Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: Mobilne tehnologije, kot so pametni telefoni, pametne ure in različne aplikacije, so postale ključne za spremljanje in izboljšanje osebnega zdravja ter telesne pripravljenosti. Te naprave omogočajo sledenje telesni aktivnosti, spremljanje spanja in srčnega utripa ter beleženje prehrane. Teoretični del prinaša pregled literature o zgodovini mobilnih tehnologij in zdravju. V empiričnem delu je predstavljena anketna raziskava o uporabi mobilnih tehnologij za spremljanje zdravja in telesne dejavnosti. Rezultati so pokazali, da so pametni telefoni in aplikacije za spremljanje telesne dejavnosti ključni del življenja mnogih ljudi, zlasti milenijcev, tj. pripadniki generacije, rojene po letu 1980. Večina anketirancev poroča o dnevni uporabi teh naprav in aplikacij. Najbolj priljubljene so aplikacije za sledenje telesne dejavnosti, zdravstvenih parametrov in menstrualnega cikla. V prihodnosti lahko pričakujemo nadaljnjo rast in razvoj teh tehnologij, kar bo omogočilo boljše razumevanje njihovega vpliva na zdravje in dobro počutje uporabnikov.
Keywords: mobilne naprave, aplikacije, telesna dejavnost, vadba, zdravje, zasebnost
Published in ReVIS: 28.03.2025; Views: 357; Downloads: 8
Full text (1,80 MB)

Abstract: Pomen človekovih pravic in temeljnih svoboščin se je skozi različna obdobja zgodovine širil in krepil, zato lahko danes z gotovostjo trdimo, da le te predstavljajo sestavni in ključni segment našega življenja ter so tretirane kot nekaj samoumevnega. Ena od ključnih človekovih pravic, ki prestavlja pomemben del našega življenja je pravica do zasebnosti. Gre za kompleksno pravico, ki se je skozi čas spreminjala in prilagajala novejšim trendom ter predvsem novemu tehnološkemu razvoju, ki ga narekuje sodobni svet. Ker je pojmovanje pravice do zasebnosti zelo široko, se lahko njeno dojemanje glede na različne družbene kontekste ter različno stopnjo varstva pravic v posameznih družbenih sistemih bistveno razlikuje. Danes pravica do zasebnosti uživa visoko stopnjo varstva tako na nacionalni kot tudi na mednarodni ravni, vendar je zaradi hitrega tehnološkega razvoja slednja nenehno podvržena novim preizkušnjam. Da bi lahko policija kot represivni organ z uporabo policijskih pooblastil tekom izvajanja policijskih preiskav zagotavljala ustrezno stopnjo varstva obravnavane pravice, je v prvi vrsti potrebno dobro poznavanje dovoljenega praga posegov v človekove pravice, ki mora biti skladno z ustavo, zakoni in podzakonskimi določili ter v drugi vrsti zavedanje ljudi o pomembnosti pravic, ki jim pripadajo. Policija danes kot ključni instrument državnega monopola moči in prisile predstavlja sodobno in po evropskih merilih oblikovano organizacijo, ki pri opravljanju svojega dela, kljub nenehnim izzivom sodobne družbe, stremi k čim večji uravnoteženosti policijskih pooblastil in spoštovanju temeljnih človekovih pravic. Ključni pokazatelj spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri izvajanju nalog policije je sodna praksa, ki predstavlja temeljno vodilo za krepitev legitimnosti zasledovanih ciljev policije ter za zagotavljanje večje stopnje varnosti, v ustavi in zakonih določenih, človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Keywords: pravica do zasebnosti, policijska pooblastila, sorazmernost, pričakovana zasebnost, prikriti preiskovalni ukrepi, sodna praksa, sprememba zakonodaje
Published in ReVIS: 25.11.2024; Views: 517; Downloads: 15
Full text (1,72 MB)

Abstract: Pravica do zasebnosti je v današnjem času ena izmed bolj strogo varovanih človekovih pravic. Sama pravica, kot jo poznamo danes, se je razvila šele s pojavom zahodnega kapitalizma, torej v 18. stoletju, in se izrazito veže na nastanek individualizma. Čeprav gre pri zasebnosti za obsežen pojem, pa se njen obseg s časom ni širil, temveč ožil. Danes bi lahko rekli, da je pravica čedalje bolj omejena in kot vrednota v družbi izgublja pomen. Na eni strani zasebno sfero »ogroža« država, še večji vpliv nanjo pa ima družba. Z modernimi tehnologijami se je razvil pojav, imenovan družba nadzora. Posegi in vplivi družbe na zasebnost posameznika so bistveno bolj problematični kot vplivi države – sploh na področju informacijske zasebnosti.1 Potemtakem lahko zaključimo, da generalne, enotne definicije zasebnosti in pravice do zasebnosti pravzaprav ni. Glavni vzrok je v tem, da je pravica relativna, subjektivna, spremenljiva in kontekstualna. Vsak izmed nas ima glede zasebnosti drugačna prepričanja in pričakovanja. 2 Drugi glavni junak magistrskega dela je covid-19, bolezen, ki je dobesedno ustavila in spremenila svet do te mere, da še danes ne vemo točno, na kaj vse je vplivala in kakšne posledice je v svetu pustila. Osredotočili se bomo na ukrepe Slovenije, ki so bili izdani v času epidemije. Poskušali bomo najti tudi takšne, ki so mogoče posegali v samo pravico do zasebnosti. V svetovno epidemijo so bile vpletene tudi druge države, zato bo pregled ukrepov dal jasno sliko, kakšen pristop je določena država ubrala. Glede na analizirano literaturo in aktualne informacije lahko trdimo, da so bili določeni ukrepi organov sprejeti prehitro in brez dobrega premisleka, kako bodo na ljudi vplivali. Vendar moramo po drugi strani v prihodnost gledati pozitivno. Virus je bil omejen in z vsako mutacijo je postajal šibkejši. Kot družba smo lahko ponosni na to, kako smo stopili skupaj, ko je bilo to najbolj pomembno.
Keywords: covid-19, epidemija, ukrepi, zasebnost, človekova pravica
Published in ReVIS: 19.02.2024; Views: 1230; Downloads: 30
Full text (2,66 MB)

Abstract: Ustava Republike Slovenije v svojem besedilu zajema in ureja najpomembnejša področja družbenega življenja. Zasebnost posameznika je izredno pomembna, posameznik pa najvišjo stopnjo zasebnosti pričakuje v svojem domu. V stanovanju, v katerem bivamo, ljudje pričakujemo popolno zasebnost, zato smo tam tudi najbolj ranljivi. Posameznik v svojem domu živi v svoji intimni in zasebni sferi, ki je ne rabi deliti z nikomer oziroma se sam odloča, s kom in v kolikšni meri jo bo delil z drugimi ljudmi. Nedotakljivost stanovanja je izrednega pomena iz razloga varovanja človekove zasebnosti. V takšnem pomenu je bila nedotakljivost stanovanja prepoznana kot najstarejša oblika varstva zasebnosti človeka. Iz tega razloga tudi pravni sistem Slovenije določa, da je stanovanje prav vsakega posameznika nedotakljivo. Tako vsebuje tudi Ustava Republike Slovenije zagotovilo pravico do nedotakljivosti v 36. členu. Kdorkoli lahko poseže v ustavno zavarovano pravico, zato se morajo tisti posegi, ki so smatrani kot kršitve nedotakljivosti stanovanja, kazensko preganjati. Kljub temu da je nedotakljivost stanovanja ustavno zaščitena dobrina, Ustava Republike Slovenije dopušča posege v to pravico. Relativnost pravice do stanovanjske nedotakljivosti je dopuščena z ustavno dovoljenim vstopom v tuje stanovanje in celo njegovo preiskavo, vendar pod pogoji, ki so določeni z zakonom. Iz tega razloga pravico do nedotakljivosti stanovanja ogroža izvršilna veja oblasti. Uradne osebe, ki opravljajo vstope in preiskave tujih stanovanj, morajo slediti zakonskim določilom in spoštovati določena pravila, zato morajo imeti znanje in biti ustrezno usposobljeni. Kršitve največjega upravnega organa v državi na tem področju so številne, zato je potreben nadzor nad poseganjem v stanovanjsko nedotakljivost, ki pa ga izvaja sodna veja oblasti.
Keywords: nedotakljivost stanovanja, vstop v stanovanje, preiskava stanovanja, zasebnost, Ustava Republike Slovenije
Published in ReVIS: 16.12.2021; Views: 2937; Downloads: 113
Full text (1,03 MB)

Abstract: Dandanes na družbenih omrežjih bogatimo svoje socialno življenje in hkrati spremljamo novice in oglase. Oglaševanje produktov in storitev na teh omrežjih s strani raznih podjetij je eden najbolj ekonomičnih in učinkovitih načinov komuniciranja s strankami. Zaradi navedenih prednosti je tovrstno oglaševanje privlačno tudi za politične kampanje. To lahko pripomore k temu, da se več ljudi udeleži volitev, hkrati pa lahko v nekaterih primerih povzroči škodne posledice. Možnosti profiliranja, ciljnega oglaševanja in ustvarjanja lažnih novic oziroma dezinformacij načenjajo informacijsko zasebnost posameznikov, vse skupaj pa vpliva na načelo demokratičnosti. Namen magistrskega dela je predstaviti spremembe, ki so nastale v povezavi z informacijsko zasebnostjo po škandalu Cambridge Analytica iz leta 2018. Istega leta je začela veljati Splošna uredba o varstvu podatkov, znana pod kratico GDPR, ki je prinesla nekatere nove in preoblikovala stare pravne mehanizme za varstvo osebnih podatkov. Pravna sredstva, ki so jih imeli oškodovanci na voljo v času razglasitve škandala, so bila bolj omejena in kršitve mileje sankcionirane, kot so sedaj. Visoke denarne kazni, ki jih določa GDPR, zagotavljajo odvračalni učinek. Poleg tega je sedaj več ljudi seznanjenih s svojimi pravicami in pravnim varstvom, ki jim je na voljo v primeru kršitev.
Keywords: informacijska zasebnost, Cambridge Analytica, Facebook, dezinformacije, načelo demokratičnosti
Published in ReVIS: 09.03.2021; Views: 2026; Downloads: 335
Full text (993,10 KB)