Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: POVZETEK Teoretična izhodišča: Varnost pacientov je bistvo kakovostne zdravstvene oskrbe; zajema preprečevanje, poročanje in analizo varnostnih odklonov, ki lahko prizadenejo paciente in imajo resne posledice – zdravstvene zaplete, podaljšanje hospitalizacije, povečano smrtnost in dodatne stroške za zdravstveni sistem. Prijavljanje varnostnih odklonov in poročanje o njih je pomemben sestavni del sistema varnosti pacientov, saj zdravstvenim ustanovam omogoča prepoznavo šibkih točk v procesih, vodi v izboljšanje delovnih tokov ter vzpostavitev varnejšega okolja za paciente in ostale udeležence. Bistveno je ustvarjanje kulture brez krivde, kjer se poročilo o odklonih pojmuje kot priložnost za učenje in izboljšanje. Namen raziskave je preučiti zdravstveno vzgojo pri varnostnem odklonu. Metode: Raziskava je temeljila na kvantitativnem raziskovalnem pristopu in deskriptivni metodi dela. Za potrebe empiričnega dela smo zbrali, analizirali in sintetizirali primarne ter sekundarne vire. Primarni podatki za analizo so bili pridobljeni s tehniko anketiranja, z namensko oblikovanim anketnim vprašalnikom, ki so ga anketiranci zdravstvene stroke izpolnili na socialnih in spletnih omrežjih. Zbrane podatke smo računalniško obdelali v programu Excel, jih grafično prikazali v obliki tabel in jih analizirali. Sekundarni vir podatkov je bil pregled strokovne in znanstvene literature, pridobljene iz podatkovnih baz PubMed, Cobiss, Cinahl, Science Direct in Google učenjak. Rezultati: Izsledki raziskave so pokazali, da se zdravstveno osebje zaveda pomembnosti poročanja o varnostnih odklonih. Kot najpogostejši razlog za nastanek varnostnih odklonov so anketirani (57,1 %) izpostavili preobremenjenost. Kar 75,2 % anketirancev se je strinjalo, da je ukrepanje ob varnostnemu odklonu nujno zaradi preprečevanja ponovitve. 69 % anketirancev se je popolnoma strinjalo, da mora biti nadrejeni o varnostnem odklonu obveščen. Polovica anketirancev (49,1 %) pozna postopek prijave varnostnega odklona. Najpomembnejši razlog za izostanek prijave varnostnih odklonov je zapletena oziroma zamudna prijava (AS = 2,9; SO = 1,23). Dobra polovica anketirancev (57 %) je poudarila potrebo po jasnih smernicah in protokolih za prijavo varnostnih odklonov, ki bi omogočili bolj strukturirano in dosledno poročanje. Da je podpora sodelavcev in nadrejenih v primeru odklona zelo pomemben dejavnik, se je strinjalo kar 78,6 % anketiranih. Anketiranci so (53,1 %) izrazili potrebo po izobraževanju o varnosti pacientov in si (56,6 %) želeli več usposabljanja s področja varnega dela in razmer za delo. Poznavanje področja je ključno za ohranjanje visoke stopnje strokovnosti in zavesti o pomenu varnosti pacientov (AS = 4,5 %, SO = 0,90 %). Prav tako so se anketiranci večinoma (65,8 %) strinjali, da ustvarjanje kulture brez krivde, kjer se odklone obravnava kot priložnosti za učenje in izboljšanje, vodi v boljše obvladovanje varnostnih odklonov, 67 % pa jih je menilo, da to pripomore tudi k dolgoročnemu izboljšanju varnosti in kakovosti zdravstvene oskrbe. Razprava: Naša raziskava pomaga pri razumevanju odnosa zdravstvenega osebja do ukrepanja ob varnostnih odklonih in daje konkretne predloge za izboljšanje prakse v zdravstveni negi. Ugotovitve naše raziskave so lahko osnova za nadaljnje raziskave in razvoj politik, ki bodo prispevale k varnejšemu zdravstvenemu okolju za vse paciente. V prihodnje bi bilo smiselno raziskavo razširiti na več zdravstvenih ustanov po Sloveniji, kar bi omogočilo primerjavo kompetenc zdravstvenega osebja pri varnostnih odklonih na nacionalni ravni.
Keywords: zdravstveno osebje, varnostni odkloni, varnost pacienta, prijava, ukrepi
Published in ReVIS: 19.07.2024; Views: 92; Downloads: 3
Full text (2,07 MB)

Abstract: Pomen človekovih pravic in temeljnih svoboščin se je skozi različna obdobja zgodovine širil in krepil, zato lahko danes z gotovostjo trdimo, da le te predstavljajo sestavni in ključni segment našega življenja ter so tretirane kot nekaj samoumevnega. Ena od ključnih človekovih pravic, ki prestavlja pomemben del našega življenja je pravica do zasebnosti. Gre za kompleksno pravico, ki se je skozi čas spreminjala in prilagajala novejšim trendom ter predvsem novemu tehnološkemu razvoju, ki ga narekuje sodobni svet. Ker je pojmovanje pravice do zasebnosti zelo široko, se lahko njeno dojemanje glede na različne družbene kontekste ter različno stopnjo varstva pravic v posameznih družbenih sistemih bistveno razlikuje. Danes pravica do zasebnosti uživa visoko stopnjo varstva tako na nacionalni kot tudi na mednarodni ravni, vendar je zaradi hitrega tehnološkega razvoja slednja nenehno podvržena novim preizkušnjam. Da bi lahko policija kot represivni organ z uporabo policijskih pooblastil tekom izvajanja policijskih preiskav zagotavljala ustrezno stopnjo varstva obravnavane pravice, je v prvi vrsti potrebno dobro poznavanje dovoljenega praga posegov v človekove pravice, ki mora biti skladno z ustavo, zakoni in podzakonskimi določili ter v drugi vrsti zavedanje ljudi o pomembnosti pravic, ki jim pripadajo. Policija danes kot ključni instrument državnega monopola moči in prisile predstavlja sodobno in po evropskih merilih oblikovano organizacijo, ki pri opravljanju svojega dela, kljub nenehnim izzivom sodobne družbe, stremi k čim večji uravnoteženosti policijskih pooblastil in spoštovanju temeljnih človekovih pravic. Ključni pokazatelj spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri izvajanju nalog policije je sodna praksa, ki predstavlja temeljno vodilo za krepitev legitimnosti zasledovanih ciljev policije ter za zagotavljanje večje stopnje varnosti, v ustavi in zakonih določenih, človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Keywords: pravica do zasebnosti, policijska pooblastila, sorazmernost, pričakovana zasebnost, prikriti preiskovalni ukrepi, sodna praksa, sprememba zakonodaje
Published in ReVIS: 22.03.2024; Views: 389; Downloads: 20
Full text (1,41 MB)

Abstract: Pravica do zasebnosti je v današnjem času ena izmed bolj strogo varovanih človekovih pravic. Sama pravica, kot jo poznamo danes, se je razvila šele s pojavom zahodnega kapitalizma, torej v 18. stoletju, in se izrazito veže na nastanek individualizma. Čeprav gre pri zasebnosti za obsežen pojem, pa se njen obseg s časom ni širil, temveč ožil. Danes bi lahko rekli, da je pravica čedalje bolj omejena in kot vrednota v družbi izgublja pomen. Na eni strani zasebno sfero »ogroža« država, še večji vpliv nanjo pa ima družba. Z modernimi tehnologijami se je razvil pojav, imenovan družba nadzora. Posegi in vplivi družbe na zasebnost posameznika so bistveno bolj problematični kot vplivi države – sploh na področju informacijske zasebnosti.1 Potemtakem lahko zaključimo, da generalne, enotne definicije zasebnosti in pravice do zasebnosti pravzaprav ni. Glavni vzrok je v tem, da je pravica relativna, subjektivna, spremenljiva in kontekstualna. Vsak izmed nas ima glede zasebnosti drugačna prepričanja in pričakovanja. 2 Drugi glavni junak magistrskega dela je covid-19, bolezen, ki je dobesedno ustavila in spremenila svet do te mere, da še danes ne vemo točno, na kaj vse je vplivala in kakšne posledice je v svetu pustila. Osredotočili se bomo na ukrepe Slovenije, ki so bili izdani v času epidemije. Poskušali bomo najti tudi takšne, ki so mogoče posegali v samo pravico do zasebnosti. V svetovno epidemijo so bile vpletene tudi druge države, zato bo pregled ukrepov dal jasno sliko, kakšen pristop je določena država ubrala. Glede na analizirano literaturo in aktualne informacije lahko trdimo, da so bili določeni ukrepi organov sprejeti prehitro in brez dobrega premisleka, kako bodo na ljudi vplivali. Vendar moramo po drugi strani v prihodnost gledati pozitivno. Virus je bil omejen in z vsako mutacijo je postajal šibkejši. Kot družba smo lahko ponosni na to, kako smo stopili skupaj, ko je bilo to najbolj pomembno.
Keywords: covid-19, epidemija, ukrepi, zasebnost, človekova pravica
Published in ReVIS: 19.02.2024; Views: 440; Downloads: 19
Full text (2,66 MB)

Abstract: Pandemija virusa SARS-CoV-2 in posledično bolezni COVID-19 je imela za posledico sprejemanje ukrepov na podlagi dogajanja in prilagajanja situaciji ter sprejemanje omejitev in ukrepov, ki se jih je bilo treba držati. Pogostost sprememb zakonodaje je bilo težko obvladovati. Od prebivalstva sta se zahtevali prilagodljivost ter velika mera ozaveščenosti in razumevanja. Še posebej je bilo to problematično za čezmejne delovne migrante. Zanje se je bolj ali manj uspešno spoprijemanje Slovenije in Avstrije s pandemijo izkazalo za oviro, ki so jo morali premagovati vsakodnevno, da so lahko obdržali delovno razmerje v Avstriji. Pogoji prestopa meje so se spreminjali iz dneva v dan, kar je čezmejnim delovnim migrantom oteževalo odhod na delo. V magistrskem delu je skozi proučevanje odzivanja Slovenije in Avstrije ter Evropske unije na epidemijo COVID-19 na eni strani odgovorjeno na vprašanje, kaj je to pomenilo za množico čezmejnih delovnih migrantov oziroma za uresničevanje njihove pravice do dela, in na drugi strani na vprašanje, kako so se ti odzvali pri uveljavljanju ukrepov v boju z epidemijo in s tem ohranjali možnost opravljanja dela v tujini. Posredno je s tem omogočena možnost vpogleda v nekatere vidike kriznega vodenja države (odzivanje na grožnje zdravju) in v svojstveno problematiko dela slovenskih državljanov, ki opravljajo svoje delo v tujini.
Keywords: COVID-19, čezmejni delovni migranti, prestop meje, sprememba zakonodaje, ukrepi
Published in ReVIS: 18.01.2024; Views: 382; Downloads: 14
Full text (4,58 MB)

Abstract: Omejevalni ukrepi, ki jih pogosto imenujemo tudi sankcije, so osnovno orodje skupne zunanje in varnostne politike Evropske unije, katerih namen je doseči spremembe v politiki ali ravnanju tistih, zoper katere so uvedene. Pri njihovem sprejemanju se sledi ključnim ciljem, to so varovanje vrednot in temeljnih pravic, ohranjanje miru, podpiranje demokracije, pravne države in krepitev mednarodne varnosti. V diplomskem delu najprej teoretično opredelimo omejevalne ukrepe in pojasnimo njihovo pravno podlago. Omejevalni ukrepi se lahko uvedejo proti tretjim državam, organizacijam ali posameznikom. V ospredju tega dela pa so omejevalni ukrepi, ki jih Evropska unija sprejema že od leta 2014 proti Ruski federaciji. Ti ukrepi so bili sprva sprejeti zaradi nezakonite priključitve ukrajinskega polotoka Krim Rusiji, kasneje tudi zaradi ruskega priznanja neodvisnosti območij ukrajinskih pokrajin Doneck in Lugansk in na odreditev napotitve ruskih oboroženih sil na ta območja ter zaradi njenega nezakonitega oboroženega napada na Ukrajino. S kvantitativno metodo dela so raziskani in analizirani sprejeti ukrepi ter preučene njihove posledice na rusko gospodarstvo. Te že kažejo svoj učinek, vendar, kot ugotovimo, še ne v celotni željeni meri, saj ruski napad na Ukrajino še traja.
Keywords: omejevalni ukrepi, skupna zunanja in varnostna politika, Evropska unija, vojaški napad, Ruska federacija, Ukrajina
Published in ReVIS: 09.10.2023; Views: 622; Downloads: 46
Full text (427,13 KB)