Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Ruptura labruma kolčnega sklepa je pogosta poškodba, ki nastane zaradi različnih vzrokov, kot so utesnitveni sindrom, travme ali degenerativne spremembe. Labrum prispeva k stabilnosti kolčnega sklepa, saj izboljšuje prileganje glavice stegnenice v sklepno ponvico, s tem pa omogoča enakomerno razporeditev obremenitev in ohranjanje sinovialne tekočine znotraj sklepa. Ko pride do poškodbe labruma, se pojavijo simptomi, kot so bolečina in omejena gibljivost. Pogoste so tudi mehanske težave, kot sta pokanje in zaskočitev, kar bistevno vpliva na funkcionalnost sklepa. Diagnoza rupture labruma temelji na anamnezi, kliničnem pregledu in slikovni diagnostiki, pri čemer je MR s kontrastom najzaneslivejša metoda za potrditev poškodbe. Pri manjših poškodbah ali ob odsotnosti večjih strukturnih nepravilnosti je prva izbira konzervativno zdravljenje, ki vključuje počitek, NSAID ter fizioterapijo. Kadar konzervativno zdravljenje ne prinese ustreznih rezultatov, predvsem pri pacientih z večjimi rupturami ali dodatnimi anatomskimi nepravilnostmi, kot sta displazija ali ustenitveni sindrom, je potrebno razmisliti o operativnem posegu, pri čemer je artroskopsko popravilo labruma najpogostjša metoda. Pomembno je poudariti, da kombinacija operativnega posega z ustrezno predoperativno in postoperativno fizioterapijo še dodatno prispeva k boljšim funkcionalnim izidom. Pravilno načrtovana rehabilitacija izboljša mišično stabilnost in nadzor nad gibljivostjo kolka, kar dolgoročno vodi k uspešnejšemu okrevanju in zmanjšanju tveganja za ponovitev težav. V diplomski nalogi smo s pregledom literature analizirali učinkovitost konzervativnega zdravljenja pacientov z ruptruo labruma kolčnega sklepa ter primerjali učinkovitost operativnega in konzervativnega zdravljenja. Ugotovili smo, da konzervativni pristop uspešno zmanjšuje bolečino in izboljšuje funkcionalnost pri manjših poškodbah, medtem ko operativni poseg prinaša boljše dolgoročne rezultate, zlasti pri večjih rupturah. Naši zaključki potrjujejo, da je konzervativno zdrevljenje učinkovito na kratek rok, vednar pri večjih poškodbah pogosto zahteva operativni poseg za dolgoročno izboljšanje. Analiza v diplomski nalogi lahko bistveno pripomore k boljšemu odločanju med konzervativnim in operativnim pristopom ter s tem izboljša klinično prakso pri zdravljenju pacientov z rupturo labruma kolčnega sklepa.
Ključne besede: ruptura labruma kolka, konzervativno zdravljenje, fizioterapija, operativno zdravljenje
Objavljeno v ReVIS: 10.12.2024; Ogledov: 2138; Prenosov: 135
Celotno besedilo (642,93 KB)

Opis: Ramenski sklep je zaradi svoje izjemne gibljivosti podvržen številnim poškodbam in okvaram. Ena izmed najpogostejših je natrganina mišic rotatorne manšete (RM) in njena incidenca se s starostjo povečuje. Značilni simptomi so bolečina v ramenskem sklepu ter zmanjšan obseg gibljivosti in mišična jakost. Natrganina RM je lahko simptomatska ali asimptomatska. Pravilna diagnoza je ključnega pomena za načrtovanje ustreznega zdravljenja. Pri postavljanju diagnoze so nam v pomoč klinični testi, vendar so slikovne metode MRI in MRA najbolj zanesljive. Možnost zdravljenja natrganin RM je konzervativno ali operativno. Za ustrezno določanje možnosti zdravljenja moramo upoštevati splošno zdravstveno stanje posameznika, funkcionalne zahteve, resnost natrganine in temeljito poznati morfološke lastnosti posameznika. Konzervativno zdravljenje je učinkovito in se priporoča pri starešjih bolnikih, saj imajo nizke funkcionalne zahteve. Nasprotno velja za operativno zdravljenje, ki je bolj priporočljivo za mlajše bolnike z nizkimi funkcionalnimi zahtevami. Raziskave so pokazale, da ima konzervativno zdravljenje primerljive učinke kot kirurško zdravljenje. Fizioterapevtske metode kot so vadbena terapija, manualna terapija, ultrazvočna terapija, akupunktura v kombinaciji s korekcijskimi vajami, specifično vadbo za aktivacijo im moč lopatičnih mišic ter vaje za gibljivost in raztezanje ramenskih mišic. Po menju avtorjev je najpogostejši kriterij za odločanje o kirurškem posegu delna ali popolna izguba funkcije in mišične moči v ramenskem sklepu. Kljub temu so indikacije za kirurško zdravljenje pomanjkljive in neenotne.
Ključne besede: rotatorna manšeta, natrganina, konzervativno zdravljenje, fizioterapija, operativno zdravljenje
Objavljeno v ReVIS: 14.01.2024; Ogledov: 2294; Prenosov: 95
Celotno besedilo (926,19 KB)

Opis: Tenis je acikličen in enostranski šport, ki zahteva hitre gibe trupa tako v sagitalni kot v koronalni ravnini. Športi s takšnim poudarkom na upogibu in iztegu hrbtenice so povezani s spremembami v hrbteničnih krivuljah sagitalne ravnine in posledično povečujejo tveganje za poškodbe hrbtenice (Mcanny,2016). Spondiloliza pri športnikih predstavlja spekter poškodb pars interarticularis zaradi prekomerne obremenitve. Najpogosteje se pojavi kot posledica ponavljajoče se mikrotravme pars interarticularis pri gibanju v smeri iztega in/ali rotacije ledvene hrbtenice, ki sta potrebna za pravilno izveden teniški servis. Te poškodbe postajajo vse bolj razširjene pri vseh kostno nezrelih športnikih, ki so v športno aktivnost vključeni vsaj eno leto. Mehanizem poškodbe povzroči nenormalno travmo normalne kosti s ponavljajočim se iztegovanjem in/ali rotacijo ledvenega dela pri teniških igralcih. Kot pri vsakem obremenitnostnem zlomu kosti se poškodba začne kot obremenitnostni odziv ali podplutba z mikrofrakturami trabekularnega kostnega okvirja, ki se zgodi pred zlomom kostne skorje. Bolečine v križu, ki pri mladostniku trajajo več kot en teden, je treba tretirati kot poškodbo pars interarticularis, dokler ni dokazano nasprotno. Za bolnike s spondilolizo je značilna aksialna bolečina v križu, ki je lahko enostranska ali dvostranska (Kukreja, 2020). V diplomski nalogi nas je zanimalo, kateri pristop zdravljenja najhitreje vrne teniške igralce s spondilolizo ledvenega dela hrbtenice na teniško igrišče in če konzervativno zdravljenje vpliva na zraščanje kosti v zgodnjih fazah eno- ali obojestranske spondilolize pred pričetkom eno- ali obojestranske spondilolisteze. V ta namen smo pregledali podatkovne baze PubMed, ScienceDirect, ResearchGate in GoogleScholar. Po pregledu literature smo izbrali deset študij. V študiji, Eto in sodelavci (2020), imajo spondilolitični stresni zlomi brez kortikalnih motenj pri športnikih mladostnikih veliko možnosti, da se zacelijo. Potencial zraščanja pri enostranskih okvarah je večji kot pri dvostranskih. Poleg tega so dokazali, da se z zgodnjim konzervativnim zdravljenjem lahko popolnoma izognemo kirurškemu zdravljenju, če ne gre za napredovano spondilolistezo. Izkazalo se je, da je zgodnja uporaba opornic boljša od same omejitve aktivnosti, pa tudi od uporabe opornice po začetni omejitvi aktivnosti. Pacienti s spondilolitično okvaro prvotno stremijo k lajšanju bolečine in izboljšanju gibljivosti, ne pa h kostnemu zraščanju. Omejevanje aktivnosti, uporaba opornice in fizioterapija, ki vključuje »športno specifično vadbo«, so se izkazali za učinkovite pri spondilolizi, medtem ko se spondilolisteza visoke stopnje slabše odziva na nekirurške pristope zdravljenja. Kirurško zdravljenje je priporočeno za zdravljenje simptomatske spondilolisteze visokih stopenj. Ko gre za asimptomatsko spondilolistezo podobno visokih stopenj, še ni znanih podatkov o pristopu zdravljenja, a kljub temu druge kirurške indikacije vključujejo vztrajno bolečino tudi po šestmesečnem konzervativnem zdravljenju. Kadar je potrebna operacija spondilolize, določi vrsto operacije nivo, na katerem bo operacija izvedena. Ugotovitve bi lahko dopolnili, če bi bilo na to temo narejenih več raziskav ter če bi imeli dostop do vseh člankov v celoti. V prihodnje bi bilo priporočljivo zajeti večje število novih raziskav s širšega jezikovnega področja.
Ključne besede: Spondiloliza, tenisači mladostniki, fizioterapevtska obravnava, fizioterapija, rehabilitacija, kostno celjenje, operativno zdravljenje, konzervativno zdravljenje.
Objavljeno v ReVIS: 08.04.2022; Ogledov: 3556; Prenosov: 167
Celotno besedilo (907,89 KB)

Opis: Uvod in namen: Zdravljenje kronične bolečine v križu (BVK) poteka konzervativno ali operativno in je pogosto zelo zahtevno in dolgotrajno. Namen diplomske naloge je raziskati učinkovitost konzervativnega (KOZ) in operativnega zdravljenja (OPZ) pri pacientih s kronično BVK in preveriti učinkovitost zdravljenja glede na kratkoročno in dolgoročno spremljanje pacientov. Metode: Diplomska naloga temelji na pregledu literature. Strokovno literaturo smo pridobili s pomočjo elektronskih baz podatkov PubMed in Cochrane Library. Rezultati: V analizo smo vključili 10 člankov. Ugotovili smo, da je OPZ pri pacientih s kronično BVK kratkoročno učinkovitejše, saj večinoma hitreje zmanjša bolečino, povrne funkcijo in posledično izboljša kakovost življenja. Dolgoročno je KOZ lahko enako učinkovito kot OPZ. Uporabnost: Diplomsko delo je namenjeno vsem, ki zdravijo BVK, in tistim, ki se soočajo z BVK. Omejitve: Pristopi KOZ in OPZ se razlikujejo, uporabljene so različne metode zdravljenja. V raziskave so vključeni pacienti z različnimi diagnozami in klinično sliko. Raziskave so slabe kakovosti in večinoma med skupinama ni bilo pomembnih razlik.
Ključne besede: kronična bolečina v križu, konzervativno zdravljenje, operativno zdravljenje.
Objavljeno v ReVIS: 11.12.2020; Ogledov: 4640; Prenosov: 216
Celotno besedilo (1,02 MB)