51. Pravni in etični vidik splava in pokopa splavljenih otrokSaša Bajda, 2017 Opis: Magistrsko delo obravnava pravni in etični vidik splava oziroma umetne prekinitve nosečnosti in pokopa splavljenih otrok. Splav in umetna prekinitev nosečnosti sta tudi dandanes med najobčutljivejšimi in osebnimi temami, tako doma kot tudi po svetu. Oba medicinska postopka za večino žensk lahko pomenita prelomni trenutek in na njih lahko pustita psihične in fizične posledice. Splav in umetna prekinitev nosečnosti sta v različnih državah različno obravnavana - od stroge prepovedi do popolne svobode pri odločanju. V prvem delu so s pomočjo teoretičnih izhodišč obrazloženi pojmi življenje, splav, umetna prekinitev nosečnosti, nedovoljena umetna prekinitev nosečnosti in mrtvorojenost. V nadaljevanju sledita pregled in opis pravne ureditve umetne prekinitve nosečnosti v Republiki Sloveniji in po svetu; predstavljena sta tudi dva primera sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. V drugem, teoretično-analitičnem sklopu so zajeta poglavja o splavu in umetni prekinitvi nosečnosti ter medicinski stroki, religiji in posamezniku. Predstavljene so izkušnje mamic, ki so doživele splav oziroma umetno prekinitev nosečnosti, pravice staršev ob smrti otroka in pravice umrlih otrok ter pravice do pokopa splavljenih in prezgodaj rojenih otrok, v nadaljevanju pa, kako je pri nas urejena pomoč ženskam oziroma staršem pred in med umetno prekinitvijo nosečnosti oziroma splavom in/ali po njima. V tem delu so predstavljeni tudi rezultati ankete, izvedene v slovenskih porodnišnicah, ter delno strukturirani intervjuji, opravljeni s posameznicami z lastno izkušnjo splava oziroma umetne prekinitve nosečnosti ter s predstavnicami zavodov in društev, ki nudijo pomoč ob umetni prekinitvi nosečnosti oziroma splavu. Na tej podlagi sta bili preverjeni in potrjeni tudi obe postavljeni hipotezi.V zaključnem sklopu magistrskega dela so podani odgovori na zastavljeni raziskovalni vprašanji, iz izhajajočih dejstev pa so povzeta pomembna spoznanja. Ključni prispevek k znanosti in stroki pa dajeta analitični del drugega sklopa in zaključni sklop.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: umetna prekinitev nosečnosti, pokop
Objavljeno: 13.08.2018; Ogledov: 3944; Prenosov: 512
 Celotno besedilo (2,71 MB) |
52. Varstvo ogroženih živalskih vrstAdriana Šopić, 2017 Opis: Tema magistrske naloge posega v aktualno problematiko varstva ogroženih živalskih vrst, saj je problem njihovega izumiranja že zelo obsežen. Čeprav je izumiranje naraven proces, znanstveni dokazi kažejo na to, da so številne človekove dejavnosti primarni dejavnik pri večini nedavnih primerih izumrtja. Z rastjo populacije so se povečali tudi človekovi posegi v naravo. Blago, kapital in storitve so postali mobilni v mednarodnem obsegu. Iskanje novih trgov, prestavljanje proizvodnje in tehnologij na nova območja, kjer so ustreznejše možnosti (nižja cena dela in kapitala), potrebe kemijske, farmacevtske in drugih industrij zahtevajo mobilnost velikih količin nevarnih snovi, s čimer se ustvarja izjemne možnosti za ekološke katastrofe. Človek je bistveno pripomogel k upadanju raznolikosti življenja z nesmotrno rabo zemljišč, spreminjanjem pokrajine s kmetijskimi in gradbenimi posegi, onesnaževanjem, podnebnimi spremembami, naseljevanjem invazivnih vrst, lovom in divjim lovom ... Vsi ti dejavniki vodijo k izumrtju na stotine živalskih vrst. Čeprav je v Sloveniji glede varstva okolja problematika zakonsko ustrezno urejena, ni pričakovanih rezultatov, saj v praksi nimamo ustrezno izobraženega kadra učinkovitega nadzora in kazenskega pregona, obenem pa premalo upoštevamo znanje in priporočila različnih strok, ki preučujejo okolje. Dejavnikom uničenja se je mogoče izogniti le z doslednim upoštevanjem zakonske ureditve ter z odgovornim in daljnovidnim upravljanjem trajnih naravnih območij. Izobraževanje in usposabljanje sta ključna elementa strategije. Poleg tega zahteva pristop celotne skupnosti.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: varstvo okolja, ogrožene vrste, tujerodne vrste, habitati, lov, magistrske naloge, bolonjski program
Objavljeno: 16.08.2018; Ogledov: 2501; Prenosov: 145
Celotno besedilo (1,50 MB) |
53. Kršenje človekovih pravic in vloga pravosodjaIztok Urbančič, 2017 Opis: V nalogi so obravnavane poglavitne človekove pravice in temeljne svoboščine, njihov razvoj in dokumenti, ki jih opredeljujejo, ter vrednote, ki jih ščitijo. Človekove pravice so polno uveljavitev dosegle šele z vnosom v ustave. Na obseg uveljavljenih pravic in njihovo uresničevanje odločilno vpliva družbena ureditev (demokratična ali nedemokratična). V polpretekli zgodovini so se s pojavom nacizma in fašizma drastično kršile človekove pravice, kar velja tudi za bivšo skupno državo (obdobje od leta 1945 do 1990). Stvar institucij pravosodja je varstvo človekovih pravic. Na mednarodni ravni konvencijsko urejanje človekovih pravic zagotavljajo OZN in druge organizacije, na regionalni ravni je v okviru Sveta Evrope pomembna Evropska konvencija o človekovih pravicah, za samo varstvo pa je pristojno Evropsko sodišče za človekove pravice. Kot tranzicijska država nismo imuni na določene pomanjkljivosti sistema. Očitke, ki letijo na sodstvo, je mogoče demantirati z zadnje čase ugodno statistiko o storilnosti in zakonodajo, ki ureja odgovornost sodnika in predpisuje ukrepe zaradi sodnikove kršitve zakonodaje. V številnih zadevah je bila Slovenija obsojena zaradi množičnih kršitev človekovih pravic, v zadevah izbrisanih, varčevalcev Ljubljanske banke in zaradi prenatrpanosti slovenskih zaporov. ESČP v sodbah opozarja, da so kršitve pravic sistemske narave. Precejšnjo medijsko pozornost so povzročili tajkunski procesi, kot sta primera Istrabenz in Merkur. Pravi val ogorčenja javnosti je izzvala odločitev Vrhovnega sodišča RS, da se zaradi kršenja kazenske zakonodaje v zadevi varstva zakonitosti razveljavi obsodilne sodbe. Celo izven meja je kot ena največjih političnih afer pri nas odmevala zadeva Patria, sodba zoper Janeza Janšo in druge. Ustavno sodišče RS je v tej zadevi pravnomočne obsodilne sodbe rednih sodišč zaradi kršitve človekovih pravic razveljavilo.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: sodišče, odgovornost sodnika, izbrisani, zadeva Patria, primer Istrabenz
Objavljeno: 02.08.2018; Ogledov: 3999; Prenosov: 210
Celotno besedilo (1,05 MB) |
54. Vloga mednarodne skupnosti v Ruandskem genociduTjaša Kodrič, 2017 Opis: Leta 1994 se je v Ruandi razbesnel genocid, ki je v samo stotih dneh terjal med 800.000 in 1.000.000 življenj. Dejavniki, ki so pripeljali do genocida, so številni in zapleteni. Velik delež k začetku napetosti med dvema etničnima skupinama je prispevala Belgija, ki je kot kolonialna oblast popolnoma zmotno ocenila tako naravo oblasti kot vlogo etničnega razlikovanja v svoji koloniji. Ruanda je postala neodvisna država leta 1962, s čimer se je na oblast po desetletjih tutsijske monarhije s klerikalno in belgijsko podporo zavihtel Hutujec. Menjava ene elite z drugo je neizogibno vodila v turbulentno politično dogajanje, ki se je po izvedenem coup d'etat, s katerim je oblast prevzel Juvénal Habyarimana, samo še poslabšalo.Mirovni sporazum iz Arushe je bil zadnji poskus mirne rešitve spora med Habyarimanovo vlado in uporniško Ruandsko Patriotsko Fronto. Sporazum je zahteval razporeditev mednarodne nevtralne sile, ki bi nadzirala implementacijo sporazuma. OZN je v ta namen ustanovila UNAMIR, ki je v Ruando prispel v avgustu 1993.Genocid se je začel 6. aprila 1994, s strmoglavljenjem letala ruandskega predsednika Juvénala Habyarimane. Tistega dne je država zgrmela v nepredstavljiv pekel, ki je v stotih dneh terjal 10 % ruandskega prebivalstva, 30 % prebivalstva pa je zbežalo v sosednje države. UNAMIR je bil številčno in logistično podhranjen. Številne države članice Varnostnega sveta so veliki operaciji v luči Bosne in Somalije nasprotovale in jo v času genocida tudi občutno zmanjšale. Odziv OZN-a je bil prepozen, nezadosten in neučinkovit. Po genocidu je mednarodna skupnost doumela njegove razsežnosti. OZN je v tem okviru ustanovila neodvisno komisijo, ki je izdala Poročilo o neodvisni preiskavi o dejanjih OZN med genocidom v Ruandi leta 1994. Organizacija afriške enotnosti je ustanovila svojo preiskavo, kjer je poskušala genocid in odziv mednarodne skupnosti predstaviti iz afriškega konteksta. Iz obeh poročil izhaja, da mednarodna skupnost ni storila dovolj, da bi preprečila ali ustavila genocid, razlogi za to pa so, tako kot genocid, številni in kompleksni, med glavne pa lahko vključimo politične in zgodovinske razloge.
Najdeno v: osebi
Objavljeno: 06.08.2018; Ogledov: 2207; Prenosov: 173
Celotno besedilo (1,57 MB) |
55. Begunski val v medijih uresničevanja prepovedi sovražnega govoraSulejka Rebolj Božič, 2017 Opis: Ena temeljnih človekovih pravic je svoboda izražanja, ki je zagotovljena vsakomur. Pravica do svobode izražanja pa ni absolutna pravica, pač pa je omejena z drugimi pravicami inpredvsem s sovražnim govorom. Pri tem pa se postavlja vprašanje, kje svoboda izražanja preide v sovražni govor, s katerim se spodbujajo in širijo sovraštvo, nestrpnost, diskriminacija in rasizem. Sovražni govor je prepovedan vsem, tudi medijem, ki z željo po senzacionalnih člankih izkoriščajo pravico do svobode izražanja in ssvojimi prispevki o realnosti dogodkov po svetulahko hitro vplivajo na svoje uporabnike. V letu 2015 so v Evropo začeli množično prihajati begunci, o katerih so poročali vsi mediji. Zanima nas, na kakšen način so o begunski krizi poročali mediji in kakšno je uresničevanje prepovedi sovražnega govora v medijskem diskurzu.
Najdeno v: osebi
Objavljeno: 06.08.2018; Ogledov: 2711; Prenosov: 189
Celotno besedilo (1,36 MB) |
56. Surogacija in potreba po mednarodnopravni ureditviAni Eberle, 2016 Opis: Surogacija ali nadomestno materinstvo je posebna oblika starševstva, pri katerem nadomestna mati s postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo zanosi, nosi in rodi otroka in ga po rojstvu izroči nameravanim staršem ter se odpove vsem pravicam in obveznostim do tega otroka. Institut dovoljujejo le države z liberalno zakonodajno ureditvijo, medtem ko večina evropskih držav nadomestno materinstvo v celoti ali delno prepoveduje. Koncept družinske skupnosti se spreminja in prilagaja družbeni realnosti, zato so države primorane hote ali nehote slediti globalnim trendom. Tehnološki napredek omogoča neplodnim parom, da postanejo starši s pomočjo surogacije. Zaradi različne zakonodajne urejenosti v evropskem in mednarodnem okolju se nameravani starši srečujejo s težavami pri priznavanju starševskih, otrokovih in drugih pravic, pridobljenih na podlagi pogodbe o nadomestnem materinstvu. S pojavom čezmejnega nadomestnega materinstva, ko nameravani starši poiščejo nadomestno mater v tujini, so težave zaradi odsotnosti mednarodnopravnega akta, ki izhajajo iz dogovorov o nadomestnem materinstvu za udeležence dogovora in države, ki takšen institut prepovedujejo, še večje. Na podlagi proučene literature, zakonodajne ureditve evropskih in drugih držav ter mednarodne in nacionalne sodne prakse s področja surogacije ugotavljam,ali je surogacijo treba mednarodnopravno urediti in katere temeljne pravne norme bi morali v ureditvi upoštevati.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: nadomestno materinstvo, nadomestna mati, problematika surogacije, mednarodna ureditev, pravne norme
Objavljeno: 06.08.2018; Ogledov: 2894; Prenosov: 193
Celotno besedilo (1,17 MB) |
57. |
58. |
59. |
60. |
