Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Teoretična izhodišča: Ahilova tetiva (AT) je največja in najdebelejša tetiva v človeškem telesu, vendar se kljub svoji velikosti pogosto poškoduje (Tarantino idr. 2020). Ruptura AT je definirana kot prekinitev kontinuitete, ki delno ali v celoti ogroža njeno strukturo in se lahko pojavi na katerikoli anatomski ravni, ki je med mišično-tetivnim stikom in narastiščem na tubesoritas calcaneusa, vendar se večina pojavi tam, kjer je oskrba s krvjo slaba, torej približno 2–6 cm nad pripenjališčem (Guevara-Chávez idr. 2024). V teoretičnem delu diplomskega dela predstavim anatomijo in strukturo Ahilove tetive, dejavnike tveganja za nastanek rupture Ahilove tetive, mehanizem nastanka in fizioterapevtske pristope po operativni sanaciji rupture Ahilove tetive. Metode: Raziskovalni del diplomskega dela je teoretična raziskava s kvalitativno metodologijo. Strokovno znanstveno literaturo sem iskala v podatkovnih bazah PubMed, ScienceDirect, PEDro, Google Scholar, ProQuest, ResearchGate in Scopus. Pri iskanju literature sem uporabila ključne besede: »Achilles tendon rupture«, »surgical treatment of Achilles tendon rupture« in »postoperative rehabilitation protocol of Achilles tendon rupture«. Pregled literature je trajal od leta 2015 do leta 2025. Rezultati: Raziskave smo izbrali z vključitvenimi in izključitvenimi kriteriji preko sistema PRISMA. V raziskavo smo vključili 16 raziskav s področja rehabilitacije po operativni sanaciji rupture Ahilove tetive. Razprava: Raziskave kažejo, da je pospešena funkcionalna rehabilitacija uspešna pri zmanjševanju postoperativnih zapletov, pripomore k uspešnim funkcionalnim izidom zdravljenja in k večjemu zadovoljstvu pacientov. Prav tako je bila izpostavljena uporaba tehnik, kot sta BFR (angl. blood flow restriction training) in nevro-mišična električna stimulacija za zmanjšanje atrofije mečne muskulature in ponovnega pridobivanja moči ter mišične mase.
Ključne besede: ruptura Ahilove tetive, operativna sanacija rupture Ahilove tetive, postoperativna rehabilitacija popravila Ahilove tetive
Objavljeno v ReVIS: 06.11.2025; Ogledov: 179; Prenosov: 3
Celotno besedilo (1,47 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Uvod: okluzijska vadba je oblika vadbe, ki se je v zadnjih letih izkazala za učinkovito v zgodnji fazi rehabilitacije mišično-skeletnih poškodb. V zadnjem času se je poslužuje vedno več fizioterapevtov in kineziologov. Naš namen je bil raziskati učinkovitost okluzijske vadbe na uspešnost rehabilitacije mišično-skeletnih poškodb. Metode: izvedli smo kvalitativno vsebinsko analizo in uporabili naslednje raziskovalne metode: metodo klasifikacije, deskripcije, kodiranja, komparacije, kompilacije in analize. Raziskave smo izbrali z vključitvenimi in izključitvenimi kriteriji prek sistema PRISMA. Uporabljena literatura v večini ni starejša od 10-ih let, napisana je v nam razumljivem jeziku. V empirični del smo vključili 6 raziskav, ki so vključevale okluzijsko vadbo tekom rehabilitacije mišično-skeletnih poškodb ramena, komolca, zapestja, kolena, Ahilove tetive in gležnja. Rezultati: ugotovili smo, da ima okluzijska vadba ugoden vpliv na zmanjšanje bolečine po operaciji/poškodbi (Jack idr. 2022; Fan idr. 2023), ohranja mineralno kostno gostoto in mišično maso (Jack idr. 2022), izboljša mišično moč in omogoča hitro vračanje optimalne funkcije prizadetega uda (Jack idr. 2022; Fan idr. 2023; McGinniss idr. 2022; Karanasios idr. 2023; Killinger idr. 2019; Bentzen idr. 2024). Je tudi učinkovito orodje pri konzervativnih načinih zdravljenja ruptur tetiv (Bentzen idr. 2024). Killinger idr. (2019) so ugotovili, da okluzijska vadba v kombinaciji s submaksimalno everzijo in dorzalno fleksijo skočnih skleov statistično pomembno vpliva na aktivacijo m. tibialis anterior, medtem ko niso dokazali statistično pomembnega vpliva na aktivacijo m. fibularis longus, pomembno vpliva tudi na zmanjšano nasičenost muskulature s kisikom (SmO2). Razprava: ugotovili smo, da igra okluzijska vadba ključno vlogo pri zgodnji rehabilitaciji različnih mišično-skeletnih poškodb.
Ključne besede: okluzijska vadba, mišično-skeletne poškodbe, rehabilitacija mišično-skeletnih poškodb, dosedanji pristopi pri zdravljenju, aktivna populacija
Objavljeno v ReVIS: 22.10.2025; Ogledov: 176; Prenosov: 5
Celotno besedilo (1,39 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Uvod: Motnje gibanja zgornjih udov po možganski kapi pomembno vplivajo na samostojnost posameznika in kakovost njegovega življenja. Ena izmed fizioterapevtskih metod je terapija z ogledalom, ki temelji na uporabi vizualne povratne informacije za spodbujanje nevroplastičnosti možganov. Uporaba terapije z ogledalom v različnih fazah okrevanja po možganski kapi se kaže kot učinkovit pristop pri obnovi motoričnih funkcij, zlasti kadar je metoda ustrezno prilagojena posamezniku in kombinirana z drugimi terapevtskimi pristopi. Cilji: Raziskati učinkovitost terapije z ogledalom na motorično funkcijo zgornjih udov pri osebah po možganski kapi, ovrednotiti terapevtske pristope v kombinaciji z terapijo z ogledalom in na podlagi pregleda literature podati priporočila za prakso ter možnosti za nadaljnje raziskovanje. Metode: Diplomsko delo temelji na kvalitativnem raziskovalnem pristopu. Izvedel sem pregled strokovne in znanstvene literature s pomočjo ključnih besed ter upoštevanjem določenih vključitvenih in izključitvenih kriterijev. Namen raziskave je bil analizirati in preučiti obstoječe raziskave, ki obravnavajo učinke terapije z ogledalom na motorične funkcije zgornjega uda pri bolnikih po možganski kapi, ter primerjati te učinke z drugimi fizioterapevtskimi pristopi. Rezultati: Ugotovljeno je bilo, da terapija z ogledalom statistično pomembno prispeva k izboljšanju motoričnih funkcij zgornjih udov, še posebej, kadar je kombinirana z drugimi fizioterapevtskimi pristopi. Zaključek: Terapija z ogledalom predstavlja pristop v nevrorehabilitaciji bolnikov po možganski kapi. Učinkovitost je večja, kadar se uporablja v kombinaciji z drugimi metodami in ob individualno prilagojenem pristopu. Za celovitejšo oceno dolgoročnih učinkov ter razvoj standardiziranih protokolov so potrebne nadaljnje raziskave z večjimi vzorci in daljšim časovnim okvirom.
Ključne besede: terapija z ogledalom, možganska kap, rehabilitacija, zgornji ud, motorična funkcija
Objavljeno v ReVIS: 26.09.2025; Ogledov: 243; Prenosov: 6
Celotno besedilo (1,37 MB)

Opis: Periferna arterijska bolezen je pomemben zdravstveni problem, saj prizadane petino starejšega prebivalstva v razvitih državah. Nastane kot poseldica zožitve ali zapore arterij na spodnjih okončinah, kar vodi v zmanjšanje pretoka krvi v pripadajočih mišicah in drugih tkivih. Pomembno je, da bolezen odkrijemo dovolj zgodaj in tako preprečimo morebitne zaplete, ki lahko vodijo v izgubo prizadetega uda. Namen pričujoče magistrske naloge je bil primerjati izbrane biomehanske lastnosti mišic gastrocnemius medialis in tibialis anterior pri bolnikih s periferno arterijsko boleznijo pred in po pooperativni rehabilitaciji glede na spol, starost in težo. Metodologija: V raziskavo je bilo vključenih 17 preiskovancev, in sicer 14 moških in 3 ženske, starih od 47 do 81 let. V teoretičnem delu naloge smo uporabili opisno metodo raziskovanja, v empiričnem delu pa kvanitativno metodo. V ta namen smo kot merilni inštrument uporabili tenziomiografijo. Podatke smo pridobili na bolnikih s periferno arterijsko boleznijo, ki so zaključili pooperativno rehabilitacijsko obravnavo. Rezultate smo obdelali s pomočjo programa SPSS (Statistical package for the social sciences) in jih podali v obliki tabel. Rezultati: S pomočjo kvantitativne analize smo ugotovili, da operativni poseg pri bolnikih s periferno arterijsko boleznijo, ki ji je sledila pooperativna rehabilitacija, vplivata na zmanjšanje utrujenosti mišic gastrocnemius medialis in tibialis anterior. Zaključek: Z našo raziskavo smo ugotovili, da obstajajo razlike v kontraktilnosti mišic gastrocnemius medialis in tibialis anterior pred in po opravljenem posegu in rehabilitaciji zaradi periferne aretrijske bolezni. Naša raziskava predstavlja dobro osnovo za bolj poglobljene raziskave na tem področju.
Ključne besede: tenziomiografija, rehabilitacija, gastrocnemius medialis, tibialis anterior, kontrakilnost
Objavljeno v ReVIS: 24.09.2025; Ogledov: 184; Prenosov: 2
Celotno besedilo (4,34 MB)

Opis: Izhodišča: Čeprav traheostomska kanila omogoča preživetje, pomembno vpliva na kakovost življenja bolnikov in predstavlja pomemben mejnik za sprejem v rehabilitacijske in oskrbovalne ustavove. Rehabilitacija, katere cilj je dekanilacija, predstavlja kompleksen in pogosto dolgotrajen proces, ki zahteva individualiziran pristop. Namen raziskave je bil ugotoviti najpogostejše razloge za nezmožnost dekanilacije pri bolnikih, hospitaliziranih na nevrokirurškem oddelku ter identificirati dejavnike, ki so povezani z večjo verjetnostjo uspešne dekanilacije. Metode: Analizirali smo 20 bolnikov, ki so bili v letu 2024 hospitalizirani na Kliničnem oddelku za nevrokirurgijo UKC Ljubljana. Bolnike, pri katerih je bila dekanilacija uspešna, smo primerjali s tistimi, pri katerih ta ni bila izvedena. Analiza je vključevala oceno ravni zavesti, sodelovanja, mobilnosti, sposobnosti dihanja ob zaprti kanili, prisotnosti komorbidnosti in drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na izid dekanilacije. Rezultati: Uspešna dekanilacija je povezana z višjo stopnjo zavesti in sodelovanja, višjo stopnjo mobilnosti ter manjšo potrebo po aspiracijah med hospitalizacijo. Daljši čas dihanja ob zaprti kanili nakazuje ugoden napovedni trend uspešne dekanilacije. Prisotnost komorbidnosti je bila povezana s slabšim izidom dekanilacije. Razprava: Obstoječi protokol, uporabljen na Kliničnem oddelku za nevrokirurgijo, je ustrezen in skladen z literaturo. Priporočamo vključitev meritve Peak Cough Flow v protokol obravnave bolnikov za oceno dekanilacije. Ključna ostaja celostna obravnava bolnika ob upoštevanju celostnega vidika in komorbidnosti bolnika.
Ključne besede: respiratorna fizioterapija, nevrokirurgija, traheostomska kanila, rehabilitacija, dekanilacija
Objavljeno v ReVIS: 18.09.2025; Ogledov: 224; Prenosov: 15
Celotno besedilo (1,65 MB)