1. |
2. Preventivni pristopi pri obravnavi poškodb gležnja košarkarjevMaša Hlebec, 2025, diplomsko delo Opis: Gleženj povezuje spodnji del noge s stopalom in med hojo omogoča stabilno gibanje ter prenos sil. Obraba sklepa razen ob predhodnih poškodbah ni pogosta. Sklepu omogočajo stabilnost dinamični in pasivni stabilizatorji. Košarko uvrščamo med športe z najvišjo incidenco poškodb gležnja, kjer prevladujejo zvini. Najpogosteje pride do lateralnega zvina, sledita mu visoki in medialni zvin gležnja. Glede na poškodbo ligamentov zvin uvrstimo v eno izmed treh stopenj. Od stopnje in mehanizma poškodbe, ki je v košarki največkrat pristanek ali sprememba smeri, je odvisen potek celostne fizioterapevtske obravnave. Klinično diagnozo zvina gležnja postavimo s pomočjo temeljitega pregleda, ki vključuje anamnezo, inspekcijo, palpacijo, testiranje gibljivosti in mišične moči ter specifične teste. Ottawa pravila uporabimo za odločitev o radiološki diagnostiki, s katero potrdimo ali izključimo morebitne zlome. Cilj fizioterapevtske obravnave je zmanjšati bolečino in oteklino, zaščititi poškodovano tkivo pred nadaljnjimi poškodbami, pospešiti celjenje z optimalnim obremenjevanjem, izboljšati gibljivost, predvsem dorzalno fleksijo in funkcijo sklepa, ter preprečiti ponovne poškodbe. Preventivo lahko dosežemo z vajami za moč, ustreznim ogrevanjem, živčno-mišično vadbo in s pomočjo stabilizacijskih pripomočkov. Pred povratkom igralca v trenažni proces je pomembno, da opravimo funkcionalne teste, saj omogočajo celostno presojo o stabilnosti, moči in ravnotežju gležnja. Na podlagi analize raziskav smo ugotovili, da so pri preventivi poškodb gležnja košarkarja najučinkovitejši večkomponentni vadbeni programi, ki vključujejo vaje za ravnotežje, moč, agilnost, pliometrijo in propriocepcijo. Živčno-mišično ogrevanje ter stabilizacijski treningi po skoku zmanjšajo pojavnost zvinov in izboljšajo funkcijo gležnja. Suho iglanje kot dopolnilna metoda pozitivno vpliva na mišično aktivacijo, vendar je učinek kratkoročen. Pasivnih metod lepljenja z neelastičnim trakom kot samostojne preventive ne priporočamo. Ključni so strukturirani, progresivni in individualno prilagojeni programi, ki celostno izboljšajo telesno zmogljivost in zmanjšajo tveganje za poškodbe.
Ključne besede: Fizioterapija, poškodbe gležnja, košarka, preventiva.
Objavljeno v ReVIS: 25.11.2025; Ogledov: 204; Prenosov: 5
 Celotno besedilo (738,67 KB) |
3. Povezanost med pogostostjo izvajanja razteznih vaj pred ter po treningu in poškodbami spodnjih okončin pri nogometu : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje FizioterapijaSimon Fingušt, 2025, diplomsko delo Opis: Uvod: Mišične poškodbe spodnjih okončin predstavljajo eno najpogostejših težav v nogometu. Med najpomembnejše preventivne ukrepe spadajo raztezne vaje, ki so v teoriji prepoznane kot ključne pri preprečevanju mišičnih poškodb, vendar njihova uporaba v praksi med igralci pogosto ni redna in strokovno vodena. Namen diplomskega dela je bilo raziskati, kako pogosto izvajanje razteznih vaj pred in po treningu vpliva na pojavnost mišičnih poškodb spodnjih okončin pri nogometaših, ki nastopajo v nižjih ligah (2. in 3. slovenski ligi ter ligah Medobčinske nogometne zveze). Poudarek je bil na proučevanju najpogostejših mišičnih poškodb, učinkovitosti razteznih metod ter vlogi fizioterapevtov pri ozaveščanju in izobraževanju igralcev o pravilnem raztezanju kot preventivnem ukrepu. Metode: Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji. Podatki so bili zbrani s pomočjo anketnega vprašalnika zaprtega tipa vprašanj. V raziskavi sta sodelovala 102 aktivna nogometaša. Podatke, pridobljene z anketnim vprašalnikom, smo statistično obdelali s programom IBM SPSS Statistics. Rezultati: Igralci so se najpogosteje raztezali po treningu, redkeje pred njim. Največ poškodb se je pojavilo v mišicah zadnje lože/hamstringov – hipoteza 1. Pogostejše izvajanje razteznih vaj je bilo povezano z manjšo pojavnostjo mišičnih poškodb pri nogometaših – hipoteza 2. Ugotovljeno je bilo, da igralci po treningu pogosteje izvajajo statično raztezanje, pred treningom pa redkeje uporabljajo dinamično – hipoteza 3. Vloga fizioterapevtov pri vključevanju v program nogometašev je bila omejena, kar je potrdilo, da se hipoteza 4 ni potrdila, saj gre za nižje lige brez velikega proračuna. Razprava: Rezultati so kazali na potrebo po večji strokovni prisotnosti fizioterapevtov tudi v nižjih ligah. Pravilno izvajanje razteznih vaj in ustrezno izobraževanje bi lahko pomembno pripomoglo k zmanjšanju tveganja za mišične poškodbe.
Ključne besede: raztezne vaje, mišične poškodbe, nogomet, fizioterapija, preventiva
Objavljeno v ReVIS: 21.10.2025; Ogledov: 308; Prenosov: 11
Celotno besedilo (1,47 MB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
4. Okužba pacienta s Clostridium difficileSaša Brkič, 2025, diplomsko delo Opis: Izhodišča: Okužba s Clostridium difficile (C. difficile) predstavlja eno najpogostejših bolnišničnih okužb prebavil, povezanih z uporabo antibiotikov in dolgotrajnega bivanja v zdravstvenih ustanovah. Bolezen je povezana z visoko obolevnostjo, zato je poznavanje preventivnih ukrepov ter pravočasno ukrepanje ključnega pomena. Medicinske sestre imajo osrednjo vlogo pri preprečevanju in obvladovanju okužbe, saj s svojim znanjem, pravočasnim ukrepanjem ter izobraževanjem pacientov in svojcev pomembno prispevajo k zajezitvi širjenja bolezni. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako medicinske sestre prepoznajo simptome okužbe, poznajo poti prenosa ter izvajajo preventivne ukrepe.
Metode: Uporabljen je bil kvalitativni raziskovalni pristop z deskriptivno metodo dela. Podatki so bili zbrani s polstrukturiranimi intervjuji pri sedmih medicinskih sestrah, zaposlenih v bolnišnici in domu starejših občanov. Analiza je temeljila na tematskem razvrščanju odgovorov.
Rezultati: Vse intervjuvanke so kot osrednji simptom izpostavile drisko, pogosta odvajanja in značilen vonj blata. Večina je poznala osnove poti prenosa (fekalno-oralna pot) in ukrepe preprečevanja (higiena rok, uporaba osebne varovalne opreme, kontaktna izolacija). Pomembno težavo predstavlja tudi pomanjkanje časa, kadrovske stiske in nezadostna izobraževanja kot glavne ovire pri izvajanju ukrepov.
Razprava: Ugotovili smo, da medicinske sestre dobro poznajo simptome in ukrepe, vendar se pri praktičnem izvajanju pojavljajo omejitve zaradi organizacijskih dejavnikov. Za učinkovitejši nadzor nad okužbo so zato ključna dodatna usposabljanja ter večja podpora vodstva.
Ključne besede: Clostridium difficile, bolnišnične okužbe, preventiva, higiena rok
Objavljeno v ReVIS: 27.09.2025; Ogledov: 295; Prenosov: 20
Celotno besedilo (2,75 MB) |
5. Odnos do kajenja in zavedanje škodljivosti kajenja med rednimi kadilci v posavski in zasavski regijiMaja Pustovrh Gnidovec, 2025, magistrsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Kajenje tobaka je eden vodilnih dejavnikov tveganja za razvoj kroničnih
bolezni dihal, zlasti kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB) in pljučnega raka. Kljub
številnim preventivnim programom in zakonodajnim ukrepom v Sloveniji, delež kadilcev ostaja
visok, predvsem v Posavski in Zasavski regiji, kjer statistike kažejo nadpovprečno razširjenost
kajenja. Dolgotrajna izpostavljenost tobačnemu dimu ima dokazano škodljive učinke tudi na
pasivne kadilce. Medicinske sestre imajo ključno vlogo pri zdravstveni vzgoji, odkrivanju
ogroženih posameznikov in nudenju podpore pri opuščanju kajenja. Namen raziskave je bil
preučiti odnos do kajenja in stopnjo ozaveščenosti o škodljivosti kajenja med rednimi kadilci v
izbranih regijah ter oceniti pomen vloge medicinske sestre v procesu opuščanja.
Metode: Uporabljen je bil kvantitativni raziskovalni pristop z deskriptivno metodo dela.
Teoretični del temelji na analizi domačih in tujih znanstvenih virov, empirični del pa na
anketnem vprašalniku, ki je bil razdeljen med 210 rednimi kadilci iz Posavske in Zasavske
regije. Podatki so bili obdelani s pomočjo programa SPSS in orodja 1KA ter predstavljeni v
tabelah in grafih.
Rezultati: Večina respondentov se zaveda škodljivosti kajenja, vendar jih več kot pol ob
opuščanju ni poiskalo nobene strokovne pomoči. Le majhen delež je podporo poiskal v
delavnicah za opustitev kajenja. Kadilci najpogosteje posegajo po klasičnih cigaretah, uporaba
elektronskih ali ogrevanih izdelkov pa je pogostejša med mlajšimi. Ženske so pogosteje tiste,
ki so že poskusile prenehati s kajenjem. Večina kadilcev ne izraža želje po opustitvi. Nizka
udeležba razpoložljivih programov kaže na slabo prepoznavnost ali nezaupanje vanje.
Razprava: Kadilci v regijah z najvišjo stopnjo kajenja v Sloveniji se kljub zavedanju
zdravstvenih tveganj le redko odločajo za strokovno pomoč pri opuščanju. Potrebna je
okrepitev vloge medicinskih sester pri preventivnih dejavnostih, svetovanju in spodbujanju k
opuščanju kajenja. Večji poudarek mora biti namenjen promociji obstoječih programov
pomoči, predvsem na lokalni ravni, ob upoštevanju specifičnih potreb prebivalcev. Preventiva,
zgodnje odkrivanje in zdravstvena vzgoja ostajajo ključni elementi dolgoročnega zmanjševanja
škodljivih posledic kajenja.
Ključne besede: Ključne besede: kajenje, škodljivost kajenja, bolezni dihal, medicinska sestra, preventiva.
Objavljeno v ReVIS: 25.09.2025; Ogledov: 267; Prenosov: 16
Celotno besedilo (2,93 MB) |
6. Vloga fizioterapevta in vpliv telesne dejavnosti na poporodno depresijo – pregled literature : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje FizioterapijaLana Knavs, 2025, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Poporodna depresija je pogosta duševna motnja, ki jo sproži kompleksna interakcija bioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov. Kljub temu se ženske pogosto ne odločijo poiskati strokovne pomoči oziroma se ne poslužujejo farmakološkega zdravljenja. Telesna dejavnost pa predstavlja obetaven, učinkovit in varen alternativni pristop, saj izboljšuje psihično in fizično zdravje ter zmanjšuje tveganje za pojav te motnje. Namen: S pregledom literature proučiti vlogo fizioterapevta in pristope za obravnavo poporodne depresije ter raziskati vpliv telesne dejavnosti na njeno preprečevanje in lajšanje med nosečnostjo in po porodu. Metode dela: Uporabljena je bila kvalitativna metoda. Literatura v slovenščini in angleščini je bila zbrana prek podatkovnih baz PubMed, Medline, PEDro, Google Scholar in CINAHL – EBSCO. Članke, mlajše od 10 let, smo izbrali na podlagi vključitvenih in izključitvenih kriterijev. Rezultati: V analizo je bilo uvrščenih 12 študij. Telesna dejavnost se je izkazala za učinkovito metodo preprečevanja in lajšanja simptomov poporodne depresije, kjer fizioterapevt igra pomembno vlogo pri motivaciji, usmerjanju in nadzoru vadbe. Razprava in zaključek: Programi, kot so aerobna vadba, joga, pilates in skupinske vadbe, pozitivno vplivajo na psihično počutje in telesno pripravljenost. Kljub dokazanim učinkom ostaja ozaveščenost o fizioterapevtskih storitvah nizka. Ker so učinki telesne dejavnosti primerljivi z antidepresivi, to predstavlja varno in obetavno dopolnilno metodo za obvladovanje poporodne depresije. Pri tem vloga fizioterapevta poleg svetovanja in nadzora zajema tudi prilagajanje intervencij individualnim potrebam, kar je ključno za izboljšanje celostnega zdravja mater v tem obdobju.
Ključne besede: poporodna depresija, duševno zdravje žensk, telesna dejavnost, preventiva, fizioterapevtske tehnike
Objavljeno v ReVIS: 18.09.2025; Ogledov: 371; Prenosov: 22
Celotno besedilo (2,10 MB) |
7. Fizioterapija in pomen preventive najbolj pogostih poškodb pri nogometu – pregled literature : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje FizioterapijaSara Petkičić, 2025, diplomsko delo Opis: Teoretično izhodišče: Diplomsko delo je sistematičen pregled literature, ki se osredotoča na fizioterapevtske intervencije in opisuje pomembnost preventive, ko govorimo o najpogostejših poškodbah v nogometu. Metoda: Metodologija diplomskega dela je kvalitativna. V ta namen smo uporabili deskriptivno raziskovalno metodo, metodo kompilacije in komparacije pridobljenih podatkov. Članke smo zbirali s pomočjo vključitvenih in izključitvenih kriterijev. Uporabili smo podatkovne baze British Journal of Sports Medicine, Google Scholar, PubMed, ResearchGate in ScienceDirect. Za prikaz izbrane literature smo uporabili PRISMA diagram. Rezultati: V empirični del smo vključili 17 raziskav, izvedenih med letoma 2015 in 2025. Analiza je pokazala, da se v nogometu najpogosteje pojavljajo poškodbe spodnjih okončin, med katerimi izstopajo nategi zadnjih stegenskih mišic (12 %), nategi in bolečine v predelih adduktorjev kolka (9 %), zvini gležnja (7 %), nategi sprednjih stegenskih mišic (5 %) ter poškodbe medialnega kolateralnega ligamenta kolena (5 %). Med fizioterapevtskimi pristopi se kot najpogosteje uporabljene izkazujejo fizikalne metode, predvsem laserska in ultrazvočna terapija. Za dolgotrajne rezultate športnikov pa kinezioterapija predstavlja ključno intervencijo. Razprava: Raziskave so pokazale, da se poškodbe v nogometu pojavljajo pogosto, pri čemer prevladujejo nategi mišic, poškodbe ligamentov in zvini gležnja. Ključno vlogo pri rehabilitaciji imajo fizioterapevti z izvajanjem ekscentričnih in izometričnih vaj, proprioceptivnega treninga, stabilizacije trupa, manualne terapije ter uporabe fizikalnih metod, kot sta ultrazvočna in laserska terapija. Posebno pozornost je potrebno nameniti tudi preventivi, kjer se kot najučinkovitejši izkazujejo strukturirani in redno izvajani programi, kot je FIFA 11+, ki dokazano zmanjšujejo pojavnost in ponovitve poškodb.
Ključne besede: fizioterapija, preventiva, nogomet, poškodbe
Objavljeno v ReVIS: 18.09.2025; Ogledov: 323; Prenosov: 10
Celotno besedilo (1,59 MB) |
8. Pomen in vpliv fizioterapevtske obravnave pri patelofemoralnem bolečinskem sindromu - pregled literature : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje FizioterapijaArmin Palamar, 2024, diplomsko delo Opis: Teoretično izhodišče: Patelofemoralni bolečinski sindrom predstavlja bolečino okoli kolena, ki se pojavi zaradi nepravilnosti v kolenskem sklepu. Gre za kronično bolezen, ki nima prisotno travmatsko stanje in ga zdravimo konzervativno. Pomembno je poznati vse simptome patelofemoralnega bolečinskega sindroma, da ga lahko strokovnjaki in bolniki razlikujejo in ne enačijo z ostalimi sindromi kolenskega sklepa. Namen diplomskega dela je bil na osnovi pregleda strokovne in znanstvene literature opisati in predstaviti pomen in vpliv fizioterapevtske obravnave za zmanjšanje bolečine in izboljšanje telesne funkcije pri posameznikih s patelofemoralnim bolečinskim sindromom. Metoda: Pri diplomskem delu gre za kvalitativni raziskovalni pristop. Postopek zbiranja podatkov je potekal s pomočjo uporabe podatkovnih baz, kot so PubMed, Google učenjak, Cobiss, Proquest, PEDro ter Science Direct. Pri iskanju literature so bile v pomoč ključne besede in besedne zveze v angleškem jeziku »patellofemoral pain syndrome«, »physiotherapy«, »prevention« in »treatment«. Obdelava podatkov je potekala s kvalitativno analizo strokovnih in znanstvenih prispevkov. Pri zožitvi izbire člankov so bili v pomoč tudi vključitveni in izključitveni kriteriji. Rezultati: V končno analizo je bilo vključenih 7 raziskav, ki so bile izbrane v podatkovnih bazah. S pomočjo teh raziskav sem odgovoril na zastavljeno glavno raziskovalno vprašanje in zastavljene štiri hipoteze. Razprava in zaključek: Iz študij je bilo ugotovljeno, da se avtorji večinoma navezujejo na vadbeno terapijo, predvsem stegenskih mišic, pri tem pa poročajo tudi o učinkih impulznega elektromagnetnega polja, živčno-mišične olajšave, raztezanja ter posturalne stabilizacije. Veliko študij poroča tudi o učinku terapije lepljenja kinezioloških trakov v področju kolena, ki zmanjšujejo bolečino. V študijah so avtorji ugotovili, da so manualna terapija hrbtenice, visoko intenzivni vodni trening ter mobilizacija kolenskega sklepa močno izboljšale stanje patelofemoralnega sindroma.
Ključne besede: patelofemoralni bolečinski sindrom, fizioterapija, preventiva, zdravljenje
Objavljeno v ReVIS: 16.09.2025; Ogledov: 306; Prenosov: 7
Celotno besedilo (1,21 MB) |
9. Vloga fizioterapevta pri preventivi in rehabilitaciji poškodb zadnje stegenske mišice pri neprofesionalnih nogometaših : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje FizioterapijaEnej Zadravec, 2025, diplomsko delo Opis: Poškodbe zadnje stegenske mišice so ene najpogostejših poškodb med profesionalnimi in amaterskimi nogometaši, in sicer so zaradi visoke stopnje ponovljivosti eden od glavnih razlogov za daljšo odsotnost igralcev iz tekmovalnega procesa, zato ima fizioterapevt ključno vlogo pri preprečevanju poškodb in ozaveščanju o pomembnosti vključevanja preventivnih protokolov v proces treninga. V primeru poškodb pa ima fizioterapevt pomembno vlogo pri rehabilitaciji poškodbe in prizadevanju za čim hitrejšo vrnitev nogometaša v trenažni proces. Metode: Podatki za izdelavo diplomskega dela so bili pridobljeni s pomočjo anketnega vprašalnika, ki ga je izpolnilo 57 anketiranih. Rezultati: Največ anketiranih nogometašev je kot preventivni ukrep za preprečevanje poškodb zadnje stegenske mišice poročalo o uporabi športnih masaž (25 %) in razteznih vaj (25 %). Nogometaši, ki so po treningih izvajali raztezne vaje, so pogosteje utrpeli poškodbo zadnje stegenske mišice v primerjavi s tistimi, ki razteznih vaj niso izvajali. Večina neprofesionalnih (58 %) nogometašev ne vključuje nordijske vadbe v svoj preventivni protokol. Razprava: Neprofesionalni nogometaši prepoznavajo fizioterapevta kot pomemben člen pri preventivi in rehabilitaciji poškodb zadnje stegenske mišice, vendar so s strani fizioterapevta premalo informirani o pomembnosti vključevanja takšne oblike vadbe v preventivni protokol.
Ključne besede: poškodbe zadnje stegenske mišice, natrganine zadnje stegenske mišice, neprofesionalni nogomet, rehabilitacija, preventiva
Objavljeno v ReVIS: 28.08.2025; Ogledov: 405; Prenosov: 8
Celotno besedilo (2,48 MB) |
10. ZDRAVSTVENA OBRAVNAVA PACIENTA Z OSTEOPOROZOBernardka Horvatiček, 2025, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Osteoporoza je kronična presnovna bolezen kosti, ki predstavlja pomembno javnozdravstveno težavo. Zanjo so značilne zmanjšana kostna masa ter spremembe v mikroarhitekturi kostnega tkiva, kar vodi do krhkosti kosti in tudi večje verjetnosti za njihove zlome. Izziv pri osteoporozi predstavlja dejstvo, da pogosto ostane dolgo neprepoznana oziroma se prepozna šele ob prvem zlomu. Namen raziskave je bil preučiti zdravstveno obravnavo pacienta z osteoporozo na primarni ravni zdravstvenega varstva – z vidika medicinskih sester v patronažnem varstvu, referenčnih ambulantah in centrih za krepitev zdravja.
Metode: Uporabili smo kvalitativni raziskovalni pristop in deskriptivno metodo dela. Podatki so bili zbrani s polstrukturiranimi intervjuji šestih diplomiranih medicinskih sester, ki delujejo na primarni ravni zdravstva. Podatki so bili vsebinsko analizirani, odgovori intervjuvancev pa kodirani in interpretirani.
Rezultati: Pacienti z osteoporozo se pri zdravstveni obravnavi soočajo predvsem z bolečinami, zmanjšano gibljivostjo, psihičnimi težavami, strahom pred padci ter pomanjkanjem informacij. Medicinske sestre pri tem poudarjajo pomembnost zgodnjega prepoznavanja, zdravstvenovzgojnega dela in sodelovanja v preventivnih ter terapevtskih aktivnostih. Kot največje izzive navajajo slabo ozaveščenost pacientov, pomanjkanje kadra oziroma časa ter omejen dostop do specialistične obravnave.
Razprava: Rezultati potrjujejo, da je vloga medicinske sestre pri celostni obravnavi pacienta z osteoporozo izredno pomembna. Treba je okrepiti preventivne dejavnosti in interdisciplinarno sodelovanje ter izboljšati dostopnost do ustreznih informacij in storitev.
Ključne besede: osteoporoza, zdravstvena nega, medicinska sestra, preventiva, kronična bolezen, pacient.
Objavljeno v ReVIS: 19.07.2025; Ogledov: 546; Prenosov: 56
Celotno besedilo (2,34 MB) |
