Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Ključne besede: diplomske naloge, konceptualna zasnova, samooskrba, bivanje na majhni kvadraturi, notranja oprema
Objavljeno v ReVIS: 25.04.2026; Ogledov: 180; Prenosov: 13
Celotno besedilo (65,74 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Sladkorna bolezen je kronična presnovna motnja, za katero je značilna hiperglikemija zaradi pomanjkanja ali neučinkovitosti inzulina. Zaradi pogostosti bolezni in njenih zapletov postaja sposobnost bolnika za učinkovito samooskrbo ključen dejavnik pri obvladovanju bolezni. Samooskrba po teoriji Dorothee Orem temelji na posameznikovi zmožnosti, da samostojno izvaja dejanja, ki prispevajo k ohranjanju zdravja, preprečevanju zapletov in izboljšanju kakovosti življenja. Namen diplomske naloge je preučiti koncept samooskrbe pri pacientu s sladkorno boleznijo. Metode: Raziskava je bila izvedena s kvalitativnim raziskovalnim pristopom in deskriptivno metodo dela. Podatki so bili zbrani s tehniko polstrukturiranega intervjuja. V raziskavo je bilo vključenih pet diplomiranih medicinskih sester in en diplomirani zdravstvenik z najmanj enoletnimi izkušnjami pri delu s pacienti s sladkorno boleznijo. Podatki so bili zbrani avgusta 2025, analizirani s kodiranjem in tematsko analizo. Rezultati: Ugotovljeno je bilo, da medicinske sestre dobro poznajo koncept samooskrbe, vendar obstajajo razlike v praktični izvedbi. Glavne težave, s katerimi se srečujejo, so pomanjkanje pacientove motivacije, nerazumevanje bolezni, težave pri dietni prehrani in nezadostna podpora okolja. Medicinske sestre poudarjajo pomen individualiziranega pristopa, stalnega izobraževanja in medpoklicnega sodelovanja. Razprava: Rezultati potrjujejo, da je uspešna samooskrba odvisna od kombinacije pacientovega znanja, notranje motivacije in podpore zdravstvenega osebja. Vloga medicinske sestre je pri tem osrednja – ne le v izobraževanju, temveč tudi pri krepitvi bolnikovega opolnomočenja in samostojnosti.
Ključne besede: sladkorna bolezen, samooskrba, Dorothea Orem, pacient, medicinska sestra
Objavljeno v ReVIS: 26.12.2025; Ogledov: 532; Prenosov: 20
Celotno besedilo (1,86 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Samooskrba se nanaša na zavesten trud pacientov za ohranitev oziroma izboljšanje lastnega zdravja in odločitve glede blaženja starostnih simptomov. Neprimerna samooskrba je namreč eden najpomembnejših dejavnikov za slabo prognozo bolezni in je neposredno povezana s slabšanjem pacientovega stanja. Namen raziskave je preučiti izkušnje zdravstvenih delavcev glede samooskrbe starejših v lokalnem okolju v Posavski statistični regiji. Metode: Raziskava temelji na kvantitativnem raziskovalnem pristopu ter deskriptivni metodi dela. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani, analizirani in sintetizirani primarni ter sekundarni viri. Primarni podatki za analizo so bili pridobljeni s tehniko anketiranja. Vir podatkov je tudi pregled domače in tuje literature ter internetnih baz (bibliografske baze podatkov Cobiss, PubMed, SpringerLink). Rezultati: Med potrebami starostnika pri oskrbi v lokalni skupnosti so anketiranci kot najpomembnejšo izpostavili potrebo po pripadnosti, ki zajema ljubezen, empatijo in povezovanje (AS = 4,70, SD = 0,61), med vsakdanjimi storitvami pomoč pri prehranjevanju (AS = 4,71, SD = 0,52), med osnovnimi zdravstvenimi storitvami na primarni ravni nujno medicinsko pomoč (AS = 4,84, SD = 0,37), med specialističnimi zdravstvenimi storitvami pa preprečevanje oziroma lajšanje bolečin (AS = 4,80, SD = 0,40). Pri psiholoških storitvah na primarni ravni oskrbe starostnikov v lokalni skupnosti je najbolj izpostavljena čustvena podpora (AS = 4,65, SD = 0,54), kot najbolj potrebno znanje oziroma spretnosti pri oskrbi starostnika v lokalni skupnosti pa obvladovanje kroničnih bolezni (AS = 4,61, SD = 0,53). Razprava: V raziskavi smo prikazali različne potrebe pri oskrbi starostnika v lokalni skupnosti, sodelujoči pa so najbolj poudarili potrebo starostnikov po pripadnosti, ki zajema ljubezen, empatijo in povezovanje, potrebo po varnosti, ki zajema načrtovanje in preprečevanje, ter biološke in psihosocialne potrebe, med katere spadajo mobilnost, počitek, vključevanje v aktivnosti, zdrava prehrana in udobje. Odgovori respondentov v raziskavi so pokazali, da so najpomembnejše storitve pri vsakdanjih dejavnostih starostnika v lokalni skupnosti pomoč pri prehranjevanju, umivanju, oblačenju, osebni higieni, prevozih in gospodinjstvu. Respondenti so izpostavili pomen osnovnih zdravstvenih storitev na primarni ravni, najbolj storitev nujne pomoči, pomoč pri varni uporabi zdravil ter redne zdravniške preglede. Pri specialističnih zdravstvenih storitvah so poudarili pomen pomoči pri preprečevanju in lajšanju bolečin, paliativni oskrbi ter rehabilitaciji oz. uporabi rehabilitacijskih pripomočkov. V povezavi s psihološkimi storitvami se je izkazala za najpomembnejšo pomoč pri čustveni podpori, povezovanju skupnosti, družine in uporabnikov ter skupnostni oskrbi – naboru storitev, ki starostnikom z ovirami omogočajo življenje v skupnosti ter druženje na domu, torej pogovor, branje časopisa, formalne in neformalne skupine ipd. Respondenti so v sklopu pomena znanja ter spretnosti pri oskrbi starostnika največkrat poudarili veščine za obvladovanje kroničnih bolezni, celostno obravnavo starostnikov, skrb za varnost v okolju (preprečevanje padcev, okužb, slabe prehranjenosti, zlorab in nasilja) ter za zdravje in zdravo prehrano.
Ključne besede: samooskrba, starostniki, potrebe, zlorabe, nasilje, Posavska statistična regija
Objavljeno v ReVIS: 22.05.2025; Ogledov: 1434; Prenosov: 15
Celotno besedilo (1,58 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Teorija Dorothee Orem o samooskrbi je zaradi svoje uporabnosti in univerzalnosti ena najpomembnejših in najbolj razširjenih teorij v zdravstveni negi. Temelji na predpostavki, da se mora človek za ohranitev življenja, zdravja in optimalnega delovanja v okviru svojih zmožnosti neprestano truditi. Teorija poudarja temeljni pomen samostojnosti za ohranjanje neodvisnosti posameznika. Človeka opisuje kot celostno bitje, ki deluje na biološki, simbolični in družbeni ravni. Samooskrba se izraža v skrbi zase in za druge, kar vključuje odkrivanje, razvijanje in uporabo virov za razumevanje in zadovoljevanje potreb. Namen raziskave je preučiti vlogo teorije samooskrbe v praksi zdravstvene nege. Metoda: Raziskava je temeljila na kvalitativnem raziskovalnem pristopu z deskriptivno metodo dela. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani, analizirani in sintetizirani tako primarni kot sekundarni viri. Primarni podatki so bili pridobljeni z intervjuvanjem, kot instrument za zbiranje podatkov je bil uporabljen polstrukturirani intervju. Rezultati: V raziskavi je sodelovalo šest diplomiranih medicinskih sester, starih med 27 in 59 let. Vse so končale šolanje na zdravstveni fakulteti, ena je opravila tudi magisterij. Intervjuvanke se strinjajo, da teorija samooskrbe poudarja celostno obravnavo pacienta, predvsem pa krepitev njegove samostojnosti. Kot največje izzive navajajo težave z nekooperativnimi, agresivnimi in pasivnimi pacienti, ki jim zaradi pomanjkanja časa in kadra težje zagotovijo personaliziran pristop. Učinkovitost izvajalci zdravstvene nege ocenjujejo na podlagi opazovanja pacientove samostojnosti, motivacije in napredka pri okrevanju po operaciji ali izboljšanja obstoječih negovalnih diagnoz. Razprava: Na podlagi rezultatov smo ugotovili, da medicinske sestre v procesu zdravstvene nege uporabljajo komunikacijo kot osnovno orodje za pridobivanje vpogleda v pacientovo počutje in oceno njegovega napredka. Kljub prizadevanjem za personaliziran pristop, ki temelji na teoriji samooskrbe – kjer naj bi pacient aktivno sodeloval v procesu obravnave – se pogosto srečujejo z izzivi, kot so nekooperativnost, nezaupanje in agresivnost pacientov. Rezultati kažejo, da je teorija samooskrbe v praksi velikokrat težko uresničljiva, ker aktivna vloga pacienta v procesu nege ni vedno mogoča zaradi različnih psihosocialnih ali fizičnih ovir. Zaradi teh izzivov mora zdravstveno osebje razviti fleksibilne strategije, ki omogočajo čim bolj personalizirano obravnavo ne glede na stopnjo sodelovanja pacienta.
Ključne besede: samooskrba, nega, proces zdravstvene nege, samostojnost, medicinska sestra.
Objavljeno v ReVIS: 22.12.2024; Ogledov: 1824; Prenosov: 91
Celotno besedilo (1,70 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Porast sladkornih bolnikov postaja vse večji problem. Gre za kompleksno bolezen, ki na dolgi rok s seboj prinaša možne zaplete in posledice tako za bolnika, njegove bližnje in družbo. Po postavitvi diagnoze je ključno, da bolnik prejme ustrezno oskrbo, katere cilj ni samo zmanjšanje možnosti za nastanek kroničnih zapletov, temveč tudi učinkovito izobraževanje in podpora za ohranjanje najboljšega možnega zdravstvenega stanja. Pri izobraževanju ne sme iti zgolj za prenos informacij o bolezni, temveč mora tudi spodbujati k spreminjanju življenjskega sloga, motivirati in opolnomočiti bolnika, da postane aktiven pri vodenju in odločanju o svoji bolezni, ter da uvidi cilje zdravljenja. Namen raziskave je bil preučiti znanje sladkornih bolnikov o svoji bolezni ter ugotoviti kako uspešni so pri samovodenju le-te. Metode: Raziskava je temeljila na kvantitativnem raziskovalnem pristopu in deskriptivni metodi dela. Primarne podatke smo pridobili s tehniko anketiranja. V raziskavi je sodelovalo 300 sladkornih bolnikov tipa 1 in tipa 2. Rezultati: Ugotovili smo, da imajo sladkorni bolniki o svoji bolezni dobro znanje. Svojo samooskrbo bolezni zaznavajo kot dobro. Rezultati so pokazali, da se s starostjo bolnika slabša samooskrba sladkorne bolezni, ter da med bolniki glede na čas obolelosti za sladkorno boleznijo ne obstajajo statistično pomembne razlike v njeni samooskrbi. Ugotovili smo tudi, da imajo anketirani s sladkorno boleznijo tipa 1 v povprečju nižji glikiran hemoglobin kot bolniki z drugimi tipi sladkorne bolezni. Razprava: Za dobro samooskrbo sladkorne bolezni je ključno kakovostno izobraževanje, ki bolnika opremi z znanjem in strategijami za reševanje izzivov, ki jih prinaša bolezen. Z dobro samooskrbo lahko sladkorni bolnik živi kakovostno življenje ter prepreči možne zaplete.
Ključne besede: sladkorna bolezen tipa 1, sladkorna bolezen tipa 2, samooskrba sladkorne bolezni, obvladovanje sladkorne bolezni, edukacija.
Objavljeno v ReVIS: 14.06.2024; Ogledov: 2023; Prenosov: 28
Celotno besedilo (1,92 MB)