Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Uvod in namen: Fleksorji kolena imajo eno ključnih vlog pri stabilizaciji kolka in kolena. Moč in fleksibilnost sta eni izmed pomembnih komponent za preprečevanje poškodb fleksorjev kolena, ki nastanejo v večini primerov zaradi velikih preobremenitev pri ekscentrični kontrakciji med športno populacijo. Določeni primeri so potrebni operativnega zdravljenja, vendar se v večini primerov rešujejo konservativno. Namen diplomske naloge je temeljil na sistematičnem pregledu literature v povezavi s fizioterapevtsko obravnavo poškodb fleksorjev kolena pri športnikih. Cilji so bili usmerjeni v vpeljevanje kineziološke vadbe in krioterapije s tehnikami raztezanja kot uspešnima metodama pri sami rehabilitaciji. Metode: Pregled strokovne in znanstvene literature s pomočjo baz podatkov PubMed, Google Scholar, PEDpro in Cochrane Library. Vsa izbrana literatura je zavzemala članke, ki niso bili starejši od leta 2010. Rezultati: Na podlagi dvanajstih vključenih študij smo prišli do ugotovitve, da ustrezna kineziološka vadba zmanjša stopnjo in pogostost poškodbe fleksorjev kolena, medtem ko krioterapija s tehnikami raztezanja izboljšuje fleksibilnost in mišično togost fleksorjev kolena. Uporabnost: Pomagati fizioterapevtom pri določitvi najučinkovitejših tehnik rehabilitacije in preprečitve poškodb fleksorjev kolena tako pri športnikih kot nešportnikih in prispevati k razvoju preventivnih programov. Omejitve: Čeprav je bila krioterapija z raztezanjem učinkovita, je potrebnih več raziskav o njenem vplivu na hitrejše okrevanje športnikov po omenjeni poškodbi.
Ključne besede: Fleksorji kolena, poškodba, fizioterapevtska obravnava
Objavljeno v ReVIS: 31.03.2025; Ogledov: 62; Prenosov: 4
Celotno besedilo (630,49 KB)

Opis: Izhodišča: Poškodbe, nastale s strelnim orožjem, so glavni vzrok smrti, ki prizadene mladostnike in mlade odrasle po vsem svetu, zlasti v Ameriki. V mnogih pogledih so strelne rane le vrsta penetrantne poškodbe. Tako strelna kot vbodna rana spadata pod smernice za ravnanje s poškodbami. Strelne rane lahko razvrstimo na prestrel, zastrel in obstrel. Pri oskrbi strelne rane sta zaustavitev krvavitve in hemodinamska stabilnost poškodovanca glavna cilja. Krvavitve lahko zaustavimo s pritiskom na rano, kompresijsko obvezo ali Esmarchovo prevezo. Sama oskrba je odvisna od lokacije rane. Namen raziskave je analizirati standardizirane protokole nujne medicinske pomoči pri poškodovancih zaradi strelnega orožja. Skladno z namenom diplomske naloge smo oblikovali naslednje cilje: analizirati delež intervencij s strelnim orožjem, kjer je vzrok poskus samomora, analizirati delež intervencij s strelnim orožjem, kjer je vzrok nesreča, analizirati delež intervencij s strelnim orožjem, kjer je vzrok namerno škodovanje osebi, raziskati vlogo demografskih podatkov (spol, starost) glede na delež strelnih poškodb, ugotoviti delež intervencij, kjer so bile poškodbe s strelnim orožjem nezdružljive z življenjem, ugotoviti delež intervencij, pri katerih so bile poškodbe s strelnim orožjem življenjsko ogrožajoče, ugotoviti delež intervencij, pri katerih so bile poškodbe s strelnim orožjem lažje narave, ugotoviti najpogostejša anatomska mesta strelnih poškodb in analizirati delež intervencij v primerjavi z ostalimi intervencijami nujne medicinske pomoči. Metode: V raziskavi smo s pomočjo vnaprej pripravljene predloge analizirali statistiko poškodb, povzročenih s strelnim orožjem. Za statistično analizo podatkov v raziskavi smo uporabili kvantitativno metodo raziskovanja, ki je temeljila na neeksperimentalni kavzalni metodi dela. Uporabili smo predlogo za analizo virov, pridobljenih iz standardiziranih protokolov nujne medicinske pomoči Zdravstvenega doma Novo mesto. Pregledali smo vse protokole v obdobju od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2023. Pregledali smo 4861 protokolov, od katerih smo v nadaljnjo analizo vključili 11 protokolov, ki so obravnavali poškodbo s strelnim orožjem. Analizo in prikaz podatkov smo opravili z Microsoft Excel 2018. Rezultati: V obdobju 2019–2023 je ekipa nujne medicinske pomoči obravnavala 11 primerov poškodb s strelnim orožjem, kar predstavlja 0,2 % vseh opravljenih intervencij. Ugotavljamo, da so poškodbo, povezano s strelnim orožjem, pogosteje utrpeli moški (n = 10; 90,9 %) in da se poškodba, povezana s strelnim orožjem, najpogosteje dogaja v starostnih obdobjih od 21 do 40 let in od 61 do 80 let. V več kot polovici primerov je strelno orožje povzročilo lažje poškodbe (n = 6; 54,5 %). Najpogostejši del poškodovanega telesa predstavlja glava (n = 7; 63,6 %), medtem ko je bilo pet poskusov samomora, pet primerov namernega škodovanja s strelnim orožjem in samo en primer nesreče. Razprava in zaključek: Poškodbe, povzročene s strelnim orožjem, sodijo med najkompleksnejša in najresnejša travmatološka stanja, saj zahtevajo hitro in natančno oceno ter intervencijo na terenu in med transportom v bolnišnico. Standardizirani protokoli so ključni za zagotavljanje enotnega pristopa k oskrbi poškodovancev, zmanjšanje možnosti napak, skrajšanje časa obravnave in izboljšanje izidov bolnikov. V analizi smo ugotovili, da so protokoli usmerjeni k obvladovanju kritičnih stanj, kot so huda krvavitev, poškodbe vitalnih organov in preprečevanje šoka, ter zajemajo tako specifične ukrepe obravnave na mestu dogodka kot tudi nadaljnje korake med transportom.
Ključne besede: strelno orožje, poškodba, protokoli nujne medicinske pomoči, nevarne situacije.
Objavljeno v ReVIS: 11.02.2025; Ogledov: 280; Prenosov: 9
Celotno besedilo (1,31 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Maksilofacialno področje zdravstva se osredotoča na anatomijo zgornje čeljusti in obraznih kosti ter njihovo vlogo pri žvečenju, govoru in izražanju čustev, ki se kažejo skozi več pomembnih funkcij posameznika, npr. skozi mimiko obraza. Natančneje se maksilofacialno področje ukvarja z motnjami in poškodbami, ki prizadenejo glavo, obraz, vrat in usta, vključno s prirojenimi napakami, boleznimi in travmatičnimi poškodbami. Poškodbe obraznega predela so lahko posledica prometnih nesreč, športnih padcev in pretepov, simptomi pa vključujejo močno bolečino, otekline in težave pri žvečenju in govorjenju, ki sta temeljni funkciji tega dela glave. Namen naše raziskave je opredeliti uporabnost teorije Calliste Roy pri obravnavi pacienta po poškodbi obraznih kosti. Metodologija: Podatke smo pridobili s sistematičnim pregledom strokovne in znanstvene literature. Za namen raziskave smo uporabili domačo in tujo znanstveno literaturo, ki proučuje teoretični model Calliste Roy, uporabnost modela v praksi in povezanost modela s področjem maksilofacialnih poškodb oziroma poškodb obraznih kosti. Zadetke literature smo iskali v brezpačno dostopnih bibilografskih bazah (Google Učenjak, PubMed, COBISS, DKUM in Cochrane), uporabili pa smo izključitvene kriterije: leto objave članka (objava med 2008 in 2023), jezik (angleščina, slovenščina) in prosta dostopnost članka v celotnem obsegu ter ključne besede (v slovenskem jeziku: pacient, zdravstvena nega, Callista Roy, poškodba obraznih kosti; v angleškem jeziku: patient, nursing, Callista Roy, facial bones trauma). Pri iskanju smo ključne besede v iskalnik posamezne bibliografske baze vpisali v istem vrstnem redu tako v slovenščini kot v angleščini, uporabili pa smo “Boolov operator”. Rezultati: Zdravljenje maksilofacialnega področja zahteva multidisciplinarni pristop, v katerem med drugim sodelujejo oralni kirurgi in zobozdravniki, temeljna pa sta osredotočenost na povrnitev funkcije in estetske korekcije. Medicinske sestre so tu pomembne predvsem v predoperativni in postoperativni oskrbi ter pri obvladovanju bolečine in čustveni podpori, ki jo nudijo pacientom in njihovim družinam. Razprava: Teorija Calliste Roy se osredotoča na prilagajanje in obvladovanje stresorjev, saj je to zelo pomemben dejavnik za delo medicinskih sester. C. Roy definira zdravje kot daljico, ki jo oblikujejo posameznikove sposobnosti prilagajanja ter poudarja fizične in psihosocialne potrebe pacientov. Uporaba teorije C. Roy omogoča celovito obravnavo in spodbujanje pacientove aktivne vloge v rehabilitaciji, kar pripomore k izboljšanju kakovosti življenja po poškodbi.
Ključne besede: pacient, zdravstvena nega, Callista Roy, poškodba obraznih kosti
Objavljeno v ReVIS: 08.12.2024; Ogledov: 284; Prenosov: 7
Celotno besedilo (2,05 MB)

Opis: Izhodišča: Starostne spremembe pri starostnikih vodijo do hitrejših poškodb glave, medtem ko fiziološke spremembe v možganih poslabšajo izide zdravljenja in otežujejo zdravstveno nego. V nalogi smo opisali izzive zdravstvene nege, preučili najpogostejše negovalne diagnoze, opredelili ključne življenjske aktivnosti ter raziskali vlogo medicinske sestre pri vključevanju svojcev v obravnavo starejših po poškodbi glave. Namen raziskave je bil preučiti različne vidike zdravstvene nege starejših po poškodbi glave. Metoda: Raziskava je temeljila na kvalitativnem raziskovalnem pristopu z uporabo deskriptivne metode. Za empirični del so bili zbrani in analizirani podatki, pridobljeni s tehniko intervjuvanja z vnaprej pripravljenimi vprašanji. V raziskavo smo vključili šest izvajalcev zdravstvene nege z delovnimi izkušnjami pri obravnavi starostnikov s poškodbo glave. Sekundarne podatke smo pridobili s pregledom strokovne in znanstvene literature domačih in tujih avtorjev. Literaturo smo iskali v podatkovnih bazah COBISS, PubMed, Google Učenjak in ScienceDirect. Rezultati: Izzivi medicinskih sester so prepoznavanje simptomov poškodb glave, preprečevanje zapletov in padcev, spodbujanje rehabilitacije, prilagajanje oskrbe individualnim potrebam ter sodelovanje z multidisciplinarnim timom in družinami. Negovalne diagnoze, ki so prisotne pri starejših s poškodbo glave, so: zmanjšana sposobnost prilagoditve znotraj lobanje, tveganja za neučinkovito prekrvavitev možganov, aspiracijo, neučinkovit dihalni vzorec, okužbo in akutno bolečino. Najpogosteje izvajane življenjske aktivnosti so spremljanje vitalnih funkcij, aplikacija zdravil, pomoč pri osnovnih dejavnostih in preprečevanje zapletov, ki so prilagojene posamezniku in temeljijo na teoriji Virginie Henderson. Medicinske sestre svojce informirajo, izobražujejo, jim dajejo čustveno podporo, jih koordinirajo in motivirajo. Razprava: Medicinske sestre imajo izjemno pomembno vlogo pri oskrbi starostnikov s poškodbo glave. Svoje delo opravljajo z visoko mero predanosti in strokovnosti, pri čemer se vsakodnevno srečujejo z različnimi izzivi. Na podlagi celovite ocene potreb posameznika postavljajo prilagojene negovalne diagnoze, hkrati pa izvajajo vseh 14 temeljnih življenjskih aktivnosti po modelu Virginie Henderson. Kot ključni povezovalni člen med starostnikom, njegovimi bližnjimi in multidisciplinarnim timom zagotavljajo celostno obravnavo ter prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja in okrevanju starostnikov.
Ključne besede: Zdravstvena nega, celostna oskrba, poškodba glave, starostnik, svojci.
Objavljeno v ReVIS: 30.10.2024; Ogledov: 414; Prenosov: 24
Celotno besedilo (1,51 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Poškodbe glave so svetovni javnozdravstveni problem in predstavljajo enega glavnih vzrokov trajne invalidnosti in umrljivosti. Preventivni ukrepi, kot so zakonodaja o varnostnih pasovih v avtomobilih, vožnji pod vplivom alkohola ter varnosti pri delu, so prispevali k zmanjšanju števila primerov. Izvajalci zdravstvene nege imajo pomembno vlogo pri obravnavi pacientov s poškodbo glave, od začetne oskrbe do odpusta po končani rehabilitaciji. Namen raziskave je preučiti zdravstveno nego pacienta po poškodbi glave. Metoda: V raziskavo smo vključili šest izvajalcev zdravstvene nege, ki imajo najmanj 1 leto delovnih izkušenj s pacienti po poškodbi glave. Uporabili smo kvalitativni raziskovalni pristop in deskriptivno metodo dela. Na podlagi predhodnega pregleda znanstvene in strokovne literature ter podatkovnih baz Cobiss, PubMed in Google Učenjak smo pripravili vprašanja za polstrukturirani intervju. V vseh fazah zbiranja in obdelave podatkov smo upoštevali etična načela raziskovanja. Pridobljene podatke smo analizirali, odgovore intervjuvancev uredili v tabele, podatke pa razvrstili po posameznih kodah in jih interpretirali. Rezultati: Intervjuvani izvajalci zdravstvene nege se na svojem delovnem mestu srečujejo z različnimi poškodbami glave. Poznajo potencialne zaplete po poškodbi, pravilno ocenjujejo zavest in znajo opredeliti znake povišanega intrakranialnega tlaka. Prav tako so seznanjeni s posledicami, ki jih pusti poškodba glave pri pacientu. Razprava: Intervjuvanci imajo primerno znanje za oskrbo pacientov po poškodbi glave in pravilno ocenjujejo zavest pri poškodovancu. Kljub temu smo zaznali pri njihovem znanju nekaj pomanjkljivosti, zato menimo, da bi ga bilo treba obnavljati in širiti, kar bi prispevalo k še kakovostnejši zdravstveni negi.
Ključne besede: poškodba glave, GCS, intrakranialni tlak, pacient, izvajalec zdravstvene nege
Objavljeno v ReVIS: 28.09.2024; Ogledov: 532; Prenosov: 94
Celotno besedilo (1,26 MB)