1. Fizioterapevtski pristopi pri fantomski bolečini po amputaciji spodnjega uda – pregled literature : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje FizioterapijaTaja Cetin, 2025, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Fantomska bolečina je najpogostejši bolečinski pojav po amputaciji uda. Gre za bolečino, ki se pojavlja v manjkajočem delu uda in omejuje posameznikov vsakdan. Ker vključuje mehanizme na različnih ravneh, natančen izvor pa še ni povsem pojasnjen, je njeno učinkovito zdravljenje omejeno. Fizioterapija predstavlja ključen del rehabilitacije, saj omogoča zmanjšanje fantomske bolečine, izboljšanje funkcionalnosti in ponovno vključevanje v vsakdanje aktivnosti. Namen: Raziskati najpogosteje uporabljene in najučinkovitejše fizioterapevtske pristope pri zmanjšanju fantomske bolečine po amputaciji spodnjega uda ter posebej ugotoviti učinek terapije z ogledalom. Metode dela: Metodologija diplomskega dela je kvalitativna. Uporabili smo deskriptivno raziskovalno metodo in metodo kompilacije ter komparacije podatkov. V empirični del diplomskega dela smo vključili devet raziskav, ki so bile izvedene med letoma 2014 in 2024. Raziskave so bile izbrane na podlagi vključitvenih in izključitvenih kriterijev. Za prikaz izbire pregledane literature smo uporabili diagram PRISMA. Rezultati: Ugotovili smo, da se uporabljajo različni fizioterapevtski pristopi pri zdravljenju fantomske bolečine po amputaciji spodnjega uda. Najpogosteje se uporablja terapija z ogledalom, ki je tudi najučinkovitejši pristop, prav tako je učinkovito kombiniranje različnih metod med seboj v primerjavi z zgolj izvajanjem klasične fizioterapije. Ne obstaja točno določen protokol, ki bi pri vsakemu posamezniku enako vplival na zmanjšanje fantomske bolečine. Terapija z ogledalom vpliva na zmanjšanje intenzivnosti fantomske bolečine, njena učinkovitost je dolgoročna z rednim izvajanjem. Razprava: Multimodalen pristop je v primerjavi s samostojnim izvajanjem bolj smiseln in učinkovit pri zdravljenju fantomske bolečine po amputaciji spodnjega uda. Raznolikost parametrov fantomske bolečine pri posameznikih opozarja na individualno prilagoditev protokola zdravljenja in neuspešnost univerzalnega pristopa.
Ključne besede: fantomska bolečina, fizioterapevtski pristopi, terapija z ogledalom, amputacija, spodnji ud
Objavljeno v ReVIS: 30.10.2025; Ogledov: 401; Prenosov: 24
 Celotno besedilo (1,39 MB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
2. Fizioterapevtski pristopi pri bruksizmu – pregled literature : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje FizioterapijaChenchira Sattra, 2025, diplomsko delo Opis: Uvod: Diplomsko delo obravnava fizioterapevtski pristop pri zdravljenju bruksizma, stanja, ki vključuje nenamerno škripanje ali stiskanje zob. Bruksizem pogosto povzroča bolečine v čeljusti, glavobole, poškodbe zob in motnje v področju temporomandibularnega sklepa, zato je njegovo obvladovanje ključnega pomena. Cilji: Ugotoviti, kateri so najpogostejši fizioterapevtski pristopi pri bruksizmu in ugotoviti, katere fizioterapevtske metode in tehnike so najučinkovitejše za zniževanje mišične napetosti, zmanjševanje bolečine in izboljševanje gibljivosti temporomandibularnega sklepa pri pacientih z bruksizmom. Metode: V pregled literature je bilo vključenih 15 znanstvenih raziskav iz podatkovnih baz (ResearchGate, PubMed, Google Scholar, ScienceDirect, ProQuest in PEDro), ki so bile objavljene med 2014 in 2024. Rezultati: Najpogostejši fizioterapevtski pristopi pri bruksizmu so manualna terapija, kinezioterapija in elektroterapija. Fizioterapevtske metode in tehnike, ki so najučinkovitejše za zniževanje mišične napetosti, zmanjševanje bolečine in izboljševanje gibljivosti temporomandibularnega sklepa pri pacientih z bruksizmom so manualne tehnike, kinezioterapija, elektroterapija in laserska terapija. Zaključek: Fizioterapija igra ključno vlogo pri obvladovanju bruksizma, saj učinkovito zmanjšuje mišično napetost, bolečino ter izboljšuje gibljivost temporomandibularnega sklepa. Kombinacija različnih fizioterapevtskih metod se je izkazala za najbolj učinkovito pri lajšanju simptomov in preprečevanju dolgoročnih težav. Kljub temu je pomembno tudi vključevanje psiholoških tehnik in prilagoditev zdravljenja individualnim potrebam pacienta. Za dolgoročno učinkovitost zdravljenja je ključna interdisciplinarna obravnava, ki vključuje tako fizioterapevte kot druge zdravstvene strokovnjake. V prihodnosti bodo potrebne nadaljnje raziskave za optimizacijo terapevtskih protokolov in razvoj standardiziranih pristopov zdravljenja bruksizma.
Ključne besede: fizioterapija, bruksizem, fizioterapevtski pristopi, zdravljenje, temporomandibularne motnje
Objavljeno v ReVIS: 04.09.2025; Ogledov: 435; Prenosov: 12
Celotno besedilo (3,08 MB) |
3. Fizioterapevtski pristopi pri zdravljenju sindroma zapestnega prehodaAna Završnik, 2020, diplomsko delo Opis: SZP nastane zaradi utesnitve medianega živca v zapestnem prehodu in je najpogostejša nevropatija. Večina pacientov razvije tipično klinično sliko, ki se kaže z mravljinčenjem v prstih rok in bolečinami v zapestju. Vzrok utesnitve medianega živca je prekomerno obremenjevanje zapestja in prstov, ki povzroči vnetje kitnih ovojnic, njihovo zadebelitev in posledično zvišanje pritiska znotraj zapestnega prehoda. Najpogostejše dejavnike tveganja predstavljajo ženski spol, starost od 45 do 54 let, endokrine bolezni (najpogosteje sladkorna in revmatična bolezen) ter ponavljajoči se gibi zapestja in prstov. Pacient s tipičnimi simptomi sprva obišče osebnega zdravnika, ki opravi anamnezo in usmerjen klinični pregled. Ob tipičnih simptomih in znakih lahko za potrditev klinične diagnoze pacienta napoti na nevrofiziološke meritve prevajanja živcev. Zdravljenje je lahko konservativno ali operativno. Konservativno zdravljenje je prva izbira pri blagi in zmerni stopnji okvare. Ob neučinkovitosti konservativnega zdravljenja je indicirano operativno zdravljenje. Pri konservativni obliki zdravljenja se najpogosteje uporabljajo opornice za zapestje in prste, injekcije kortikosteroidov, fizioterapevtske modalitete (ultrazvok, nizkofrekvenčni laser, manulana terapija, mobilizacija živčevja) in jemanje nesteroidnih antirevmatikov. Fizioterapevtski pristopi so učinkoviti kratkoročno in srednjeročno, njihov čas učinka pa se razlikuje. Izmed vseh pristopov izstopajo udarni valovi, saj so pokazali enako učikovitost kot kortikosteroidi. Zato v prihodje pričakujemo njihovo pogostejšo uporabo za zdravljenje SZP. Na podlagi večletnih raziskav pa si avtorji še vedno niso enotni, ali je za zdravljenje SZP učinkovitejša aplikacija terapevtskega UZ ali laserja. Največji učinek pridobimo s kombinacijo terapij. SZP ima velike socialne in ekonomske posledice, zato je pomembno z zdravljenjem pričeti čim prej in z metodo, ki simptome odpravi hitro in dologoročno s čim manjšimi zapleti.
Ključne besede: sindrom zapestnega prehoda, konservativno zdravljenje, fizioterapevtski pristopi.
Objavljeno v ReVIS: 11.12.2020; Ogledov: 4113; Prenosov: 322
Celotno besedilo (1,43 MB) |
