Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Doktorska disertacija skozi teoretično in empirično raven ponuja poglobljen premislek glede smiselnosti prepovedi zakrivanja obraza v Sloveniji ter (ne)sorazmernosti posega v človekove pravice v primeru sprejetja takšne prepovedi v tej državi. Izvedli smo 1) kvantitativno raziskavo s pomočjo metode anketiranja, kjer smo v letih 2016, 2018 in 2020 skozi spletno anketiranje priložnostno, po principu snežne kepe, anketirali 1.224 anketirancev splošne javnosti, živečih v Sloveniji, kot 2) kvalitativno raziskavo v letih 2016 in 2020/21 ter 2022 s pomočjo 65 izvedenih poglobljenih intervjujev z (ne)zakritimi muslimanskimi intervjuvankami in (ne)muslimanskimi intervjuvanci/-kami v Avstriji, Belgiji, Franciji in Sloveniji, kjer smo s pomočjo pragmatične filozofije ter kritičnega rasnega feminizma raziskovali njihova stališča glede predhodno omenjene teme. Na podlagi študija literature in ugotovitev empirične raziskave smo ugotovili, da v Sloveniji v dani situaciji ni potrebe po sprejetju zakonske prepovedi zakrivanja obraza. Takšno zakonsko urejanje bi bilo nepotrebno zaradi nedokazanega tveganja za javno varnost, vprašljivosti dejanskega vpliva na dosego enakosti spolov v primeru prostovoljne odločitve za zakritje, kulturološke bližine Bošnjakov in zelo omejene uporabe zakrival v Sloveniji, kar bi povzročilo nepotrebno targetiranje peščice zakritih muslimanskih žensk v tej državi, s čimer smo potrdili prvo hipotezo. Na podlagi podrobnejše študije ugotovitev že opravljenih raziskav v kontekstu argumentacij znotraj testa sorazmernosti, ki ga uporablja ESČP, in sočasno tudi primerjav izhodišč na podlagi razmisleka skozi test sorazmernosti, ki ga je vzpostavil dr. Thomas Jeremy Gunn, smo potrdili drugo hipotezo, in sicer, da bi sprejetje zakonske prepovedi zakrivanja obraza v Sloveniji v dani situaciji predstavljalo nesorazmeren poseg v človekove pravice. Poleg tega smo ugotovili, da ima javnost v Sloveniji bolj negativen odnos do zakrivanja obraza ali zakrivanja na splošno (torej denimo las). Namesto prepovedi zakrivanja obraza, ki se do sedaj izkazalo kot neuspešno, bi morala Slovenija razmisliti o alternativnih možnostih, kot so ohranitev svobode oblačenja, odprtost in prepletenost kultur ter spoštovanje drugih kultur, izkoristiti moč družabnih omrežij in ostalih medijskih struktur za odpravljanje predsodkov pred muslimanskimi ženskami ter oblikovati primerna (virtualna ali fizična) okolja, kjer bi se lahko prikazalo in razpravljalo o načinih za naslavljanje naraščajoče ksenofobije, spodbujanja sovraštva ter preprečevanje nasilja in nadlegovanja žensk, ki se zakrivajo.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: muslimanske ženske, zakrivanje, človekove pravice, sovraštvo, svoboda oblačenja
Objavljeno: 19.09.2023; Ogledov: 398; Prenosov: 24
Celotno besedilo (3,78 MB)

Opis: Pristojnosti Evropske unije na kazenskopravnem področju so se začele leta 1992 z Maastrichtsko pogodbo, ki je v tretji steber uvrstila kazensko pravo. Z Amsterdamsko pogodbo leta 1997 je bil tretji steber prestrukturiran in se je kazenskopravno področje preimenovalo v policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah. Do Amsterdamske pogodbe je Evropska unija uresničevala svoje cilje na področju mednarodnega sodelovanja v obliki mednarodnih konvencij, nato je Amsterdamska pogodba uvedla dve novi vrsti pravnih aktov, in sicer okvirne sklepe in sklepe, ki so na kazenskopravnem področju naravnost razbohotili, predvsem po 11. septembru 2001. Prelomni trenutek v razvoju kazenskega prava EU je bil 1. januarja 2004, ko se začeli uporabljati Evropski nalog za prijetje in predajo (ENPP), s katerim so se nadomestili dolgotrajni postopki izročitve. Z njim se je prvič izpolnilo tudi načelo vzajemnega priznavanja v kazenskem pravu EU. Evropski nalog za prijetje je poenostavljen čezmejni sodni postopek predaje za namene kazenskega pregona ali izvršitve kazni zapora ali ukrepa odvzema prostosti. Nalog, ki ga izda pravosodni organ ene od držav članic Evropske unije, velja na celotnem ozemlju EU. Kljub pospešitvi teh postopkov pa je postavil in še zmeraj postavlja celo vrsto pravnih vprašanj – ob nevarnosti standarda najnižjega skupnega imenovalca (npr. opredelitev ne bis in idem, zaporniške razmere, dvojna kaznivost, kršitev človekovih pravic itd.). Osrednji namen magistrskega dela je analizirati ENPP v slovenskem pravnem sistemu in preučiti ustrezno sodno prakso, s poudarkom na ugotavljanju učinkovitosti spoštovanjem temeljnih človekovih pravic v okviru tega instrumenta. Zadevna tematika je sicer že bila v preteklosti analizirana, in sicer tako v Sloveniji kot drugje, vendar gre za izjemno dinamično področje s stalno novo sodno prakso (npr. Sodišča EU in nacionalna sodišča). Posledično bodo v delu analizirani specifični novejši sklopi problematike, in sicer bo podrobneje predstavljeno, kako je s klavzulo o človekovih pravicah in slabimi zaporniškimi razmerami. Analiziran bo tudi problem neodvisnosti sodstva kot zavrnitveni razlog. Cilji magistrskega dela so primerjava skladnosti slovenske zakonodaje s pravom EU, preučiti klavzulo o človekovih pravicah v povezavi z ENPP, preučiti sodno prakso zadevah Petruhin, Aranyosi in LM ter analizirati druge sodbe Sodišča EU, ki se navezujejo na ENPP.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: Evropski nalog za prijetje in predajo, človekove pravice, predaja osumljencev in obsojencev, zaporniške razmere, neodvisnost sodstva
Objavljeno: 28.11.2023; Ogledov: 294; Prenosov: 28
Celotno besedilo (929,33 KB)