Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Uvod: Diplomsko delo obravnava vpliv poimenovanja starejših odraslih na prisotnost ageizma in gerontofobije. Izpostavili smo pojav ageizma kot diskriminacije na podlagi starosti, ki se pogosto kaže prav skozi rabo izrazov. Gerontofobija se v današnji družbi širi skozi generacije. Posledično prinaša negativne in stereotipne predstave starosti. Metode: Raziskavo smo izvedli s kombinacijo kvantitativnega in kvalitativnega pristopa. Uporabili smo anketni vprašalnik, kjer je sodelovalo 629 starejših odraslih nad 60 let iz vseh statističnih regij znotraj Slovenije in polstrukturirane intervjuje 20-ih posameznikov širše populacije. Podatke anket smo analizirali z uporabo programa SPSS 29.0, kjer smo s pomočjo testov opredelili hipoteze. Analizo intervjujev smo izvedli s kodiranjem odgovorov po 6 raziskovalnih kategorij in jih povezali z raziskovalnima vprašanjema. Rezultati: Raziskava kaže, da ponavljajoča se negativna sporočila o starosti spodbujajo negativne posledice in s tem socialni umik starejših odraslih. Izrazi z negativno konotacijo povečujejo občutek manjvrednosti in diskriminacije. Rezultati so prav tako pokazali, da je izraz »starejši odrasli« v splošnem sprejet kot sodoben, nevtralen in bolj primeren kot drugi izrazi. Razprava in sklep: V razpravi smo povezali teoretična izhodišča z empiričnimi rezultati in dokazali, da poimenovanje starejših odraslih pomembno vpliva na prisotnost ageizma in gerontofobije. Predlagamo jezikovne smernice, ki spodbujajo družbo do uporabe bolj nevtralnih izrazov znotraj vsakdanjega razpravljanja in vključevanje starejših odraslih v medijske razprave in medgeneracijske programe. Izpostavljamo, da je za zmanjševanje ageizma in gerontofobije nujna uporaba spoštljivega poimenovanja.
Ključne besede: ageizem, gerontofobija, diskriminacija, poimenovanje, starejši odrasli
Objavljeno v ReVIS: 26.02.2026; Ogledov: 66; Prenosov: 4
Celotno besedilo (2,96 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Magistrska naloga obravnava problematiko stereotipov, predsodkov in diskriminacije, ki jih zdravstveni delavci izražajo do marginaliziranih skupin, zlasti do oseb z motnjami v duševnem zdravju. Namen raziskave je bil ugotoviti stopnjo in značilnosti stigmatizacije ter diskriminacije v zdravstvu ter proučiti vpliv demografskih značilnosti zdravstvenih delavcev na njihova stališča. Ključni cilji so bili analizirati stališča do pacientov z duševnimi motnjami ter razširjenost in razloge za diskriminacijo do različnih skupin ranljivih pacientov.
Ključne besede: stigma, diskriminacija, empatija, marginalizirane skupine, zdravstveni delavci
Objavljeno v ReVIS: 05.02.2026; Ogledov: 248; Prenosov: 16
Celotno besedilo (1,45 MB)

Opis: Zločin iz sovraštva je kaznivo dejanje storjeno na temelju predsodka do določenega posameznika ali skupine ljudi na osnovi rase, etnične pripadnosti, verskega prepričanja, spola, spolne usmerjenosti, invalidnosti ali kakšne druge osebne okoliščine. Značilnost tovrstnih kaznivih dejanj je v tem, da ne prizadenejo le neposrednih žrtev, temveč imajo širše družbene posledice, saj v družbi poglabljajo razlike in ustvarjajo nestrpno okolje. Sovraštvo ima neposredno povezavo s socialno identiteto in predsodki, katerih glavni kognitivni gradniki so stereotipi. Koncept zločina iz sovraštva tako predstavlja kompleksen pojav, ki terja poglobljen in celosten pristop, še zlasti v medsebojnem prepletanju psihološkega in pravnega konteksta. V začetku leta 2023 je novela KZ-1J v slovensko kazensko zakonodajo uvedla zločin iz sovraštva v kontekstu obteževalnih okoliščin. Namen magistrskega dela je zato bralcu predstaviti tematiko sovraštva v pravu, s poudarkom zlasti na konceptu zločina iz sovraštva, pred tem pa tudi teoretično opredeliti sovraštvo v kontekstu psihologije. Osnovni cilj je na temelju obstoječe literature obravnavati oz. podrobno analizirati pravno ureditev zločina iz sovraštva tako na nacionalni kot tudi tuji pravni ravni. Zakonska ureditev, praksa kaznovanja, zaščita žrtev in določitev obsega varovanja osebnih okoliščin se med državami razlikuje, kar ovira univerzalno pridobljene podatke in v splošnem otežuje celovit pristop k reševanju problematike zločina iz sovraštva. Ključne ugotovitve kažejo, da je ureditev zločina iz sovraštva raznolika in da pomanjkanje poenotenih mehanizmov za njihovo obravnavo predstavlja poglavitne ovire pri učinkovitem preprečevanju in sankcioniranju tovrstnih kaznivih dejanj. Nova ureditev v slovenskem pravu še nima izoblikovane sodne prakse, kar prinaša številne izzive tako teoretikom kot tudi pravnim strokovnjakom. Zato bo to magistrsko delo prispevalo k splošnemu razumevanju zločina iz sovraštva in posledično tudi k ozaveščanju o tovrstnih zločinih z namenom konstruiranja bolj strpne družbe.
Ključne besede: zločin iz sovraštva, novela KZ-1J, 49. člen KZ-1, diskriminacija, enakopravnost, predsodek, obteževalna okoliščina
Objavljeno v ReVIS: 15.01.2025; Ogledov: 933; Prenosov: 29
Celotno besedilo (4,67 MB)

Opis: V magistrskem delu smo vprašanje, kdaj pozitivna diskriminacija manjšine postane diskriminacija večine, obravnavali na primeru madžarske narodne skupnosti v Prekmurju. Poudarek je na področju zaposlovanja v vzgoji in izobraževanju. Republika Slovenija je z osamosvojitvijo v Ustavo Republike Slovenije poimensko vnesla tri manjšinske skupnosti. Italijansko in madžarsko narodno skupnost je priznala kot avtohtoni skupnosti, romski skupnosti pa je določila položaj in posebne pravice. Ustava Republike Slovenije v 64. členu uveljavlja ukrep pozitivne diskriminacije. To je izraženo z zagotavljanjem posebnih pravic, ki pripadajo italijanski in madžarski narodni skupnosti. V Republiki Sloveniji ima madžarska narodna skupnost priznano visoko, nadpovprečno zaščito. Glede na globalne trende si lahko postavimo vprašanje, kdaj takšna pozitivna diskriminacija narodne skupnosti postane diskriminacija večine. Vzgoja in izobraževanje na narodnostno mešanem območju Prekmurja potekata dvojezično, v slovenskem in madžarskem jeziku. Kandidati, ki se želijo zaposliti v vzgoji in izobraževanju na narodnostno mešanem območju Prekmurja, morajo poleg zakonsko določenim pogojem zadostiti še pogoju znanja madžarščine na nivoju učnega jezika. Najprej smo preučili zakone in predpise, ki urejajo način poučevanja v dvojezičnih ustanovah na vseh treh nivojih (predšolska vzgoja, osnovna in srednja šola). Ugotovili smo, da je to neenotno urejeno. Na področju predšolske vzgoje ni urejenega pravilnika, ki določa posebne normative in standarde v dvojezičnih vrtcih. Pravilniki o normativih in standardih za področje dvojezične osnovne šole in srednje šole omogočajo ugodnejše normative za oblikovanje oddelkov ter za sistemizacijo nekaterih delovnih mest. Prav tako uporabnost Pravilnika o znanju madžarskega jezika v dvojezičnih vrtcih in šolah, ki je bil sprejet letos, ob konkretni uporabi lahko odpre več vprašanj kot pa poda odgovorov. Namen raziskovanja je proučiti zgodovino nastanka madžarske narodne skupnosti v Prekmurju ter razumeti pomen dvojezičnega šolstva na tem območju. Med naše cilje sodi na podlagi proučenega odgovoriti na vprašanje, v katerih primerih lahko določena pozitivna diskriminacija manjšine postane morebitna obrnjena diskriminacija večine. Eden izmed ciljev je tudi spoznati posebne pravice, ki jih uživajo pripadniki madžarske narodne skupnosti. Naslednji je razumeti pravni okvir ureditve dvojezične vzgoje in izobraževanja. Ključni cilj pa je na podlagi dejstev raziskati, kdaj takšna pozitivna diskriminacija narodne skupnosti postane diskriminacija večine ter slednje raziskati na konkretnem primeru.
Ključne besede: narodne manjšine, madžarska narodna skupnost, dvojezična vzgoja in izobraževanje, pozitivna diskriminacija, obrnjena diskriminacija, zaposlovanje
Objavljeno v ReVIS: 14.08.2024; Ogledov: 1309; Prenosov: 30
Celotno besedilo (1,46 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Epilepsija je kronična nevrološka bolezen, za katero je značilno pojavljanje epileptičnih napadov. Bolezen lahko prizadene vse staroste skupine, vendar je najpogostejša v otroštvu in kasneje v starosti. Že v preteklosti je veljala za nekaj posebnega, drugačnega, zato so se ljudje oseb z epilepsijo bali in se jih izogibali, jih stigmatizirali. Stigma in diskriminatorno ravnanje sta prisotna še vedno, predvsem zaradi strahu in neznanja ter neinformiranosti ljudi. Epilepsijo danes s podporo slikovne diagnostike zdravimo na različne načine, odvisno od vrste bolezni, pogostosti napadov in vzroka. Kot zdravljenje se je za zelo uspešno izkazalo tudi operativno zdravljenje, saj se pojav epileptičnih napadov lahko toliko zmanjša, da osebe z epilepsijo teh nimajo več, s tem pa se jim izboljša tudi kakovost življenja. Zaživijo lahko skoraj normalno življenje. Kot podpora osebam z epilepsijo pri nas in po svetu delujejo različna društva in združenja, ki skrbijo za redna izobraževanja in izpopolnjevanja strokovnjakov na področju epileptologije ter organizirajo predavanja, srečanja ter strokovno pomoč tudi obolelim, njihovim svojcem in ostalim laikom. Veliko vlogo pri procesu zdravljenja in pri kakovosti življenja ima tudi sodelovanje strokovnega osebja z osebami z epilepsijo. Pomembno je, da se vzpostavi vez zaupanja, saj je zdravljenje le tako lahko uspešno. Namen in cilji: Namen raziskave je bil raziskati, kakšen je vpliv stigme na kakovost življenja oseb z epilepsijo in koliko se je to spremenilo po operativnem zdravljenju epilepsije. Cilji raziskave so bili: • pregledati literaturo, ki vključuje stigmo med osebami z epilepsijo, operativno zdravljenje epilepsije, • ugotoviti prisotnost stigme pri osebah z epilepsijo, • ugotoviti vpliv epilepsije na kakovost življenja oseb z epilepsijo, • ugotoviti, koliko se je stigma zmanjšala oziroma spremenila po operativnem zdravljenju, • ugotoviti, v kolikšni meri se je kakovost življenja po operaciji izboljšala, • ugotoviti, na kakšen način bi lahko zmanjšali vpliv stigme in diskriminatorno ravnanje družbe do oseb z epilepsijo Metode: Raziskava je temeljila na deskriptivni metodi dela. Uporabljen je bil kvalitativni raziskovalni pristop. Primarne podatke smo pridobili s polstrukturiranim intervjujem z osebami z epilepsijo ter z diplomiranimi medicinskimi sestrami / diplomiranimi zdravstveniki. Sekundarne podatke smo pridobili s pregledom domače in tuje literature iz baz podatkov Cobiss, dLib, PubMed, Scholar, Science Direct in Cinahl. Kot instrument za raziskavo smo uporabili predlogo za polstrukturirani intervju. Intervjuje smo izvedli s pacienti in diplomiranimi medicinskimi sestrami / diplomiranimi zdravstveniki. Izvedli smo 13 intervjujev, 10 s pacienti in 3 z diplomiranimi medicinskimi sestrami / diplomiranimi zdravstveniki. Intervjuji so bili izvedeni ločeno za paciente in diplomirane medicinske sestre / diplomirane zdravstvenike. Predlogo je sestavljalo 10 vprašanj, ki so se nanašala na stigmo in kakovost življenja pri osebah z epilepsijo. Raziskava je potekala med septembrom in decembrom 2023. Rezultati: V raziskavi je sodelovalo 13 intervjuvancev (7 žensk in 6 moških). Najmlajša sta bila stara 35 let, najstarejši pa 67 let (v povprečju 46 let). Vsi intervjuvanci imajo različno izobrazbo. Večina intervjuvancev se je počutila stigmatizirane, sploh zaradi značilnih epileptičnih napadov, zato so se izogibali stikom z ljudmi, pa tudi kakovost življenja je bila slabša. Za zelo uspešno se je pri intervjuvanih pacientih izkazalo operativno zdravljenje, saj se je število epileptičnih napadov po operaciji zelo zmanjšalo in s tem izboljšala kakovost življenja. Razprava: S pomočjo raziskave smo ugotovili, da stigma zelo vpliva na kakovost življenja oseb z epilepsijo. Iz rezultatov raziskave izhaja, da intervjuvanci vidijo problem v neznanju in neinformiranosti javnosti glede epilepsije. Priložnost za izboljšanje vidijo v dodatnem izobraževanju in informiranosti javnosti. Predlagajo kakšne informativne oddaje v medijih, predavanja že v osnovni šoli in organiziranje dogodkov na temo epilepsije.
Ključne besede: epilepsija, epileptični napadi, stigma, diskriminacija, predsodki, kakovost življenja
Objavljeno v ReVIS: 08.05.2024; Ogledov: 2907; Prenosov: 39
Celotno besedilo (1,86 MB)