Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Ruptura ahilove tetive je lahko posledica degeneracijskih ali degenerativnih sprememb. Do poškodbe ahilove tetive najpogosteje pride pri športih, kot so košarka, nogomet in igre z loparji zaradi prekomerne plantarne fleksije ali neposrednega udarca. Poškodbi so bolj izpostavljeni moški kot ženske. Diagnozo postavimo z anamnezo, specifičnimi testi, kot so Thomposonov test, Matlejev test, O'Brienov igelni test in Copelandov test s sfigmomanometrom, in na podlagi slikovne diagnostike ultrazvoka ali magnetne resonance. Za zdravljenje ruptur ahilove tetive obstajata konservativna in operativna metoda. Ključna pri obeh vrstah zdravljenja je fizioterapevtska obravnava. Kot učinkovita izbira zdravljenja po konservativnem ali operativnem zdravljenju se je izkazala zgodnja funkcionalna rehabilitacija. Operativno zdravljenje je bolj primerno za mlajšo aktivno populacijo, medtem ko je konservativno zdravljenje bolj priporočljivo za starejše paciente, ki se zdravijo za sladkorno boleznijo ali perifernimi obolenji. Raziskave so pokazale, da pacienti s poškodbo rupture, ki obsega več kot 50 odstotkov avulzije AT ter diagnozo, postavljeno po več kot dveh dneh od poškodbe, niso primerni za konservativno zdravljenje. Ključno vlogo za uspešnost zdravljenja pripisujemo fizioterapevtski obravnavi in pomenu zgodnje funkcionalne rehabilitacije, ki vključujejo različne fizioterapevtske metode in tehnike, kot so masaža, raztezanje, propriocepcija, elektrostimulacija, krioterapija, vodna terapija, mobilizacija sklepov, samomobilizacija gležnja, koordinacija, proprioceptivna živčno-mišična facilitacija, živčno-mišične vaje in nočna opornica, ultrazvok, interferenčni tokovi z ledom, akupunktura, visokointenzivna laserska terapija, individualno zasnovan program funkcionalnih vaj, vaje za povečanje obsega gibljivosti, krepitev in ravnotežje. Prihodnje raziskave, ki bi opisovale longitudinalno uspešnost posameznih metod in tehnik, bi lahko še dodatno prispevale k uspešnejši vrnitvi posameznikov v vsakodnevne in športne aktivnosti.
Ključne besede: Ahilova tetiva, ruptura ahilove tetive, rehabilitacija, fizioterapija, konservativno zdravljenje
Objavljeno v ReVIS: 03.03.2026; Ogledov: 201; Prenosov: 7
Celotno besedilo (1,11 MB)

Opis: Ramenski sklep je najbolj gibljiv kroglični sklep v telesu. Zaradi svoje anatomije je pogosto podvržen različnim patološkim spremembam. Kalcinirajoči tendinitis (KT) rotatorne manšete (RM) je ena najpogostejših degenerativnih patologij ramenskega sklepa, ki nastane zaradi nalaganja kristalov kalcijevega fosfata v tetive mišic RM, najpogosteje v tetivo mišice supraspinatus. To povzroča bolečino, omejeno gibljivost in zmanjšano funkcionalnost sklepa, kar pomembno vpliva na kakovost življenja bolnika. Pojavlja se predvsem pri odraslih med tridesetim in šestdesetim letom starosti, pogosteje pri ženskah. KT običajno poteka v več fazah, zdravljenje pa je lahko konzervativno ali operativno. V praksi se pogosto najprej uporabljajo konzervativni pristopi, med katere sodijo počitek, analgetiki, nesteroidna protivnetna zdravila, terapevtske vaje in fizioterapevtska obravnava. V zadnjih letih se vedno pogosteje uporablja tudi terapija z udarnimi valovi (ESWT), ki omogoča razgradnjo kalcinatov in učinkovito zmanjšuje bolečino. Namen diplomske naloge je bil s pregledom literature raziskati fizioterapevtske pristope k zdravljenju KT in ovrednotiti učinkovitost terapije z ESWT v primerjavi z drugimi metodami. V analizo je bilo vključenih osem kakovostnih kliničnih študij, objavljenih med letoma 2000 in 2025, iz podatkovnih baz PubMed, ScienceDirect. Vključene raziskave so bile randomizirane, nadzorovane ali prospektivne narave, večina tudi dvojno slepo zasnovanih. Analiza rezultatov je pokazala, da je ESWT učinkovita fizioterapevtska metoda za zdravljenje KT RM. Ugotovili smo, da je visokoenergijska oblika ESWT najbolj učinkovita, saj je hitreje statistično značilno zmanjšala bolečino, izboljšala funkcionalnost in pospešila razgradnjo kalcinacij v primerjavi z nizkoenergijsko obliko ali placebo terapijo. Rezultati sistematičnega pregleda podpirajo hipotezo, da je ESWT najbolj učinkovita fizioterapevtska metoda za zdravljenje KT. Diplomsko delo poudarja pomen celostne in individualno prilagojene fizioterapevtske obravnave, ki vključuje tako pasivne kot aktivne metode in upošteva specifične potrebe posameznega pacienta. Ugotovitve bodo v pomoč pri nadaljnjem kliničnem delu in oblikovanju smernic za učinkovitejšo rehabilitacijo bolnikov s KT RM.
Ključne besede: Kalcinirajoči tendinitis, rotatorna manšeta, konservativno zdravljenje, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 22.10.2025; Ogledov: 649; Prenosov: 17
Celotno besedilo (1,09 MB)

Opis: Diplomsko delo obravnava vlogo fizioterapije (FT) kot ključnega pristopa pri zdravljenju utesnitvenega sindroma kolka (FAIS, angl. femoroacetabular impingement syndrome). Namen dela je, raziskati sodobne FT pristope pri zdravljenju FAIS in oceniti njihovo učinkovitost v primerjavi z drugimi konservativnimi metodami. FT se ne primerja z operativnimi posegi, ampak izključno z drugimi konservativnimi metodami. V empiričnem delu je raziskava osredotočena na štiri ključna vprašanja: (1) vlogo FT pri zdravljenju FAIS, (2) najpogosteje uporabljene postopke FT, (3) učinkovitost postopkov FT (4) primerjava FT z drugimi konservativnimi načini zdravljenja. Pregled strokovne literature kaže, da FT pomembno prispeva k lajšanju simptomov in izboljšanju funkcionalnosti kolčnega sklepa pri pacientih s FAIS. Najbolj pogosto se izvajajo kinezioterapevtske vaje. Še posebej učinkoviti so individualno prilagojeni vadbeni programi, ki vključujejo optimizacijo biomehanike, stabilizacijo trupa ter vadbo za moč in gibljivost, kar lajša bolečine in prispeva k rehabilitaciji. FT obravnava lahko odloži ali celo prepreči potrebo po operaciji. V raziskavah, ki so bile obravnavane v empiričnem delu, je manualna terapija pogosto kombinirana s kinezioterapijo. Prav tako lahko opornice za kolk zmanjšujejo bolečino in stabilizirajo sklep, kar olajša prehod na aktivne FT pristope, zlasti v akutnih fazah. Individualno prilagojeni FT programi, kombinirani z metodami, kot so intraartikularne injekcije in prilagoditve aktivnosti, so zelo učinkoviti. Kljub temu FT pri izrazitih morfoloških nepravilnostih, kot je cam utesnitev, ni vedno uspešna, kar kaže da so potrebne nadaljne raziskave dolgoročnih učinkov.
Ključne besede: utesnitveni sindrom kolka, cam in pincer utesnitev, fizioterapija, konservativno zdravljenje
Objavljeno v ReVIS: 06.06.2025; Ogledov: 914; Prenosov: 39
Celotno besedilo (1,58 MB)

Opis: Natrganine rotatorne manšete (NRM) so eden izmed najpogostejših vzrokov bolečine v rami. Prevalenca NRM znaša v splošni populaciji 22 %, kar 2/3 pa naj bi bilo asimptomatskih (ASIM). Namen diplomske naloge je pojasniti razlike med SIM in ASIM NRM in izdelati priporočila za pravilno obravnavo pacientov s sumom na NRM. Metode: Diplomska naloga ima obliko pregleda literature. Uporabili smo podatkovne baze NCBI (PubMed), PEDro in Cochrane Library. Rezultati: V splošni populaciji pojavnost ASIM NRM večja od SIM NRM. Poleg tega so za paciente z ASIM NRM značilni prizadetost nedominantne roke, normalna mišična moč in gibljivost, negativen znak utesnitve in velikost natrganine < 1,5 cm. Zdravljenje ni indicirano, svetujemo pa redne kontrolne preglede ter edukacijo o simptomih in dejavnikih tveganja. Uporabnost: Razvrščanje pacientov v tri skupine je uporabno v kliničnem okolju pri izbiri zdravljenja pacientov z NRM. Omejitve: Primanjkuje kakovostnih študij in kliničnih smernic za obravnavo pacientov z NRM.
Ključne besede: natrganina rotatorne manšete, simptomatska, asimptomatska, operativno zdravljenje, konservativno zdravljenje.
Objavljeno v ReVIS: 22.04.2022; Ogledov: 2761; Prenosov: 166
Celotno besedilo (1,09 MB)

Opis: SZP nastane zaradi utesnitve medianega živca v zapestnem prehodu in je najpogostejša nevropatija. Večina pacientov razvije tipično klinično sliko, ki se kaže z mravljinčenjem v prstih rok in bolečinami v zapestju. Vzrok utesnitve medianega živca je prekomerno obremenjevanje zapestja in prstov, ki povzroči vnetje kitnih ovojnic, njihovo zadebelitev in posledično zvišanje pritiska znotraj zapestnega prehoda. Najpogostejše dejavnike tveganja predstavljajo ženski spol, starost od 45 do 54 let, endokrine bolezni (najpogosteje sladkorna in revmatična bolezen) ter ponavljajoči se gibi zapestja in prstov. Pacient s tipičnimi simptomi sprva obišče osebnega zdravnika, ki opravi anamnezo in usmerjen klinični pregled. Ob tipičnih simptomih in znakih lahko za potrditev klinične diagnoze pacienta napoti na nevrofiziološke meritve prevajanja živcev. Zdravljenje je lahko konservativno ali operativno. Konservativno zdravljenje je prva izbira pri blagi in zmerni stopnji okvare. Ob neučinkovitosti konservativnega zdravljenja je indicirano operativno zdravljenje. Pri konservativni obliki zdravljenja se najpogosteje uporabljajo opornice za zapestje in prste, injekcije kortikosteroidov, fizioterapevtske modalitete (ultrazvok, nizkofrekvenčni laser, manulana terapija, mobilizacija živčevja) in jemanje nesteroidnih antirevmatikov. Fizioterapevtski pristopi so učinkoviti kratkoročno in srednjeročno, njihov čas učinka pa se razlikuje. Izmed vseh pristopov izstopajo udarni valovi, saj so pokazali enako učikovitost kot kortikosteroidi. Zato v prihodje pričakujemo njihovo pogostejšo uporabo za zdravljenje SZP. Na podlagi večletnih raziskav pa si avtorji še vedno niso enotni, ali je za zdravljenje SZP učinkovitejša aplikacija terapevtskega UZ ali laserja. Največji učinek pridobimo s kombinacijo terapij. SZP ima velike socialne in ekonomske posledice, zato je pomembno z zdravljenjem pričeti čim prej in z metodo, ki simptome odpravi hitro in dologoročno s čim manjšimi zapleti.
Ključne besede: sindrom zapestnega prehoda, konservativno zdravljenje, fizioterapevtski pristopi.
Objavljeno v ReVIS: 11.12.2020; Ogledov: 4424; Prenosov: 323
Celotno besedilo (1,43 MB)