Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: Na območju bivše Sovjetske zveze trenutno obstaja šest nepriznanih držav. Teh entitet ni moč najti na uradnih zemljevidih, a kljub temu izkazujejo večino lastnosti običajnih držav. Njihov položaj zaznamuje odsotnost mednarodnega priznanja in s tem izključenost iz mednarodnega prava. Vse obravnavane nepriznane države so sprejele ustave in s tem vzpostavile nacionalne pravne rede. Večina akademskih raziskav nepriznane države obravnava z vidika geopolitike, varnostnih groženj in širših mednarodnih odnosov. To magistrsko delo razišče in primerja ustavne ureditve Pridnjestrske moldavske republike, Republike Gorski Karabah, Republike Abhazije, Republike Južne Osetije, Ljudske republike Doneck in Ljudske republike Lugansk. Primerjalna analiza ugotavlja, da ustave nepriznanih držav formalnopravno vključujejo ustrezno varstvo človekovih pravic, ki ni bolj omejeno kot v drugih evropskih ustavah. Podrobnejši pregled ustavnih določb v zvezi z zakonodajno in izvršno oblastjo pokaže na demokratični deficit zaradi izrazito podrejene ustavne vloge parlamentov. Izpostavljene so tudi razne ustavne določbe, ki odražajo položaj nepriznanih držav v sodobnem svetu. Kljub navidezni homogenosti de facto držav, ki so večinoma nastale v primerljivem obdobju, na enakem prostoru in se soočajo z enakimi izzivi, raziskava utemelji heterogenost nepriznanih držav in njihovih ustavnih ureditev. Primerjava stopnje podobnosti med ustavami temelji na stotih primerjalnih elementih in pokaže, da je vrednost primerjalnega indeksa med najbolj različnima ustavama 46/100, med najbolj podobnima pa 91/100. Ustave nepriznanih držav tako težko predstavljajo enotno skupino. Ustava Republike Gorski Karabah izstopa in je najbolj različna od ostalih, praktično identični sta ustavi obeh ljudskih republik, prav tako pa večja stopnja podobnosti velja med ustavami Pridnjestrske moldavske republike, Republike Abhazije in Republike Južne Osetije.
Found in: ključnih besedah
Keywords: nepriznane države, ustavne ureditve, Sovjetska zveza, človekove pravice, ustave, ustavno primerjalno pravo, ustavno pravo
Published: 12.03.2019; Views: 2607; Downloads: 163
Fulltext (2,73 MB)

Abstract: V pričujočem delu se soočamo s tematiko varstva kulturne dediščine in njenega umeščanja v mednarodnopravno sfero. Čeprav med pravnimi panogami varstvo kulturne dediščine ne zavzema tako vidnega položaja kot nekatere t. i. "klasične" panoge, denimo kazensko ali civilno pravo, to nikakor ne pomeni, da je področje nezanimivo oz., da ne more postavljati kompleksnih izzivov pri reševanju pravnih problemov. Prav tako sega ideja o varstvu in zaščiti objektov posebne kulturne vrednosti že daleč v zgodovino. Zavest o nujnosti takega ravnanja je izpričana že v starem Babilonu. To predstavljam v uvodnem, zgodovinskem delu naloge. A čeprav gre za takšno kontinuiteto, panogi ne moremo očitati zastarelosti. V zadnjih nekaj letih se je odločilno pokazala volja udeležencev mednarodnega prostora po napredku in inovacijah (pravnih) s sprejemom nekaterih takšnih ukrepov s strani mednarodnih organizacij. Eden od njih je v maju v Nikoziji sprejeta t. i. "Blood antiquities convention". Prav konvencije so kot osnovno orodje pri doseganju naprednih ciljev najpomembnejši dejavnik. Prav njim in organizacijam, ki so za njihovo kreacijo zaslužne, se posvečam v drugem delu. Zaobjete so vse mednarodne organizacije, ki imajo moč ustvarjanja zavezujočih dokumentov za države in organizacije, ki sicer nimajo takšnih sposobnosti, a so aktivno udeležene pri njihovem nastajanju. Predstavljam tudi telesa pod njihovim okriljem, ki sopovezana z udejanjanjem skupnih ciljev. Trenutno je na področju varstva kulturne dediščine ena od najbolj perečih tematik varstvo kulturnih dobrin v okviru oboroženih spopadov. V lanskem letu smo bili priča zgodovinskemu dogodku, ko je Mednarodno kazensko sodišče v Haagu prvič izdalo obsodilno sodbo v primeru Al Mahdi, s področja varstva kulturne dediščine. Šlo je za uničevanje kulturnih spomenikov v Maliju s strani terorističnih organizacij. Tej temi se posvečam v tretjem delu. Poskušam analizirati mehanizme, ki so trenutno na voljo, za uresničevanje varnostnih ukrepov v primerih oboroženih spopadov. Poskušam tudi postaviti razločevalno mejo med posameznimi uničenji. Ne gre enačiti primerov, ko do poškodovanja pride v smislu kolateralne škod in poškodovanja, ki je namerno, usmerjeno na določeno kulturno dobrino zaradi emotivne vrednosti, ki jo ta predstavlja določeni družbeni skupini. Delo zaključujem z analizo trenutnih možnost za reševanje problematik, ki se pojavljajo na področju kulturne dediščine in njihovimi mogočimi alternativami. Priznati je treba, da je področje prava kulturne dediščine nekoliko togo. Vzrok temu so na eni strani pomanjkanje primernih pravnih instrumentov za reševanje, na drugi pa nepripravljenost držav, ki velikokrat postavljajo nacionalni interes pred interes celotnega človeštva in tako odklanjajo sprejem konvencij in drugih aktov, ki bi področje lahko ustrezno uredili.
Found in: ključnih besedah
Keywords: mednarodno pravo, kulturna dediščina, oboroženi spopadi, reševanje sporov, diplomske naloge, bolonjski program
Published: 16.08.2018; Views: 2855; Downloads: 155
Fulltext (785,37 KB)

Found in: ključnih besedah
Keywords: ICC, mednarodno kazensko pravo, notranji problemi, zunanji problemi, Mednarodno kazensko sodišče, učinkovitost ICC, legitimnost
Published: 16.08.2018; Views: 2250; Downloads: 128
Fulltext (1,01 MB)

Abstract: Razlogov, zakaj je varstvo okolja pomembno, je veliko. Ne vpliva le na stanje naše okolice, ampak tudi na zdravje in dobro počutje. Glede na to, da v državi med pravnimi viri najvišje hierarhično mesto zaseda ustava, je prav, da vsebuje vsaj temeljno varstvo okolja in s tem pokaže, da država upošteva in varuje stanje svojega okolja ter s tem vsaj malo omeji samovoljno razpolaganje z njim in prekomerno onesnaževanje. Ravno onesnaževanje in prekomerna raba virov danes v svetu povzročata največ težav. Število prebivalcev narašča, s čimer se povečuje količina odpadkov, življenjski prostor in prostor za odlaganje odpadkov pa se krčita. Prvo ustavno urejanje varstva okolja se je začelo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ravno v času, ko so se ljudje začeli zavedati pomena okolja in tega, da če zanj ne bodo bolje poskrbeli, v prihodnosti ne bo več primerno za zdravo življenje. Slovenija ima glede varstva okolja precej dolgo tradicijo, danes ga v ustavi ureja 72. člen. Ker je večina držav danes podvržena še nekemu dodatnemu mednarodnemu urejanju, to zagotavlja še dodatno varstvo, najbolj pa je to vidno pri državah članicah Evropske unije. Večina obravnavanih ustav je bila sprejeta v devetdesetih letih, nekatere države imajo varstvo urejeno podrobno in v več členih, nekatere v manj, spet druge ustave okolja sploh ne omenjajo, ker so mnenja, da zakonodaja na tem področju zadostuje. Najpogostejše določbe v ustavah v zvezi z okoljem so odgovornost za skrb, pravica do življenja v zdravem okolju, poudarjanje ravnovesja med okoljem, gospodarstvom in razvojem, prepoved onesnaževanja, povezava med okoljem in zdravjem, pravica do informacij o okolju in dolžnost odprave že povzročene škode. Ugotovila sem, da se ustavne ureditve na tem področju med seboj ne razlikujejo pomembno, res pa je, da se z manjšimi ekološkimi posledicami srečujejo države, ki ureditev vseeno imajo. Prav tako ob primerjavi držav, ki imajo varstvo okolja v ustavah, in tistih, ki jih nimajo, ni opaznih razlik. Prve imajo sicer še neko dodatno jamstvo, toda tudi države, ki okolje urejajo v zakonih, za njimi ne zaostajajo, njihovo okolje ni v nič slabšem stanju. Na koncu pa je dejansko stanje vedno odvisno od države in prebivalcev, saj če ti ne bodo upoštevali napisanih določb, ni pomembno, ali so te vsebovane v ustavi ali v zakonu. Obstajati mora torej prava volja.
Found in: ključnih besedah
Keywords: okolje, varstvo okolja, onesnaževanje, primerjalno ustavno pravo, ustave, diplomske naloge, bolonjski program
Published: 16.08.2018; Views: 3096; Downloads: 225
Fulltext (807,00 KB)

Abstract: Stranke civilnega postopka pravno varstvo najpogosteje uveljavljajo v obliki tožbe, tožbeni zahtevek predstavlja eno izmed obligatornih sestavin vsake tožbe. Vsaka tožba mora imeti določen tožbeni zahtevek, kar pomeni, da mora biti natančno opredeljeno, o čem naj sodišče odloči, saj sodišče ne sme odločiti preko ali mimo zahtevka. Vprašanje vsebine tožbenega zahtevka je v teoriji opredeljeno kot vprašanje o identiteti tožbenega zahtevka. Sistematično lahko teoretična stališča razdelimo v dve večji skupini, in sicer materialnopravno teorijo in procesno teorijo. Materialnopravna ali civilistična teorija gleda na pojem tožbenega zahtevka z vidika zahtevka materialnega prava, kar pomeni, da išče povezave med njima. Teorija se je razvila v treh različicah: poznamo klasično civilistično teorijo, modificirano civilistično teorijo in novejšo, vse pa iščejo povezavo med materialnim in procesnim zahtevkom; tožbeni zahtevek torej opredeljujejo z zahtevkom materialnega prava. Na drugi strani procesna teorija zagovarja ločnico med procesnim in materialnim zahtevkom. Podvrste procesne teorije so čista procesna, ki je na stališču, da je vsebina tožbenega zahtevka tožbeni predlog, ter procesna ekvivalenčna teorija, ki tožbeni zahtevek opredeljuje s tožbenim predlogom in dejanskim stanjem. Kot neko vmesno teorijo pozna še sintetično teorijo, pri kateri gre v osnovi za procesno teorijo, vendar povezavo tožbenega zahtevka išče z zahtevkom materialnega prava. Razumevanje identitete tožbenega zahtevka je pomembno predvsem pri procesnih situacijah, kot so objektivna kumulacija zahtevkov, sprememba tožbe, litispendenca in institut pravnomočnosti; gre za vprašanje, ali so v posameznih situacijah zahtevki identični ali gre za različne zahtevke. Na podlagi stališč posameznih teorij lahko pridemo do različnih rezultatov.
Found in: ključnih besedah
Keywords: civilno pravo, tožbe, tožbeni zahtevki, litispendenca, pravnomočnost, diplomske naloge, bolonjski program
Published: 16.08.2018; Views: 4083; Downloads: 400
Fulltext (572,48 KB)