Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Diplomsko delo obravnava tendinopatijo Ahilove tetive z vidika sodobnega fizioterapevtskega pristopa s poudarkom na progresivnem obremenjevanju kot ključnem terapevtskem pristopu. Namen raziskave je bil ugotoviti učinkovitost progresivne vadbe ter opredeliti najpogosteje uporabljene vadbene protokole pri rehabilitaciji te patologije. Raziskava temelji na kvalitativni analizi znanstvene literature, ki je bila objavljena v zadnjih desetih letih in pridobljena iz podatkovnih baz PEDro, PubMed, ProQuest, ScienceDirect in Cochrane. V analizo so bile vključene študije, ki so obravnavale vpliv progresivne vadbe na bolečino, funkcionalno zmogljivost in strukturne spremembe Ahilove tetive pri osebah z diagnosticirano tendinopatijo Ahilove tetive. Rezultati kažejo, da vadbeni protokoli, ki temeljijo na progresivnem obremenjevanju, predstavljajo temelj sodobne rehabilitacije tendinopatije Ahilove tetive. Ugotovljeno je bilo, da takšen pristop učinkovito zmanjšuje bolečino, izboljšuje funkcionalno zmogljivost in povečuje toleranco tetive na mehanske obremenitve. V analizo je bilo vključenih več učinkovitih pristopov k rehabilitaciji, kot so ekscentrična, izometrična in kombinirana vadba. Zaradi raznolikosti pristopov ni mogoče opredeliti ene optimalne oblike vadbe. Skupna značilnost vseh pristopov je bila vključitev strukturiranega in postopno stopnjevanega obremenitvenega programa, kar potrjuje progresivno obremenjevanje kot temelj sodobne fizioterapevtske obravnave tendinopatije Ahilove tetive. Kljub pozitivnim ugotovitvam raziskave je razvidno, da je zaradi heterogenosti protokolov potrebno nadaljnje raziskovanje za opredelitev optimalnih parametrov vadbene obremenitve.
Ključne besede: ahilova tetiva, tendinopatija, progresivna vadba, rehabilitacija, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 21.07.2026; Ogledov: 180; Prenosov: 7
Celotno besedilo (1,37 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Podkolenska amputacija predstavlja pomemben kirurški poseg, ki bistveno vpliva na pacientovo fizično, psihološko in socialno življenje. Najpogostejši vzroki za podkolensko amputacijo so periferna arterijska bolezen, sladkorna bolezen, kronične okužbe ter travmatske poškodbe. Po amputaciji se pogosto pojavijo različni zapleti, kot so okužbe kirurškega mesta, motnje celjenja rane, fantomska bolečina, bolečina krna in psihološke težave, ki pomembno vplivajo na rehabilitacijo in kakovost življenja pacienta. Ključen del obravnave predstavlja zdravstvena nega, ki vključuje spremljanje vitalnih funkcij, preprečevanje zapletov, nego kirurške rane, obvladovanje bolečine, zgodnjo mobilizacijo ter psihosocialno podporo pacientu in njegovim svojcem. Pri rehabilitaciji in pripravi pacienta na uporabo proteze ima pomembno vlogo tudi medicinska sestra, saj s kontinuirano edukacijo, podporo in koordinacijo multidisciplinarnega tima pomembno prispeva k večji samostojnosti in uspešnejšemu okrevanju pacienta. Namen diplomske naloge je predstaviti zdravstveno nego pacienta po podkolenski amputaciji ter opredeliti ključne intervencije zdravstvene nege, možne zaplete in vlogo medicinske sestre pri rehabilitaciji in pripravi pacienta na uporabo proteze. Metoda: Uporabljen je bil kvalitativni raziskovalni pristop z deskriptivno metodo dela in sistematičnim pregledom strokovne ter znanstvene literature. Literatura je bila pridobljena iz podatkovnih baz PubMed, ScienceDirect, CINAHL in Google Učenjak. Vključena so bila prosto dostopna besedila v slovenskem in angleškem jeziku, objavljena v letih od 2015 do 2025. Uporabljene ključne besede so bile: »amputacija«, »zdravstvena nega«, »medicinska sestra«, »rehabilitacija« in »psihosocialna podpora« ter angleške ustreznice »amputation«, »nursing care«, »nurse«, »rehabilitation« in »psychosocial support«. Pri iskanju literature so bili uporabljeni Boolovi operatorji AND/OR. Po pregledu naslovov, povzetkov in celotnih besedil ter upoštevanju vključitvenih in izključitvenih kriterijev je bilo v končno analizo vključenih štirinajst enot literature. Postopek izbora literature je bil prikazan s PRIZMA-diagramom. Rezultati: Analiza izbrane literature je pokazala, da sta najpogostejša vzroka za podkolensko amputacijo sladkorna bolezen in periferna arterijska bolezen, pogosto v povezavi z okužbami in kroničnimi razjedami. Med najpogostejšimi zapleti po amputaciji so okužbe kirurškega mesta, motnje celjenja rane, fantomska bolečina, bolečina krna ter venska trombembolija. Ugotovljeno je bilo, da zgodnja rehabilitacija, fizioterapija, ustrezna priprava krna in uporaba proteze pomembno vplivajo na funkcionalni izid in kakovost življenja pacientov. Ključne intervencije zdravstvene nege vključujejo spremljanje vitalnih funkcij, preprečevanje zapletov, oskrbo kirurške rane, zgodnjo mobilizacijo, lajšanje bolečine, edukacijo pacienta in svojcev ter psihosocialno podporo. Medicinska sestra ima pomembno vlogo pri koordinaciji rehabilitacije, spremljanju pacientovega napredka in pripravi na uporabo proteze. Razprava: Učinkovita obravnava pacienta po podkolenski amputaciji zahteva celosten in multidisciplinaren pristop, pri katerem ima medicinska sestra ključno vlogo pri zagotavljanju varne in kontinuirane zdravstvene oskrbe. Zgodnje prepoznavanje zapletov, ustrezna nega krna, učinkovito obvladovanje bolečine ter pravočasna rehabilitacija pomembno vplivajo na zmanjšanje zapletov in izboljšanje funkcionalnega okrevanja. Pomemben del zdravstvene obravnave predstavlja tudi psihosocialna podpora, saj se pacienti pogosto spopadajo z depresijo, anksioznostjo in zmanjšano kakovostjo življenja. Ugotovitve raziskave poudarjajo pomen kontinuirane edukacije, multidisciplinarnega sodelovanja in aktivne vloge medicinske sestre pri rehabilitaciji ter pripravi pacienta na samostojno življenje po amputaciji.
Ključne besede: amputacija, zdravstvena nega, medicinska sestra, rehabilitacija, psihosocialna podpora.
Objavljeno v ReVIS: 18.07.2026; Ogledov: 196; Prenosov: 4
Celotno besedilo (1,11 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Ramenske patologije sodijo med pogostejše mišično-skeletne težave in pomembno vplivajo na kakovost življenja zaradi bolečine, omejene gibljivosti in zmanjšane funkcionalnosti. Zdraviliška rehabilitacija, ki vključuje fizioterapevtske postopke, kinezioterapijo in hidroterapijo, predstavlja celostni rehabilitacijski pristop. Namen raziskave je bil ovrednotiti učinke zdraviliške rehabilitacije na gibljivost, bolečino in funkcionalnost ramenskega sklepa pri bolnikih z različnimi ramenskimi diagnozami. Metodologija: V raziskavi je sodelovalo 289 bolnikov. Pred zaključeno rehabilitacijo in po njej so bile izvedene meritve aktivnega in pasivnega obsega gibljivosti ramenskega sklepa, ocena intenzivnosti bolečine z VAS lestvico in funkcionalna ocena z vprašalnikom UCLA Shoulder Rating Scale. Podatki so bili analizirani z uporabo deskriptivnih in inferenčnih statističnih metod. Rezultati: Analiza je pokazala statistično značilne izboljšave v obsegu gibljivosti, zmanjšanje intenzivnosti bolečine in izboljšanje funkcionalnosti ramenskega sklepa po zaključeni zdraviliški rehabilitaciji (p < 0,05). Najizrazitejše izboljšave so bile zaznane pri antefleksiji in abdukciji, pomemben napredek pa tudi pri notranji in zunanji rotaciji. Funkcionalni izidi so se izboljšali v vseh podskalah vprašalnika UCLA. Razprava: Rezultati potrjujejo učinkovitost zdraviliške rehabilitacije pri obravnavi ramenskih obolenj in podpirajo njeno vlogo kot pomembni del celostne rehabilitacije.
Ključne besede: ramenski sklep, zdraviliška rehabilitacija, gibljivost, bolečin, funkcionalnost
Objavljeno v ReVIS: 16.07.2026; Ogledov: 148; Prenosov: 7
Celotno besedilo (3,67 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Diplomsko delo temelji na preučevanju adhezivnega kapsulitisa (AK), njegove patofiziologije in mehanizmov, ki vplivajo na bolečino, omejeno gibljivost ter funkcionalnost ramenskega sklepa. V empiričnem delu preučujemo učinek kinezioterapevtskih pristopov na posamezne faze bolezni. Pregled literature je pokazal, da pravočasna in prilagojena kinezioterapija lahko zmanjša simptome, izboljša gibljivost in zmanjša tveganje za napredovanje AK. Metoda: Raziskava temelji na sistematičnem pregledu literature, analizi kliničnih primerov in primerjavi učinkovitosti različnih kinezioterapevtskih pristopov v začetni, vmesni ter zaključni fazi AK. Podatki so bili zbrani glede na vrsto izvajane terapije, trajanje intervencije in opazovane spremembe v bolečini, obsegu gibanja ter funkcionalnosti ramenskega sklepa. Rezultati: Ugotovitve so pokazale, da je kinezioterapevtski pristop učinkovit v vseh fazah bolezni. V začetni fazi so se najbolj izkazale nežne pasivne vaje in nizko intenzivne raztezne tehnike za zmanjšanje bolečine ter ohranjanje gibljivosti. V vmesni fazi so ključne aktivne raztezne vaje in mobilizacija za izboljšanje obsega gibanja. V zaključni fazi so najbolj učinkovite intenzivne raztezne vaje, funkcionalna vadba in programi za krepitev mišic ramenskega obroča, ki prispevajo k povrnitvi funkcionalnosti sklepa. Razprava: Rezultati potrjujejo, da kinezioterapija ne le lajša simptome, ampak tudi zmanjšuje tveganje za napredovanje bolezni, če se začne pravočasno. Raziskava prispeva k izboljšanju klinične prakse, saj omogoča prilagajanje kinezioterapevtskega programa posamezni fazi AK. Prav tako odpira možnosti za nadaljnje raziskave usmerjene v optimizacijo terapevtskih pristopov in individualizacijo vadbenih programov za bolnike z adhezivnim kapsulitisom.
Ključne besede: kinezioterapija, adhezivni kapsulitis, gibljivost, rehabilitacija, bolečina
Objavljeno v ReVIS: 13.07.2026; Ogledov: 208; Prenosov: 5
Celotno besedilo (952,34 KB)

Opis: Teoretično izhodišče: Diplomsko delo predstavlja sistematičen pregled literature, ki obravnava fizioterapevtsko obravnavo po operativnem zdravljenju cervikalne radikulopatije ter poudarja pomen aktivnega pristopa in preventive pri obravnavi težav vratne hrbtenice. Metoda: Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela s pregledom znanstvene in strokovne literature. Članke smo izbirali na podlagi vključitvenih in izključitvenih kriterijev ter jih pridobili iz podatkovnih baz PubMed, Google Scholar in PEDro. Za prikaz poteka izbora literature je bil uporabljen PRISMA diagram. Rezultati: V analizo je bilo vključenih 9 raziskav. Rezultati kažejo, da po operaciji cervikalne radikulopatije prihaja do pomembnega izboljšanja bolečine in funkcionalnega stanja ne glede na vrsto obravnave. Najpogosteje uporabljeni fizioterapevtski pristopi vključujejo specifične vaje za vratno hrbtenico, stabilizacijske vaje, programe vaj na domu ter edukacijo bolnika. Raziskave niso enotno dokazale superiornosti strukturirane fizioterapije v primerjavi s standardno obravnavo, vendar nakazujejo koristi pri določenih vidikih okrevanja, zlasti pri adherentnih bolnikih in zgodnji rehabilitaciji. Razprava: Ugotovitve potrjujejo, da je fizioterapija pomemben del pooperativne obravnave, pri čemer ima ključno vlogo aktiven in individualno prilagojen pristop. Poseben pomen ima tudi preventiva, saj lahko z ustreznimi vajami in korekcijo drže zmanjšamo tveganje za nastanek degenerativnih sprememb vratne hrbtenice.
Ključne besede: fizioterapija, cervikalna radikulopatija, rehabilitacija, vaje, preventiva
Objavljeno v ReVIS: 10.07.2026; Ogledov: 190; Prenosov: 11
Celotno besedilo (1,25 MB)