevtralnosti in globalni diplomatski mreţi. Ugotovila sem, da sodobni izzivi, kot so sekularizacija, finančna transparentnost in migracijska vprašanja, ne ogroţajo njegovega poloţaja, temveč ga krepijo, saj ga postavljajo v središče globalnih razprav o miru, pravičnosti in solidarnosti. Izvirnost raziskave je v tem, da sem celovito povezala pravno, politično in zgodovinsko dimenzijo Svetega sedeţa, kar v dosedanjih študijah pogosto manjka. Ugotovitve so uporabne tako za znanost kot prakso: prispevajo k razvoju teorije mednarodnega prava in hkrati nudijo smernice pravnikom, diplomatom in oblikovalcem politik. Omejitve raziskave so povezane z omejenim dostopom do notranjih virov in osredotočenostjo na pravno-politični vidik, vendar prav to odpira moţnosti za prihodnje interdisciplinarne študije.
Ključne besede: Sveti sedež, Vatikan, sui generis, diplomacija, mednarodni odnosi, konkordati, Lateranska pogodba
Objavljeno v ReVIS: 27.03.2026; Ogledov: 271; Prenosov: 5
Celotno besedilo (677,52 KB)

Opis: Kulinarika je široko področje, ki izraža kulturno identiteto posameznika ali skupnosti in povezuje tradicionalne vrednote s sodobnimi kulinaričnimi trendi. V mednarodnem okolju kulinarika kot orodje mehke moči presega zgolj prehranjevalne navade in se tesno prepleta z diplomacijo. Nacionalne jedi imajo v diplomaciji ključno vlogo, saj državam omogočajo vzpostavitev stikov na formalni ali neformalni ravni ter prispevajo k izboljšanju bilateralnih odnosov. Posebej male države, ki niso mednarodno prepoznavne, lahko nacionalne jedi uporabijo kot orodje za krepitev svoje mednarodne identitete in utrjevanje političnih vezi. Kulinarika je orodje mehke moči za izražanje nacionalne identitete, zgodovinske kontinuitete in vrednot, kar državam omogoča učinkovitejše komuniciranje in navezovanje stikov. Na kulinaričnih dogodkih, uradnih večerjah in državnih banketih ima pomembno vlogo pri oblikovanju mednarodne podobe države, saj omogoča neposreden stik med predstavniki različnih narodov. Slovenija in Bavarska uspešno izkoriščata svojo kulinarično dediščino, saj v protokolarne menije vključujeta domiselno interpretirane nacionalne jedi, ki ob pomembnih srečanjih pustijo osebno noto. S tem prispevata k izboljšanju bilateralnih odnosov in povečanju mednarodne prepoznavnosti. Z izbiro nacionalnih jedi imajo države priložnost, da na nevsiljiv način okrepijo svojo prepoznavnost in oblikujejo bolj pozitivne diplomatske vezi. Hrana omogoča izmenjavo tradicij, vrednot in okusov. Dogodki, ki se odvijajo ob skupnem uživanju v nacionalnih jedeh, pripomorejo k večjemu razumevanju in povezanosti. To posledično spodbuja učinkovitejše sodelovanje ter odprtost, spoštovanje in prijateljski odnos.
Ključne besede: diplomacija, bilateralna diplomacija, mehka moč, diplomatski protokol, kulinarika, nacionalne jedi
Objavljeno v ReVIS: 15.07.2025; Ogledov: 1251; Prenosov: 73
Celotno besedilo (1,17 MB)

Opis: Slovenija kot mala država je v svojih 32 letih samostojnosti ustvarila velike diplomatske dosežke ter sam razvoj diplomacije. Pot k razvoju multilateralne diplomacije se je začela 22. maja 1992 s pridružitvijo Organizaciji združenih narodov. Prva priložnost za utrditev Slovenije kot subjekta v mednarodnih odnosih je sledila šest let po priznanju, saj je postala nestalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov v letih 1998−1999. Nestalno članstvo se je izkazalo kot uspešno, saj je Slovenija v naslednjih letih postala članica NATA in EU, za tem je sledilo predsedovanje OVSE, MČV ter Odboru guvernerjev Mednarodne agencije IAEA, ki velja za eno izmed temeljnih multilateralnih mehanizmov za zagotavljanje globalne varnosti in miru. Sledilo je uspešno predsedovanje Svetu EU ter Odboru ministrov SE. Slovenija je bila tako v prvih dveh desetletjih samostojnosti deležna več zelo pomembnih multilateralnih projektov in krepila svojo diplomatsko mrežo po svetu. Sledilo je nekaj let zatišja ter neuspešna kandidatura za nestalno članico Varnostnega sveta Združenih narodov v letih 2012−2013. Prav tako se niso odpirala nova diplomatska in konzularna predstavništva, kar je pomenilo prekinitev širitve slovenske diplomatske mreže. Slovenija se je na prizorišče mednarodnih odnosov vrnila v letu 2022 z nepričakovano kandidaturo za nestalno članico v Varnostnem svetu Združenih narodov v letih 2024−2025. Odločitev za kandidaturo je bila izjemno pogumna, saj se svet nahaja v izjemno slabih varnostnih razmerah in odnosih med poli. Slovenija je v kandidaturo vstopila zelo samozavestno ter z dobro pripravljenimi diplomatskimi strategijami in odločnostjo za uspeh. Povrnila je napore v napredek diplomacije, krepitev diplomatskih odnosov ter širjenje diplomatske mreže po celem svetu, predvsem na do zdaj slabo pokrivano področje Afrike. Za uspešno vodenje nestalnega članstva je na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve vzpostavljena Projektna enota, ki pomaga pri pripravi programa ter sodelovanja s preostalimi stalnimi in nestalnimi članicami. Rezultati nestalnega članstva bodo razvidni po končanem mandatu. Zelo pomembna bo sposobnost slovenske diplomacije za ponotranjenje pridobljenih izkušenj, nadaljevanje širjenja diplomatske mreže ter obstoj Slovenije in sodelovanje pri sprejemanju pomembnih odločitev v mednarodni skupnosti.
Ključne besede: diplomacija, multilateralna diplomacija, Organizacija združenih narodov, OZN, Varnostni svet, lobiranje, nestalno članstvo, kandidatura, magistrske naloge
Objavljeno v ReVIS: 26.02.2025; Ogledov: 1511; Prenosov: 132
Celotno besedilo (1,61 MB)

Opis: Mednarodno okolje predstavlja kompleksno mrežo odnosov, institucij, pravil in norm, ki urejajo odnose med državami, mesti, nevladnimi organizacijami in drugimi akterji na globalni ravni. V tem kontekstu se mesta vse bolj uveljavljajo kot pomembni akterji, saj se soočajo z globalnimi izzivi, ki zahtevajo sodelovanje preko nacionalnih meja. Mednarodno okolje ponuja mestom platforme in priložnosti za sodelovanje, izmenjavo znanj in vplivanje na globalne agende, hkrati pa postavlja tudi izzive, kot so usklajevanje interesov, kulturne razlike in politične omejitve. Mesta, še posebej večja urbana središča, pa postajajo ključni igralci v mednarodni skupnosti, saj so pogosto prva, ki se soočajo s posledicami globalnih trendov in izzivov. Integracija mest v mednarodno okolje je vse bolj pozitivno sprejeta, saj mednarodna skupnost prepoznava pomen mest kot ključnih akterjev v reševanju globalnih izzivov. Mesta imajo specifične izkušnje in znanje, ki lahko dopolnjujejo državne politike, poleg tega pa so pogosto bolj agilna in inovativna pri uvajanju sprememb. Kljub temu pa mesta še vedno delujejo v okviru nacionalnih držav, kar pomeni, da mora njihova mednarodna dejavnost biti usklajena z državnimi interesi. Mesta, ki uspešno krmarijo v mednarodnem okolju, lahko pridobijo pomembne prednosti, kot so dostop do novih virov, povečanje svoje prepoznavnosti in vpliva ter izboljšanje kakovosti življenja za svoje prebivalce.
Ključne besede: diplomacija, paradiplomacija, mednarodni odnosi mest, mednarodne organizacije
Objavljeno v ReVIS: 26.02.2025; Ogledov: 1170; Prenosov: 18
Celotno besedilo (1,34 MB)