1. Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja zoper neprištevne storilce protipravnih dejanjEva Križaj, 2021 Abstract: V diplomskem delu je na začetku na kratko predstavljen institut prištevnosti kot pravna domneva v kazenskem postopku. Navedeno pomeni, da prištevnost na temelju drugih dejstev velja za resnično in je ni treba dokazovati. V nadaljevanju je podrobno predstavljen institut neprištevnosti kot negativna opredelitev prištevnosti. Slednje pomeni, da se mora neprištevnost v kazenskem postopku dokazovati v vsakem posameznem oziroma konkretnem primeru. Da sodišče osebo lahko spozna za neprištevno, morajo biti izpolnjeni pogoji neprištevnosti skladno z zakonsko dikcijo drugega odstavka 29. člena Kazenskega zakonika. Na obravnavanem področju se kot ključno postavlja vprašanje, ali je za presojo neprištevnosti treba odrediti sodno (psihiatrično) izvedenstvo. Ker kazenskopravna teorija ne omogoča odgovorov na vprašanja o obstoju duševnih abnormnosti, je nujno, da sodišče za ugotovitev le-teh odredi psihiatrični pregled, če nastane sum, da storilec ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven, kot to narekuje prvi odstavek 265. člena Zakona o kazenskem postopku. Pomembno je, da izvedenec v mnenjih in izvidih ne uporablja pravnih terminov, saj lahko tako prevzame delo sodišča in s tem prekorači svoje pristojnosti. Izvedenec je tisti, ki ugotavlja obstoj duševne abnormnosti, sodišče pa bo na podlagi predloženih dokazov podalo vrednostno sodbo storilca. Sodišče na podlagi obstoja biološkega in psihološkega pogoja neprištevnosti storilcu protipravnega dejanja izreče oprostilno sodbo, lahko pa obdolžencu skladno z zakonsko določenimi pogoji izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu po določbah 70.a člena Kazenskega zakonika ali pa varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po določbah 70.b člena Kazenskega zakonika.
Found in: osebi
Keywords: neprištevnost, psihiatrično izvedenstvo, varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, forenzična bolnišnica, človekove pravice
Published: 31.03.2022; Views: 1010; Downloads: 97
 Fulltext (512,21 KB) |
2. Otrok kot posredna žrtev nasilja v družiniEva Križaj, 2023 Abstract: Otrok se v okoliščinah družinskega nasilja znajde v vlogi posredne žrtve zaradi več različnih dejavnikov tveganja, ki vplivajo na odrasle osebe. Težke življenjske situacije in stiske bodo pri odrasli osebi vzpodbudile nasilniško vedenje različnih intenzitet. Čeprav odrasla oseba v določeni življenjski situaciji ne bo namerno želela nasilnega ravnanja obračati proti otroku, bo otrok kot razumsko še nerazvita oseba (lahko) nasilno situacijo razumel drugače in se bo počutil ogroženega. Navedeno bo pri otroku glede na posamezne razvojne faze povzročilo nekatera vprašanja o njegovi lastni vrednosti in skladno s tem tudi hude posledice, ki jih bo utrpel v svojem razvoju. Slovenski zakonodajalec je zato otroka tudi za primere situacij, ki ga orišejo kot posredno žrtev družinskega nasilja, posebej zavaroval, in sicer je otrok oziroma njegov psihofizični razvoj varovan v 192. členu Kazenskega zakonika. Vzvode in vzroke nasilnega ravnanja staršev spoznamo preko različnih teorij, ki razložijo, kako se agresivno vedenje prenaša iz generacije v generacijo. Navedeno pojmujemo krog nasilja. Kazenskopravna izhodišča ne omogočajo vseh odgovorov na pestrost vprašanj, ki se ponujajo pri obravnavani tematiki. Ta presega kazenskopravni okvir in je zato za reševanje spornih vprašanj treba upoštevati tudi spoznanja psihološke, sociološke, družinske, medicinske, policijske in drugih strok. Ključnega pomena je, da se pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini uporabi sistemski pristop, ki pomeni usklajen odziv pristojnih institucij. Z nepravilnim odzivanjem na primarno viktimiziranost otroka bo otrok podoživljal travmatiziranost oziroma se bo ta še stopnjevala. Tako ravnanje opredelimo kot sekundarno viktimizacijo otroka. Preprečevanje slednje je temeljna naloga pristojnih organov, pri čemer je za uspešnost v praksi njihovo sodelovanje pričakovano, celo nujno.
Found in: osebi
Keywords: nasilje v družini, kaznivo dejanje, prekršek, nasilje nad otrokom, otrok kot posredna žrtev, otrok kot priča, odkrivanje in intervencija, sistemsko obravnavanje, preprečevanje sekundarne viktimizacije, ukrepi za varstvo koristi otroka
Published: 19.09.2023; Views: 439; Downloads: 52
Fulltext (1,13 MB) |
3. Povezovanje dveh pristopovEva Križaj, 2021 Abstract: Integracija kognitivno-vedenjske terapije in kreativnega pristopa pomoč z umetnostjo še nedolgo nazaj ni bila dobro sprejeta. Veljalo je namreč prepričanje, da hibridni pristopi kognitivno-vedenjske umetnostne terapije niso učinkoviti in izvedljivi. Umetnostne terapije so se kot izkustvene začele razvijati znotraj psihoanalitičnih in analitičnih praks, ki so bile v nasprotju z behaviorizmom, ki skupaj s kognitivno terapijo nosi temelje za razvoj kognitivno-vedenjske terapije. V zadnjih letih vse več terapevtov ponuja priložnost tovrstni integraciji. Glavna podpora pristopu je dejstvo, da so kognitivne komponente del umetniškega ustvarjanja in s tem neločljivo povezane s samo terapijo. Naklonjenost do sodobnega umetnostnega pristopa, ki temelji na načelih vedenjske in kognitivne terapije, je rasla skozi praktično uporabo vizualnih podob, ki so predstavljale posameznikove misli, čustva in občutke in s tem tudi njihovo izkrivljenost in prostor za terapevtsko delo in doseganje sprememb. Namen naloge je poiskati stičišča kognitivno-vedenjske in umetnostne terapije, predstaviti kognitivno-vedenjsko umetnostno terapijo in ugotoviti, kateri so možni praktični vidiki uporabe tega pristopa. Umetnostne terapevte so dokončno prepričali meditativni vidiki terapije, ki so se pojavili v tretjem valu razvoja kognitivno-vedenjskega pristopa in ustvarili vse več argumentov za tovrstno povezovanje. Glavni meditativni konstrukt kognitivno-vedenjske terapije je čuječnost, opredeljena kot zmožnost vzdrževanja pozornosti z določenim namenom, v sedanjem trenutku in brez obsojanja. Spoznanje, da čuječnost in umetnost tvorita edinstveno vez in simbiotični odnos, je vplivalo na širjenje idej v svetu fotografije in fototerapije. Koncept “čuječa fotografija” se dobro vključuje v hibridni pristop kognitivno-vedenjske umetnostne terapije, saj vsebuje elemente obeh pristopov in predstavlja možno aplikacijo nove prakse, ki bi dopolnila sodoben način psihoterapevtskega dela.
Found in: osebi
Keywords: kognitivno-vedenjska terapija, umetnostna terapija, čuječnost, fototerapija, diplomske naloge
Published: 05.05.2022; Views: 907; Downloads: 80
Fulltext (891,73 KB) |
