Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Uvod: Kronična bolečina sakroiliakalnega sklepa je pogosta in pomembno vpliva na kakovost življenja ter funkcionalno sposobnost posameznika. Za izboljšanje bolečine in funkcije, ki sta glavna simptoma te patologije, se uporabljajo različne metode, med njih spadajo manualne tehnike, stabilizacijske ali kineziološke vaje ter druge metode, pod katere štejemo fizikalne agense in podobno. Cilji: Cilj diplomskega dela je bil s pomočjo pregleda literature ugotoviti, katera fizioterapevtska obravnava je najuspešnejša pri odpravi bolečine in krepitvi funkcije. Metode: Izveden je bil pregled enajstih randomiziranih kontroliranih raziskav, ki so obravnavale fizioterapevtske metode zdravljenja bolečine in krepitvi funkcije pri pacientih s kronično bolečino sakroiliakalnega sklepa. Rezultati so bili predstavljeni s pomočjo kvalitativne metode kodiranja in kategorizacije, kjer so se uporabile kode bolečina, funkcija, stabilizacijske vaje, manualne tehnike in druge metode. Na osnovi kod so bile oblikovane kategorije, ki so omogočile preglednejšo primerjavo ugotovitev. Rezultati: Analiza rezultatov je pokazala, da manualne tehnike učinkovito in hitro zmanjšujejo bolečino, med tem ko stabilizacijske vaje poskrbijo za dolgoročno izboljšano funkcionalnost, druge metode (taping, ESWT in PNF) se izkažejo kot učinkovite, vendar so v večini primerov izvedene v kombinaciji z ostalimi metodami. Najboljše rezultate dosegajo kombinacije metod, ki združujejo tako kratkoročne kot dolgoročne učinke posameznih metod. Zaključek: Na podlagi pregleda literature je mogoče skleniti, da ne obstaja zgolj ena ustaljena in univerzalna metoda za kronično bolečino sakroiliakalnega sklepa. Fizioterapevtska metoda mora temeljiti na integraciji in kombinaciji različnih postopkov, kar omogoča celostno obravnavo pacienta, kar vodi do dolgoročnega zmanjšanja bolečine, krepitve funkcionalnosti in navsezadnje do višje kakovosti življenja.
Ključne besede: sakroiliakalni sklep, kronična bolečina, fizioterapevtska obravnava, učinkovitost zdravljenja, metode in tehnike
Objavljeno v ReVIS: 01.04.2026; Ogledov: 233; Prenosov: 17
Celotno besedilo (1,23 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Izhodišča: Kronična bolečina v vratu je pogosta težava mišično-kostnega sistema, ki vpliva na kakovost življenja in funkcionalnost posameznikov, ki imajo diagnosticirano takšno stanje. V Sloveniji je prav bolečina v vratu eden od najpogostejših vzrokov za obisk zdravnika družinske medicine. Pri obravnavi bolečine v vratu se uporabljajo različni terapevtski pristopi. Pomembno je, da so fizioterapevti, ki obravnavajo ta stanja, seznanjeni z učinkovitostjo posameznih fizioterapevtskih pristopov pri obravnavi. Metode: V raziskavo je vključenih 60 udeležencev s kronično bolečino v vratu, razdeljenih v dve skupini. V skupini A fizioterapevtska obravnava obsega visoko intenzivno laser terapijo in terapevtske vaje, v skupini B pa so udeleženci fizioterapevtsko obravnavani le s terapevtskimi vajami. Za merjenje učinkovitosti obeh fizioterapevtskih pristopov so uporabljeni standardizirani vprašalniki, s katerimi so ocenjeni rezultati funkcionalnosti in bolečine v vratu (Bournemouthov vprašalnik o bolečini v vratu in Indeks zmanjšane zmožnosti zaradi bolečine v vratu), algometer za merjenje bolečinskega praga in digitalni goniometer za oceno gibljivosti. Meritve so izvedene pred terapijo, po desetih terapijah in en mesec po zaključku terapije. Podatki so analizirani s pomočjo programa SPSS ter predstavljeni s pomočjo tabel in grafikonov. Rezultati: Rezultati raziskave pokažejo, da udeleženci obeh skupin zaradi fizioterapevtske obravnave dosežejo statistično pomembno izboljšanje začetnega stanja (p < 0.001). Uporabljena metoda fizioterapevtske obravnave na končni rezultat nima statistično pomembnega vpliva (p > 0.05), čeprav so rezultati meritev splošnega počutja in funkcionalnosti zaradi bolečine v vratu pri udeležencih skupine A boljši od rezultatov udeležencev skupine B. Skupni rezultat meritev splošnega počutja in funkcionalnosti, ki je izražen v povprečju meritev (Bournemouthov vprašalnik o bolečini v vratu, Indeks zmanjšane zmožnosti zaradi bolečine v vratu, bolečinski prag, merjen z algometrom, in ocena gibljivosti, merjena z digitalnim goniometrom), pokaže, da se je skupni rezultat po desetih terapijah v skupini A izboljšal za 45,19 % in v skupini B za 41,13 %. En mesec po zaključku terapij je skupni rezultat v primerjavi z začetnim stanjem v skupini A izboljšan za 59,66 % in v skupini B za 54,06 %, s tem da so rezultati skupine A v primerjavi s skupino B en mesec po zaključku terapij kljub slabšemu izhodišču boljši za 10,36 %. Razprava: Čeprav oba fizioterapevtska pristopa, uporabljena v naši raziskavi, pokažeta statistično značilne izboljšave izidov terapije skozi čas (p < 0.001), raziskava ne pokaže statistično značilne razlike med obema skupinama (p > 0.05) glede uporabljene fizioterapevtske metode. Obe metodi sta učinkoviti pri zdravljenju kronične bolečine v vratu, uporaba laserja pa klinično prispeva k hitrejšemu izboljšanju. Rezultati raziskave pokažejo, da je med skupinama klinično pomembna razlika, saj je splošno počutje skupine A v primerjavi s splošnim počutjem skupine B po desetih terapijah boljše za 7,39 % in en mesec po terapiji za 10,36 %. Nadaljnje raziskave na večjih vzorcih in daljšem časovnem okviru so priporočene za potrditev statistične značilnosti razlik.
Ključne besede: kronična bolečina v vratu, visoko intenzivna laser terapija, fizioterapija, fizioterapevtske vaje
Objavljeno v ReVIS: 13.11.2025; Ogledov: 771; Prenosov: 17
Celotno besedilo (2,45 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Venska golenja razjeda (VGR) je kronična rana na spodnjem delu noge, ki nastane predvsem zaradi kronične venske insuficience in venske hipertenzije. Pojavlja se z bolečino, oteklino, srbenjem, izcedkom in krčnimi venami ter pomembno zmanjšuje kakovost življenja. Diagnoza temelji na anamnezi, oceni dejavnikov tveganja in ultrazvočnem Dopplerju; za razvrstitev se uporabljata Widmer in CEAP (Clinical – Etiology – Anatomy – Pathophysiology) klasifikacija, bolečina pa se ocenjuje z VAS (visual analogue scale) in NRS (numeric rating scale). Nastane zaradi okvare venskih zaklopk, refluksa ali zapore ter oslabele mišične črpalke, kar vodi v vensko hipertenzijo, vnetje in spremembe tkiva. Zdravstvena nega sledi fazam celjenja (hemostaza, vnetje, proliferacija, remodeliranje) ter konceptu T.I.M.E. (tissue – infection/inflamation – moisture – epithelisation): priprava tkiva, nadzor okužbe, uravnavanje vlage in spodbujanje epitelizacije, ob sočasni zaščiti okolne kože in ustrezni higieni. Temelj zdravljenja je kompresijska terapija (dolgo-/kratkoelastični povoji, sistemi, nogavice) ob upoštevanju kontraindikacij. Po potrebi se dodajo venotoniki, pentoksifilin, analgetiki in antibiotiki ob okužbi. Bolečina, ki je pogosta in vpliva na kakovost življenja, se zdravi multimodalno z zdravili in nefarmakološkimi ukrepi. Izbira oblog je individualna glede na fazo rane in količino izcedka, pomembno pa je tudi multidisciplinarno sodelovanje in stalno spremljanje za uspešno zdravljenje. Namen raziskave je bil raziskati zdravstveno nego pacienta z golenjo razjedo. Metoda: Raziskava je bila izvedena po kvantitativnem raziskovalnem pristopu in deskriptivni metodi dela. Raziskovalni vzorec je bil priložnostni, zajel je 113 izvajalcev zdravstvene nege, ki delajo na različnih področjih zdravstvene dejavnosti. Za zbiranje podatkov smo uporabili spletno anketiranje. Povabilo za sodelovanje v raziskavi je bilo objavljeno na profilu družbenega omrežja Facebook ter posredovano preko drugih družabnih omrežij (Instagram). Zbrane podatke smo računalniško obdelali s programom Microsoft Office Excel ter jih grafično prikazali v obliki tabel in grafov. Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da so med anketiranimi največ zastopane starostne skupine 18–24 let (30 %) in 25–34 let (27 %), pri čemer prevladujejo ženske (90 %), moški predstavljajo 10 %. Večina anketirancev ima srednješolsko (42 %), višješolsko (27 %) ali univerzitetno oziroma podiplomsko izobrazbo (31 %). Najpogosteje so zaposleni v specialističnih ambulantah (35 %) ali v bolnišnicah/kliničnih centrih (24 %). Večina pacientov z venskimi golenjimi razjedami po poročanju zdravstvenih delavcev občuti bolečino občasno (35 %) ali večkrat tedensko (35 %). Zdravstveni delavci pri lajšanju bolečine najpogosteje priporočajo blažje povijanje (46 %) in uporabo analgetikov (28 %), redkeje pa paciente napotijo v protibolečinsko ambulanto (4 %). Med najpogosteje uporabljenimi oblogami so alginati (xŻ = 3,8) in poliuretanske pene (xŻ = 2,7), med kompresijskimi pripomočki pa dolgo elastični povoji (xŻ = 3,8). Kompresijske nogavice (xŻ = 2,7) in kratko elastični povoji (xŻ = 2,7) se uporabljajo občasno, pri čemer 61 % anketirancev ne uporablja nobenega kompresijskega pripomočka. Kot največje izzive pri negi pacientov z venskimi golenjimi razjedami so izpostavili preobremenjenost osebja (xŻ = 4,2) in pomanjkanje časa (xŻ = 4,1). Razprava: Ugotovili smo, da pacienti z vensko golenjo razjedo najpogosteje občutijo bolečino večkrat tedensko ali občasno, medtem ko raziskave kažejo na bistveno pogostejšo, tudi vsakodnevno bolečino. To nakazuje, da zdravstveni delavci bolečino pacientov morda podcenjujejo, kar je lahko povezano s t. i. tiho bolečino pri starejših in kognitivno oslabljenih. Ugotavljamo, da se standardizirana orodja za ocenjevanje bolečine, kot sta VAS in NRS, redko uporabljajo, kar otežuje spremljanje uspešnosti zdravljenja. Pri zdravljenju so najpogosteje uporabljene alginatne obloge in poliuretanske pene, medtem ko se kompresijski sistemi (SYS), ki jih priporočajo smernice, redko uporabljajo, predvsem zaradi neprijetnosti pri nošenju in pomanjkljive edukacije pacientov.
Ključne besede: Ključne besede: kronična rana, venska razjeda, bolečina, zdravstvena nega, kompresijska terapija.
Objavljeno v ReVIS: 05.10.2025; Ogledov: 2089; Prenosov: 46
Celotno besedilo (1,53 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Kronična bolečina v vratu je vse pogostejša mišično-skeletna težava, ki se bo še naprej povečevala zaradi uporabe nove tehnologije in neaktivnega življenjskega sloga. Skoraj vsak posameznik se sreča z bolečinami v vratu vsaj enkrat v življenju. Dejavnikov tveganja za nastanek je veliko, fascija pa je med njimi velikokrat pozabljena struktura. Različna stanja privedejo do togosti v mišicah in restrikcije fascije, kar še dodatno poveča občutljivost in bolečino. Pod uspešno intervencijo za zmanjševanje kroničnih bolečin spada tehnika miofascialnega sproščanja, saj z njo vplivamo na fascialne strukture in zato bi jo bilo smiselno večkrat vključiti v fizioterapevtsko obravnavo pri lajšanju kroničnih bolečin. Miofascialno sproščanje blagodejno zmanjša bolečino in izboljša splošno počutje posameznika. Metode: V empiričnem delu diplomskega dela smo iskali članke v podatkovnih bazah PubMed, Google Scholar, Science Direct in PEDro. Za iskanje smo uporabili ključne besede, kot so: myofascial release, myofascial release therapy, soft tissue mobilisation in chronic neck pain. Rezultati: V pregled literature smo vključil 10 člankov, ki obravnavajo in primerjajo učinke miofascialnega sproščanja pri kronični vratni bolečini. V večini raziskav so ocenjevali intezivnost bolečine, funkcionalno oviranost, obseg gibanja in prag pritisne bolečine. V raziskavah so uporabili različne primerjalne skupine (kontrolne, druge intervencije), kar nam je omogočilo vpogled v miofascialno sproščanje. Rezultati dokazujejo, da lahko miofascialno sproščanje uvrstimo kot učinkovito in pomembno terapevtsko tehniko, saj podpirajo njeno učinkovitost pri obvladovanju in zmanjšanju bolečine. Hkrati pripomore tudi k izboljšanju kakovosti življenja posameznikov, ki trpijo zaradi kroničnih bolečin v vratu.
Ključne besede: miofascialno sproščanje, terapija miofascialnega sproščanja, mobilizacija mehkih tkiv, kronična bolečina v vratu
Objavljeno v ReVIS: 02.10.2025; Ogledov: 930; Prenosov: 40
Celotno besedilo (1,63 MB)

Opis: Uvod: Dihanje je ena izmed ključnih telesnih funkcij, ki ima pomembno vlogo pri stabilizaciji mišično-skeletnega sistema, drži in splošnem počutju. V fizioterapiji je dihalna disfunkcija pogosto spregledana, čeprav je lahko pomemben dejavnik pri razvoju in vztrajanju različnih zdravstvenih težav, vključno s kroničnimi bolečinami v hrbtenici. Namen diplomskega dela je bil raziskati povezavo med dihalno disfunkcijo in kroničnimi bolečinami v hrbtenici ter oceniti učinkovitost obravnave diafragme prek dihalnih vaj pri zmanjševanju bolečin. Metode: Uporabili smo kvalitativni raziskovalni pristop. Članke smo iskali v podatkovnih bazah PubMed, ScienceDirect, Google Scholar, Research Gate in PEDro. V raziskavo smo naposled vključili 11 študij, ki so bile izbrane na podlagi vključitvenih in izključitvenih kriterijev. Rezultati: Rezultati so potrdili povezavo med dihalno disfunkcijo in kronično bolečino v hrbtenici. Pri bolnikih s kronično bolečino v hrbtenici so bili ugotovljeni zmanjšana funkcionalnost diafragme, omejena gibljivost prsnega koša in moteni dihalni vzorci, kar negativno vpliva predvsem na raven bolečine. Iz analiziranih raziskav je bilo tudi ugotovljeno, da izvajanje raznih diafragmalnih tehnik skupaj z drugimi fizioterapevtskimi pristopi zmanjšuje bolečino ter izboljšuje mišično in dihalno funkcijo. Za najpogosteje uporabljeno se je pri tem izkazala kombinacija dihalnih vaj in stabilizacijskih tehnik. Zaključek: Dihalna disfunkcija je tesno povezana s kroničnimi bolečinami v hrbtenici. Celostna obravnava, ki vključuje dihalne tehnike, pa pomembno prispeva k rehabilitaciji teh pacientov. Rezultati potrjujejo potrebo po vključevanju dihalnih vaj v fizioterapevtske protokole, saj to izboljša kakovost življenja posameznikov s kroničnimi bolečinami v hrbtenici.
Ključne besede: dihalna funkcija, disfunkcija, kronična bolečina v hrbtenici, fizioterapija, dihalne vaje
Objavljeno v ReVIS: 08.09.2025; Ogledov: 713; Prenosov: 15
Celotno besedilo (1,25 MB)