Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Teoretična izhodišča: SLAP lezija je poškodba zgornjega dela labruma ramenskega sklepa, ki vpliva na stabilnost in funkcionalnost rame. Najpogosteje se pojavlja pri športnikih in ljudeh, ki izvajajo ponavljajoče se gibe nad glavo. Diplomsko delo analizira vpliv fizioterapije na zmanjšanje bolečine in izboljšanje funkcionalnosti pri pacientih s SLAP lezijo ter preučuje najučinkovitejše metode rehabilitacije. Metoda: Vire smo iskali v desetih podatkovnih bazah. Literaturo smo izbirali z vključitvenimi in izključitvenimi kriteriji. Pregled literature je potekal od novembra 2024 do februarja 2025. Podatke smo obdelali s kvalitativno analizo strokovnih in znanstvenih prispevkov. Rezultati: Sistematični pregled literature je vključeval 39 člankov v polnem besedilu, od katerih smo na podlagi kriterijev izključili 23 in v analizo vključili 16 člankov. Vključitveni kriteriji so obsegali samo članke, ki so obravnavali fizioterapevtske metode zdravljenja SLAP lezij. Ugotovili smo, da so manualna terapija, proprioceptivna vadba, krepitev mišic rotatorne manšete in stabilizacija lopatice ključni dejavniki uspešne rehabilitacije. Poleg tega na uspešnost zdravljenja vplivajo tudi starost pacienta, stopnja poškodbe in splošna telesna pripravljenost. Razprava: Rezultati raziskave poudarjajo potrebo po individualno prilagojenih programih rehabilitacije, ki temeljijo na celostnem pristopu. Z ustrezno zasnovano fizioterapijo je mogoče izboljšati funkcionalnost rame in zmanjšati bolečino, s čimer se poveča kakovost življenja pacientov.
Ključne besede: konzervativno zdravljenje, SLAP lezija, rehabilitacija, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 22.06.2026; Ogledov: 132; Prenosov: 10
Celotno besedilo (1,30 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Rak dojke je ena najpogosteje diagnosticiranih oblik raka pri ženskah in večinoma zahteva kirurško zdravljenje z mastektomijo ter rekonstrukcijo dojke. Fizioterapija po rekonstrukciji dojke predstavlja pomemben del celostne obravnave bolnic. Namen diplomskega dela je raziskati pomen in značilnosti fizioterapevtske obravnave po rekonstrukciji dojke zaradi kirurškega zdravljenja raka na dojki. Metode: Empirični del vsebuje kvalitativni raziskovalni pristop. Uporabili smo metodo kompilacije, komparacije in deskripcije. V raziskavo smo vključili pet že opravljenih raziskav, ki smo jih predstavili s pomočjo diagrama PRISMA. S pomočjo ocenjevalne lestvice PEDro smo ocenili kakovost izbranih raziskav. Na podlagi raziskovalnih vprašanj smo analizirali raziskave in jih razdelili v tabelo kategorij in kod. Rezultati: Na podlagi podrobne analize strokovne literature smo ugotovili, da ima fizioterapevtska obravnava po rekonstrukciji dojke zaradi kirurškega zdravljenja raka na dojki pomemben vpliv na funkcionalne rezultate in kakovost življenja bolnic, saj prispeva k izboljšanju obsega gibljivosti (ROM), zmanjšanju bolečine, utrujenosti in boljši funkcionalnosti zgornjih udov. Razlike med rekonstruktivnimi programi obravnave stremijo k individualiziranemu pristopu, ki zajema vrsto, metodo in morebitne omejitve rekonstrukcije dojke. Razprava: Fizioterapija po rekonstrukciji dojke je ključen del multidisciplinarne rehabilitacije, saj pomembno pripeva k hitrejšemu in uspešnejšemu okrevanju, še posebej je pomemben individualen pristop med bolnico in fizioterapevtom. Z analizo izbranih raziskav smo potrdili, da fizioterapevtska obravnava pomembno pripomore k izboljšanju funkcionalnih sposobnosti, zmanjšanju pooperativnih zapletov in višji kakovosti življenja bolnic po rekonstrukciji dojke.
Ključne besede: rekonstrukcija dojke, fizioterapija, rak dojke, rehabilitacija, kakovost življenja
Objavljeno v ReVIS: 19.06.2026; Ogledov: 123; Prenosov: 2
Celotno besedilo (1,66 MB)

Opis: Zvin gležnja je ena najpogostejših poškodb mišično-skeletnega sistema, ki se najpogosteje pojavi med športno aktivnostjo. Zdravljenje zvinov gležnja je potrebno začeti čim prej, saj odlašanje z rehabilitacijo povečuje tveganje za kronične bolečine, nestabilnost in ponovne poškodbe, pri čemer je ključnega pomena pravočasna in pravilna rehabilitacija, ki temelji na kombinaciji naprednih terapevtskih metod. Namen diplomskega dela je bil s pregledom znanstvene in strokovne literature raziskati ter predstaviti konzervativne metode fizioterapije, ki se uporabljajo pri zdravljenju zvina gležnja. V empiričnem delu je bilo analiziranih devet kliničnih študij, ki so proučevale učinke različnih fizioterapevtskih postopkov, kot so manualna terapija, proprioceptivne vaje, krioterapija, taping, električna stimulacija in uporaba ortoz. Rezultati kažejo, da so se kot najučinkovitejše izkazale metode zdravljenja, ki vključujejo kombinacijo različnih konzervativnih pristopov. Posebej uspešna se je pokazala kombinacija proprioceptivnih vaj in manualne terapije. Ugotovitve potrjujejo pomen celostnega in individualiziranega pristopa v fizioterapevtski obravnavi, saj ta lahko izboljša gibljivost, stabilnost ter zmanjša tveganje za ponovitev poškodb. Delo hkrati izpostavlja potrebo po nadaljnjem raziskovanju metod fizioterapije za zdravljenje zvina gležnja, zlasti v slovenskem prostoru.
Ključne besede: zvin gležnja, fizioterapija, konzervativno zdravljenje, manualna terapija, proprioceptivne vaje
Objavljeno v ReVIS: 18.06.2026; Ogledov: 146; Prenosov: 5
Celotno besedilo (1,58 MB)

Opis: Uvod: Multipla skleroza (MS) sodi med najpogostejše vnetne bolezni osrednjega živčnega sistema. Je bolezen s številnimi simptomi, med katerimi so pogoste motnje ravnotežja in hoje, ki pomembno zmanjšujejo kakovost bolnikovega življenja. S sistematičnim pregledom znanstvene literature se je želelo ugotoviti, katere oblike obravnave se uporabljajo za izboljšanje ravnotežja pri bolnikih z MS ter preveriti njihovo učinkovitost in vpliv. Metode: Uporabljen je bil kvalitativni raziskovalni pristop, v katerega je bilo vključenih 16 raziskav, ki so bile pridobljene s pomočjo podatkovnih baz. Za oceno metodološke kakovosti je bila uporabljena PEDro ocenjevalna lestvica. Vključene raziskave so prikazane z diagramom PRISMA. Rezultati: Raziskave, ki so poročale o učinkovitosti, so vključevale kombinacijo metode DNS in učenja diafragmalnega dihanja, vadbo za krepitev abdominalnih mišic, kombinacijo vadbe v zaprti kinetični verigi, trening hoje in krepitve mišic spodnjih udov z napravo Telko, kombinacijo vadbe mišične moči, vzdržljivosti in ravnotežja, kombinacijo vadbe za stabilnost in ravnotežje, kombinacijo vadbe za stabilnost trupa, dvojnih nalog in senzorne strategije, kombinacijo vestibularne terapije in aerobne vadbe, aerobno vadbo, kombinacijo vadbe za izboljšanje gibljivosti, mišične moči in ravnotežja, kombinacijo vadbe senzorne integracije in ravnotežja, konvencionalno fizioterapevtsko vadbo kinezioterapije, vadbo ravnotežja z uporabo navidezne resničnosti, fizioterapevtsko pilates vadbo, kombinacijo nevrokognitivne vadbe in konvencionalne fizioterapevtske vadbe za držo, mišično moč in ravnotežje, kombinacijo aerobne vadbe in vadbe za mišično moč ter kombinacijo vadbe dvojnih nalog in hoje. Zaključek: Izboljšanje ravnotežja pri bolnikih z MS lahko dosežemo z različnimi terapevtskimi postopki. Potrebno je metodološko natančnejše raziskovanje, ki bo omogočilo določitev smernic za obravnavo tega, za bolnike z MS zelo pomembnega področja.
Ključne besede: multipla skleroza, rehabilitacija, ravnotežje, fizioterapija, obravnava
Objavljeno v ReVIS: 18.06.2026; Ogledov: 158; Prenosov: 5
Celotno besedilo (1,81 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Pareza n. facialisa je pogosta periferna nevrološka motnja, pri kateri okvara sedmega možganskega živca povzroči obrazno asimetrijo, zmanjšano mimiko ter težave pri zapiranju očesa, hranjenju in govoru. Pri delu bolnikov okrevanje ni popolno, kar lahko vodi v dolgotrajne posledice, kot so sinkineze, togost in kontrakture, ki pomembno vplivajo na kakovost življenja. Fizioterapija ima ključno vlogo predvsem v subakutni in kronični fazi, ko se spodbuja ponovno učenje selektivne aktivacije mimičnih mišic ter izboljšanje koordinacije. Metoda: Izveden je bil strukturiran pregled domače in tuje znanstvene literature po načelih sistematičnega iskanja (PRISMA). Iskanje je potekalo v relevantnih podatkovnih bazah z uporabo ključnih pojmov, povezanih s parezo obraznega živca, fizioterapijo in rehabilitacijo. V analizo so bile vključene raziskave in pregledni članki, ki obravnavajo obrazne vaje, mimično terapijo, EMG-biofeedback, elektroterapijo ter druge podporne pristope. Rezultati: Pregled literature kaže, da je v subakutni fazi najpomembnejša zgodnja, nadzorovana aktivna vadba s poudarkom na kakovosti izvedbe in progresiji obremenitve. V kronični fazi so najbolj dosledno opisani pozitivni učinki EMG-biofeedbacka in vizualno vodenega treninga pri zmanjševanju sinkinez, izboljšanju simetrije ter koordinacije obraznih gibov. Elektroterapija se večinoma uporablja kot dopolnilo aktivnim pristopom. Razprava: Uspešnost rehabilitacije je odvisna od fazno usmerjenega, individualiziranega programa ter aktivnega sodelovanja bolnika, zlasti pri rednem izvajanju vaj doma. Napredek je priporočljivo spremljati s standardiziranimi ocenjevalnimi lestvicami (npr. House–Brackmann, Sunnybrook, eFACE), saj neenotna metodologija raziskav otežuje primerjavo rezultatov. Prihodnje raziskave bi morale vključevati bolj standardizirane protokole.
Ključne besede: pareza obraznega živca, fizioterapija, rehabilitacija, Bellova pareza, obrazne vaje
Objavljeno v ReVIS: 10.06.2026; Ogledov: 175; Prenosov: 12
Celotno besedilo (4,33 MB)