Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Poškodbe plesalcev modernih tekmovalnih plesov so pogoste kljub ozaveščanju o preventivnih pripravah. Ovirajo proces treniranja, v nekaterih primerih pa lahko pospešijo zaključek kariere. Plesalci izvajajo veliko skokov, doskokov in rotacij na prstih ali stopalih, kar lahko povzroči do akutne poškodbe zaradi nenadnega napačnega koraka, ali do kroničnega stanja zaradi veliko ponavljajočih gibov. Za potrebe diplomske naloge smo opravili obsežen pregled literature. V ožji izbor smo zajeli 55 različnih virov in jih, po prej določenih kriterijih vključili 11. Usmerjali so nas v raziskovanje najpogostejše poškodbe plesalcev modernih tekmovalnih plesov. Iz podatkov je razvidno, da je najpogostejša poškodba gležnja in stopala. V 1 od njih velja trditev, da je najpogostejši medialen zvin gležnja samo pri plesalcih baleta. Večina raziskav zajema le 1 ali 2 zvrsti kar ni dovolj za gotovo potrditev rezultatov. Prav tako bi potrebovali več raziskav, ki bi točno opisale najpogostejšo poškodbo in ne le najpogosteje poškodovano mesto. V zgodnjem rehabilitacijskem procesu je hidroterapija zelo učinkovita pri pacientih z zvinom gležnja III. stopnje. Uspešno rehabilitacijo potrjujejo rezultati raziskave, kjer uporabljajo TENS ali NMES v kombinaciji z izvajanjem tehnike PNF po zvinu gležnja in raziskava z vključitvijo manualne Mulligan tehnike po lateralnem zvinu gležnja. Manualne tehnike uporabljamo za izboljšanje obsega gibljivosti, večanja moči, zmanjševanje otekline in vadbo pravilnih gibalnih vzorcev. Kinezioterapija je pomemben del fizioterapevtske obravnave tako pri poškodbah gležnja kot pri poškodbah stopala. Pomembno je, da se težavnost stopnjuje primerno stanju pacienta. Pravilno načrtovana rehabilitacija izboljša mišično stabilnost in nadzor nad gibljivostjo, kar dolgoročno prispeva k uspešnejšemu okrevanju in zmanjšanju tveganja za ponovitev težav. Glavni namen diplomske naloge je ugotovitev najpogostejših poškodb plesalcev MTP in usmeritev fizioterapevta h kakovostni fizioterapevtski obravnavi.
Ključne besede: Moderni tekmovalni plesi, poškodbe gležnja, poškodbe stopala, fizioterapevtska obravnava
Objavljeno v ReVIS: 28.03.2025; Ogledov: 84; Prenosov: 4
Celotno besedilo (1,03 MB)

Opis: Medialni epikondilitis, splošno znan kot golfarski komolec, je degenerativna poškodba, ki se pojavi zaradi ponavljajočih se preobremenitev in mikrotravm mišičnega sistema fleksor-pronator. Najpogosteje prizadene posameznike, ki izvajajo gibe pronacije podlahti in fleksije zapestja v športih, kot so golf, tenis ali met kopja, predvsem pa pri poklicih z obremenitvami zgornjih udov. Poškodba običajno prizadene dominantno roko in poteka v dveh fazah: akutni, kjer so prisotni vnetje, bolečina in oteklina, ter kronični, ki vključuje degenerativne spremembe tkiva, fibrozo in kalcifikacijo. Posledica je zmanjšan obseg gibljivosti, oslabljena funkcionalnost in omejena moč prijema. Diagnoza temelji na podrobni anamnezi, kliničnih testih, kot sta test fleksije zapestja proti uporu in Reverse Cozen’s Test, in slikovnih metodah (ultrazvok, magnetna resonanca), ki omogočajo oceno obsega poškodbe in izključitev drugih vzrokov bolečine. Fizioterapevtska obravnava stremi k zmanjšanju bolečine, izboljšanju gibljivosti, povrnitvi funkcionalnosti zgornjega uda in povečanju moči prijema. Učinkovite metode vključujejo ekscentrične vaje za krepitev prizadetih mišic, terapijo z udarnimi valovi za spodbujanje regeneracije tkiva in raztezne ter manualne tehnike. Pomembno je, da se terapija prilagodi stopnji poškodbe in specifičnim potrebam bolnika, pri čemer je celostni in personaliziran pristop ključen za uspešno rehabilitacijo. Raziskave potrjujejo učinkovitost ekscentričnih vaj in terapije z udarnimi valovi, medtem ko so dokazi za druge metode, kot so laser, ultrazvok in kineziološki trakovi, še vedno omejeni. V akutni fazi se svetujejo nizkoenergijski udarni valovi za lajšanje bolečin in pospeševanje mikrocirkulacije, medtem ko se ekscentrične vaje izvajajo z nizko intenzivnostjo. V kronični fazi so priporočljivi visokofrekvenčni udarni valovi za doseganje globljih tkiv in intenzivnejše vaje za regeneracijo in krepitev mišične skupine fleksor-pronator. Kljub obstoječim metodam zdravljenja še vedno primanjkuje obsežnih znanstvenih dokazov za izdelavo specifičnih smernic. Nadaljnje raziskave bi pripomogle k razvoju bolj personaliziranih in učinkovitih terapevtskih pristopov, ki bi izboljšali kratkoročne in dolgoročne izide. Pri bolnikih, ki kljub obsežni fizioterapevtski obravnavi še vedno občutijo hude bolečine in omejitve, je operativno zdravljenje zadnja možnost. Z natančno oceno bolnikovih potreb in morebitnih sočasnih bolezni lahko dosežemo najboljše možne rezultate in izboljšamo kakovost življenja bolnikov z medialnim epikondilitisom.
Ključne besede: Komolec, medialni epikondilitis, fizioterapevtska obravnava, zdravljenje.
Objavljeno v ReVIS: 19.02.2025; Ogledov: 262; Prenosov: 30
Celotno besedilo (1,27 MB)

Opis: Razmik preme trebušne mišice (diastastis recti abdominis – DRA) je prekomerno povečan razmik med levo in desno polovico preme trebušne mišice po beli črti trebuha. Cilj fizioterapevtske obravnave je ohraniti in izboljšati tonus, moč in nadzor trebušnih mišic in na ta način zmanjšati obremenitev bele črte trebuha in tako povrniti normalno delovanje trupa. Namen diplomske naloge je proučiti literaturo o fizioterapevtskih metodah in tehnikah za obravnavo žensk z DRA. Metode: Sistematičen pregled literature o fizioterapevtski obravnavi žensk z DRA iz podatkovnih baz PubMed, PEDro in Cochraine Library. Rezultati: Na podlagi 13 vključenih raziskav smo ugotovili, da imajo fizioterapevtske metode in tehnike s poudarkom na ustvarjanju napetosti v LA, izboljšanju živčno-mišičnega nadzora, moči in splošne funkcionalnosti trupa, večjo klinično vrednost od osredotočanja samo na zmanjševanje IRD. Uporabnost: Rezultati zaključnega dela so uporabni za vse fizioterapevte, ki obravnavajo ženske s simptomatskim razmikom preme trebušne mišice. Omejitve: Omejitveni dejavniki zajemajo v študijah nenatančno opredeljene raziskovalne skupine, neenotni diagnostični kriteriji in pomanjkanje longitudinalnih študij, ki proučujejo učinke fizioterapevtskih metod in tehnik 6 do 12 mesecev po zaključku fizioterapevtske obravnave.
Ključne besede: razmik preme trebušne mišice, fizioterapevtska obravnava, diagnostika.
Objavljeno v ReVIS: 10.12.2024; Ogledov: 279; Prenosov: 14
Celotno besedilo (602,77 KB)

Opis: Sprednja križna vez je pomembna vez v kolenskem sklepu, ki stabilizira sklep in preprečuje anteroposteriorni premik golenice na stegnenico. ACL je sestavljen iz kolagenskih vlaken tipa I, ima kompleksno anatomijo in opravlja pomembno vlogo pri delovanju kolena. Ruptura sprednje križne vezi je pogosto povezana z mehanizmom poškodbe, ki vključuje močne rotacijske sile in valgusno obremenitev kolena. Diagnozo lahko postavimo s pomočjo kliničnih testov, pri čemer je Lachmanov test najnatančnejši. Napačna diagnoza po izvedenem kliničnem testiranju ni nemogoča, zato je lahko uporaba slikovnih preiskav, kot je magnetna resonanca, koristna za natančnejšo diagnozo. Poznamo konzervativno in operativno zdravljenje po poškodbi ACL. Cilji zdravljenja posameznika z rupturo ACL vključujejo povrnitev funkcije kolena, odpravljanje psiholoških ovir, preprečevanje nadaljnjih poškodb in zmanjšanje tveganja za osteoartritis kolena. Konzervativno zdravljenje vključuje fizikalno terapijo za krepitev mišic spodnjih okončin, vendar je potrebno zavedanje, da koleno ostane nestabilno in ranljivo za poškodbe še nekaj časa po zdravljenju. Pacienti, ki se odločijo za konzervativno zdravljenje, morda potrebujejo prilagoditev dejavnosti, zlasti tisti, ki se vračajo k športom s pogostimi vrtenji in z nenadnimi spremembami smeri. Poseben poudarek je na živčno-mišičnem treningu, vključno s treningom perturbacij, ki pomaga izboljšati dinamično stabilnost kolena. V rehabilitacijskem procesu je pomembno prilagajanje dejavnosti glede na vrsto športa, ki jo opravlja posameznik, in stopnjo telesne pripravljenosti. Rehabilitacija vključuje več faz, od odpravljanja akutnih simptomov do postopnega vračanja k športnim dejavnostim. Poudarja se pomen individualnega pristopa in spremljanja pacientov skozi različna življenjska obdobja, saj se cilji, vrednote in življenjske prioritete lahko sčasoma spreminjajo.
Ključne besede: Koleno, sprednja križna vez, fizioterapevtska obravnava, rehabilitacija.
Objavljeno v ReVIS: 25.09.2024; Ogledov: 573; Prenosov: 66
Celotno besedilo (682,94 KB)

Opis: Poškodbe rotatorne manšete (RM) pri športnikih nastanejo zaradi velikih obremenitev ramenskega sklepa pri kontaktnih športih in športnikih z značilnimi gibi rok nad višino glave, kjer abdukcija skupaj z zunanjo rotacijo negativno vpliva predvsem na mišico supraspinatusa. Pojavijo se kot posledica akutnih poškodb, kot so neposredni udarci, padci na iztegnjeno roko ali kronična prekomerna uporaba in ponavljajoče se mikrotravme. Za postavitev diagnoze ima ključno vlogo klinični pregled z anamnezo, inspekcijo, palpacijo, oceno aktivnega in pasivnega obsega gibanja, oceno mišične moči, diagnostičnim slikanjem ter kliničnimi provokacijskimi testi. Slikanje z magnetno resonanco (MRI) in ultrazvok (UZ) imata podobno občutljivost in specifičnost za oceno nativne RM. S fizioterapevtsko obravnavo želimo zmanjšati bolečino in vnetje, izboljšati gibljivosti glenohumeralnega (GH) sklepa ter izboljšati stabilnost, moč in živčno-mišični nadzor. Zdravljenje poteka konzervativno in vključuje celovit rehabilitacijski program, protivnetna zdravila in injiciranje kortikosteroidov. Fizioterapevtske metode in tehnike za zdravljenje poškodb RM pri športnikih so kinezioterapija, mobilizacija sklepa, terapija s kineziološkimi trakovi, termoterapija, terapija s suhim iglanjem, terapija z uporabo laserja in ultrazvoka. Pri športnikih s tendinopatijo s sočasno delno raztrganino ali brez nje, ki se na ostale metode konzervativnega zdravljenja ne odzivajo, priporočamo tudi terapijo z globinskimi udarnimi valovi. Operativno zdravljenje je rezervirano le za športnike, pri katerih konzervativno zdravljenje ni bilo uspešno. V diplomskem delu smo s pregledom strokovne literature predstavili učinkovitost fizioterapevtske obravnave pri zdravljenju poškodb RM športnikov in s pomočjo raziskav, ki navajajo dobre rezultate, potrdili, da so predstavljene fizioterapevtske metode in tehnike učinkovite pri zdravljenju poškodb RM športnikov.
Ključne besede: Rotatorna manšeta, športniki, konzervativno zdravljenje, poškodbe, rehabilitacija, fizioterapevtska obravnava.
Objavljeno v ReVIS: 02.07.2024; Ogledov: 793; Prenosov: 122
Celotno besedilo (1,06 MB)