1. Fizioterapevtska obravnava poškodb gležnja pri profesionalnih deskarjih na snegu in vrnitev v šport – pregled literature : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje FizioterapijaNikolaj Jelatancev, 2026, diplomsko delo Opis: Uvod: Profesionalni deskarji na snegu so zaradi velikih obremenitev pri skokih in doskokih izpostavljeni visokemu tveganju za poškodbe gležnja. Namen diplomskega dela je raziskati najučinkovitejše fizioterapevtske pristope pri obravnavi teh poškodb ter opredeliti kriterije za varno vrnitev v šport. Metode: Uporabljen je bil kvalitativni pristop s pregledom znanstvene in strokovne literature po smernicah PRISMA. Iskanje je bilo izvedeno v podatkovnih bazah PubMed, ScienceDirect, PEDro, ProQuest in Google Scholar. Po uporabi vključitvenih in izključitvenih kriterijev je bilo v končno analizo vključenih petnajst raziskav, ki smo jih obdelali z metodama komparacije in sinteze. Rezultati: Rehabilitacija je strukturirana v štiri faze: akutno, subakutno, funkcionalno in pozno fazo vrnitve v šport. V akutni fazi je najučinkovitejša zgodnja funkcionalna obravnava z nadzorovano mobilizacijo, v srednjih fazah proprioceptivni in nevromišični trening, v pozni fazi pa pliometrična in hop-stabilizacijska vadba s športno-specifičnimi nalogami. Pri odločanju o vrnitvi v šport se uporabljajo funkcionalni testi in vprašalnika FAAM in ALR-RSI. V literaturi je opazen primanjkljaj raziskav na populaciji profesionalnih deskarjev. Zaključek: Fizioterapevtska obravnava poškodb gležnja pri profesionalnih deskarjih mora biti strukturirana, fazna in individualizirana. Vrnitev v šport mora temeljiti na kombinaciji funkcionalnih kazalnikov, vprašalnikov in psihološke pripravljenosti. Pomanjkanje raziskav na deskarski populaciji opozarja na potrebo po nadaljnjih kliničnih raziskavah.
Ključne besede: deskanje na snegu, poškodba gležnja, fizioterapija, rehabilitacija, vrnitev v šport
Objavljeno v ReVIS: 06.08.2026; Ogledov: 452; Prenosov: 50
 Celotno besedilo (1,80 MB) |
2. Fizioterapevtska obravnava bolnika v akutni fazi po možganski kapi – pregled literature : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje FizioterapijaLarisa Gajšt, 2026, diplomsko delo Opis: Teoretično izhodišče: Možganska kap je eden od najpogostejših vzrokov invalidnosti in smrtnosti po svetu, pri čemer je akutna faza bolezni ključna za začetek rehabilitacije. Namen: Namen diplomskega dela je na podlagi pregleda strokovne in znanstvene literature proučiti fizioterapevtsko obravnavo bolnikov v akutni fazi po možganski kapi ter ugotoviti, kateri fizioterapevtski pristopi so pri tem najučinkovitejši. Metode dela: V teoretičnem delu so opisane značilnosti možganske kapi, njene vrste, dejavniki tveganja, znaki in simptomi, diagnostika ter zdravljenje. Posebna pozornost je namenjena pomenu zgodnje rehabilitacije in fizioterapevtskim pristopom v akutni fazi bolezni. V empiričnem delu je izveden pregled desetih znanstvenih raziskav, pridobljenih iz podatkovnih baz PubMed, ScienceDirect, Google Scholar, PEDro, ResearchGate in ProQuest. Rezultati: Zgodnja mobilizacija je najpogosteje vključen fizioterapevtski pristop, pri čemer so boljši funkcionalni izidi pogosteje doseženi ob začetku mobilizacije med 24 in 48 urami po nastopu bolezni. Poleg zgodnje mobilizacije se v akutni fazi pri bolnikih uporabljajo tudi ustrezno nameščanje, nevromuskularna električna stimulacija, vadba za gibljivost in mišično moč spodnjih udov ter standardna fizioterapevtska obravnava. Razprava: Rezultati pregledanih raziskav niso povsem enotni, kar kaže, da učinkovitost fizioterapevtske obravnave pri bolnikih ni odvisna zgolj od izbranega pristopa, temveč tudi od časa začetka obravnave, intenzivnosti terapije in individualnih značilnosti bolnika.
Ključne besede: možganska kap, akutna faza, fizioterapija, zgodnja rehabilitacija, fizioterapevtski pristopi
Objavljeno v ReVIS: 03.08.2026; Ogledov: 442; Prenosov: 31
Celotno besedilo (876,37 KB) |
3. Fizioterapevtska obravnava žensk s cistokelo – sistematični pregled literature : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje FizioterapijaAlja Rojko, 2026, diplomsko delo Opis: Uvod: Cistokela predstavlja pogost in pomemben klinični problem, ki vpliva na telesno, funkcionalno in psihosocialno stanje žensk, saj njeni simptomi omejujejo vsakodnevne aktivnosti in zmanjšujejo kakovost življenja. Fizioterapija v obravnavi cistokele predstavlja ključno vlogo pri krepitvi mišic medeničnega dna, izboljšanju funkcionalnosti in zmanjšanju simptomov. V okviru raziskovanja smo želeli preučiti, katere fizioterapevtske tehnike predstavljajo najbolj učinkovit način obravnave cistokele. Namen je bil združiti obstoječe raziskave ter s tem prikazati, kakšen vpliv ima fizioterapevtska obravnava na obvladovanje stanja cistokele. Metode: V diplomski nalogi smo uporabili kvalitativni pristop k raziskovanju. Uporabili smo deskriptivno raziskovalno metodo, ki temelji na pregledu strokovne in znanstvene literature. Z deskriptivno metodo smo podrobneje preučili in predstavili ključne informacije o cistokeli, njenih vzrokih, simptomih, diagnostičnih postopkih ter terapevtskih pristopih. V raziskavo smo vključili devet že predhodno opravljenih raziskav, ki smo jih izbirali z diagramom PRISMA, na podlagi vnaprej določenih vključitvenih in izključitvenih kriterijev. Rezultati: Rezultati so potrdili, da je fizioterapevtska obravnava ključen del zdravljenja cistokele, njena učinkovitost pa se razlikuje glede na izbrano fizioterapevtsko tehniko in stopnjo prolapsa. Za najbolj učinkovito metodo se je izkazala kombinacija vadbe mišic medeničnega dna, edukacije in sprememb življenjskega sloga. Iz raziskav je bilo ugotovljeno, da je najprimernejši način interdisciplinarno sodelovanje, ki dopolnjuje kirurško zdravljenje pri napredovalnih oblikah prolapsa. Zaključek: Po sistematičnem pregledu literature lahko ugotovimo, da fizioterapevtska obravnava predstavlja pomemben del zdravljenja žensk s cistokelo, saj se kaže v zmanjšanju simptomov ter izboljšanju funkcionalnosti in kakovosti življenja. Celostna obravnava je ključni del dolgoročnega obvladovanja težav in izboljšanja stanja pri ženskah s cistokelo.
Ključne besede: cistokela, fizioterapevtska obravnava, krepitev medeničnega dna, pred in pooperativna rehabilitacija
Objavljeno v ReVIS: 31.07.2026; Ogledov: 371; Prenosov: 12
Celotno besedilo (1,42 MB) |
4. Učinki progresivne vadbe na tendinopatijo ahilove tetive - pregled literature : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje FizioterapijaNik Oder, 2026, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo obravnava tendinopatijo Ahilove tetive z vidika sodobnega fizioterapevtskega pristopa s poudarkom na progresivnem obremenjevanju kot ključnem terapevtskem pristopu. Namen raziskave je bil ugotoviti učinkovitost progresivne vadbe ter opredeliti najpogosteje uporabljene vadbene protokole pri rehabilitaciji te patologije. Raziskava temelji na kvalitativni analizi znanstvene literature, ki je bila objavljena v zadnjih desetih letih in pridobljena iz podatkovnih baz PEDro, PubMed, ProQuest, ScienceDirect in Cochrane. V analizo so bile vključene študije, ki so obravnavale vpliv progresivne vadbe na bolečino, funkcionalno zmogljivost in strukturne spremembe Ahilove tetive pri osebah z diagnosticirano tendinopatijo Ahilove tetive. Rezultati kažejo, da vadbeni protokoli, ki temeljijo na progresivnem obremenjevanju, predstavljajo temelj sodobne rehabilitacije tendinopatije Ahilove tetive. Ugotovljeno je bilo, da takšen pristop učinkovito zmanjšuje bolečino, izboljšuje funkcionalno zmogljivost in povečuje toleranco tetive na mehanske obremenitve. V analizo je bilo vključenih več učinkovitih pristopov k rehabilitaciji, kot so ekscentrična, izometrična in kombinirana vadba. Zaradi raznolikosti pristopov ni mogoče opredeliti ene optimalne oblike vadbe. Skupna značilnost vseh pristopov je bila vključitev strukturiranega in postopno stopnjevanega obremenitvenega programa, kar potrjuje progresivno obremenjevanje kot temelj sodobne fizioterapevtske obravnave tendinopatije Ahilove tetive. Kljub pozitivnim ugotovitvam raziskave je razvidno, da je zaradi heterogenosti protokolov potrebno nadaljnje raziskovanje za opredelitev optimalnih parametrov vadbene obremenitve.
Ključne besede: ahilova tetiva, tendinopatija, progresivna vadba, rehabilitacija, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 21.07.2026; Ogledov: 435; Prenosov: 14
Celotno besedilo (1,37 MB) |
5. Vpliv in učinkovitost terapije z ogledalom na okrevanje zgornjega uda po možganski kapi – pregled literature : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje FizioterapijaMia Habjanič, 2026, diplomsko delo Opis: Uvod: Možganska kap (MK) predstavlja enega najpogostejših vzrokov dolgotrajne invalidnosti in pogosto vodi v zmanjšano motorično funkcijo zgornjega uda, kar pomembno vpliva na samostojnost in kakovost življenja bolnikov. V rehabilitaciji ob konvencionalnih pristopih vse pogosteje uporabljamo tudi terapijo z ogledalom, katere namen je z vizualno povratno informacijo spodbuditi motorično okrevanje. Namen diplomskega dela je s sistematičnim pregledom literature ugotoviti učinkovitost terapije z ogledalom pri okrevanju zgornjega uda po MK. Metode: Diplomsko delo temelji na kvalitativnem raziskovalnem pristopu s sistematičnim pregledom literature. Iskanje raziskav je potekalo v podatkovnih bazah PubMed, ScienceDirect in PEDro z uporabo ključnih besed v slovenskem in angleškem jeziku. V pregled je bilo vključenih 14 randomiziranih kontroliranih raziskav, objavljenih med letoma 2015 in 2025. Metodološko kakovost raziskav smo ocenili z lestvico PEDro. Rezultati: Rezultati kažejo, da je terapija z ogledalom v več raziskavah povezana z izboljšanjem motorične funkcije zgornjega uda, predvsem glede na rezultate lestvice Fugl-Meyer (FMA). Pri funkcionalni sposobnosti zgornjega uda, dejavnostih vsakdanjega življenja in senzoričnih funkcijah so rezultati manj enotni. Izboljšanja so pogosto prisotna v eksperimentalni in kontrolni skupini, vendar brez natančne prednosti v prid terapije z ogledalom. V nekaterih primerih je terapija z ogledalom po učinkovitosti primerljiva z drugimi rehabilitacijskimi pristopi. Zaključek: Terapija z ogledalom lahko pozitivno vpliva na motorične funkcije zgornjega uda po MK, njeni učinki na druga področja so manj enotni. Smiselno jo je obravnavati in vključevati kot dopolnilni del celostne obravnave problematike zgornjega uda po MK, ne pa kot samostojno terapevtsko metodo. Za natančnejšo opredelitev njene učinkovitosti so potrebne dodatne kakovostne raziskave z bolj primerljivimi protokoli.
Ključne besede: možganska kap, rehabilitacija po MK, terapija z ogledalom, zgornji ud, motorična funkcija, fizioterapevtska obravnava
Objavljeno v ReVIS: 21.07.2026; Ogledov: 425; Prenosov: 10
Celotno besedilo (1,37 MB) |
6. Zdravstvena nega pacienta po podkolenski amputaciji nogeAnastasija Miteva, 2026, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Podkolenska amputacija predstavlja pomemben kirurški poseg, ki bistveno vpliva na pacientovo fizično, psihološko in socialno življenje. Najpogostejši vzroki za podkolensko amputacijo so periferna arterijska bolezen, sladkorna bolezen, kronične okužbe ter travmatske poškodbe. Po amputaciji se pogosto pojavijo različni zapleti, kot so okužbe kirurškega mesta, motnje celjenja rane, fantomska bolečina, bolečina krna in psihološke težave, ki pomembno vplivajo na rehabilitacijo in kakovost življenja pacienta. Ključen del obravnave predstavlja zdravstvena nega, ki vključuje spremljanje vitalnih funkcij, preprečevanje zapletov, nego kirurške rane, obvladovanje bolečine, zgodnjo mobilizacijo ter psihosocialno podporo pacientu in njegovim svojcem. Pri rehabilitaciji in pripravi pacienta na uporabo proteze ima pomembno vlogo tudi medicinska sestra, saj s kontinuirano edukacijo, podporo in koordinacijo multidisciplinarnega tima pomembno prispeva k večji samostojnosti in uspešnejšemu okrevanju pacienta. Namen diplomske naloge je predstaviti zdravstveno nego pacienta po podkolenski amputaciji ter opredeliti ključne intervencije zdravstvene nege, možne zaplete in vlogo medicinske sestre pri rehabilitaciji in pripravi pacienta na uporabo proteze.
Metoda: Uporabljen je bil kvalitativni raziskovalni pristop z deskriptivno metodo dela in sistematičnim pregledom strokovne ter znanstvene literature. Literatura je bila pridobljena iz podatkovnih baz PubMed, ScienceDirect, CINAHL in Google Učenjak. Vključena so bila prosto dostopna besedila v slovenskem in angleškem jeziku, objavljena v letih od 2015 do 2025. Uporabljene ključne besede so bile: »amputacija«, »zdravstvena nega«, »medicinska sestra«, »rehabilitacija« in »psihosocialna podpora« ter angleške ustreznice »amputation«, »nursing care«, »nurse«, »rehabilitation« in »psychosocial support«. Pri iskanju literature so bili uporabljeni Boolovi operatorji AND/OR. Po pregledu naslovov, povzetkov in celotnih besedil ter upoštevanju vključitvenih in izključitvenih kriterijev je bilo v končno analizo vključenih štirinajst enot literature. Postopek izbora literature je bil prikazan s PRIZMA-diagramom.
Rezultati: Analiza izbrane literature je pokazala, da sta najpogostejša vzroka za podkolensko amputacijo sladkorna bolezen in periferna arterijska bolezen, pogosto v povezavi z okužbami in kroničnimi razjedami. Med najpogostejšimi zapleti po amputaciji so okužbe kirurškega mesta, motnje celjenja rane, fantomska bolečina, bolečina krna ter venska trombembolija. Ugotovljeno je bilo, da zgodnja rehabilitacija, fizioterapija, ustrezna priprava krna in uporaba proteze pomembno vplivajo na funkcionalni izid in kakovost življenja pacientov. Ključne intervencije zdravstvene nege vključujejo spremljanje vitalnih funkcij, preprečevanje zapletov, oskrbo kirurške rane, zgodnjo mobilizacijo, lajšanje bolečine, edukacijo pacienta in svojcev ter psihosocialno podporo. Medicinska sestra ima pomembno vlogo pri koordinaciji rehabilitacije, spremljanju pacientovega napredka in pripravi na uporabo proteze.
Razprava: Učinkovita obravnava pacienta po podkolenski amputaciji zahteva celosten in multidisciplinaren pristop, pri katerem ima medicinska sestra ključno vlogo pri zagotavljanju varne in kontinuirane zdravstvene oskrbe. Zgodnje prepoznavanje zapletov, ustrezna nega krna, učinkovito obvladovanje bolečine ter pravočasna rehabilitacija pomembno vplivajo na zmanjšanje zapletov in izboljšanje funkcionalnega okrevanja. Pomemben del zdravstvene obravnave predstavlja tudi psihosocialna podpora, saj se pacienti pogosto spopadajo z depresijo, anksioznostjo in zmanjšano kakovostjo življenja. Ugotovitve raziskave poudarjajo pomen kontinuirane edukacije, multidisciplinarnega sodelovanja in aktivne vloge medicinske sestre pri rehabilitaciji ter pripravi pacienta na samostojno življenje po amputaciji.
Ključne besede: amputacija, zdravstvena nega, medicinska sestra, rehabilitacija, psihosocialna podpora.
Objavljeno v ReVIS: 18.07.2026; Ogledov: 476; Prenosov: 12
Celotno besedilo (1,11 MB) |
7. OBRAVNAVA LATERALNEGA ZVINA GLEŽNJAMatej Čož, 2026, diplomsko delo Opis: Gleženj je eden najpogosteje poškodovanih sklepov v človeškem telesu, pri čemer je lateralni zvin gležnja zelo pogosta poškodba pri športno aktivni in tudi splošni populaciji. Zaradi pogostega pojavljanja, velikega tveganja za ponovne poškodbe in možnosti razvoja kronične nestabilnosti gležnja ta poškodba predstavlja pomemben problem v fizioterapevtski praksi. Namen naloge je bil pregledati in analizirati strokovno in znanstveno literaturo s področja fizioterapevtske obravnave lateralnega zvina gležnja ter predstaviti in ovrednotiti postopke, ki se uporabljajo pri njegovi rehabilitaciji. Cilj naloge je bil opredeliti fizioterapevtske postopke, ki se izkazujejo kot najučinkovitejši, in prikazati pomen zgodnje, sistematično načrtovane in celostne obravnave za izboljšanje funkcionalne stabilnosti gležnja, hitrejšo povrnitev funkcionalnih sposobnosti in zmanjšanje tveganja za ponovne poškodbe. V nalogi je bilo postavljeno eno raziskovalno vprašanje, in sicer – kateri fizioterapevtski postopki so najučinkovitejši pri obravnavi lateralnega zvina gležnja, in ena hipoteza, da zgodnja in sistematično načrtovana celostna fizioterapevtska obravnava pomembno pripomore k izboljšanju stabilnosti gležnja, hitrejši povrnitvi funkcionalnih sposobnosti in zmanjšanju tveganja za ponovne poškodbe. V pregled literature je bilo vključenih deset znanstvenih študij, med katerimi so bile metaanalize, sistematični pregledi in randomizirane kontrolirane raziskave, ki so bile izbrane na podlagi vsebinske in metodološke ustreznosti. Rezultati pregleda literature so pokazali, da so pri rehabilitaciji lateralnega zvina gležnja najučinkovitejši aktivni fizioterapevtski pristopi, predvsem terapevtske vaje, proprioceptivni in ravnotežni trening, funkcionalna rehabilitacija in zgodnja mobilizacija. Ti postopki pomembno pripomorejo k izboljšanju gibljivosti, mišične moči, dinamičnega ravnotežja in funkcionalne stabilnosti gležnja ter zmanjšujejo tveganje za ponovne poškodbe in razvoj kronične nestabilnosti. Na podlagi ugotovitev je bila hipoteza potrjena. Ugotovitve naloge predstavljajo pomemben prispevek za fizioterapevtsko stroko, saj poudarjajo pomen celostne, individualno prilagojene in z dokazi podprte rehabilitacije pri obravnavi lateralnega zvina gležnja.
Ključne besede: lateralni zvin gležnja, fizioterapija, rehabilitacija gležnja, propriocepcija, stabilnost gležnja.
Objavljeno v ReVIS: 17.07.2026; Ogledov: 392; Prenosov: 10
Celotno besedilo (678,56 KB) |
8. Učinki zdraviliškega zdravljenja po poškodbi ramenskega sklepa : magistrsko delo študijskega programa druge bolonjske stopnje FizioterapijaInes Ledinšek, 2026, magistrsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Ramenske patologije sodijo med pogostejše mišično-skeletne težave in pomembno vplivajo na kakovost življenja zaradi bolečine, omejene gibljivosti in zmanjšane funkcionalnosti. Zdraviliška rehabilitacija, ki vključuje fizioterapevtske postopke, kinezioterapijo in hidroterapijo, predstavlja celostni rehabilitacijski pristop. Namen raziskave je bil ovrednotiti učinke zdraviliške rehabilitacije na gibljivost, bolečino in funkcionalnost ramenskega sklepa pri bolnikih z različnimi ramenskimi diagnozami. Metodologija: V raziskavi je sodelovalo 289 bolnikov. Pred zaključeno rehabilitacijo in po njej so bile izvedene meritve aktivnega in pasivnega obsega gibljivosti ramenskega sklepa, ocena intenzivnosti bolečine z VAS lestvico in funkcionalna ocena z vprašalnikom UCLA Shoulder Rating Scale. Podatki so bili analizirani z uporabo deskriptivnih in inferenčnih statističnih metod. Rezultati: Analiza je pokazala statistično značilne izboljšave v obsegu gibljivosti, zmanjšanje intenzivnosti bolečine in izboljšanje funkcionalnosti ramenskega sklepa po zaključeni zdraviliški rehabilitaciji (p < 0,05). Najizrazitejše izboljšave so bile zaznane pri antefleksiji in abdukciji, pomemben napredek pa tudi pri notranji in zunanji rotaciji. Funkcionalni izidi so se izboljšali v vseh podskalah vprašalnika UCLA. Razprava: Rezultati potrjujejo učinkovitost zdraviliške rehabilitacije pri obravnavi ramenskih obolenj in podpirajo njeno vlogo kot pomembni del celostne rehabilitacije.
Ključne besede: ramenski sklep, zdraviliška rehabilitacija, gibljivost, bolečin, funkcionalnost
Objavljeno v ReVIS: 16.07.2026; Ogledov: 426; Prenosov: 12
Celotno besedilo (3,67 MB) |
9. Učinek tehnik proprioceptivne nevromuskularne facilitacije pri rehabilitaciji subakromialnega utesnitvenega sindroma – pregled literature : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje FizioterapijaBrina Sotošek, 2026, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Subakromialni utesnitveni sindrom predstavlja enega najpogostejših vzrokov bolečine v ramenskem sklepu, zato je izbira ustreznega rehabilitacijskega pristopa ključnega pomena. Vse pogosteje se uporablja fizioterapevtski pristop proprioceptivne nevromuskularne facilitacije (PNF), ki temelji na uporabi diagonalnih in spiralnih gibalnih vzorcev ter tehnik. S pregledom literature smo želeli proučiti učinke tehnik PNF pri rehabilitaciji bolnikov s subakromialnim utesnitvenim sindromom in opredeliti najpogosteje uporabljene tehnike. Metode: Izveden je bil sistematičen pregled strokovne literature, kamor so bile vključene štiri randomizirane kontrolirane raziskave z oceno ≥ 5/10 na lestvici PEDro. Raziskave smo izbrali na podlagi vključitvenih in izključitvenih kriterijev ter so obravnavale uporabo tehnik PNF pri bolnikih s subakromialnim utesnitvenim sindromom. Literaturo smo iskali v podatkovnih bazah PubMed, PEDro, ProQuest in COBISS objavljene med letoma 2016 in 2026. Rezultati: Vključitev tehnik PNF v terapevtski program pomembno prispeva k zmanjšanju bolečine, povečanju obsega gibljivosti in izboljšanju funkcionalne sposobnosti zgornjega uda. V raziskavah, kjer so bile uporabljene tehnika ritmični začetek, tehniki zadrži–sprosti in napni–sprosti ter tehnike obratov v diagonalnih vzorcih zgornjega uda, so bile izboljšave večje kot pri terapevtskih programih brez teh tehnik. Največji učinki so bili doseženi pri terapevtskih programih, kjer je bila tehnika PNF vključena kot dodatek h konvencionalni fizioterapiji. Razprava: Na podlagi analizirane literature lahko zaključimo, da tehnike PNF predstavljajo učinkovit in klinično pomemben del rehabilitacije bolnikov s subakromialnim utesnitvenim sindromom. Kljub pozitivnim učinkom pa razlike v trajanju terapevtskih programov, pogostosti obravnav in uporabljenih merskih instrumentih omejujejo neposredno primerjavo rezultatov in poudarjajo potrebo po nadaljnjih raziskavah z enotnejšimi protokoli.
Ključne besede: subakromialni utesnitveni sindrom, proprioceptivna nevromuskularna facilitacija, PNF, bolečina v rami, rehabilitacija
Objavljeno v ReVIS: 16.07.2026; Ogledov: 394; Prenosov: 8
Celotno besedilo (737,58 KB) |
10. Učinkovitost kinezioterapevtsekga pristopa v okviru konzervativnega zdravljenja adhezivnega kapsulitisa - pregled literature : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje FizioterapijaAna Vukina, 2026, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Diplomsko delo temelji na preučevanju adhezivnega kapsulitisa (AK), njegove patofiziologije in mehanizmov, ki vplivajo na bolečino, omejeno gibljivost ter funkcionalnost ramenskega sklepa. V empiričnem delu preučujemo učinek kinezioterapevtskih pristopov na posamezne faze bolezni. Pregled literature je pokazal, da pravočasna in prilagojena kinezioterapija lahko zmanjša simptome, izboljša gibljivost in zmanjša tveganje za napredovanje AK. Metoda: Raziskava temelji na sistematičnem pregledu literature, analizi kliničnih primerov in primerjavi učinkovitosti različnih kinezioterapevtskih pristopov v začetni, vmesni ter zaključni fazi AK. Podatki so bili zbrani glede na vrsto izvajane terapije, trajanje intervencije in opazovane spremembe v bolečini, obsegu gibanja ter funkcionalnosti ramenskega sklepa. Rezultati: Ugotovitve so pokazale, da je kinezioterapevtski pristop učinkovit v vseh fazah bolezni. V začetni fazi so se najbolj izkazale nežne pasivne vaje in nizko intenzivne raztezne tehnike za zmanjšanje bolečine ter ohranjanje gibljivosti. V vmesni fazi so ključne aktivne raztezne vaje in mobilizacija za izboljšanje obsega gibanja. V zaključni fazi so najbolj učinkovite intenzivne raztezne vaje, funkcionalna vadba in programi za krepitev mišic ramenskega obroča, ki prispevajo k povrnitvi funkcionalnosti sklepa. Razprava: Rezultati potrjujejo, da kinezioterapija ne le lajša simptome, ampak tudi zmanjšuje tveganje za napredovanje bolezni, če se začne pravočasno. Raziskava prispeva k izboljšanju klinične prakse, saj omogoča prilagajanje kinezioterapevtskega programa posamezni fazi AK. Prav tako odpira možnosti za nadaljnje raziskave usmerjene v optimizacijo terapevtskih pristopov in individualizacijo vadbenih programov za bolnike z adhezivnim kapsulitisom.
Ključne besede: kinezioterapija, adhezivni kapsulitis, gibljivost, rehabilitacija, bolečina
Objavljeno v ReVIS: 13.07.2026; Ogledov: 467; Prenosov: 19
Celotno besedilo (952,34 KB) |
