1. |
2. |
3. Vpliv mednarodnega prava na pravice posameznikovNastja Lovrec, 2022 Opis: Sodobno mednarodno pravo se v veliki meri razlikuje od klasičnega. Ne ureja namreč zgolj odnosov med njegovimi izvornimi subjekti, temveč vpliva tudi na položaj posameznikov, ki dobivajo v okviru mednarodne skupnosti vedno večjo vlogo. Najpomembnejši vir mednarodnega prava so mednarodne pogodbe, ki se lahko, kolikor nacionalne ustave to dopuščajo, v notranjih pravnih redih uporabljajo neposredno. Neposredna uporabljivost mednarodnih pogodb je odvisna od pristopa, ki ga je posamezna država povzela glede vključevanja mednarodnih pravnih aktov v domače pravo. 8. člen Ustave Republike Slovenije določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, kar pa še ne pomeni, da so določila vseh mednarodnih pogodb tudi neposredno izvršljiva pred domačimi sodišči pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov. V magistrskem delu sem raziskovala problematiko neposredne uporabljivosti mednarodnih aktov, pri čemer sem na primeru naključno izbranih dokumentov (Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter Splošne deklaracije človekovih pravic) ocenjevala, kakšen položaj le-ti zasedajo v notranjem pravnem redu Republike Slovenije, ter ugotavljala, ali so neposredno uporabljivi in ali vsebujejo takšne določbe, ki so pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov izvršljive tudi pred domačimi sodišči.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: mednarodno pravo, mednarodnopravna subjektiviteta posameznika, odgovornost posameznika na mednarodni ravni, mednarodne pogodbe, Konvencija MOD št. 158, Splošna deklaracija človekovih pravic, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, neposredna uporabljivost, neposredna izvršljivost
Objavljeno: 23.11.2022; Ogledov: 617; Prenosov: 93
 Celotno besedilo (712,87 KB) |
4. |
5. |
6. |
7. Mednarodnopravna ureditev varstva kulturne dediščineLana Nastja Anžur, 2017 Opis: V pričujočem delu se soočamo s tematiko varstva kulturne dediščine in njenega umeščanja v mednarodnopravno sfero. Čeprav med pravnimi panogami varstvo kulturne dediščine ne zavzema tako vidnega položaja kot nekatere t. i. "klasične" panoge, denimo kazensko ali civilno pravo, to nikakor ne pomeni, da je področje nezanimivo oz., da ne more postavljati kompleksnih izzivov pri reševanju pravnih problemov. Prav tako sega ideja o varstvu in zaščiti objektov posebne kulturne vrednosti že daleč v zgodovino. Zavest o nujnosti takega ravnanja je izpričana že v starem Babilonu. To predstavljam v uvodnem, zgodovinskem delu naloge. A čeprav gre za takšno kontinuiteto, panogi ne moremo očitati zastarelosti. V zadnjih nekaj letih se je odločilno pokazala volja udeležencev mednarodnega prostora po napredku in inovacijah (pravnih) s sprejemom nekaterih takšnih ukrepov s strani mednarodnih organizacij. Eden od njih je v maju v Nikoziji sprejeta t. i. "Blood antiquities convention". Prav konvencije so kot osnovno orodje pri doseganju naprednih ciljev najpomembnejši dejavnik. Prav njim in organizacijam, ki so za njihovo kreacijo zaslužne, se posvečam v drugem delu. Zaobjete so vse mednarodne organizacije, ki imajo moč ustvarjanja zavezujočih dokumentov za države in organizacije, ki sicer nimajo takšnih sposobnosti, a so aktivno udeležene pri njihovem nastajanju. Predstavljam tudi telesa pod njihovim okriljem, ki sopovezana z udejanjanjem skupnih ciljev. Trenutno je na področju varstva kulturne dediščine ena od najbolj perečih tematik varstvo kulturnih dobrin v okviru oboroženih spopadov. V lanskem letu smo bili priča zgodovinskemu dogodku, ko je Mednarodno kazensko sodišče v Haagu prvič izdalo obsodilno sodbo v primeru Al Mahdi, s področja varstva kulturne dediščine. Šlo je za uničevanje kulturnih spomenikov v Maliju s strani terorističnih organizacij. Tej temi se posvečam v tretjem delu. Poskušam analizirati mehanizme, ki so trenutno na voljo, za uresničevanje varnostnih ukrepov v primerih oboroženih spopadov. Poskušam tudi postaviti razločevalno mejo med posameznimi uničenji. Ne gre enačiti primerov, ko do poškodovanja pride v smislu kolateralne škod in poškodovanja, ki je namerno, usmerjeno na določeno kulturno dobrino zaradi emotivne vrednosti, ki jo ta predstavlja določeni družbeni skupini. Delo zaključujem z analizo trenutnih možnost za reševanje problematik, ki se pojavljajo na področju kulturne dediščine in njihovimi mogočimi alternativami. Priznati je treba, da je področje prava kulturne dediščine nekoliko togo. Vzrok temu so na eni strani pomanjkanje primernih pravnih instrumentov za reševanje, na drugi pa nepripravljenost držav, ki velikokrat postavljajo nacionalni interes pred interes celotnega človeštva in tako odklanjajo sprejem konvencij in drugih aktov, ki bi področje lahko ustrezno uredili.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: mednarodno pravo, kulturna dediščina, oboroženi spopadi, reševanje sporov, diplomske naloge, bolonjski program
Objavljeno: 16.08.2018; Ogledov: 2801; Prenosov: 155
Celotno besedilo (785,37 KB) |
8. |
9. Izločitev nedovoljenih dokazov v kazenski teoriji in slovenski sodni praksiNastja Mavsar, 2020 Opis: Izločitev dokazov je institut, ki preprečuje državi, da bi zoper obdolženega uporabila dokaze, ki so zbrani na nezakonit oziroma na protiustaven način, in sicer s kršitvijo temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Izločitveno pravilo je tako najradikalnejši primer procesnega sankcioniranja kršitev dokaznih prepovedi. Dokazne prepovedi (na primer pravica do molka, prepoved uporabe sile in grožnje ter podobno) so tako tiste pravne prepovedi v postopku dokazovanja, ki v kazenskem postopku državi prepovedujejo, da se izvede določen dokaz ali določeno ravnanje pri pridobivanju dokaza, ali pa prepovedujejo uporabo določenega že pridobljenega dokaza za dokazovanje določenega dejstva. Dokazne prepovedi, ki so v prvi meri namenjene izravnavanju moči med posameznikom ter državo, pa so seveda lahko učinkovite ter smiselne le, če je z zakonom zagotovljeno sankcioniranje njihovih kršitev. Obstajata dva načina sankcioniranja kršitev dokaznih prepovedi. Prvi način je materialnopravni in pomeni, da kaznujemo osebo ali organ, ki je prekršil neko dokazno pravilo. Drugi način sankcioniranja je procesnopravni. Izločitev nedovoljenih dokazov je procesnopravni način sankcioniranja kršitve dokaznih prepovedi, ki privede do tega, da jzaradi nezakonitosti ali nepravilnosti postopka pri pridobivanju nekega dokaza treba takšen dokaz izločiti, ne glede na obstoj dejstva, da gre pri tem verjetno za najbolj obremenilni ali pa celo za edini obremenilni dokaz, kar pomeni, da bo posledično obdolženec zaradi izločitve takšnega dokaza oproščen obtožbe. Glede na navedeno izločitev nedovoljenih dokazov tako daje prednost varovanju človekovih pravic ter temeljnih svoboščin pred iskanjem resnice, kar je značilnost akuzatornih kazenskih postopkov, v katerih se je ta institut tudi razvil.
Najdeno v: osebi
Objavljeno: 22.04.2020; Ogledov: 2373; Prenosov: 282
Celotno besedilo (919,14 KB) |
10. Akreditiv in njegova uporaba na primeru LibijeNastja Zadravec, 2019 Opis: Akreditiv je vrsta plačilnega sredstva, ki velja za najbolj varno obliko načina plačevanja in se večinoma uporablja v mednarodnem poslovanju. V bančnem jeziku poznamo pod besedo akreditiv pismo, s katerim banka naroči določeni osebi oziroma drugi ustanovi, da v primeru izpolnitve pogojev, določenih z akreditivom, izplača dogovorjen denarni znesek tretji osebi. Z akreditivom se banka nepreklicno zaveže, da bo pravočasno plačala dogovorjeni znesek prodajalcu v primeru, če ta pravilno in pravočasno predloži vse dokumente, ki so kot pogoj navedeni v akreditivu. Akreditivne pogoje določa nalogodajalec. Iz tega lahko povzamemo, da z akreditivom zavarujemo pravočasnost in gotovost plačila, poleg tega pa tudi količino blaga in njeno kakovost. Libija velja v mednarodnem prostoru za negotovo in problematično državo za podjetja, ki želijo izvažati in biti v celoti plačana v skladu s transakcijskim sporazumom. Zato je za poslovanje s to državo še posebej primerno plačilno sredstvo dokumentarni akreditiv, ki zavaruje rizike podjetnikov. Pogoje za dokumentarni akreditiv v primeru poslovanja z Libijo postavlja libijska banka.
Najdeno v: osebi
Objavljeno: 01.07.2019; Ogledov: 2214; Prenosov: 160
Celotno besedilo (1,94 MB) |
