1. Financiranje nevladnih invalidskih organizacij: študija primera Društva Vita in Centra KorakTina Perko, 2026, ni določena Opis: Nevladne organizacije (NVO) na področju invalidskega varstva v Sloveniji predstavljajo pomemben del sistema socialnih storitev, saj izvajajo programe v javnem interesu, ki so umeščeni v reguliran institucionalni okvir. Njihovo delovanje je v veliki meri odvisno od javnih in institucionalno pogojenih virov financiranja, kar odpira vprašanja stabilnosti, ranljivosti in dolgoročne vzdržnosti. Namen naloge je analizirati finančno strukturo in podporne mehanizme izbranih invalidskih nevladnih organizacij ter ugotoviti, kako institucionalni okvir in struktura financiranja vplivata na njihovo delovanje.
Empirični del naloge temelji na primerjalni analizi Društva Vita in Centra Korak, Kranj v obdobju 2020–2024. Raziskava pokaže, da se Društvo Vita pretežno financira prek razpisno pogojenih javnih sredstev, kar omogoča vsebinsko prilagodljivost, hkrati pa povečuje negotovost pri dolgoročnem načrtovanju. Center Korak, Kranj pa deluje v okviru institucionalnega financiranja socialnovarstvenih storitev, kar zagotavlja večjo stabilnost in kontinuiteto izvajanja programov, vendar omejuje razvojno fleksibilnost zunaj normativno določenih okvirov.
Analiza potrjuje, da finančna vzdržnost invalidskih nevladnih organizacij ni odvisna zgolj od notranje organizacijske učinkovitosti, temveč predvsem od njihove institucionalne umeščenosti, značilnosti javnofinančnih podpornih mehanizmov ter vloge lokalne podpore in socialnega kapitala. Dopolnilni lokalni viri in partnerstva ne nadomeščajo sistemskega financiranja, temveč delujejo kot nadgradnja obstoječim podpornim mehanizmom.
Zaključek naloge poudarja, da enoten model financiranja ne more ustrezno nasloviti raznolikih potreb invalidskih nevladnih organizacij. Dolgoročna vzdržnost je rezultat uravnoteženja med stabilnostjo institucionalne podpore in prilagodljivostjo delovanja v lokalnem okolju, kar odpira prostor za nadaljnje razprave o razvoju diferenciranih podpornih pristopov v javnem interesu.
Ključne besede: nevladne organizacije, invalidsko varstvo, financiranje NVO, institucionalna podpora, finančna vzdržnost
Objavljeno v ReVIS: 18.04.2026; Ogledov: 116; Prenosov: 4
 Celotno besedilo (1,01 MB) |
2. |
3. |
4. |
5. Ustvarjanje pogojev za uresničevanje spremembNina Fifolt, Klemen Mihalič, 2025, pregledni znanstveni članek Opis: Raziskovalno vprašanje (RV): Na kakšen način organizacije ustvarjajo pogoje za uresničevanje sprememb? Namen: Preučili smo strokovno literaturo, ki obravnava različne načine uspešnega upravljanja sprememb v organizacijah ter na podlagi rezultatov oblikovali temeljne ugotovitve in spoznanja. Metoda: Pri pisanju teoretičnih izhodišč smo uporabili opisno metodo s študijem relevantne domače in tuje literature ter metodo povzemanja z uporabo zapiskov in navedb drugih avtorjev. Pri raziskavi smo izvedli sistematičen pregled relevantnih strokovnih virov in nato izvedli njihovo kvalitativno analizo, kjer smo s pomočjo analitičnega proučevanja oblikovali temeljne ugotovitve in spoznanja vezana na naše raziskovalno vprašanje. Rezultati: Organizacije ustvarjajo pogoje za uspešno uresničevanje sprememb z večdimenzionalnim pristopom, na katerega vplivajo transformacijski in transakcijski dejavniki sprememb. Uspešnost sprememb je odvisna od sposobnosti organizacij, da prepoznajo izzive in implementirajo strategije, ki spodbujajo inoviranje in agilnost ter vključenost deležnikov v organizacijske procese. Pri uresničevanju sprememb gre za proces, ki vključuje neprestano samoizpraševanje in samorefleksijo za doseganje odličnih rezultatov. Odprta in učinkovita dvosmerna komunikacija, temelječa na podlagi transparentnih dokazov, je ključna za zmanjševanja odpora pri uvajanju sprememb. Organizacija: Zbrane ugotovitve prispevajo k razumevanju negativnih dejavnikov odpora pri uvajanju sprememb ter organizacijam pomagajo pri uvajanju boljših strategij in organizacijskih procesov, ki podpirajo vključenost udeležencev in uvajanje inovacij. Družba: Vodenje sprememb ne povečuje uspešnosti zgolj organizacije same, temveč lahko spodbuja transformacijske premike v zunanjem okolju organizacije, ki vodijo k bolj inovativni in na trajnostnem modelu temelječi družbi. Originalnost: Raziskava se celovito loteva uspešnega upravljanja sprememb, saj združuje analizo strateških (transformacijski) in transakcijskih (operativnih) dejavnikov sprememb ter sintezo različnih teoretičnih modelov upravljanja sprememb. Omejitve/nadaljnje raziskovanje: Raziskave v zajeti literaturi uporabljajo različne metodologije, kar bi lahko vplivalo notranjo veljavnost raziskave. Prav tako so viri vključevali organizacije z različnih področij delovanja, kar lahko vpliva na zunanjo veljavnost raziskave ter s tem posploševanje na preostale specifične sektorje. Za izboljšanje veljavnosti raziskave o ustvarjanju pogojev za uresničevanje sprememb svetujemo izvedbo empirične raziskave v različnih sektorjih.
Ključne besede: uvajanje sprememb, vodenje sprememb, model EFQM, agilnost organizacije, dejavniki sprememb, trajnost, organizacijska kultura
Objavljeno v ReVIS: 02.02.2026; Ogledov: 500; Prenosov: 4
Celotno besedilo (396,84 KB) |
6. Kompetence vojaškega voditeljstva na direktni ravni za izzive prihodnostiZoran Kovačić, Darko Ščavničar, Boris Bukovec, 2025, izvirni znanstveni članek Opis: Raziskovalno vprašanje (RV): Katere so dodatne kompetence vojaškega voditeljstva na direktni ravni za uspešno poveljevanje in vodenje v vojaški organizaciji v prihodnosti? Namen: Namen raziskave je določiti dodatne kompetence vojaškega voditeljstva na direktni ravni za uspešno delovanje vojaške organizacije v prihodnosti. Metoda: Za zbiranje podatkov smo uporabili deskriptivno metodo virov, ki obdelujejo vojaško voditeljstvo, predvsem iz državic članic zveze NATO. Z metodo komparacije in indukcije smo triangulirali dodatne kompetence vojaškega voditeljstva, ki bodo v prihodnosti doprinesli k uspehu vojaške organizacije pri nalogah taktične ravni. Rezultati: Ključne dodatne kompetence vojaškega voditeljstva v prihodnosti, ki jih prepoznavamo za uspeh vojaške organizacije, so: mentalna odpornost, kognitivna agilnost ter tehnološka pismenost. Organizacija: Uspešnost vojaškega voditeljstva na direktni ravni v vojaški organizaciji je odvisna od sposobnosti prilagajanja novim izzivom in potrebam. Z vlaganjem v izobraževanje, razvoj metodologij za ocenjevanje potenciala ter uporabo sodobnih tehnologij lahko vojaška organizacija oblikuje učinkovito in agilno strukturo vodenja, ki bo pripravljena na soočanje z izzivi 21. stoletja in uspešnemu doprinosu k stopnji varnosti na (inter)nacionalni ravni. Originalnost: Na področju vojaškega voditeljstva še ni zadovoljivo obdelane tematike razvoja kompetenc vojaških vodij na direktni ravni za izzive prihodnosti. Omejitve/nadaljnje raziskovanje: V raziskavo zaradi časovne omejitven ni vključenega anketnega vprašalnika in intervjujev z vojaškimi vodji na različnih ravneh in v različnih organizacijskih enotah v Slovenski vojski na temo izzivov za vojaško voditeljstvo na direktni ravni v prihodnosti. Napisan članek je teorem, ki bo vključen v doktorsko disertacijo pri nadaljnjem raziskovanju.
Ključne besede: vojaške organizacije, vojaško voditeljstvo, direktna raven, kompetence, mentalna odpornost, kognitivna agilnost, tehnološka pismenost
Objavljeno v ReVIS: 02.02.2026; Ogledov: 461; Prenosov: 2
 Povezava na datoteko |
7. |
8. Pristop k obvladovanju izgorelosti zaposlenih v zdravstvenih organizacijahMatej Mitrović, 2025, diplomsko delo Opis: Izhodišča: Izgorelost je eden najpogosteje preučevanih pojavov v sodobnih delovnih okoljih, zlasti v poklicih, ki vključujejo neposredno skrb za ljudi. Zdravstvene organizacije se uvrščajo med najbolj izpostavljena delovna okolja, saj se zaposleni vsakodnevno soočajo z visoko odgovornostjo, časovno stisko in čustvenimi obremenitvami. Vodje morajo prepoznavati simptome, zagotavljati podporo in ustvarjati psihološko varno in ustrezno organizirano delovno okolje. Namen raziskave je bil preučiti pristope vodenja, ki zmanjšujejo tveganje za izgorelost kadra v zdravstvu.
Metode: Raziskava je temeljila na kvalitativnem pristopu in deskriptivni metodi dela. Podatke smo zbrali s polstrukturiranimi intervjuji, izvedenimi septembra 2025, z namenskim vzorcem šestih zdravstvenih delavcev z vsaj tremi leti delovnih izkušenj na področju zdravstvene nege. Vprašanja, oblikovana na podlagi strokovne literature, so zajemala vlogo medicinskih sester in klinične izzive. Teoretični del temelji na pregledu virov iz podatkovnih baz, kot so PubMed, Google Učenjak, Cobiss in knjižnica Univerze v Novem mestu.
Rezultati: Vodje izgorelost najpogosteje opazijo skozi upad motivacije, spremembe v vedenju in zmanjšano učinkovitost pri delu. Kot glavne dejavnike izpostavijo preobremenjenost, pomanjkanje kadra in nejasno komunikacijo. Najpogostejši ukrepi so pogovor s sodelavci, prilagoditve delovnih obremenitev in spodbujanje strokovne pomoči.
Razprava: Ugotovili smo, da lahko vodje z dostopno komunikacijo, ustrezno organizacijo dela in večjim številom zaposlenih pomembno zmanjšajo tveganje za izgorelost in izboljšajo delovno klimo. Za učinkovite in trajnostne spremembe pa so potrebni širši, sistemski organizacijski ukrepi.
Ključne besede: izgorelost, vodenje kadra, zdravstvene organizacije, delovna obremenitev, psihološka podpora.
Objavljeno v ReVIS: 21.12.2025; Ogledov: 621; Prenosov: 20
Celotno besedilo (896,95 KB) |
9. |
10. Odgovornost mednarodnih organizacij za kršitve mednarodnega prava : magistrsko deloUla Marić, 2025, magistrsko delo Opis: V sodobnem svetu imajo mednarodne organizacije pri oblikovanju in uresničevanju mednarodnega prava vse pomembnejšo vlogo, s svojim obstojem pa zagotavljajo tudi varnost, razvoj in spoštovanje človekovih pravic. Glede na njihovo pomembno funkcijo v mednarodnem pravu in naraščajočo dejavnostjo narašča tudi potreba po jasnih pravilih glede njihove odgovornosti. Magistrsko delo obravnava vprašanje odgovornosti mednarodnih organizacij za kršitve mednarodnega prava. Delo je osredotočeno na pravno naravo njihove subjektivitete in primere, v katerih mednarodne organizacije postanejo odgovorne za mednarodna protipravna dejanja. V uvodnem delu so predstavljeni zgodovinski razvoj, tipologije mednarodnih organizacij in njihov pravni položaj v mednarodnem pravu. V najpomembnejšem osrednjem delu sta predstavljena delo Komisije Združenih narodov za mednarodno pravo in analiza Osnutka členov o odgovornosti mednarodnih organizacij. V tem delu je obravnavana tudi odgovornost držav, saj je poseben poudarek namenjen vprašanju razmerja med mednarodnimi organizacijami in državami članicami ter problematiko skupne odgovornosti. V zadnjem delu so za lažje razumevanje teoretičnega dela predstavljeni primeri iz sodne prakse, iz katerih je razvidno, da kljub postavljenim pravilom še vedno obstajajo pravne praznine in neenotna praksa glede uresničevanja odgovornosti mednarodnih organizacij. Skozi predstavitev obravnavanega problema in ugotovitve v magistrskem delu želimo predlagati, da bi bilo treba okrepiti normativni okvir in zagotoviti večjo pravno varnost ter odgovornost mednarodnih organizacij za ravnanja, ki vplivajo na posameznike in druge subjekte, ki nastopajo v mednarodnem pravu. Pri tem je bistvenega pomena, da se odgovornost mednarodnih organizacij ne razume zgolj kot abstrakten pravni koncept. Pomembno je, da se odgovornost razume kot dejanska zaveza spoštovanja temeljnih načel mednarodnega prava, saj se le s tem lahko zagotovita verodostojnost in legitimnost mednarodnih organizacij, ki so eden izmed bistvenih akterjev v sodobnem mednarodnem pravnem redu.
Ključne besede: mednarodne organizacije, kršitev mednarodnega prava, odgovornost, Komisija Združenih narodov za mednarodno pravo, Osnutek členov o odgovornosti mednarodnih organizacij
Objavljeno v ReVIS: 17.12.2025; Ogledov: 438; Prenosov: 9
Celotno besedilo (1,01 MB) |
