Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: V uvodnem delu predstavimo pomen prava, zgodovinska ozadja in razvoj razumevanja varstva vrednot, torej bistva prava. Čemu se uporablja, čemu služi in kako ga je smiselno razlagati, da bo svoje poslanstvo v najboljši možni meri izvrševalo. Prvi del omogoča globlje, vsebinsko razumevanje odločitev Evropskega sodišča v zvezi z obravnavanima 10. in 17. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V osrednjem delu analitično vsebinsko predstavimo 36 sodb ESČP v zvezi z zlorabo pravice do svobode izražanja. Analitično soočenje vsebine sodb s pravno teorijo ter strnjeno in kronološko urejena predstavitev sodb, glede na določeno problemsko polje znotraj omenjene sodne prakse, prikaže razvoj koncepta uporabe »sovražnega govora« od opisne opredelitve le-tega, torej ne neposredno uporabljenega izraza, do neposredne uporabe besedne zveze »hate speech« v zadevi Carla Jóhanna Lilliendahla proti Islandiji. V zaključku predstavimo pobudo uvedbe evropske definicije sovražnega govora in razjasnimo prihodnji pristop ESČP pri obravnavi zadev v zvezi s sovražnim govorom. Opredelimo in na primeru sodb prikažemo, zakaj bo ESČP v novejših sodnih praksah, pri meritorni razlagi zadevo postavilo v ustrezen (širši) kontekst prej, kot se oprlo na posamične sovražne besede in da bo nasploh dalo prednost meritorni obravnavi pred uporabo 17. člena, ki ostaja omejen na izjemne, skrajne primere, ko je »takoj očitno«, da je svoboda izražanja zlorabljena v namene, ki so v jasnem nasprotju z vrednotami Konvencije. Pristop ESČP temelji na zavedanju nujnosti spoštovanja pravice do svobode izražanja v demokratični, pluralni družbi, upoštevajoč najvišjo vrednoto, človekovo dostojanstvo
Najdeno v: osebi
Ključne besede: Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sovražni govor, svoboda izražanja, človekovo dostojanstvo
Objavljeno: 24.02.2022; Ogledov: 1126; Prenosov: 127
Celotno besedilo (1,61 MB)

Opis: Diplomska naloga je posvečena ustavnemu sodišču in pobudi za oceno ustavnosti. Ustavno sodišče je neodvisen in avtonomen državni organ, ki izvršuje ustavnosodno presojo. Je najvišji organ sodne oblasti na nacionalni ravni. Njegove odločbe so zavezujoče. Kot primer pobude sta izbrani dve odločbi ustavnega sodišča, ki se nanašata na financiranje osnovnošolskega izobraževanja v zasebnih šolah. V prvi odločbi ustavno sodišče presojalo neskladje 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja z drugim odstavkom 57. člena ustave. Ustava terja od države, da se osnovnošolsko izobraževanje financira iz javnih sredstev. Zagovarja stališče, da je osnovnošolska izobrazba javna korist. Zakonska ureditev pa zasebnim šolam za izvajanje obveznega akreditiranega javnega programa zagotavlja 85- odstotno sofinanciranje. Predhodna odločba ustavnega sodišča, ki se je nanašala na vse tipe in stopnje izobraževanja, določila, da je v zakonodajalčevem polju proste presoje, v kolikšnem deležu bo sofinanciral zasebne šole. Ustavno sodišče je v presoji ugotovilo protiustavnost, zato je izdalo ugotovitveno odločbo in zakonodajalcu naložilo, da neskladje odpravi v roku enega leta. Nekaj let po odločitvi je ustavno sodišče ponovno pred podobno dilemo, le da se tokratna presoja nanaša na jutranje varstvo, dopolnilni pouk ter popoldansko bivanje. Ob enem pa pobudniki opomnijo ustavno sodišče na neizvršitev odločbe. Sodniki odločijo, da zadeva ni v neskladju z ustavo, saj da je jutranje varstvo, dopolnilni pouk ter popoldansko bivanje del razširjenega programa in ne obveznega. Ob enem pa ustavo sodišče okara zakonodajalca za neodzivnost, vendar se ne odloči za določitev načina izvršitve
Najdeno v: osebi
Ključne besede: ustava, ustavno sodišče, pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti, odločba ustavnega sodišča, osnovnošolsko izobraževanje
Objavljeno: 25.02.2022; Ogledov: 971; Prenosov: 96
Celotno besedilo (459,28 KB)

Opis: Večina družb je v preteklosti invalide izključevala iz družbenega življenja na več področjih. Še vedno so invalidi pogostokrat obravnavani diskriminatorno, kar predstavlja problem družbe in njenega mišljenja. Velik napredek v družbi smo dosegli s tem, ko se je opustil zgolj medicinski vidik obravnave invalidov in se je pojavila miselnost socialnega pogleda na invalide ter njihovo potrebo po socialni vključenosti v družbo. Živimo v obdobju, ko sta življenje in zdravje ljudi, med njimi še posebej invalidov, obravnavana z dokumenti na državni ter svetovni ravni in se uveljata kot temeljna človekova svoboščina. V magistrskem delu smo za povzemanje strokovnih terminov in pojasnjevanje zakonskih aktov uporabili primerjalnopravno metodo, metodo analize, sintetično in deskriptivno metodo. V empiričnem delu smo uporabili metodo opazovanja, s katero smo opazovali parkirna mesta, rezervirana za invalide, v Mestni občini Kranj, in metodo anketiranja. Ankete smo razdelili vsem krovnim organizacijam po Sloveniji, ki so jih nato razposlale invalidom. Vzorec opravljenih anket je zajemal 365 anketirancev. Invalidi sodijo v skupino ranljivih oseb, zato so namen in cilji naše raziskave, da s pomočjo različnih metodoloških pristopov izbrane pravice, kamor sodi parkiranje na mestih, rezerviranih za invalide, predstavimo in prikažemo njihove kršitve, ki sodijo v skupino kršenja človekovih pravic in svoboščin. Na podlagi opravljenih analiz smo podali predloge, ki bi omogočali izboljšave obravnavnega področja. V magistrskem delu smo proučevali zasedenost parkirnih mest, rezerviranih za invalide, v Mestni občini Kranj. V petih dneh opazovanja smo zasledili 200 kršiteljev. Menimo, da je potrebno z odlokom proporcionalno urediti višino kazni, saj se kršitelji ponavljajo, in urediti bližino parkirnih mest. Smiselno bi bilo urediti tudi parkirna mesta, rezervirana za invalide, glede na vrsto invalidnosti. Vsaka vrsta invalidnosti ima različne potrebe. Menimo, da so podani predlogi v zaključku smiselni in popolnoma uresničljivi. Cilje v magistrskem delu smo dosegli
Najdeno v: osebi
Ključne besede: invalid, diskriminacija, parkirna mesta, človekove pravice, kršitev
Objavljeno: 25.02.2022; Ogledov: 816; Prenosov: 61
Celotno besedilo (628,94 KB)

Opis: Si predstavljate, da se vozite po občinski cesti, zemljišče, na katerem je ta cesta, pa je v zasebni lasti? Takšnih občinskih cest in poti, ki so jih občinski sveti z odloki kategorizirali, pravne razlastitve pa niso izpeljali, je v naši državi skoraj 15 tisoč kilometrov. Avtorica pričujočega članka zato išče pojasnila, kako je v pravični demokratični državi takšno množično kršenje človekovih pravic sploh mogoče. Kako so lahko lokalne skupnosti lastnike zemljišč, na katerih so občinske ceste in poti, dejansko razlastile, pravno pa ne? In kako so lahko ceste kategorizirale mimo vključitve lastnikov zemljišč v upravne postopke? Avtorica skuša pri iskanju pojasnil tudi potrditi predpostavke, kako bi lahko začela vsakokratna vlada v okviru nadzornih pooblastil ta sramotni madež polpretekle zgodovine brisati z zahtevami občinam o predčasni razrešitvi županov in občinskih svetov (hipoteza 1), poleg tega bi lahko množično kršenje človekovih pravic pri kategorizaciji občinskih cest preprečila s posebnim zakonom in finančno pomočjo občinam (hipoteza 2). Ne nazadnje; ena ključnih ovir za ureditev lastninskih razmerij pri kategorizaciji občinskih cest je manko finančnih sredstev za izplačilo odškodnin ali odkup zemljišč (hipoteza 3). Poleg tega občine niso sposobne brez dodatne strokovne pomoči urediti lastništva zasebnih zemljišč, na katerih so kategorizirale občinske ceste (hipoteza 4). Prav zato toliko bolj preseneča, da Ustavno sodišče RS od zakonodajalca ni zahtevalo zakonodajne ureditve tega področja, saj bi s tem lahko pretrgalo z množičnimi kršitvami temeljnih ustavnih načel in načela zaslišanja strank, ki ima v upravnih postopkih posebno velik pomen. (hipoteza 5)
Najdeno v: osebi
Ključne besede: pravica do zasebne lastnine, javna korist, kategorizacija občinskih cest, odkup zemljišča/razlastitev, kupnina/odškodnina, ustavna načela, načelo zaslišanja stranke, nespoštovanje ustavnih odločb, človekovo dostojanstvo, vladavina prava
Objavljeno: 19.08.2022; Ogledov: 826; Prenosov: 55
Celotno besedilo (729,79 KB)

Opis: Zapor je totalna organizacija, v katero se namešča osebe, ki so storile kaznivo dejanje - zaporniki. Zapor lahko opredelimo kot prostor bivanja skupin ljudi, ki so za daljši čas odrezani od družbe. Že od začetka zgodovine so morali znotraj družbe poskrbeti za ljudi, ki so rušili postavljeni družbeni red. Toda z razvojem pravne države so kazni telesa spremenili v kazen odvzema temeljih človeških pravic. To predvsem poteka z odvzemom človekove osnovne pravice – biti svoboden. Zaporniki se z vsakodnevnimi rutinami srečujejo na različne načine. Nekaterim, predvsem povratnikom in specialnim povratnikom, je delo, režim, hišni in dnevni red že znan, tistim, ki se znajdejo za rešetkami prvič, pa lahko vse omenjeno predstavlja zelo velik problem. S problemi, ki jih take osebe imajo, prenašajo na osebje, ki je tam zaposleno. Vsekakor je v vsakem zaporu poskrbljeno, da se na nivo pomoči lahko računa na psihološkem, sociološkem, zdravstvenem, kakor tudi na varnostnem področju. Med socialnimi delavci, psihologi, pedagogi, zdravstvenimi delavci, inštruktorji, imajo pomembno vlogo pri prestajanju kazni zapornika tudi pravosodni policisti, ki za zaprte osebe skrbijo podnevi in ponoči. Pri svojem delu se po navadi ne počutijo preveč utrujeni ali fizično izčrpani, dolgoletno in dolgotrajno delo pa vsekakor na pravosodnem policistu pusti posledice, predvsem na psihološkem počutju in psihofizičnem stanju. Vse prevečkrat se pojavljajo provokacije, verbalni in neverbalni napadi, v zadnjem času pa posamezni zaporniki na predrzen način tudi fizično napadajo pravosodne policiste. Znano je, da je delo pravosodnih policistov pod drobnogledom vsakega vodstva zavoda, Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij RS, Ministrstva za pravosodje, kakor tudi drugih mednarodnih skupin, ki se zavzemajo za zaščito in varovanje zaprtih oseb. Kljub temu da delo pravosodnega policista ni fizično obremenjujoče, rutinsko delo po navadi preseneti še tako izkušenega delavca, da je lahko v nevarnosti tudi njegovo življenje. Sam izraz rizično delo pomeni, da gre za odstopanje od nekaj normalnega na tvegano ter zato nevarno in varnostno zahtevno delo. Zaporniki ocenjujejo dober ali slab zapor pretežno po pravosodnih policistih, ki se je do leta 2008 imenoval paznik v zaporu.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: zapor, kaznovanje, svoboda, človekove pravice, varnost, Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij, pravosodni policist
Objavljeno: 08.09.2022; Ogledov: 783; Prenosov: 90
Celotno besedilo (1,03 MB)