Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Magistrsko delo obravnava zaposlovanje oseb z invalidnostjo v Republiki Sloveniji in učinkovite načine spodbujanja njihove enakopravne vključenosti na trg dela. Namen raziskave je presoditi, ali obstoječi ukrepi, kot so kvotni sistem, subvencije, poklicna in zaposlitvena rehabilitacija, dejansko spodbujajo trajno zaposlovanje ter identificirati ovire in izboljšave v primerjavi s švedskim modelom. Uporabljene so bile naslednje metode: dogmatična pravna analiza ZZRZI, ZPIZ 2, ZDR-1 in relevantnega prava EU, MKPI, primerjalno pravna analiza Švedske, empirični del z dvema vprašalnikoma, tako za podjetja in tako tudi za osebe z invalidnostjo, ter deskriptivna/tematska analiza odgovorov. Ključne ugotovitve so, da med normativnim okvirom in prakso obstaja vrzel, kot so administrativne ovire, dolgotrajni postopki in nepovezanost institucij, ki zmanjšujejo uporabo spodbud, tako podjetja pogosto ostanejo pri formalnem izpolnjevanju kvot ali kratkoročnih rešitvah. Osebe z invalidnostjo medtem poročajo o pogostih predsodkih, neenotnih prilagoditvah delovnih mest in šibki kontinuirani podpori. Primerjava s Švedsko pokaže, da lahko odsotnost kvot nadomestijo individualizirane, dolgotrajne subvencije plač, hitro financirane prilagoditve, mentorstvo in prehodni delodajalec, kot je podjetje Samhall, kar prispeva k višji zaposlenosti oseb z invalidnostjo. Izvirni prispevek dela je dvojna perspektiva, tako delodajalcev kot tudi oseb z invalidnostjo, povezava pravnega, primerjalnega in empiričnega pogleda ter nabor izvedbenih predlogov, kot so digitalizacija in avtomatizacija postopkov, model stalnega mentorstva, hitre prilagoditve, podpora ter premostitveni programi po švedskem vzoru. Omejitve, na katere lahko naletimo, so nenaključni in manjši vzorec, samoporočanje in omejena posplošljivost rezultatov.
Ključne besede: invalidnost, zaposlovanje, kvotni sistem, subvencije plač, poklicna rehabilitacija, zaposlitvena rehabilitacija, družbena odgovornost podjetij, Slovenija, Švedska
Objavljeno v ReVIS: 27.03.2026; Ogledov: 12; Prenosov: 0
Celotno besedilo (4,23 MB)

Opis: Izpah pogačice sodi med pogostejše poškodbe kolenskega sklepa in lahko ob neustreznem zdravljenju vodi do kronične nestabilnosti, bolečin ter zmanjšane funkcionalnosti sklepa. Namen diplomskega dela je bil raziskati potek fizioterapevtske rehabilitacije po izpahu pogačice ter primerjati učinkovitost konzervativnega in operativnega pristopa zdravljenja. V raziskavi smo želeli ugotoviti, kateri fizioterapevtski postopki se najpogosteje uporabljajo ter kateri med njimi dejansko najbolj pripomorejo k ponovni vzpostavitvi stabilnega in funkcionalnega kolena. S pregledom strokovne literature je bilo ugotovljeno, da je fizioterapija ključna v obeh oblikah zdravljenja, saj prispeva k zmanjšanju bolečine, izboljšanju gibljivosti in moči mišic ter preprečevanju ponovnih izpahov. Učinkovit rehabilitacijski program vključuje postopno obremenjevanje, vaje za krepitev kvadricepsa, propriocepcijo, raztezanje in funkcionalni trening. Kljub številnim raziskavam še vedno ni enotnih smernic, ki bi določale optimalen potek rehabilitacije, zato je potreben individualno prilagojen pristop, ki upošteva bolnikove značilnosti in vrsto izvedenega posega. Diplomsko delo tako prispeva k boljšemu razumevanju sodobnih pristopov fizioterapije po izpahu pogačice in poudarja pomen celostne, strokovno vodene rehabilitacije za dolgoročno stabilnost kolenskega sklepa.
Ključne besede: izpah pogačice, rehabilitacija, fizioterapija, zdravljenje
Objavljeno v ReVIS: 25.03.2026; Ogledov: 67; Prenosov: 8
Celotno besedilo (1,77 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Ruptura ahilove tetive je lahko posledica degeneracijskih ali degenerativnih sprememb. Do poškodbe ahilove tetive najpogosteje pride pri športih, kot so košarka, nogomet in igre z loparji zaradi prekomerne plantarne fleksije ali neposrednega udarca. Poškodbi so bolj izpostavljeni moški kot ženske. Diagnozo postavimo z anamnezo, specifičnimi testi, kot so Thomposonov test, Matlejev test, O'Brienov igelni test in Copelandov test s sfigmomanometrom, in na podlagi slikovne diagnostike ultrazvoka ali magnetne resonance. Za zdravljenje ruptur ahilove tetive obstajata konservativna in operativna metoda. Ključna pri obeh vrstah zdravljenja je fizioterapevtska obravnava. Kot učinkovita izbira zdravljenja po konservativnem ali operativnem zdravljenju se je izkazala zgodnja funkcionalna rehabilitacija. Operativno zdravljenje je bolj primerno za mlajšo aktivno populacijo, medtem ko je konservativno zdravljenje bolj priporočljivo za starejše paciente, ki se zdravijo za sladkorno boleznijo ali perifernimi obolenji. Raziskave so pokazale, da pacienti s poškodbo rupture, ki obsega več kot 50 odstotkov avulzije AT ter diagnozo, postavljeno po več kot dveh dneh od poškodbe, niso primerni za konservativno zdravljenje. Ključno vlogo za uspešnost zdravljenja pripisujemo fizioterapevtski obravnavi in pomenu zgodnje funkcionalne rehabilitacije, ki vključujejo različne fizioterapevtske metode in tehnike, kot so masaža, raztezanje, propriocepcija, elektrostimulacija, krioterapija, vodna terapija, mobilizacija sklepov, samomobilizacija gležnja, koordinacija, proprioceptivna živčno-mišična facilitacija, živčno-mišične vaje in nočna opornica, ultrazvok, interferenčni tokovi z ledom, akupunktura, visokointenzivna laserska terapija, individualno zasnovan program funkcionalnih vaj, vaje za povečanje obsega gibljivosti, krepitev in ravnotežje. Prihodnje raziskave, ki bi opisovale longitudinalno uspešnost posameznih metod in tehnik, bi lahko še dodatno prispevale k uspešnejši vrnitvi posameznikov v vsakodnevne in športne aktivnosti.
Ključne besede: Ahilova tetiva, ruptura ahilove tetive, rehabilitacija, fizioterapija, konservativno zdravljenje
Objavljeno v ReVIS: 03.03.2026; Ogledov: 201; Prenosov: 7
Celotno besedilo (1,11 MB)

Opis: Kolenski sklep je glede na svojo strukturo in položaj eden izmed najbolj obremenjenih delov telesa. To se izraža tudi pri alpskem smučanju, pri katerem delujejo intenzivne sile in izrazite obremenitve na kolenski sklep. Sile in obremenitve se prilagajajo tehniki, hitrosti, spreminjanju smeri, prenašanju ravnotežja in stabilnosti. Zaradi seštevka sil v kolenskem sklepu, ki nastajajo pri smučanju, se največ poškodb zgodi prav tam. Poškodbe kolenskega sklepa so najpogostejše poškodbe pri alpskem smučanju in rehabilitacija teh poškodb je ključnega pomena za uspešno vrnitev v šport. Namen diplomskega dela je bil raziskati dejavnike tveganja, mehanizme in vzroke za nastanek poškodb kolenskega sklepa pri alpskih smučarjih v Sloveniji. V okviru raziskave smo želeli ugotoviti, katera poškodba kolenskega sklepa je med smučarji najpogostejša, kako poteka zdravljenje in ali se pri tem pogosteje uporablja operativno ali konzervativno zdravljenje. Prav tako nas je zanimal obseg fizioterapevtske obravnave, še zlasti razmerje med hospitalno in ambulantno rehabilitacijo po poškodbi kolenskega sklepa pri slovenskih smučarjih. Rezultati raziskave so pokazali, da so poškodbe kolena pri alpskih smučarjih zelo pogoste, tudi med telesno aktivnimi in izkušenimi posamezniki. Najpogosteje gre za poškodbo sprednjega križnega ligamenta, do katere pride pri višjih hitrostih in strmih terenih. Glavni dejavnik tveganja so razmere na smučišču in slaba tehnika. Kljub resnosti poškodb se večina anketirancev vrne k športu, vendar jih skoraj polovica tudi po vrnitvi poroča o trajajočih težavah. Rehabilitacija je pogosto nepopolna ali prezgodaj prekinjena, kar povečuje tveganje za ponovne poškodbe in dolgoročne zaplete.
Ključne besede: kolenski sklep, alpsko smučanje, sprednji križni ligament, rehabilitacija
Objavljeno v ReVIS: 20.02.2026; Ogledov: 215; Prenosov: 7
Celotno besedilo (1,61 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Športna gimnastika spada med športe z visoko telesno obremenitvijo, ki mlada dekleta bremeni že v zgodnjem otroštvu. Neustrezna rehabilitacija in pomanjkanje strokovno usposobljenega zdravstvenega osebja lahko vodita v kronične poškodbe ter vplivata na njihovo športno kariero. Namen raziskave je zato proučiti pomen poteka rehabilitacije na nadaljnjo športno kariero. V raziskavi je sodelovalo 71 registriranih gimnastičark iz Osrednjeslovenske in Podravske regije. Uporabili smo empirični kvantitativni in kvalitativni pristop z interpretativno fenomenološko metodo, za iskanje statistično značilnih povezav med nominalnimi oziroma ordinalnimi spremenljivkami pa Hi-kvadrat test oziroma Fisherjev eksaktni test. Anketiranke so najpogosteje poročale o poškodbah gležnja. Potrdili smo povezanost med pogostostjo poškodb in starostjo anketirank, ne pa tudi z dolžino treniranja. Manj poškodb so imele tiste, ki imajo v klubu fizioterapevta, pri čemer so se pokazale tudi regionalne razlike v dostopnosti fizioterapevtske podpore. Tekmovalke iz reprezentance so izpostavile dobro zaščito in podporo s strani svojih klubov. Hipoteze o vplivu poteka rehabilitacije na nadaljevanje športne kariere nismo potrdili, saj nismo ugotovili statistično značilnih razlik v času prekinitve kariere glede na potek rehabilitacije. Vsaka poškodba je za gimnastičarko predstavljala svojevrsten izziv, ki jo je lahko spodbudil k večji zagnanosti in odločnosti za vrnitev ali pa vodil do notranjih dilem glede nadaljevanja športne kariere.
Ključne besede: poškodbe, športna gimnastika, fizioterapevt, vpliv na kariero športnika, rehabilitacija
Objavljeno v ReVIS: 19.01.2026; Ogledov: 397; Prenosov: 9
Celotno besedilo (1,42 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...