Repository of colleges and higher education institutions

Search the repository
A+ | A- | Help | SLO | ENG

Query: search in
search in
search in
search in

Options:
  Reset


1 - 2 / 2
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
2.
Problematika sodnih sporov pri odločanju o zahtevkih iz naslova lastninjenja družbene lastnine
Mateja Likozar Rogelj, 2020

Abstract: Po Ustavi RS je zasebna lastnina temeljna človekova pravica, zato mora država ustvariti možnost, da osebe to pravico pridobijo in da jo tudi obdržijo, da jo imajo. Ob osamosvojitvi Republike Slovenije je država s sprejetjem več zakonov zagotovila ukinitev dotakratni družbeni lastnini in začetek poti tržnega gospodarstva. Obveznost države se je torej kazala v spremembi zakonodaje, za nas, državljane, pa je to pomenilo priložnost in odgovornost, da pridobimo (povrnemo) lastnino na premoženju in da zanjo skrbimo, tudi na področju stanovanj, saj stanovanje danes ni več pravica, za katero je bila dolžna skrbeti država, kot je bilo to v času družbene lastnine, ampak država to skrb prenaša na nas, državljane. Enako velja za kmetijska zemljišča in gozdove, za vsa stavbna zemljišča in tudi za vse drugo premoženje, ki ima znanega lastnika. Tako kot pri vsaki %revolucionarni% spremembi smo tudi pri preobrazbi družbene lastnine in pri sprejetju ZDen, ZZad, SZ, ZLNDL % naleteli na to, da obstajajo zagovorniki novega sistema in tudi njegovi nasprotniki. Zagovorniki so/smo bili namreč navdušeni nad preoblikovanjem družbene lastnine v lastnino z znanim titularjem. Lahko pa rečem, da smo bili malo manj navdušeni nad sprejetjem zakonodaje, zlasti omenjene. Res je, da je na primer ZLNDL dotakratno pravico uporabe na zemljišču v družbeni lastnini preprosto spremenil v lastninsko pravico z vsemi upravičenji, ki iz nje izhajajo. Nasprotniki oziroma skeptiki, med katere se tudi sama prištevam, pa so, to danes lahko upravičeno rečem, poudarili problem popolnega zajema vseh primerov, pri katerih lahko pride do spora glede dejanskega imetnika pravice uporabe in določanja obsega uporabe zemljišča. Spor se jasno ni pokazal takoj, ampak se razsežnost tranzicijskih zakonov kaže danes, ko se na stvarnem področju nepremičnin ureja dejansko in formalnopravno lastništvo tega, mogoče tudi v posledici pričakovanega sprejetja davka na nepremičnine, saj bo treba uskladiti zemljiškoknjižno in tudi dejansko stanje. Je pa tudi dejstvo, da bi po skoraj 30 letih od formalne ukinitve družbene lastnine mogoče lahko pričakovali, da se proces preoblikovanja družbene lastnine vendarle konča. Očitno ni tako, saj je mogoče ob prebiranju v tej nalogi analizirane sodne prakse ugotoviti, da se ne glede na težnjo po končanju privatizacije ustvarja nova sodna praksa, ki sicer še ni potrjena na Ustavnem sodišču RS, glede katere menimo, da nikakor ni usmerjena v končanje obdobja privatizacije, ampak v ustvarjanje novih sodnih sporov. To je nedvoumno mogoče poudariti na področju denacionalizacije in tudi procesa lastninjenja premoženja. Kljub sprejetju več zakonov, ki so usmerjeni v končanje obdobja tranzicije, je s preverjanjem v zemljiški knjigi in dejanskega stanja v naravi mogoče ugotoviti, da postopkom še ni videti konca. Proces preoblikovanja družbene lastnine se gotovo lahko konča glede na danes sprejeto zakonodajo in z upoštevanjem večinske enotne sodne prakse. Tako bo vi mogoče dokazati temelj pravne države in zdrave družbe, Slovenija je namreč pravna in socialna država, kar pomeni, da mora zagotavljati pravni red in socialno varnost.
Found in: osebi
Keywords: sodni spor, privatizacija, zakonodaja
Published: 15.06.2021; Views: 446; Downloads: 52
.pdf Fulltext (1,56 MB)

Search done in 0 sec.
Back to top