Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Izhodišča: Kronična bolečina v vratu je pogosta težava mišično-kostnega sistema, ki vpliva na kakovost življenja in funkcionalnost posameznikov, ki imajo diagnosticirano takšno stanje. V Sloveniji je prav bolečina v vratu eden od najpogostejših vzrokov za obisk zdravnika družinske medicine. Pri obravnavi bolečine v vratu se uporabljajo različni terapevtski pristopi. Pomembno je, da so fizioterapevti, ki obravnavajo ta stanja, seznanjeni z učinkovitostjo posameznih fizioterapevtskih pristopov pri obravnavi. Metode: V raziskavo je vključenih 60 udeležencev s kronično bolečino v vratu, razdeljenih v dve skupini. V skupini A fizioterapevtska obravnava obsega visoko intenzivno laser terapijo in terapevtske vaje, v skupini B pa so udeleženci fizioterapevtsko obravnavani le s terapevtskimi vajami. Za merjenje učinkovitosti obeh fizioterapevtskih pristopov so uporabljeni standardizirani vprašalniki, s katerimi so ocenjeni rezultati funkcionalnosti in bolečine v vratu (Bournemouthov vprašalnik o bolečini v vratu in Indeks zmanjšane zmožnosti zaradi bolečine v vratu), algometer za merjenje bolečinskega praga in digitalni goniometer za oceno gibljivosti. Meritve so izvedene pred terapijo, po desetih terapijah in en mesec po zaključku terapije. Podatki so analizirani s pomočjo programa SPSS ter predstavljeni s pomočjo tabel in grafikonov. Rezultati: Rezultati raziskave pokažejo, da udeleženci obeh skupin zaradi fizioterapevtske obravnave dosežejo statistično pomembno izboljšanje začetnega stanja (p < 0.001). Uporabljena metoda fizioterapevtske obravnave na končni rezultat nima statistično pomembnega vpliva (p > 0.05), čeprav so rezultati meritev splošnega počutja in funkcionalnosti zaradi bolečine v vratu pri udeležencih skupine A boljši od rezultatov udeležencev skupine B. Skupni rezultat meritev splošnega počutja in funkcionalnosti, ki je izražen v povprečju meritev (Bournemouthov vprašalnik o bolečini v vratu, Indeks zmanjšane zmožnosti zaradi bolečine v vratu, bolečinski prag, merjen z algometrom, in ocena gibljivosti, merjena z digitalnim goniometrom), pokaže, da se je skupni rezultat po desetih terapijah v skupini A izboljšal za 45,19 % in v skupini B za 41,13 %. En mesec po zaključku terapij je skupni rezultat v primerjavi z začetnim stanjem v skupini A izboljšan za 59,66 % in v skupini B za 54,06 %, s tem da so rezultati skupine A v primerjavi s skupino B en mesec po zaključku terapij kljub slabšemu izhodišču boljši za 10,36 %. Razprava: Čeprav oba fizioterapevtska pristopa, uporabljena v naši raziskavi, pokažeta statistično značilne izboljšave izidov terapije skozi čas (p < 0.001), raziskava ne pokaže statistično značilne razlike med obema skupinama (p > 0.05) glede uporabljene fizioterapevtske metode. Obe metodi sta učinkoviti pri zdravljenju kronične bolečine v vratu, uporaba laserja pa klinično prispeva k hitrejšemu izboljšanju. Rezultati raziskave pokažejo, da je med skupinama klinično pomembna razlika, saj je splošno počutje skupine A v primerjavi s splošnim počutjem skupine B po desetih terapijah boljše za 7,39 % in en mesec po terapiji za 10,36 %. Nadaljnje raziskave na večjih vzorcih in daljšem časovnem okviru so priporočene za potrditev statistične značilnosti razlik.
Ključne besede: kronična bolečina v vratu, visoko intenzivna laser terapija, fizioterapija, fizioterapevtske vaje
Objavljeno v ReVIS: 13.11.2025; Ogledov: 9; Prenosov: 0
Celotno besedilo (2,45 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Transplantacija srca je priznana kot učinkovit operativni poseg za bolnike z najtežjo obliko srčnega popuščanja, saj pomembno podaljša življenje prejemnika srčnega transplantata in izboljša njegovo kakovost življenja. Za uspešno okrevanje in povrnitev telesne zmogljivosti je potrebna celostna rehabilitacija, ki vključuje individualno prilagojeno fizioterapevtsko obravnavo. Namen: Na podlagi pregleda literature in prikaza primera zbrati in predstaviti podatke o najpogosteje uporabljenih fizioterapevtskih metodah pri obravnavi pacienta po transplantaciji srca in o omejitvah, ki se upoštevajo v obdobju fizioterapevtske obravnave pacienta po transplantaciji srca. Metode: Strokovno literaturo smo iskali v bazah PEDro in PubMed ter jo v našo raziskavo vključili na podlagi zastavljenih vključitvenih in izključitvenih kriterijev. Izvedli smo tudi študijo primera namenskega vzorca, ki je temeljila na terapijah in testiranjih. Rezultate izvedenih testov smo kvantitativno prikazali in kvalitativno interpretirali. V sklopu lastne raziskave smo izvedli tudi dva polstrukturirana intervjuja. Rezultati: Po pregledu literature smo v ožji izbor vključili štiri študije in rezultate pregledanih študij primerjali z lastno raziskavo. Rehabilitacija pacienta po transplantaciji srca vključuje različne metode in tehnike, ki jih fizioterapevt individualno prilagaja sposobnostim in omejitvam posameznega pacienta. To je ključnega pomena pri načrtovanju varne in uspešne fizioterapevtske obravnave pacienta po transplantaciji srca. Razprava: Ugotovili smo, da je visoko intenzivna intervalna vadba z nadzorom fizioterapevta varna in učinkovita metoda za izboljšanje funkcionalnosti in kakovosti življenja pacienta po transplantaciji srca, vendar so dolgoročni učinki sčasoma primerljivi z rezultati zmerno intenzivne kontinuirane vadbe. Celosten fizioterapevtski pristop vključuje nadzor fizioloških odzivov, postopno krepitev telesne zmogljivosti in spremljanje nezaželenih simptomov.
Ključne besede: transplantacija srca, fizioterapija, metode, omejitve
Objavljeno v ReVIS: 27.10.2025; Ogledov: 171; Prenosov: 6
Celotno besedilo (2,62 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Uvod: Poškodba hrbtenjače v torakalnem delu hrbtenice pogosto vodi v zmanjšano mišično moč, motnje ravnotežja in oteženo hojo, zato je izbira učinkovitih fizioterapevtskih pristopov ključna za izboljšanje funkcionalnih sposobnosti in kakovosti življenja posameznika. Cilji: Raziskati in opredeliti najučinkovitejše pristope pri obravnavi poškodb hrbtenjače v torakalnem delu hrbtenice ter jih prenesti v prikaz primera. Metode: Izveden je bil pregled sedmih randomiziranih raziskav (PEDro ≥ 6), ki so preučevale krepilno vadbo, izboljšanje ravnotežja in vadbo hoje, vključno s tehnologijami povratne informacije. Postopek iskanja in selekcije raziskav je bil prikazan s pomočjo PRISMA diagrama. Rezultati: Ciljno usmerjeni, progresivni programi in programi, usmerjeni v specifične naloge (progresivna vadba moči, krožni trening, FES-kolesarjenje, napredne vaje na blazini, VR-vadba in hoja z vizualno ter zvočno povratno informacijo o obremenitvi) so dosledno izboljšali mišično moč in vzdržljivost, dinamično ravnotežje, hitrost hoje ter funkcionalno sposobnost. Posebej učinkovite so se izkazale intervencije z neposredno in merljivo povratno informacijo o prenosu teže na spodnje okončine. V prikazu primera so se kratkoročno izboljšali ključni kazalniki mobilnosti: hitrost hoje se je povečala z 0,45 m/s na 0,65 m/s, razdalja v šestminutnem testu hoje pa z 170 m na 205 m. Zaključek: Optimalna obravnava temelji na individualizirani kombinaciji progresivnih, ponovljivih in funkcionalno usmerjenih vaj, dopolnjenih s sprotno povratno informacijo ter vključevanjem konvencionalnih fizioterapevtskih tehnik. Kljub spodbudnim izsledkom so za potrditev ugotovitev potrebne metodološko strožje in dolgoročnejše raziskave o učinkih fizioterapije pri obravnavi oseb s poškodbo hrbtenjače.
Ključne besede: poškodba hrbtenjače torakalnega dela hrbtenice, kronična poškodba hrbtenjače, paraplegija, fizioterapija, rehabilitacija
Objavljeno v ReVIS: 27.10.2025; Ogledov: 175; Prenosov: 3
Celotno besedilo (1,55 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Dihanje je proces, o katerem redko razmišljamo in mu ne namenjamo pozornosti. To zagotovo ne drži za pljučne bolnike, ki se pomembnosti dihanja zelo dobro zavedajo. V skupino pljučnih bolnikov uvrščamo tudi astmatike. Astma je ena izmed bolezni dihal, ki je zelo razširjena in predstavlja veliko breme za družbo, tako z zdravstvenega kot ekonomskega vidika, predvsem zato, ker se v večji meri pojavlja pri otrocih, ki naj bi predstavljali zdrav del poulacije. Poleg tega gre za kronično bolezen, kar pomeni, da je pomembno, da vzpostavimo učinkovit model obravnave, ki je prilagojen posamezniku. Da bi olajšali življenje bolnikov z astmo, se tako poslužujemo številnih načinov zdravljenja. Poleg najpogostejše oblike – farmakološkega zdravljenja – imamo pomembno vlogo pri obravnavi astmatikov tudi fizioterapevti s specialnimi znanji z respiratornega področja, ki predstavljamo del multidisciplinarnega tima. Pri obravnavi astmatikov se respiratorni fizioterapevti poslužujemo predvsem tehnik za izboljšanje čiščenja dihalnih poti in kontrole dihanja, cilj pa je, da s pomočjo nabora različnih tehnik pacient doseže želene funkcionalne zmožnosti, ki mu omogočajo čim bolj normalno življenje. Respiratorna fizioterapija je že mnogo let eden izmed ključnih delov obravnave bolnikov z respiratornimi disfunkcijami, saj so se metode in tehnike, ki jih uporabljamo, izkazale za učinkovite, čeprav za nekatere še ne obstajajo dejanski dokazi iz raziskav. Pomembno je, da respiratorni fizioterapevti kontinuirano utrjujemo svoje znanje s področja anatomije, fiziologije in patologije ter da poznamo tehnike, ki jih uporabljamo pri svojem delu, in vemo, kakšen vpliv imajo le-te na mehaniko dihanja. Poleg tega je pomemben tudi individualni pristop, ki je prilagojen posameznikovim potrebam ter ozaveščanje javnosti o vlogi in prepoznavnosti respiratorne fizioterapije.
Ključne besede: astma, fizioterapija, respiratorna fizioterapija, pljučne bolezni, zdravljenje astme
Objavljeno v ReVIS: 22.10.2025; Ogledov: 204; Prenosov: 15
Celotno besedilo (478,77 KB)

Opis: Ramenski sklep je najbolj gibljiv kroglični sklep v telesu. Zaradi svoje anatomije je pogosto podvržen različnim patološkim spremembam. Kalcinirajoči tendinitis (KT) rotatorne manšete (RM) je ena najpogostejših degenerativnih patologij ramenskega sklepa, ki nastane zaradi nalaganja kristalov kalcijevega fosfata v tetive mišic RM, najpogosteje v tetivo mišice supraspinatus. To povzroča bolečino, omejeno gibljivost in zmanjšano funkcionalnost sklepa, kar pomembno vpliva na kakovost življenja bolnika. Pojavlja se predvsem pri odraslih med tridesetim in šestdesetim letom starosti, pogosteje pri ženskah. KT običajno poteka v več fazah, zdravljenje pa je lahko konzervativno ali operativno. V praksi se pogosto najprej uporabljajo konzervativni pristopi, med katere sodijo počitek, analgetiki, nesteroidna protivnetna zdravila, terapevtske vaje in fizioterapevtska obravnava. V zadnjih letih se vedno pogosteje uporablja tudi terapija z udarnimi valovi (ESWT), ki omogoča razgradnjo kalcinatov in učinkovito zmanjšuje bolečino. Namen diplomske naloge je bil s pregledom literature raziskati fizioterapevtske pristope k zdravljenju KT in ovrednotiti učinkovitost terapije z ESWT v primerjavi z drugimi metodami. V analizo je bilo vključenih osem kakovostnih kliničnih študij, objavljenih med letoma 2000 in 2025, iz podatkovnih baz PubMed, ScienceDirect. Vključene raziskave so bile randomizirane, nadzorovane ali prospektivne narave, večina tudi dvojno slepo zasnovanih. Analiza rezultatov je pokazala, da je ESWT učinkovita fizioterapevtska metoda za zdravljenje KT RM. Ugotovili smo, da je visokoenergijska oblika ESWT najbolj učinkovita, saj je hitreje statistično značilno zmanjšala bolečino, izboljšala funkcionalnost in pospešila razgradnjo kalcinacij v primerjavi z nizkoenergijsko obliko ali placebo terapijo. Rezultati sistematičnega pregleda podpirajo hipotezo, da je ESWT najbolj učinkovita fizioterapevtska metoda za zdravljenje KT. Diplomsko delo poudarja pomen celostne in individualno prilagojene fizioterapevtske obravnave, ki vključuje tako pasivne kot aktivne metode in upošteva specifične potrebe posameznega pacienta. Ugotovitve bodo v pomoč pri nadaljnjem kliničnem delu in oblikovanju smernic za učinkovitejšo rehabilitacijo bolnikov s KT RM.
Ključne besede: Kalcinirajoči tendinitis, rotatorna manšeta, konservativno zdravljenje, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 22.10.2025; Ogledov: 201; Prenosov: 9
Celotno besedilo (1,09 MB)