Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: Padec Berlinskega zida in razpad Sovjetske zveze sta spremenila bipolarno ureditev sveta in geopolitično sliko sveta, predvsem Evrope. Te spremembe so skozi razvoj dogodkov, kot je razpad SFR Jugoslavije, pomembno vplivale na mednarodno pravo, predvsem pri uporabi instituta pravice do samoodločbe, ki je z razpadom SFR Jugoslavije dobila nove razsežnosti. V nalogi preučujem in pojasnjujem vlogo mednarodnega prava in njegovih instrumentov, analiziram mednarodno pravne vidike razpada SFR Jugoslavije. Z vojno v Ukrajini, ki se je začela 24. februarja 2022, so nastale nove okoliščine, pri čemer je za razumevanje položaja ponovno pomemben institut pravice do samoodločbe. V magistrski nalogi tako ugotavljam razvoj pravice do samoodločbe, in sicer od njene implementacije v mednarodnem pravu, od povojne ureditve pravice do samoodločbe, uporabe pravice do samoodločbe pri razpadu SFR Jugoslavije, pri čemer obravnavam uporabo pravice v sklopu odcepitev Republike Slovenije, Republike Hrvaške ter republike Bosne in Hercegovine. Nadaljujem z uporabo pravice do samoodločbe pri neodvisnosti Kosova. Na koncu analiziram stanje na Krimu in povezujem uporabo pravice do samoodločbe na način, kot je bil uporabljen v SFR Jugoslaviji z njegovo uporabo pri odcepitvi Krima od Ukrajine. To delo je tako pregled instituta pravice do samoodločbe od nastanka, prek razpada SFR Jugoslavije, secesija Kosova, priključitve Krima in vojne v Ukrajini ter vpliv uporabe tega instituta v novih okoliščinah na mednarodno stabilnost.
Keywords: pravica do samoodločbe, Organizacija združenih narodov, odcepitev Kosova, priznanje novonastalih držav, secesija Kosova, Nato, UNMIK, secesija Krima, vojna v Ukrajini
Published in ReVIS: 25.05.2023; Views: 827; Downloads: 75
Full text (863,28 KB)

Abstract: Definicija država ter mednarodno pravo sta tesno povezani, subjekt mednarodnega prava je država. Pravica do samoodločbe je pravica vsakega naroda in temeljno načelo mednarodno pravnega dokumenta. S samoodločbo dobi narod pravico, da ustanovi svojo lastno državo. Že sama beseda samoodločba pove vse - samo in odločba, da narod sam odloča. To je največja predmet konflikta med Marokom in Zahodno Saharo, ki se ne moreta dogovoriti, kdo ima in kdo nima pravice do samoodločbe. Za ozemlje Zahodne Sahare se borita Maroko, zmotno na podlagi teritorialnega načela, ter avtohtoni prebivalci Zahodne Sahare na podlagi kolonialne pravice o samoodločbi. Zahodna Sahara je bila nekoč kolonija Španije in je od leta 1960 na seznamu ne-samoupravnih ozemelj Združenih narodov. Organizacija združenih narodov že leta pomaga reševati zapleteno situacijo med dvema narodoma, ki oba zatrjujeta, da je ozemlje Zahodne Sahare njuno. Večina ozemlja je v rokah Maroka, ki je po merilih OZN okupacijska sila. Po dolgoletni vojni in po dolgoletnih mirovnih pogovorih se položaj ne izboljšuje. Osvobodilno gibanje Polisario, ki se bori za avtohtone prebivalce Zahodne Sahare, ima svoj sedež v Alžiriji. Ta sosednja država je veliki podpornik Polisaria. Polisario je ustanovil svojo lastno državo pod imenom Demokratična arabska republika Sahara.
Keywords: Zahodna Sahara, Maroko, pravica do samoodločbe, Polisario, narod
Published in ReVIS: 28.06.2022; Views: 911; Downloads: 66
Full text (474,06 KB)

Abstract: Preučevanje Tuaregov kot naroda, njihove identitete in pravice do samoodločbe temelji na predpostavki, da so Tuaregi na osnovi zgodovinskih, jezikovnih in kulturnih dejstev narod, ki so jim bile odvzete številne pravice z vsiljenim nastankom novih držav sredi 20. stoletja v Severni Afriki. Pravice, ki naj bi bile zapisane v ustavah teh državah, se v praksi večinoma ne izvajajo. Tuareška država Azawad, ki mednarodno ni priznana, je nastala leta 2012 na ozemlju Tuaregov. Pravico do samoodločbe MNLA utemeljuje, da je država Mali nad njimi od leta 1960 izvajala grobe kršitve človekovih pravic, zaradi česar so bili primorani zapuščati svoje domove in se seliti tudi v sosednje države. Ob analizi opravljenih intervjujev in anket med Tuaregi je bilo ugotovljeno, da je mednarodna praksa, zlasti tista, ki je bila pod vplivom neuvrščenih držav, šla po poti, da se dekolonizacija izvede kot uveljavljanje pravice do samoodločbe na temelju tistih entitet, ki so jih ustvarile kolonialne metropole. Uveljavljena praksa je prizadela tudi Tuarege, saj so bile upoštevane meje nekdanjih kolonialnih enot. Afriške države so pričele uveljavljati pravico do samoodločbe pod vplivom dogajanj v Evropi, ko se je sprejelo stališče, da uresničevanje pravice do samoodločbe naroda ni samo dekolonizacija.
Keywords: Tuaregi, pravica do samoodločbe, identiteta naroda, ustavno pravo, islamsko pravo
Published in ReVIS: 15.06.2021; Views: 1389; Downloads: 145
Full text (3,57 MB)

Abstract: Problem samoodločbe Katalonije v mednarodnem pravu predstavlja aktualno temo, kjer se krešejo tako politična kot pravna mnenja. Na eni strani imamo široko mednarodno pravno prakso uspešnih odcepitev držav v preteklem stoletju, na drugi pa trenutni politični evropski in svetovni vrh, ki jasno izražata stališče, da današnjega katalonskega vprašanja o samoodločbi ne jemljeta preveč resno in svojo podporo večinsko podajata centralni španski oblasti. To predstavlja resen problem pri kakršnem koli poskusu odcepitve Katalonije izpod ustavno določene "unitarne in narodnostno enotne Španije", saj brez mednarodnih stikov, uspešno vodene zunanje politike, sprejetja v mednarodne organizacije in povezave z mednarodnim trgovanjem potencialno nova država - Republika Katalonija nima veliko možnosti za nastanek ali obstanek. Zgodovinsko gledano so Katalonci vedno sami ustvarjali svojo pot in pri tem razvili unikatne narodne običaje, glasbo, jezik, kulturo, arhitekturo in veliko drugega, zato jih, če že ne španska ustava, pa vsaj sociološke študije obravnavajo kot samostojen narod. V diplomskem delu se dotikam zgodovinskega konteksta katalonske regije, z namenom temeljnega razumevanja gibanj za neodvisnost, razvoja pravice narodov do samoodločbe in sorodnih načel ter njihovih interpretacij in umestitev v katalonsko vprašanje. Temeljno vprašanje naloge se torej glasi ali Katalonija izpolnjuje vse pogoje, da sta lahko njena samoodločba ter potencialno odcepitev izpod španski oblasti po mednarodnem pravu veljavna.
Keywords: pravica narodov do samoodločbe, Katalonija, Španija, razglasitev samostojnosti, načelo samoodločbe, mednarodno pravo
Published in ReVIS: 12.03.2019; Views: 3200; Downloads: 238
Full text (477,40 KB)

Abstract: Veliko je bilo polemik glede legitimnosti razglasitve neodvisnosti Kosova,o čemer je svoje mnenje podalo tudi Meddržavno sodišče v Haagu. Ugotovilo je, da Deklaracija o razglasitvi neodvisnosti Kosova ni v neskladju z mednarodnim pravom. Posledično lahko razumemo, da ni v nasprotju z mednarodnim pravom niti neodvisnost Kosova kot samostojne države. Kljub temu da je Kosovo priznalo veliko število držav,pa ima še vedno težave pri vstopu v OZN.V svojem diplomskem delu podrobneje analiziram posamezne pogoje, ki so zahtevani na podlagi 4. člena Ustanovne listine OZN. Opredelim se do tega ali Kosovo izpolnjuje pogoje državnosti, miroljubnosti, ali sprejema obveznosti iz Ustanovne listine ter ali je te obveznosti sposobno izpolnjevati. Največja ovira pri sprejemu niso pogoji iz 4. člena, slednje namreč Kosovo izpolnjuje. Vstop v organizacijo je Kosovu onemogočen zaradi Rusije, ki kot ena izmed stalnih članic Varnostnega sveta uveljavlja pravico veta. Pravica veta sicer izvira iz začetne dobe OZN in je bila ustanovljena z namenom blokiranja odločitve, ki bi bila skrajno v nasprotju z interesi katere izmed zmagovitih sil druge svetovne vojne (stalnih članic). Sprejetje take odločitve bi namreč lahko povzročilo celo spopad med stalnimi članicami in s tem ogrozilo primarni namen organizacije po zagotavljanju miru in varnosti. Kljub temu zgleda, da bi bilo koristno omejiti uporabo pravice veta, saj dosedanja pravila v bistvu ne preprečujejo njene zlorabe.Tudi naslednice nekdanje SFRJ so se spopadale z določenimi težavami ob vstopanju v OZN. Slovenija in Hrvaška ter Bosna in Hercegovina so v OZN vstopile brez večjih težav. V tistem času sta bili Srbija in Črna gora še skupna entiteta pod imenom Zvezna republika Jugoslavija, ki je želela biti naslednica nekdanje SFRJ. Za tem se je Črna gora odcepila od Srbije in posebej zaprosila za članstvo v OZN. Slovenija pri vstopu v OZN ni imela težav v primerjavi s Kosovom, saj so jo pred tem že priznale vse stalne članice Varnostnega sveta. V nasprotju z njo pa je Makedonija v organizacijo lahko vstopila samo pod pogojem, da je pristala na spremembo imena. Ime države je bistven element njene pravne subjektivitete ter njene državnosti. Izhajajoč iz tega so organi OZN s tem, ko so Makedoniji postavili dodaten pogoj za vstop v organizacijo, kršili norme mednarodnega prava ter temeljno načelo OZN o suvereni enakosti vseh držav članic. Prav tako je bilo tako ravnanje v nasprotju z načelom univerzalnosti organizacije.
Keywords: neodvisnost Kosova, pravica do samoodločbe, OZN, zloraba pravice veta, vstop bivših republik SFRJ v OZN
Published in ReVIS: 12.07.2018; Views: 3109; Downloads: 222
Full text (670,38 KB)