2.
Ad hominem v praksi slovenskih sodiščKristian Remškar, 2020
Abstract: Ad hominem oziroma argument proti človeku je trditev, uperjena proti razpravnemu nasprotniku, ki zagovarja določeno stališče. Ker naslavljanje osebnostnih lastnosti in drugih osebnih okoliščin praviloma ne predstavlja logično utemeljene ovrţbe trditev razpravnih nasprotnikov, se tovrstni vzorec sklepanja v neformalni logiki uvršča med zmote relevance, katerih skupna lastnost je v tem, da sklep ne izhaja iz premis argumenta. Kljub zmotnosti pa je ad hominem postal zimzelena stalnica v vsakodnevnih medijskih, političnih in navsezadnje tudi sodnih razpravah. Razlog za to gre pripisati dejstvu, da omogoča zavračanje trditev razpravnega nasprotnika z izpodbijanjem njegove verodostojnosti, sklicevanjem na nedoslednosti med njegovimi trditvami in dejanji ter drugim diskreditacijskim poskusom, ki onemogočajo nadaljevanje vsebinske razprave. Kljub temu pa to še ne pomeni, da je sleherna raba ad hominemov zmotna. Obstajajo namreč primeri, kjer osebne okoliščine nedvomno predstavljajo upoštevni dejavnik pri presojanju sprejemljivosti določenih trditev, kot tudi primeri, v katerih zaradi prepletanja kontekstualnih nians ni povsem jasno, ali so osebne okoliščine relevantne ali niso. Namen pričujoče raziskave je proučiti lastnosti ad hominem argumentov, ki vplivajo na prepričljivost in smiselnost njihove rabe v sodnih postopkih. V ta namen so bile opravljene analiza in sinteza ključnih poudarkov iz različnih teoretičnih pristopov k argumentaciji in razlaga relevantnih pravnih norm, izhajajoč iz aktualnih stališč sodne prakse in pravne teorije.
Found in: ključnih besedah
Keywords: ad hominem, zmotnost, etotična relevantnost, učinkovitost, pravna dopustnost
Published: 09.03.2021; Views: 1113; Downloads: 117
Fulltext (1,18 MB)
