1. OBRAVNAVA ODONTOGENIH ABSCESOV PO PROCESU ZDRAVSTVENE NEGESead Avdić, 2025, ni določena Opis: Teoretična izhodišča: Teoretična izhodišča naloge temeljijo na procesnem pristopu v zdravstveni negi in strokovni obravnavi pacientov z odontogenimi abscesi, ki vključuje diagnostiko, terapijo, preprečevanje zapletov in zdravstveno vzgojo. Medicinske sestre se v tem kontekstu soočajo z zahtevnimi kliničnimi situacijami, potrebo po učinkoviti komunikaciji, izobraževanju pacientov ter zagotavljanju varne in celostne oskrbe. Poudarjena je njihova vloga v vseh fazah obravnave, zlasti pri spremljanju stanja, lajšanju bolečin in spodbujanju samostojne skrbi za ustno zdravje. S tem smo sledili namenu raziskave, ki je bil: opredeliti obravnavo pacientov z odontogenim abscesom po procesu zdravstvene nege.
Metodologija: Raziskava je temeljila na kvalitativnem pristopu in deskriptivni metodi dela. Podatke smo zbrali s polstrukturiranimi intervjuji, izvedenimi junija 2025, z namenskim vzorcem šestih zdravstvenih delavcev s tremi ali več leti delovnih izkušenj na področju maksilofacialne kirurgije. Vprašanja, oblikovana na podlagi strokovne literature, so zajemala diagnostiko, zdravljenje, lajšanje bolečine, vlogo medicinskih sester in klinične izzive. Teoretični del temelji na pregledu virov iz podatkovnih baz, kot so PubMed, SpringerLink, Google Učenjak, Cobiss in knjižnica Univerze v Novem mestu.
Rezultati: Rezultati intervjujev kažejo, da se pri obravnavi odontogenih abscesov najpogosteje uporabljajo klinični pregled in laboratorijski testi. Z zgodnjo diagnozo je okrevanje hitrejše, manj je zapletov. Zdravljenje običajno vključuje kirurški poseg in medikamentozno terapijo. Medicinske sestre pripravijo pacienta, ga spremljajo po posegu, izobražujejo in pomagajo lajšati bolečine. Glavne ovire so nesodelovanje pacientov, slaba ustna higiena in nerazumevanje navodil. Anketiranci poudarjajo pomen stalnega strokovnega izobraževanja in večje vključenosti pacientov v preventivo.
Razprava: V razpravi smo celovito obravnavali pet raziskovalnih vprašanj, ki so osvetlila najpomembnejše vidike obravnave pacientov z odontogenimi abscesi. Ugotovili smo, da so v klinični praksi najpogostejši kombinirani diagnostični pristopi, pri čemer je temelj klinični pregled, dopolnjujejo pa ga laboratorijske in slikovne preiskave. Terapevtski ukrepi vključujejo empirično antibiotično terapijo in kirurško drenažo, pri čemer je pomembna izbira antibiotika na osnovi antibiograma. Bolečino najpogosteje lajšamo s kombinirano analgezijo, dopolnjeno s psihološko podporo. Medicinske sestre pri tem spremljajo učinkovitost terapije in nudijo čustveno oporo pacientu. Izobraževanje pacientov o ustni higieni je ključni preventivni dejavnik, a pogosto neformalen, zato bi bilo smiselno razviti strukturirane izobraževalne pristope. Zdravstveno osebje se sooča z izzivi, kot so nesodelovanje pacientov, jezikovne ovire in nizka zdravstvena pismenost. Vloga medicinske sestre je osrednja v vseh fazah oskrbe – od priprave pacienta, preko pooperativne nege do izobraževanja – in močno vpliva na izid zdravljenja in preprečevanje zapletov.
Ključne besede: Odontogeni abscesi, proces zdravstvene nege, vloga medicinske sestre, ustna higiena.
Objavljeno v ReVIS: 12.09.2025; Ogledov: 268; Prenosov: 10
 Celotno besedilo (1016,21 KB) |
2. POMEN PRILAGODLJIVOSTI PROCESA ZDRAVSTVENE NEGE ZA KAKOVOSTNO OBRAVNAVO HEMODIALIZNEGA PACIENTAIza Draškovič, 2025, ni določena Opis: Teoretična izhodišča: Hemodializa je oblika dialize, pri kateri se kri prečisti. Čiščenje poteka s po-močjo hemodializatorja oziroma umetne ledvice. Hemodializa poteka tako, da se kri črpa iz telesa v hemodializator. Tukaj se kri prefiltrira skozi polprepustno membrano in na ta način se odstranjujejo odpadne snovi in odvečna tekočina. Po tem postopku se očiščena kri vrne nazaj v telo. Običajno se izvaja trikrat na teden oziroma glede na potrebe pacienta. Največji pomen izvajanja hemodialize je celotni proces zdravstvene nege pri obravnavi dializnega pacienta. Pred začetkom same dialize mora-mo izbrati pravilen žilni dostop, hkrati skrbeti za preprečevanje okužb, da ne pride do morebitnih za-pletov. Skozi sam postopek spremljamo vitalne funkcije pacienta, obvladujemo elektrolitsko ravnovesje in tekočine. Za izvedbo same hemodialize je pomembno sodelovanje z različnimi strokovnjaki, ki pri-pomorejo k uspešnemu zdravljenju. Ne smemo pa pozabiti na samega pacienta, ki ga pravilno izobra-žujemo o sami bolezni, nudimo pomoč pri načrtovanju prehrane in pri tem vključimo tudi družino. Za uspešno zdravljenje pacientu nudimo psihološko podporo. Namen raziskave je ugotoviti pomen prila-godljivosti procesa zdravstvene nege za kakovostno obravnavo hemodializnega pacienta.
Metoda: Uporabili smo kvalitativni raziskovalni pristop in deskriptivno metodo dela. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani, analizirani in sintetizirani primarni podatki in sekundarni viri. Primarno zbiranje podatkov je temeljilo na sestavljeni predlogi za polstrukturirani intervju, raziskava pa je pote-kala v mesecu februarju 2025.
Rezultati: Izbran je bil namenski vzorec, intervjuvali smo šest diplomiranih medicinskih sester, ki svoje delo opravljajo na oddelku za hemodializo. Diplomirane medicinske sestre so se v intervjujih strinjale, da so temelji kakovosti zdravljenja individualna oskrba, varnostna in psihosocialna podpora ter fizična in psihološka zaščita pacienta. Intervjuvanke postavljajo pacienta v središče zdravstvene obravnave in hkrati poudarjajo pomembnost dodatnega usposabljanja zaposlenih. Izjemno pomemben pa jim je ce-lotni pristop k pacientu, ki vključuje vse psihosocialne in življenjske dejavnike.
Razprava: Ugotovili smo, da na pacientovo zadovoljstvo vplivajo individualizirana zdravstvena nega, stalno spremljanje pacientovega stanja, zagotavljanje varnega okolja in učinkovita komunikacija. Kako-vostna obravnava je tesno povezana s strokovnim izobraževanjem zdravstvenega osebja, spodbujanje pacientov v procesu odločanja in sodelovanje v zdravstvenih timih. Boljši rezultat zdravljenja nam kaže stalno prilagoditev negovalnih ukrepov pacienta ter prilagoditev parametrov, ki vključujejo prehrano ter psihološko in socialno podporo. Sodelovanje na sestankih, razdelitve vlog timu in učinkovita komu-nikacija kažejo kakovostni proces zdravljenja pacienta.
Ključne besede: kronična ledvična bolezen, hemodializa, diplomirana medicinska sestra, življenje s hemodializo, proces zdravstvene nege pacienta
Objavljeno v ReVIS: 05.09.2025; Ogledov: 266; Prenosov: 17
Celotno besedilo (1,14 MB) |
3. UPORABA TEORIJE SAMOOSKRBE V PRAKSI ZDRAVSTVENE NEGELuka Markovčič, 2024, ni določena Opis: Teoretična izhodišča: Teorija Dorothee Orem o samooskrbi je zaradi svoje uporabnosti in univerzalnosti ena najpomembnejših in najbolj razširjenih teorij v zdravstveni negi. Temelji na predpostavki, da se mora človek za ohranitev življenja, zdravja in optimalnega delovanja v okviru svojih zmožnosti neprestano truditi. Teorija poudarja temeljni pomen samostojnosti za ohranjanje neodvisnosti posameznika. Človeka opisuje kot celostno bitje, ki deluje na biološki, simbolični in družbeni ravni. Samooskrba se izraža v skrbi zase in za druge, kar vključuje odkrivanje, razvijanje in uporabo virov za razumevanje in zadovoljevanje potreb. Namen raziskave je preučiti vlogo teorije samooskrbe v praksi zdravstvene nege.
Metoda: Raziskava je temeljila na kvalitativnem raziskovalnem pristopu z deskriptivno metodo dela. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani, analizirani in sintetizirani tako primarni kot sekundarni viri. Primarni podatki so bili pridobljeni z intervjuvanjem, kot instrument za zbiranje podatkov je bil uporabljen polstrukturirani intervju.
Rezultati: V raziskavi je sodelovalo šest diplomiranih medicinskih sester, starih med 27 in 59 let. Vse so končale šolanje na zdravstveni fakulteti, ena je opravila tudi magisterij. Intervjuvanke se strinjajo, da teorija samooskrbe poudarja celostno obravnavo pacienta, predvsem pa krepitev njegove samostojnosti. Kot največje izzive navajajo težave z nekooperativnimi, agresivnimi in pasivnimi pacienti, ki jim zaradi pomanjkanja časa in kadra težje zagotovijo personaliziran pristop. Učinkovitost izvajalci zdravstvene nege ocenjujejo na podlagi opazovanja pacientove samostojnosti, motivacije in napredka pri okrevanju po operaciji ali izboljšanja obstoječih negovalnih diagnoz.
Razprava: Na podlagi rezultatov smo ugotovili, da medicinske sestre v procesu zdravstvene nege uporabljajo komunikacijo kot osnovno orodje za pridobivanje vpogleda v pacientovo počutje in oceno njegovega napredka. Kljub prizadevanjem za personaliziran pristop, ki temelji na teoriji samooskrbe – kjer naj bi pacient aktivno sodeloval v procesu obravnave – se pogosto srečujejo z izzivi, kot so nekooperativnost, nezaupanje in agresivnost pacientov. Rezultati kažejo, da je teorija samooskrbe v praksi velikokrat težko uresničljiva, ker aktivna vloga pacienta v procesu nege ni vedno mogoča zaradi različnih psihosocialnih ali fizičnih ovir. Zaradi teh izzivov mora zdravstveno osebje razviti fleksibilne strategije, ki omogočajo čim bolj personalizirano obravnavo ne glede na stopnjo sodelovanja pacienta.
Ključne besede: samooskrba, nega, proces zdravstvene nege, samostojnost, medicinska sestra.
Objavljeno v ReVIS: 22.12.2024; Ogledov: 984; Prenosov: 61
Celotno besedilo (1,70 MB) |
