Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Teoretična izhodišča: Ahilova tetiva je največja in najmočnejša tetiva v človeškem telesu, zato je pogosto preobremenjena. Posledično je Ahilova tendinopatija ena najpogostejših poškodb tetiv spodnjih okončin in pomemben klinični ter rehabilitacijski problem. Najpogostejša konzervativna oblika zdravljenje Ahilove tendinopatije je terapevtska, predvsem ekscentrična vadba, kot potencialno učinkoviti dodatek običajnemu konzervativnemu zdravljenju pa se uporablja tudi terapija z udarnimi valovi. Namen: Pregledati znanstveno in strokovno literaturo o tendinopatiji Ahilove tetive in o fizioterapevtskih metodah zdravljenja s poudarkom na terapiji z udarnimi valovi. Metoda: Izveden je bil pregled literature. Članke smo iskali v podatkovnih bazah PubMed, PEDro, ProQuest in SpringerLink. Uporabljeni so bili vključitveni in izključitveni kriteriji. Postopek izbora je bil prikazan s PRISMA diagramom. Randomizirane raziskave so bile ocenjene z lestvico PEDro. Rezultati: V analizo je bilo vključenih 8 študij s 1154 preiskovanci. Uporabljene intervencije so bile: terapija z udarnimi valovi, ekscentrične vaje, raztezanje, laserska terapija, terapija z ultrazvokom, obravnava mehkih tkiv, pristop vibracije celega telesa in spremljanje brez aktivnega zdravljenja. Razprava: Večina raziskav je pokazala statistično pomembno zmanjšanje bolečine in izboljšanje funkcije v vseh skupinah. V nekaterih raziskavah je terapija z udarnimi valovi pokazala dodatno izboljšanje, predvsem v kombinaciji z ekscentrično vadbo ali pri daljšem spremljanju, vendar ne v vseh primerih. Sklep ali zaključek: Ekscentrična vadba ostaja temelj zdravljenja Ahilove tendinopatije. Terapija z udarnimi valovi je lahko koristen dodatek, vendar ni vedno učinkovitejša od običajne konzervativne fizioterapije. Zaradi omejitev obravnavanih raziskav ni mogoče podati enotnih priporočil.
Ključne besede: ahilova tendinopatija, terapija z udarnimi valovi, ESWT, konzervativna fizioterapija, ekscentrična vadba
Objavljeno v ReVIS: 22.07.2026; Ogledov: 140; Prenosov: 5
Celotno besedilo (817,04 KB)

Opis: Teoretična izhodišča: Tendinopatija patelarnega ligamenta ali »skakalno koleno« je ena najpogostejših patologij kolenskega sklepa, zanjo so značilne progresivne, z aktivnostjo povezane bolečine v anteriornem delu kolenskega sklepa. Nastane kot posledica ponavljajočih se obremenitev, gibov in sil, ki delujejo na patelarni ligament. Največkrat prizadene športnike, ki participirajo v športih, ki vključujejo veliko skakanja, teka in nenadnih sprememb smeri gibanja. Namen: Namen diplomskega dela je na podlagi pregleda strokovne in znanstvene literature raziskati učinkovitost fizioterapevtskih metod pri obravnavi športnikov s tendinopatijo patelarnega ligamenta. Metode: Za analizo podatkov, pridobljenih iz izbrane literature, smo v empiričnem delu uporabili kvalitativno metodo. Strokovno literaturo smo iskali v podatkovnih bazah PubMed, PEDro in ProQuest. Pri zožitvi izbire vključenih člankov smo upoštevali vključitvene in izključitvene kriterije izbora literature. Rezultati: V končno analizo smo vključili devet raziskav. Ugotovili smo, da je kinezioterapija najučinkovitejša fizioterapevtska metoda pri obravnavi športnikov. Ultrazvočno vodeno suho iglanje, injekcije plazme, bogate s trombociti (PRP), in terapija z ekstrakorporalnimi udarnimi valovi (ESWT) so lahko učinkovite in uporabne metode, vendar primanjkuje visokokakovostnih študij, ki bi zanesljivo potrdile njihovo učinkovitost. Da je kombinacija več fizioterapevtskih metod v primerjavi s posamezno terapevtsko metodo učinkovitejša in prinaša boljše rezultate, na podlagi pregleda literature ne moremo trditi. Razprava: Za podajanje natančnejših zaključkov o učinkovitosti fizioterapevtskih metod oziroma njihove kombinacije bodo v prihodnosti potrebne nadaljnje raziskave z večjim številom udeležencev in dolgoročnimi meritvami izidov, s čimer bi pridobili jasnejše smernice pri obravnavi športnikov s tendinopatijo patelarnega ligamenta.
Ključne besede: patelarna tendinopatija, športniki, rehabilitacija, fizioterapija, obravnava
Objavljeno v ReVIS: 17.04.2026; Ogledov: 412; Prenosov: 24
Celotno besedilo (1,21 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Teoretično izhodišče: Ahilova tendinopatija je stanje, za katero so značilni bolečina in otekanje tetive. Zdravljenje le-te velja za zelo počasen, dolgotrajen in velikokrat neuspešen proces. Namen: Namen diplomskega dela je bil na podlagi pregleda strokovne in znanstvene literature analizirati in odgovoriti na raziskovalna vprašanja. Zanimalo nas je, kako ekscentrična vadba vpliva na bolečino in funkcionalnost pri Ahilovi tendinopatiji, kakšen je vpliv ekscentrične vadbe na bolečino skozi čas, kakšna je uspešnost ekscentrične vadbe v primerjavi z drugimi fizioterapevtskimi pristopi na odpravljanje bolečine in katere so pomanjkljivosti Alfredsonovega protokola. Metoda: V diplomskem delu smo uporabili kvalitativno metodologijo. V teoretičnem delu smo po pregledu znanstvene in strokovne literature povzeli podatke z metodo opisovanja. V empiričnem delu smo po pregledu znanstvene in strokovne literature, ki smo jo izbrali s pomočjo diagrama PRIZMA, analizirali in predstavili 7 izbranih raziskav. Rezultati: Ugotovljeno je bilo, da ima ekscentrična vadba pozitivne dolgoročne učinke na bolečino in funkcionalnost. Po analizi pregledanih raziskav je znano, da do četrtega tedna ekscentrične vadbe skoraj ne vplivajo na bolečino. Pozitivni rezultati nastajajo po četrtem in se eksponentno izboljšujejo do dvanajstega tedna, kjer se nekoliko umirijo, vendar kljub temu napredujejo skozi čas. Razprava in zaključek: Za zdravljenje Ahilove tendinopatije je smiselno ekscentrično vadbo kombinirati z ostalimi fizioterapevtskimi pristopi, ki, kot je ugotovljeno, prinašajo kratkoročne učinke. Alfredsonov protokol se je izkazal kot uspešen, vendar nekoliko pomanjkljiv protokol, ki mu lahko pripišemo začetno stagnacijo pri zdravljenju Ahilove tendinopatije, zato bi bilo glede na posameznika potrebno prilagoditi število ponovitev, intenzivnost in bolje definirati obremenitev pri vadbi.
Ključne besede: Ahilova tendinopatija, ekscentrična vadba, bolečina, fizioterapija, neinsercijski del
Objavljeno v ReVIS: 24.04.2025; Ogledov: 3357; Prenosov: 17
Celotno besedilo (1,34 MB)

Opis: Tendinopatije predstavljajo velik delež športnih poškodb, vzrok za njihov nastanek pa se skriva v čezmernih ponavljajočih se obremenitvah. Simptomi tendinopatij zavzemajo bolečino, občutljivost na dotik, omejeno funkcijo in morebitno otekanje tetive. Med najpogostejše tendinopatije spodnjih udov se uvrščajo tedinopatija patelarnega ligamenta, ahilove tetive in glutealnih mišic. Zdravljenje tendinopatij je v prvi vrsti konzervativno, v primeru njegove neuspešnosti pa sledi operativni poseg. Konzervativna obravnava tendinopatij je sestavljena iz različnih fizioterapevtskih modalitet, med katerimi se v največji meri uporablja kinezioterapevtske pristope. V diplomskem delu smo želeli preveriti ter med seboj primerjati učinkovitost različnih fizioterapevtskih metod in tehnik pri obravnavi tendinopatij spodnjih okončin. Namen je bil tudi preveriti uporabnosti biomarkerjev za sledenje napredku zdravljenja ter na podlagi rezultatov podati smernice za rehabilitacijo tendinopatij. Na podlagi pregleda literature smo ugotovili, da je kinezioterapija učinkovita pri zmanjševanju bolečine in izboljšanju funkcije, pri čemer EKS vadba po Alfredsonovem protokolu ni učinkovitejša od EKC-KON vadbenih protokolov (Silbernagelov, Stanish in Curwinov ter HSR) kot je veljalo prepričanje v preteklosti. Metode fizikalne terapije (NL in UGV) naj se uporabljajo kot dodatno sredstvo za zmanjševanje bolečine, poglavitni del zdravljenja pa naj predstavlja kinezioterapija. Glede na smernice naj se vadba začne z IZOM vadbo, nadaljuje z IZOT vadbo ter zaključi z vadbo pliometrije ter športno specifičnimi gibanji. Vadbeni programi naj upoštevajo načela postopnega stopnjevanja obremenitve in naj bodo individualno prilagojeni značilnostim pacienta. Biološki biomarkerji, opazovani z UZ in MRI, so učinkoviti pri zaznavanju sprememb v strukturni zgradbi tetiv ter razlikovanju med asimptomatsko in simptomatsko stranjo. Kljub temu postavitev diagnoze tendinopatije v osnovi ostaja klinične narave, slikovna diagnostika pa naj se uporabi kot dodatno diagnostično sredstvo. Študije si niso enotne v trditvi, da so biološki biomarkerji učinkoviti pri spremljanju napredka zdravljenja. Zaključujemo, da so trenutno najbolj učinkoviti parametri za spremljanje napredkov v zdravljenju klinični kazalniki, in sicer spremembe v bolečini, funkciji, moči in gibljivosti prizadetega telesnega predela. Menimo, da so v prihodnosti potrebne nadaljnje raziskave, ki bi med seboj primerjale učinkovitost kinezioterapije ter fizikalne terapije dolgoročno (> 12 tednov), treba pa bi bilo tudi postaviti nove smernice obravnave za vsako tendinopatijo spodnjih okončin posebej.
Ključne besede: tendinopatija, kinezioterapija, biomarkerji
Objavljeno v ReVIS: 28.07.2022; Ogledov: 2734; Prenosov: 117
Celotno besedilo (1,01 MB)