Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Utesnitveni sindrom rotatorne manšete je pogost vzrok bolečine in omejene gibljivosti ramenskega sklepa, ki lahko močno vpliva na kakovost življenja. Za učinkovito obravnavo tega stanja je ključna fizioterapevtska rehabilitacija, saj lahko prepreči razvoj kroničnih težav in potrebo po kirurškem zdravljenju. V diplomskem delu je bil izveden sistematični pregled literature o učinkih različnih konzervativnih fizioterapevtskih metod pri zdravljenju tega sindroma. Pregled se je osredotočil na kratkoročne in dolgoročne učinke teh pristopov na zmanjšanje bolečine ter izboljšanje funkcionalnosti in na prepoznavanje najučinkovitejših metod zdravljenja. Analiza osmih izbranih raziskav je pokazala, da vse preučevane metode, ki so bile terapevtske vaje, manualna terapija in fizikalne modalitete, prispevajo k zmanjšanju bolečine ter izboljšanju funkcije rame. Največje in najbolj trajne izboljšave zagotavlja redno izvajanje individualno prilagojenega programa terapevtskih vaj. Celosten, individualiziran pristop, ki združuje aktiven vadbeni program s ciljno izbranimi dodatnimi metodami glede na potrebe bolnika, se je izkazal za najuspešnejšega. Takšen pristop optimalno zmanjša bolečino, povrne funkcionalno sposobnost rame in zmanjša tveganje za ponovitev težav. Ugotovitve pregleda literature poudarjajo, da je strokovno voden program terapevtskih vaj temelj uspešne rehabilitacije utesnitvenega sindroma, dodatne fizikalne in manualne tehnike pa imajo podporno vlogo. Ti izsledki lahko usmerijo klinično fizioterapevtsko prakso k razvoju standardiziranih rehabilitacijskih protokolov, ki temeljijo na aktivnem pristopu.
Ključne besede: utesnitveni sindrom, rotatorna manšeta, fizioterapija, manualna terapija, terapevtske vaje
Objavljeno v ReVIS: 18.12.2025; Ogledov: 98; Prenosov: 3
Celotno besedilo (2,58 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Perinealne poškodbe, ki nastanejo kot posledica vaginalnega poroda, predstavljajo pomemben rehabilitacijski izziv, saj vplivajo na fiziološke funkcije, psihološko stanje, gibalne vzorce in kakovost življenja ženske v poporodnem obdobju. Ključna, a pogosto nevključena komponenta celostne poporodne oskrbe je čim hitrejša fizioterapevtska obravnava, ki je prilagojena glede na vrsto poškodbe ter fazo okrevanja. Metode: V diplomskem delu je bil izveden pregled literature, pri čemer smo v podrobnejši pregled vključili 5 znanstvenih člankov, ki smo jih identificirali na podlagi vnaprej določenih vključitvenih in izključitvenih kriterijev v podatkovnih bazah PEDro, PubMed, Google Scholar, Cochrane Library ter ScienceDirect. Rezultati: Analiza literature je pokazala, da vseh 5 znanstvenih člankov potrjuje pozitiven vpliv fizioterapevtske obravnave perinealne poškodbe. Prav tako je bilo po analizi in primerjavi izbranih virov ugotovljeno, da se fizioterapevtske metode med seboj razlikujejo tako glede na čas uvedbe po porodu, kot tudi po terapevtskem cilju. V akutni fazi so najpogosteje uporabljene krioterapija, terapevtski ultrazvok in laserska terapija nizke frekvence, ki delujejo protibolečinsko in protivnetno, medtem ko so v subakutni in regeneracijski fazi v ospredju aktivne metode, kot so individualizirane vaje mišic medeničnega dna, biofeedback in uporaba pulzirajočih elektromagnetnih polj (PEMF). Razprava: Ugotovitve potrjujejo, da stopenjsko strukturiran in ciljno usmerjen fizioterapevtski pristop pomembno prispeva k hitrejši regeneraciji tkiv, zmanjšanju zapletov, kot sta inkontinenca in disparevnija, ter izboljšanju dolgoročne funkcionalnosti. Kljub temu je bila skozi analizo prepoznana izrazita potreba po enotnih kliničnih smernicah in večji integraciji fizioterapevtov v poporodno zdravstveno obravnavo, saj je področje fizioterapevtske rehabilitacije perinealnih poškodb še vedno pomanjkljivo raziskano in sistemsko neurejeno.
Ključne besede: ponatalna fizioterapija, perinealna poškodba, poškodbe sfinktra, travma presredka
Objavljeno v ReVIS: 18.12.2025; Ogledov: 87; Prenosov: 2
Celotno besedilo (6,29 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Uvod in namen: Komunikacija je v življenju izjemno pomembna, brez nje si težko zamislimo kakršnokoli interakcijo med ljudmi. Zdravstvo in fizioterapija spadata med znanstvene vede, kjer brez verbalne in neverbalne komunikacije ni mogoče delovati. Starejši odrasli imajo podobne potrebe kot mi vsi, le način komunikacije je zaradi staranja spremenjen. Fizioterapevt se mu mora prilagoditi, saj je le tako mogoče doseči kakovostno fizioterapevtsko obravnavo, pri kateri ima tudi komunikacija pomembno vlogo. Namen tega dela je prikazati pomen verbalne in neverbalne komunikacije pri fizioterapevtski obravnavi starejših odraslih. Metode: Proučili smo aktualno literaturo, strokovno potrjene članke in raziskave ter povzeli pomembne ugotovitve. Uporabili smo deskriptivno metodo. Rezultati: Komunikacija po opredelitvah številnih avtorjev vpliva na izid fizioterapevtske obravnave. Povečuje ugodje med rehabilitacijo, aktiviranje skritih moči, vzdržljivost ter pozitiven pogled na rehabilitacijo in končni izid. Z ustrezno komunikacijo dosežemo kakovostno fizioterapevtsko obravnavo. Uporabnost: Predstavitev pozitivnih ugotovitev vpliva komunikacijskih spretnosti na potek in končni izid fizioterapevtske obravnave starejših pacientov. Te so pri tej populaciji pogosto premalo upoštevane v praksi, naše ugotovitve pa navajajo primere za uspešnejšo motivacijo in sodelovanje. Omejitve: Omejili smo se le na analizo raziskav, člankov v slovenskem in angleškem jeziku, ki niso starejši od 10 let.
Ključne besede: komunikacija, fizioterapija, starejši odrasli, izid.
Objavljeno v ReVIS: 16.12.2025; Ogledov: 116; Prenosov: 2
Celotno besedilo (525,16 KB)

Opis: V diplomskem delu smo obravnavali uporabnost pliometrične vadbe v fizioterapevtski obravnavi. Namen diplomske naloge je bil pregledati literaturo o uporabnosti pliometrične vadbe v fizioterapevtski praksi. Cilj diplomske naloge pa je bila sestava priporočil o uporabnosti pliometrične vadbe v fizioterapevtski praksi. Prav tako smo si zastavili hipotezo, ki pravi, da je pliometrična vadba uporabna metoda v fizioterapevtski praksi. S pregledom literature smo potrdili zastavljeno hipotezo, da je pliometrična vadba učinkovita in koristna metoda v fizioterapevtski praksi, saj pozitivno vpliva na razvoj mišične moči, koordinacije, ravnotežja in funkcionalne zmogljivosti posameznikov. Pliometrično vadbo je treba uvajati postopoma, najprej z vajami za stabilizacijo in ravnotežje, nato pa z dinamičnimi in eksplozivnimi gibi, pri čemer se intenzivnost prilagaja posameznikovi telesni pripravljenosti in stopnji rehabilitacije. Ključna sta pravilna tehnika in strokovni nadzor, da se zagotovi varna izvedba in zmanjša tveganje za poškodbe, zlasti pri skokih in pristankih. Pri načrtovanju vadbe je treba upoštevati individualne značilnosti, kot so starost, telesna teža in stopnja poškodbe, pri čemer visoko intenzivna vadba ni primerna za otroke, mlajše od 16 let in zahteva posebno previdnost pri posameznikih s čezmerno telesno težo. Pliometrične vaje so učinkovite pri rehabilitaciji poškodb kolenskih in gleženjskih vezi, saj izboljšujejo stabilizacijo sklepov in zmanjšujejo tveganje za ponovne poškodbe, poleg tega pa prispevajo k preprečevanju poškodb z izboljšanjem mišične moči, propriocepcije in koordinacije. Izboljšujejo tudi ravnotežje in hitrost stabilizacije sklepov, kar je še posebej pomembno pri starejših posameznikih, saj zmanjšujejo tveganje za padce. Redna vključitev teh vaj v rehabilitacijske programe izboljšuje funkcionalno gibljivost, zmanjšuje tveganje za poškodbe ter pomembno prispeva k višji kakovosti življenja. V prihodnosti bi bilo smiselno narediti več raziskav o pliometrični vadbi, saj je literature na to temo zelo malo, zaradi česar je težje oblikovati jasne smernice.
Ključne besede: Pliometrična vadba, fizioterapija, uporabnost, priporočila
Objavljeno v ReVIS: 27.11.2025; Ogledov: 262; Prenosov: 4
Celotno besedilo (1,93 MB)

Opis: Gleženj povezuje spodnji del noge s stopalom in med hojo omogoča stabilno gibanje ter prenos sil. Obraba sklepa razen ob predhodnih poškodbah ni pogosta. Sklepu omogočajo stabilnost dinamični in pasivni stabilizatorji. Košarko uvrščamo med športe z najvišjo incidenco poškodb gležnja, kjer prevladujejo zvini. Najpogosteje pride do lateralnega zvina, sledita mu visoki in medialni zvin gležnja. Glede na poškodbo ligamentov zvin uvrstimo v eno izmed treh stopenj. Od stopnje in mehanizma poškodbe, ki je v košarki največkrat pristanek ali sprememba smeri, je odvisen potek celostne fizioterapevtske obravnave. Klinično diagnozo zvina gležnja postavimo s pomočjo temeljitega pregleda, ki vključuje anamnezo, inspekcijo, palpacijo, testiranje gibljivosti in mišične moči ter specifične teste. Ottawa pravila uporabimo za odločitev o radiološki diagnostiki, s katero potrdimo ali izključimo morebitne zlome. Cilj fizioterapevtske obravnave je zmanjšati bolečino in oteklino, zaščititi poškodovano tkivo pred nadaljnjimi poškodbami, pospešiti celjenje z optimalnim obremenjevanjem, izboljšati gibljivost, predvsem dorzalno fleksijo in funkcijo sklepa, ter preprečiti ponovne poškodbe. Preventivo lahko dosežemo z vajami za moč, ustreznim ogrevanjem, živčno-mišično vadbo in s pomočjo stabilizacijskih pripomočkov. Pred povratkom igralca v trenažni proces je pomembno, da opravimo funkcionalne teste, saj omogočajo celostno presojo o stabilnosti, moči in ravnotežju gležnja. Na podlagi analize raziskav smo ugotovili, da so pri preventivi poškodb gležnja košarkarja najučinkovitejši večkomponentni vadbeni programi, ki vključujejo vaje za ravnotežje, moč, agilnost, pliometrijo in propriocepcijo. Živčno-mišično ogrevanje ter stabilizacijski treningi po skoku zmanjšajo pojavnost zvinov in izboljšajo funkcijo gležnja. Suho iglanje kot dopolnilna metoda pozitivno vpliva na mišično aktivacijo, vendar je učinek kratkoročen. Pasivnih metod lepljenja z neelastičnim trakom kot samostojne preventive ne priporočamo. Ključni so strukturirani, progresivni in individualno prilagojeni programi, ki celostno izboljšajo telesno zmogljivost in zmanjšajo tveganje za poškodbe.
Ključne besede: Fizioterapija, poškodbe gležnja, košarka, preventiva.
Objavljeno v ReVIS: 25.11.2025; Ogledov: 235; Prenosov: 5
Celotno besedilo (738,67 KB)