Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


1 - 10 / 89
Na začetekNa prejšnjo stran123456789Na naslednjo stranNa konec
1.
UČINKI FIZIOTERAPEVTSKE OBRAVNAVE PRI ZLOMU STEGNENICE
Žan Vuk, 2025, ni določena

Opis: Zdravljenje poškodbe kosti brez strokovnega vodenja je izjemno težko in lahko povzroči do zaplete ter nepopolno zdravljanje. Fizioterapija je ključna za optimalno okrevanje, saj zagotavlja strukturirano rehabilitacijo, ki izboljšuje rezultate in zmanjšuje tveganje za zaplete. Po operaciji je tkivo pogosto razdraženo, vneto in boleče, zato je fizioterapija osredotočena na lajšanje bolečin, izboljšanje gibljivosti, krepitev mišic in preprečevanje zapletov. Rehabilitacijo začnemo že v prvih tednih po operaciji z aktivnimi in pasivnimi vajami za preprečevanje togosti sklepov in ohranjanje mišične mase. Različni dejavniki, kot so vrsta zloma, način operacije, slabe razvade in zdravstveno stanje, vplivajo na program rehabilitacije. Fizioterapija pomaga tudi pri postopnem obremenjevanju poškodovane noge in učenju hoje z berglami. Vadba z utežmi in vaje za ravnotežje so pomemben del kasnejših faz rehabilitacije, saj prispevajo k hitrejšemu okrevanju in višji funkcionalnosti kolka. Raziskave so pokazale, da dodajanje kalcija in vitamina D, ne vpliva signifikantno na povečanje mineralne gostote kosti, medtem ko vadba z utežmi lahko zmanjša izgubo kostne gostote pri starejših odraslih in jo poveča pri ženskah po menopavzi ter otrocih s cerebralno paralizo. Pravilna fizioterapevtska obravnava lahko omogoči hitrejše in učinkovitejše rezultate, brez nje pa okrevanje traja dlje. Poleg tega kombinacija delovne in fizioterapije dviga samozavest in samostojnost pacientov. OTAGO vadbeni program, razvit za preprečevanje padcev pri starejših, vključuje vaje za moč in ravnotežje, ter dokazano zmanjšuje tveganje zanje padce. Glavni cilji programa so izboljšanje mišične moči, ravnotežja, gibljivosti, koordinacije in funkcionalne neodvisnosti.
Ključne besede: Fizioterapija, rehabilitacija, zlom stegnenice, učinkovitost
Objavljeno v ReVIS: 28.03.2025; Ogledov: 89; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (994,80 KB)

2.
Fizioterapevtska obravnava pacienta z multiplo sklerozo
Paul Ošlaj, 2025, ni določena

Opis: Multipla skleroza je kronična avtoimunska bolezen centralnega živčnega sistema (možgani, hrbtenjača in vidna živca). Bolezen se najpogosteje pojavi med 20. in 40. letom starosti. Poznamo različne oblike MS kot so recidivno-remitentna, primarno progresivna, sekundarno progresivna in benigna. V začetnem stadiju bolezni je diagnoza zahtevna, saj simptome pogosto povzroči le eno žarišče v osrednjem živčevju. Najpogostejši simptomi so motnje vida, ataksija hoje, utrujenost, spastičnost, mravljinčenje v udih, zmanjšana fizična zmogljivost in druge motnje, ki trajajo vsaj 24 ur. Zdravljenje MS je simptomatsko. Vzročnega zdravljenja za zdaj še ne poznamo. Z različnimi zdravili se poskušajo omiliti simptomi bolezni ter poskuša zmanjšati število ponovitev. Namen diplomske naloge je bil pregled literature o učinkovitosti fizioterapevtske obravnave pri pacientu z multiplo sklerozo. Cilj diplomske naloge je bila izdelava priporočil za učinkovito fizioterapevtsko obravnavo pacienta z multiplo sklerozo. V diplomski nalogi je uporabljen pregled literature o učinkovitosti fizioterapevtske obravnave pacienta z multiplo sklerozo. Literaturo smo iskali v podatkovnih bazah PubMed, COBISS, Google Scholar, PEDro in Cochraine Library s pomočjo ključnih besed multipla skleroza (multiple sclerosis), zdravljenje (rehabilitation) in fizioterapija (physical therapy). Vključitveni kriteriji so zajemali tematiko o učinkovitosti fizioterapevtske obravnave pacienta z multiplo sklerozo, študije tipa pregledi literature, metaanalize, randomizirane in kontrolirane klinične raziskave. Izključitveni kriteriji so zajemali študije, katerih primarni namen je testiranje zdravil proti multipli sklerozi. V končno analizo smo uvrstili 24 najustreznejših zadetkov, ki so ustrezali vsem vključitvenim kriterijem. Na podlagi rezultatov pregleda literature smo ugotovili, da fizioterapevtske metode in tehnike izboljšajo funkcioniranje pacientov z multiplo sklerozo. Ugotovili smo, da fizioterapevtska obravnava pomaga pacientom z multiplo sklerozo pri izboljšanju urinske inkontinence, ravnotežja, gibljivosti, mišične oslabelosti, mobilnosti in hoji. Prav tako lahko fizioterapevtska obravnava pacientov z multiplo sklerozo pomaga pri izboljšanju telesne pripravljenosti, zmanjšanju utrujenosti, zmanjšanju padcev, izboljšanju spolne funkcije in povečanju mišične moči. Na splošno lahko rečemo, da fizioterapevtska obravnava izboljšuje kakovost življenja pacientov z multiplo sklerozo. Za obravnavo bolnikov z multiplo sklerozo priporočamo naslednje fizioterapevtske obravnave: posturalne vaje, proprioceptivne vaje za izboljšanje ravnotežja in krepitev mišic, motorične vaje, stabilizacija trupa skozi sposobnost aktivacije prečne trebušne mišice in posredno multifidne mišice ter ostalih paraspinalnih mišic, vaje za ravnotežje, kinezioterapevtske metode (PNF, Bobath) in krioterapija, GroupCoreDIST, Halliwick in Aquatic Plyometric Exercise, vodna vadba, funkcionalna električna vaginalna stimulacija, aktivne vaje za mišice medeničnega dna in električna stimulacija zadnjega golenskega živca ter vedenjska rehabilitacija, usposabljanje za dvojno nalogo, kombinirano vadbeno terapijo, vestibularno rehabilitacijo, vaje za ravnotežje in gibanje oči, robot-Assisted Gait Training, pilates in joga.
Ključne besede: Fizioterapija, multipla skleroza, diagnostika, lajšanje simptomov, rehabilitacija
Objavljeno v ReVIS: 28.03.2025; Ogledov: 95; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (518,75 KB)

3.
Fizioterapevtska obravnava delno strgane tetive supraspinatusa : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje Fizioterapija
Ula Čamernik, 2024, diplomsko delo

Opis: Teoretična izhodišča: Delna raztrganina tetive supraspinatusa velja za eno izmed najpogostejših poškodb ramenskega obroča. Incidenca poškodbe narašča s starostjo. Najpogosteje je vzrok degeneracija tkiva, preobremenitev ali akutna travma. Smernice rehabilitacije priporočajo konservativni rehabilitacijski pristop, ki zajema tudi fizioterapevtsko obravnavo. V začetni fazi je priporočljiv počitek in prilagoditev aktivnosti, nato pa terapija z različnimi manualnimi tehnikami in fizikalnimi agensi. Namen: Namen diplomskega dela je bil na podlagi pregleda literature predstaviti učinkovito rehabilitacijo za delno strgano tetivo supraspinatusa. Metode dela: V empiričnem delu smo se poslužili kvalitativne raziskovalne metode. Ustrezno literaturo smo iskali v naslednjih podatkovnih bazah: PubMed, Science Direct, Google Scholar, Emerald Insight, ProQuest in PEDro. Za iskanje zadetkov smo zasnovali iskalni niz: Partial-thickness tear AND supraspinatus AND physiotherapy OR nonoperative treatment OR conservative rehabilitation OR physical therapy. V analizo smo vključili članke s prostim dostopom do celotnega besedila, objavljene leta 2014 ali kasneje in napisane v nam razumljivem jeziku. Rezultati: V končno analizo smo vključili 8 raziskav, ki so preiskovale učinkovitost in primernost različnih fizioterapevtskih metod in tehnik. V vseh raziskavah je bilo ugotovljeno, da je fizioterapevtska obravnava ustrezna izbira rehabilitacije delno strgane tetive supraspinatusa. Razprava: Za obravnavo delne raztrganine tetive supraspinatusa se najpogosteje uporablja terapevtski vadbeni program, terapija z udarnimi valovi, terapevtski ultrazvok, laser in TENS v kombinaciji s počitkom, prilagojeno aktivnostjo in medikamentozno terapijo. V prihodnje bi bilo smiselno izvesti raziskave na področju učinkovitosti manualnih tehnik pri dotični diagnozi.
Ključne besede: fizioterapija, supraspinatus, delna raztrganina, rehabilitacija
Objavljeno v ReVIS: 26.02.2025; Ogledov: 207; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (986,55 KB)

4.
Individualizacija kazenskih sankcij z vidika namena kaznovanja : magistrsko delo
Sara Simončič, 2024, magistrsko delo

Opis: Ko sodišče spozna, da je storilec storil kaznivo dejanje, mora zoper njega ustrezno ukrepati. Klasična reakcija na kriminaliteto je kaznovanje, ki v sodobnem času in pravni državi temelji na individualizaciji kazenskih sankcij. To pomeni, da se mora kazenska sankcija v vsakem posameznem primeru prilagoditi teži kaznivega dejanja in osebnosti storilca. Slovenski kazenski zakonik pozna več vrst kazenskih sankcij, ki so razpisane v razponih, in številne druge institute, ki omogočajo uresničevanje individualizacije tudi v praksi. Sodnik mora v konkretnem primeru presojati, katera kazenska sankcija je najbolj primerna in v kakšni višini. Ker ima sodnik določeno stopnjo diskrecije pri odločanju, je bistveno, da ne sledi lastnim prepričanjem, ampak da ga pri odločitvah vodi namen kaznovanja, ki mora biti jasno opredeljen in predstavlja glavno vodilo pri delu sodišč ter vseh drugih pravosodnih organov, ki morajo zasledovati enake cilje. Skozi zgodovino sta se kaznovanje in namen kaznovanja spreminjala. Tako danes poznamo veliko bolj humane kazenske sankcije, pri katerih naj bi bilo glavno vodilo ponovna reintegracija storilcev kaznivih dejanj v družbo. Določba o namenu kaznovanja je bila ponovno vključena v Kazenski zakonik šele leta 2017. Namen kaznovanja je pomemben z vidika kaznovalne politike, ki je odvisna tudi od usmeritve sodišč. Številne države se danes soočajo s kaznovalnim populizmom, kar pomeni zaostrovanje kazenskih sankcij, večjo uporabo zaporne kazni in posledično prezasedenost zaporov.
Ključne besede: individualizacija kazenskih sankcij, namen kaznovanja, kazenske sankcije, olajševalne in obteževalne okoliščine, rehabilitacija, kaznovalna politika
Objavljeno v ReVIS: 26.02.2025; Ogledov: 174; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (1,27 MB)

5.
Učinkovitost kinezioterapije po šivu meniskusa
Davor Dolinar, 2025, diplomsko delo

Opis: Rupture meniskusa so pogosta ortopedska patologija. Za uspešno zdravljenje sta ključna pravilno postavljena diagnoza in zadostno znanje o anatomskih strukturah meniskusa. Ne poznamo splošno sprejete metode o postavitvi klinične diagnoze rupture, ker je pogosto težko ločiti rupturo od drugih pogostih poškodb kolena. Pri diagnosticiranju uporabljamo kombinacijo anamneze, fizičnega pregleda z uporabo kliničnih testov ter magnetno resonanco, s katero lahko izključimo pridružene akutne patologije in ocenimo degenerativne spremembe v kolenu. Pri degenerativnih rupturah operacija ni prva izbira, bolniku priporočamo rehabilitacijo s kinezioterapijo. Po travmatskih rupturah pogosto sledi operativno zdravljenje s šivanjem meniskusa, ki mu sledi rehabilitacija. Najpomembnejši in glavni cilj rehabilitacije je zmanjšanje intenzitete bolečine, povrnitev mišične moči in funkcije ter izboljšanje gibljivosti v kolenskem sklepu. Pristop zdravljenja vedno prilagodimo individualno glede na zahtevnost poškodbe, raznolikosti simptomov ter individualne strukturne značilnosti. Pospešen rehabilitacijski program uporabimo pri perifernih RM, bolnik takoj delno obremeni koleno, takoj začne krčiti koleno in ne uporablja ortoze. Pri kompleksnih RM sledimo omejenemu programu in je rehabilitacija končana okvirno po štirih mesecih. Zaradi premalo izvedenih kakovostnih raziskav v pregledu literature nismo zasledili enotnega protokola za pooperativno rehabilitacijo po šivu meniskusa s področja kinezioterapije in drugih fizioterapevtskih metod. Ugotovili pa smo, da je kinezioterapija najučinkovitejša metoda rehabilitacije po operaciji šiva meniskusa.
Ključne besede: ruptura meniskusa, šiv meniskusa, fizioterapija, kinezioterapija, rehabilitacija
Objavljeno v ReVIS: 11.02.2025; Ogledov: 237; Prenosov: 13
.pdf Celotno besedilo (704,87 KB)

6.
Vpliv TECAR terapije na bolečine v križu : pregled literature
Tamara Pavčnik, 2024, diplomsko delo

Opis: Teoretična izhodišča: Bolečina v križu velja za eno izmed najpogostejših zdravstvenih težav na svetu. V letu 2020 se je z njo soočalo kar 619 milijonov ljudi, pričakuje pa se, da se bo v prihodnosti to število še povečalo. Bolečine v križu lahko razvrstimo v različne kategorije, pri čemer predstavlja največji izziv nespecifična bolečina. Trenutne smernice rehabilitacije ne podpirajo uporabe številnih fizikalnih agensov, z izjemo nizkoenergijskega laserja. Med fizikalne agense spada tudi TECAR terapija, ki jo uvrščamo med dolgovalovno diatermijo. Čeprav gre za novejšo metodo, je smernice kljub dokazom o njeni učinkovitosti pri zdravljenju ortopedskih poškodb za enkrat še ne omenjajo. Namen: Namen diplomskega dela je bil na podlagi pregleda literature ugotoviti, ali je TECAR terapija učinkovita metoda pri zdravljenju bolečin v križu. Metode dela: V empiričnem delu smo uporabili kvalitativno metodo. Znanstveno literaturo smo iskali v bazah PubMed, Google Scholar, Research Gate, PEDro, Semantic Scholar in Hrčak. Zadetke smo iskali na podlagi iskalnega niza: »Low back pain« OR »lumbar pain« AND »TECAR« OR »capacitive and resistive electric transfer« OR »capacitive and resistive diathermy«. V pregled literature smo vključili članke s prostim dostopom do besedila, ki so bili objavljeni med letoma 2014 in 2024 v nam razumljivem jeziku. Rezultati: V končno analizo je bilo vključenih 8 raziskav. V vseh raziskavah se je TECAR terapija izkazala za učinkovito metodo pri lajšanju bolečin v križu in izboljšanju funkcionalnosti. Razprava: TECAR terapija s svojimi učinki kratkoročno prispeva k izboljšanju bolečine v križu in izboljšanju funkcionalnosti, zaradi nezadostne literature pa zaenkrat še ne moremo trditi, da je učinkovitejša od ostalih fizikalnih agensov.
Ključne besede: bolečine v križu, TECAR terapija, rehabilitacija, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 23.01.2025; Ogledov: 277; Prenosov: 15
.pdf Celotno besedilo (1,13 MB)

7.
Fizioterapija pri zdravljenju zvinov gležnja pri nogometaših, optimizacija okrevanja in reintegracija v trenažni proces : pregled literature
Anže Jerič, 2024, diplomsko delo

Opis: Uvod: Zvin gležnja sodi med najpogostejše mišično-skeletne poškodbe v športu, zlasti v nogometu. Namen diplomske naloge je bil raziskati in predstaviti vlogo fizioterapije pri zdravljenju zvinov gležnja pri nogometaših preko pregleda literature. Poudarek je bil na identifikaciji najpogosteje uporabljenih in sodobnih terapevtskih pristopov ter strategij, ki vplivajo na proces okrevanja in reintegracije nogometašev v trenažni proces. Metode: Literatura je bila pregledana v podatkovnih bazah PubMed, PEDro, PlosOne, ScienceDirect in Cochrane Library. Uporabljene ključne besede so bile »physiotherapy«, »rehabilitation«, »kinesiotherapy«, »ankle sprain«, »ankle injury«, »soccer« in »football«. Izbor člankov je temeljil na kriterijih: objava med 2014 in 2024, angleški jezik, relevantnost za fizioterapijo zvinov gležnja pri nogometaših ter publikacije z vplivnim faktorjem nad 0. Rezultati: Pregled literature je identificiral 749 člankov, od katerih jih je 65 na podlagi naslova ustrezalo pogojem za nadaljnjo obravnavo. Po pregledu izvlečkov je bilo ugotovljeno, da 34 člankov ustreza pogojem za pregled celotnega besedila. Po pregledu je bilo v končno analizo vključenih 8 člankov, ki obravnavajo različne terapevtske pristope, vključno s krepilnimi ekscentričnimi vajami, treningom ravnotežja, manualno terapijo, uporabo bandaž in kineziotapinga, kombinacijo krioterapije in ultrazvoka ter Pilatesom. Zaključek: Ugotovili smo, da se pri zdravljenju zvinov gležnja pri nogometaših najpogosteje uporabljajo krepilne ekscentrične vaje, vaje za ravnotežje, bandaže, kineziotaping in manualna terapija. Poleg teh metod se vse pogosteje uporabljajo sodobni pristopi, kot sta kombinacija krioterapije in ultrazvočne terapije ter vključevanje Pilatesa. Pri preventivnih ukrepih smo ugotovili, da so programi, ki vključujejo vaje za ravnotežje in povijanje z bandažo, ključni za zmanjšanje tveganja za ponovne poškodbe gležnja.
Ključne besede: terapija, poškodba, zdravljenje, rehabilitacija, preventiva, nogomet
Objavljeno v ReVIS: 22.01.2025; Ogledov: 285; Prenosov: 20
.pdf Celotno besedilo (2,04 MB)

8.
Vpliv zgodnje rehabilitacije po ishemični možganski kapi
Žana Sušec, 2024, diplomsko delo

Opis: Uvod in namen: Ishemična možganska kap (IMK) sodi med žariščne možgansko-žilne bolezni, ki so posledica okvare možganskih žil. Po preboleli IMK se lahko pri posameznikih pojavijo okvare v gibalnem področju ali drugih vidikih človekovega delovanja. Zgodnja rehabilitacija (ZR) sovpada z obdobjem spontanega okrevanja, ko je napredek največji, kar je ključnega pomena za končni funkcionalni izid. Osredotočena je predvsem na preprečevanje zapletov in vzdrževanje optimalnega funkcionalnega stanja. Pri ZR bolnikov po možganski kapi (MK), ki jo izvaja multidisciplinarna ekipa, je glavna naloga fizioterapevta povrnitev motoričnih funkcij s pomočjo različnih fizioterapevtskih metod in tehnik. V diplomski nalogi smo se osredotočili na proces ZR obravnave bolnikov po MK. Metode: S podrobnim pregledom literature, objavljene v obdobju od leta 1996 naprej, smo se osredotočili na ZR po MK. Po podrobnem pregledu smo z metodo deskripcije izbrano literaturo združili in predstavili ZR po IMK. Rezultati: Pri ZR se najhitreje izboljša bolnikovo funkcionalnost in samostojnost. Uporabnost: S pregledom člankov v Pubmedu in s pomočjo literature lahko dokažemo, da zgodnji fizioterapevtski postopki izboljšajo kakovost življenja bolnikov po MK. Omejitve: Potrebnih je še več raziskav na področju rehabilitacije, preprečevanja, ozaveščanja in zdravljenja IMK in večina raziskav in literature je usmerjena v splošno rehabilitacijo po IMK in je malo visokokakovostnih člankov.
Ključne besede: možganska kap, ishemična možganska kap, akutna možganska kap, zgodnja rehabilitacija, fizioterapevtska obravnava, rehabilitacija
Objavljeno v ReVIS: 24.12.2024; Ogledov: 311; Prenosov: 26
.pdf Celotno besedilo (1,31 MB)

9.
Fizioterapevtska obravnava pacientov s Friedreichovo ataksijo : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje Fizioterapija
Sabrina Udir, 2024, diplomsko delo

Opis: Teoretična izhodišča: Friedreichova ataksija je redka dedna in progresivno nevrodegenerativna oblika ataksije, za katero zboli približno 1 izmed 29 000 oziroma 1 izmed 50 000. Je najbolj pogosta dedna ataksija. Za bolezen je kriva okvara ali mutacija gena z oznako FXN. Bolezen se prenaša avtosomno recesivno. Njena patologija še ni povsem znana. Za ocenjevanje stanja in napredovanja bolezni se uporabljajo različne nevrološke ocenjevalne lestvice. Namen: Namen diplomskega dela je bil na podlagi pregleda strokovne in znanstvene literature ugotoviti, ali lahko z različnimi fizioterapevtskimi metodami in tehnikami vplivamo na hitrost poteka Friedreichove ataksije ter katere fizioterapevtske metode in tehnike so najučinkovitejše pri fizioterapevtski obravnavi te bolezni. Metode dela: V empiričnem delu diplomskega dela smo uporabili kvalitativno metodo – pregled znanstvene literature. Iskali smo v bazah PubMed, ScienceDirect in Google učenjak. Za iskanje smo uporabili ključne besede: Friedreichova ataksija (angl. Friedreich's ataxia), fizioterapija IN Friedreichova ataksija (angl. physiotherapy AND Friedreich's ataxia), Friedreichova ataksija IN rehabilitacija (angl. Friedreich's ataxia AND rehabilitation). Vključili smo raziskave v angleškem jeziku, ki so bile mlajše od 10 let in so vsebinsko ustrezale našemu iskanju. Rezultati: Našli smo zgolj manjše število raziskav, saj gre za še ne v celoti raziskano področje. V končno analizo smo vključili štiri raziskave, ki se vse nanašajo na fizioterapevtsko obravnavo pacientov s Friedreichovo ataksijo. Razprava: Vse raziskave so pokazale pozitivne učinke fizioterapevtske rehabilitacije pri pacientih s to boleznijo. Razlikovale v metodah merjenja napredka in v fizioterapevtskih metodah. Zaradi manjšega vzorca najdenih raziskav rezultatov ne moremo posplošiti na celotno populacijo. Nadaljnje raziskave so potrebne za natančno določitev najbolj uspešnih fizioterapevtskih metod pri rehabilitaciji Friedreichove ataksije.
Ključne besede: Friedreichova ataksija, fizioterapevtska rehabilitacija, učinki rehabilitacije
Objavljeno v ReVIS: 18.12.2024; Ogledov: 319; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (1,65 MB)

10.
Fizioterapevtska obravnava pacientov z ankilozirajočim spondilitisom
Neja Krese, 2024, diplomsko delo

Opis: Ankilozirajoči spondilitis (AS) je kronična vnetna bolezen, ki prizadene hrbtenico in sakroiliakalne sklepe, lahko pa tudi periferne sklepe in se običajno pojavi pred tridesetim letom. Bolezen je posledica interakcij genetskih in okoljskih dejavnikov. Večina pacientov z AS je nosilcev HLA B27. Simptomi vključujejo bolečine v spodnjem delu hrbtenice, lahko se pojavi bolečina v prsnem kosˇu, boleči sklepi udov, pljučne in srčne težave. Diagnoza se postavi z rentgenskim slikanjem, zdravljenje je farmakolosˇko in nefarmakolosˇko. Namen diplomske naloge je pregledati literaturo o učinkovitosti fizioterapevtske obravnave pacientov z AS. Rezultati kažejo, da je fizioterapevtska obravnava učinkovita pri zdravljenju pacientov z AS.
Ključne besede: ankilozirajoči spondilitis, rehabilitacija, fizioterapija, obravnava, vaje
Objavljeno v ReVIS: 10.12.2024; Ogledov: 422; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (1,39 MB)

Iskanje izvedeno v 0.22 sek.
Na vrh