Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Teoretična izhodišča: Maligna obolenja predstavljajo pomemben javnozdravstveni problem ter zahtevajo celostno, kontinuirano in bolniku prilagojeno obravnavo. V tem procesu ima medicinska sestra pomembno zdravstvenovzgojno, podporno, svetovalno in koordinacijsko vlogo. Zdravstvenovzgojno delo bolnikom omogoča boljše razumevanje bolezni, zdravljenja, neželenih učinkov in samooskrbe, hkrati pa prispeva k večji varnosti, opolnomočenju in kakovosti življenja. Pomembno strokovno izhodišče pri načrtovanju zdravstvene nege predstavljajo teorije in modeli zdravstvene nege, ki omogočajo celostno razumevanje bolnikovih potreb. Namen magistrske naloge je bil raziskati zdravstvenovzgojno delo medicinske sestre pri celostni obravnavi bolnikov z malignimi obolenji. Metoda: Raziskava je temeljila na kvantitativnem raziskovalnem pristopu, pri čemer sta bili uporabljeni deskriptivna in analitična metoda raziskovanja. Podatki so bili zbrani s spletnim anketnim vprašalnikom 1KA. V raziskavo je bilo vključenih 201 izvajalcev zdravstvene nege, zaposlenih na primarni, sekundarni in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti. Zbrani podatki so bili obdelani s programoma IBM SPSS Statistics in Microsoft Excel. Pri analizi podatkov so bile uporabljene metode deskriptivne statistike, Spearmanov korelacijski koeficient, Kruskal-Wallisov test ter Bonferronijeva korekcija za preverjanje statistično značilnih razlik med skupinami. Rezultati: Ugotovitve raziskave kažejo, da medicinske sestre zdravstvenovzgojno vlogo pri celostni obravnavi bolnikov z malignim obolenjem ocenjujejo kot zelo pomembno. Pri tem največji pomen pripisujejo individualno prilagojeni komunikaciji, vključevanju bližnjih v proces zdravstvene nege, strokovnemu znanju in praktičnim izkušnjam. Uporaba teorij zdravstvene nege je bila ocenjena kot zmerna. Med najbolj prepoznanimi teoretičnimi izhodišči so model štirinajstih življenjskih aktivnosti Virginie Henderson, teorija samooskrbe Dorothee Orem in teorija medosebnih odnosov Hildegard Peplau. Lestvica za preverjanje uporabe teorij in modelov zdravstvene nege je pokazala visoko zanesljivost (? = 0,946). Kruskal-Wallisov test je pokazal statistično značilne razlike glede na raven zdravstvene dejavnosti (?2(2) = 10,085; p = 0,006). Najvišji povprečni rang je bil ugotovljen na primarni ravni (MR = 116,97), najnižji pa na terciarni ravni (MR = 88,41). Bonferronijeva korekcija je potrdila statistično značilno razliko med primarno in terciarno ravnjo (p = 0,010). Med stopnjo izobrazbe in uporabo teorij zdravstvene nege ni bilo ugotovljene statistično značilne povezanosti (? = -0,050; p = 0,484). Lestvica samozaupanja pri izvajanju zdravstvenovzgojnega dela je pokazala ustrezno zanesljivost (? = 0,788). Kruskal-Wallisov test je pokazal statistično značilne razlike glede na delovno dobo (?2(7) = 27,433; p < 0,001). Najvišje samozaupanje je bilo ugotovljeno pri medicinskih sestrah z daljšo delovno dobo, zlasti v skupinah od 26 do 30 let (MR = 149,07), od 31 do 35 let (MR = 143,75) ter 36 let ali več (MR = 132,61). Rezultati kažejo, da daljša delovna doba pomembno prispeva k višji ravni samozaupanja pri zdravstvenovzgojnem delu. Razprava: Ugotovitve raziskave potrjujejo, da zdravstvenovzgojno delo medicinske sestre predstavlja nepogrešljiv sestavni del celostne onkološke obravnave bolnikov z malignim obolenjem. Medicinske sestre imajo pomembno vlogo pri informiranju, opolnomočenju in podpori bolnikom ter njihovim bližnjim, saj z zdravstvenovzgojnimi intervencijami prispevajo k boljšemu razumevanju bolezni, zdravljenja, samooskrbe in prilagajanja spremenjenim življenjskim okoliščinam. Kljub temu rezultati kažejo, da uporaba teorij zdravstvene nege v klinični praksi ni vedno sistematična, čeprav medicinske sestre prepoznavajo njihov pomen. To opozarja na potrebo po učinkovitejšem povezovanju teoretičnega znanja s kliničnim delom ter po večji podpori pri prenosu teoretičnih modelov v vsakodnevno obravnavo bolnikov. Teorije zdravstvene nege lahko predstavljajo pomembno strokovno izhodišče za načrtovanje, izvajanje in vrednotenje individualizirane zdravstvene nege. Za izboljšanje prakse so zato ključni kontinuirano strokovno izobraževanje, krepitev organizacijske podpore, sistematično vključevanje zdravstvene vzgoje v klinične protokole ter razvoj praktičnih orodij, ki bi medicinskim sestram olajšala uporabo teorij zdravstvene nege pri vsakodnevnem delu z bolniki z malignim obolenjem.
Ključne besede: zdravstvena vzgoja, medicinska sestra, maligna obolenja, celostna obravnava, teorije zdravstvene nege, onkološka zdravstvena nega
Objavljeno v ReVIS: 19.06.2026; Ogledov: 150; Prenosov: 3
Celotno besedilo (1,60 MB)

Opis: Uvod: Multipla skleroza (MS) sodi med najpogostejše vnetne bolezni osrednjega živčnega sistema. Je bolezen s številnimi simptomi, med katerimi so pogoste motnje ravnotežja in hoje, ki pomembno zmanjšujejo kakovost bolnikovega življenja. S sistematičnim pregledom znanstvene literature se je želelo ugotoviti, katere oblike obravnave se uporabljajo za izboljšanje ravnotežja pri bolnikih z MS ter preveriti njihovo učinkovitost in vpliv. Metode: Uporabljen je bil kvalitativni raziskovalni pristop, v katerega je bilo vključenih 16 raziskav, ki so bile pridobljene s pomočjo podatkovnih baz. Za oceno metodološke kakovosti je bila uporabljena PEDro ocenjevalna lestvica. Vključene raziskave so prikazane z diagramom PRISMA. Rezultati: Raziskave, ki so poročale o učinkovitosti, so vključevale kombinacijo metode DNS in učenja diafragmalnega dihanja, vadbo za krepitev abdominalnih mišic, kombinacijo vadbe v zaprti kinetični verigi, trening hoje in krepitve mišic spodnjih udov z napravo Telko, kombinacijo vadbe mišične moči, vzdržljivosti in ravnotežja, kombinacijo vadbe za stabilnost in ravnotežje, kombinacijo vadbe za stabilnost trupa, dvojnih nalog in senzorne strategije, kombinacijo vestibularne terapije in aerobne vadbe, aerobno vadbo, kombinacijo vadbe za izboljšanje gibljivosti, mišične moči in ravnotežja, kombinacijo vadbe senzorne integracije in ravnotežja, konvencionalno fizioterapevtsko vadbo kinezioterapije, vadbo ravnotežja z uporabo navidezne resničnosti, fizioterapevtsko pilates vadbo, kombinacijo nevrokognitivne vadbe in konvencionalne fizioterapevtske vadbe za držo, mišično moč in ravnotežje, kombinacijo aerobne vadbe in vadbe za mišično moč ter kombinacijo vadbe dvojnih nalog in hoje. Zaključek: Izboljšanje ravnotežja pri bolnikih z MS lahko dosežemo z različnimi terapevtskimi postopki. Potrebno je metodološko natančnejše raziskovanje, ki bo omogočilo določitev smernic za obravnavo tega, za bolnike z MS zelo pomembnega področja.
Ključne besede: multipla skleroza, rehabilitacija, ravnotežje, fizioterapija, obravnava
Objavljeno v ReVIS: 18.06.2026; Ogledov: 158; Prenosov: 5
Celotno besedilo (1,81 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Gibanje otroku omogoča spoznavanje lastnega telesa in razvoj osnovnih gibalnih vzorcev, ki so temelj za funkcionalne spretnosti. Gibalna oviranost zajema širok spekter težav pri gibanju, ki vplivajo na posameznikovo delovanje v okolju. Vzroki so različni, prav tako metode fizioterapevtske obravnave, ki so odvisne od otrokove diagnoze in njegovih potreb. Metode: Raziskava temelji na pregledu strokovne in znanstvene literature, pridobljene iz podatkovnih baz: Google Scholar, PubMed, ScienceDirect, PEDro, ResearchGate, COBISS in UpToDate. Članki so bili vključeni na podlagi vnaprej določenih vključitvenih kriterijev. Rezultati: V ožji izbor je bilo vključenih devet raziskav. Ugotovljeno je bilo, da zgodnja fizioterapevtska obravnava vedno ne prinaša neposrednih izboljšav grobomotoričnih sposobnosti, vendar lahko povzroči pomembne posredne učinke v otrokovem kasnejšem razvoju. Ključna sta količina in kakovost terapije ter jasno zastavljeni cilji. Pomembno vlogo ima edukacija staršev, saj njihovo aktivno sodelovanje povečuje obseg in učinkovitost obravnave. Frekvenca terapij ni odločilna; večji pomen imata konsistenca in ciljno usmerjen program. Zaradi raznolikosti uporabljenih metod je primerjava rezultatov otežena, a kombinacija različnih pristopov se izkazuje kot učinkovita. Razprava: Večina raziskav vključuje majhne vzorce in heterogene skupine otrok, kar omejuje primerljivost rezultatov. Med najpogosteje uporabljenimi pristopi so Bobath koncept, razvojno usmerjena neonatalna fizioterapija po programu NICU, funkcionalna elektrostimulacija (FES), hipoterapija in PNF. Zgodnji začetek obravnave lahko pozitivno vpliva na razvoj grobe motorike, vendar sta za dolgoročni napredek bistvena individualno zasnovan program in dosledno izvajanje terapij.
Ključne besede: razvoj otroka, gibalni razvoj otrok, razvojno nevrološka obravnava
Objavljeno v ReVIS: 03.06.2026; Ogledov: 183; Prenosov: 10
Celotno besedilo (1,60 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Teoretična izhodišča: Normalen srčni utrip odraslega človeku v mirovanju znaša 60-100 utripov na minuto in ima elektrofiziološke lastnosti normalnega EKG-ja. Vsako odstopanja od tega opredelimo kot motnje srčnega ritma ali aritmije. Motnje srčnega ritma oziroma aritmije predstavljajo skupino bolezenskih stanj, pri katerih prihaja do nepravilnega nastajanja ali prevajanja električnih impulzov v srcu. Posledično je prisoten prehiter, prepočasen ali nereden srčni utrip. Aritmije so lahko povezane z drugimi bolezenskimi stanji ali pa se pojavijo pri drugače zdravem posamezniku. Namen diplomske naloge je bil predstaviti najpogostejše motnje srčnega ritma, opisati diagnostično-terapevtske preiskave ter opredeliti vlogo medicinske sestre pri potrditvi diagnoze in uspešnem zdravljenju, namen raziskave pa raziskati celostno obravnavo pacienta z motnjo srčnega ritma. Metode: Raziskava je temeljila na kvalitativnem načinu raziskovanja in deskriptivni metodi dela. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani in analizirani primarni in sekundarni viri. Primarni podatki za analizo so bili zbrani s tehniko intervjuvanja. V raziskavo je bilo vključenih šest pacientov z motnjami srčnega ritma. Sekundarni podatki so bili pridobljeni s pomočjo pregleda domače in tuje strokovne literature ter spletnih baz. Rezultati: Intervjuvancem bolezen predstavlja vsakodnevno oviro pri svojih opravilih in življenjskih aktivnostih. Do ugotovitve diagnoze so prišli preko opravljenih preiskav. Celostno obravnavo dojemajo tako, da so obravnavni v celoti skupaj z njihovim načinom življenja. Intervjuvanci se srečujejo s poslabšanjem bolezni in tveganji za dodatne življenjsko ogrožajoče zaplete. Intervjuvancem se preventivni pregledi in izobraževalni programi zdijo koristni. Izobraževalnih programov se udeležuje le ena intervjuvanka. Referenčno ambulanto redno obiskujejo in so z obravnavo zadovoljni. Razprava: Ugotovljeno je bilo, da prisotnost motnje srčnega ritma pacientom predstavlja stalne prilagoditve na vsakodnevne aktivnosti. Obravnava do potrditve bolezni je potekala z različnimi diagnostično terapevtskimi-preiskavami, ki so bile podobne pri vseh intervjuvancih. Preiskave se med seboj povezujejo in po potrebi so večkrat izvajane za pridobitev novih izvidov. Pacienti celostno obravnavo njihove bolezni dojemajo kot zajemanje celote pacienta, skupaj z boleznijo, vključno z njihovimi navadami, fizičnim in psihičnim stanjem, vsakodnevnimi opravili in življenjskim slogom. Zapleti, s katerimi se pacienti vsakodnevno srečujejo, so palpitacije, omotica, slabost, bolečine v prsih, razbijanje srca, sinkopa. Vse to lahko pripelje do nenadne srčne smrti ali ishemične možganske smrti. Pacientom se preventivni pregledi zdijo pomembni, vendar se premalo udeležujejo dodatnih izobraževanj. Referenčne ambulante redno spremljajo in nadzorujejo zdravstveno stanje pacientov, vendar nimajo posebej obravnavane skupine za motnje srčne ritma
Ključne besede: motnje srčnega ritma, celostna obravnava, pacient, diplomirana medicinska sestra
Objavljeno v ReVIS: 02.06.2026; Ogledov: 163; Prenosov: 3
Celotno besedilo (923,86 KB)

Opis: Teoretična izhodišča: Tendinopatija patelarnega ligamenta ali »skakalno koleno« je ena najpogostejših patologij kolenskega sklepa, zanjo so značilne progresivne, z aktivnostjo povezane bolečine v anteriornem delu kolenskega sklepa. Nastane kot posledica ponavljajočih se obremenitev, gibov in sil, ki delujejo na patelarni ligament. Največkrat prizadene športnike, ki participirajo v športih, ki vključujejo veliko skakanja, teka in nenadnih sprememb smeri gibanja. Namen: Namen diplomskega dela je na podlagi pregleda strokovne in znanstvene literature raziskati učinkovitost fizioterapevtskih metod pri obravnavi športnikov s tendinopatijo patelarnega ligamenta. Metode: Za analizo podatkov, pridobljenih iz izbrane literature, smo v empiričnem delu uporabili kvalitativno metodo. Strokovno literaturo smo iskali v podatkovnih bazah PubMed, PEDro in ProQuest. Pri zožitvi izbire vključenih člankov smo upoštevali vključitvene in izključitvene kriterije izbora literature. Rezultati: V končno analizo smo vključili devet raziskav. Ugotovili smo, da je kinezioterapija najučinkovitejša fizioterapevtska metoda pri obravnavi športnikov. Ultrazvočno vodeno suho iglanje, injekcije plazme, bogate s trombociti (PRP), in terapija z ekstrakorporalnimi udarnimi valovi (ESWT) so lahko učinkovite in uporabne metode, vendar primanjkuje visokokakovostnih študij, ki bi zanesljivo potrdile njihovo učinkovitost. Da je kombinacija več fizioterapevtskih metod v primerjavi s posamezno terapevtsko metodo učinkovitejša in prinaša boljše rezultate, na podlagi pregleda literature ne moremo trditi. Razprava: Za podajanje natančnejših zaključkov o učinkovitosti fizioterapevtskih metod oziroma njihove kombinacije bodo v prihodnosti potrebne nadaljnje raziskave z večjim številom udeležencev in dolgoročnimi meritvami izidov, s čimer bi pridobili jasnejše smernice pri obravnavi športnikov s tendinopatijo patelarnega ligamenta.
Ključne besede: patelarna tendinopatija, športniki, rehabilitacija, fizioterapija, obravnava
Objavljeno v ReVIS: 17.04.2026; Ogledov: 329; Prenosov: 19
Celotno besedilo (1,21 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...