2.
Učinkovitost fizioterapevtske obravnave tendinopatij spodnjih okončinVesna Wolf, 2022
Opis: Tendinopatije predstavljajo velik delež športnih poškodb, vzrok za njihov nastanek pa se skriva v čezmernih ponavljajočih se obremenitvah. Simptomi tendinopatij zavzemajo bolečino, občutljivost na dotik, omejeno funkcijo in morebitno otekanje tetive. Med najpogostejše tendinopatije spodnjih udov se uvrščajo tedinopatija patelarnega ligamenta, ahilove tetive in glutealnih mišic. Zdravljenje tendinopatij je v prvi vrsti konzervativno, v primeru njegove neuspešnosti pa sledi operativni poseg. Konzervativna obravnava tendinopatij je sestavljena iz različnih fizioterapevtskih modalitet, med katerimi se v največji meri uporablja kinezioterapevtske pristope. V diplomskem delu smo želeli preveriti ter med seboj primerjati učinkovitost različnih fizioterapevtskih metod in tehnik pri obravnavi tendinopatij spodnjih okončin. Namen je bil tudi preveriti uporabnosti biomarkerjev za sledenje napredku zdravljenja ter na podlagi rezultatov podati smernice za rehabilitacijo tendinopatij. Na podlagi pregleda literature smo ugotovili, da je kinezioterapija učinkovita pri zmanjševanju bolečine in izboljšanju funkcije, pri čemer EKS vadba po Alfredsonovem protokolu ni učinkovitejša od EKC-KON vadbenih protokolov (Silbernagelov, Stanish in Curwinov ter HSR) kot je veljalo prepričanje v preteklosti. Metode fizikalne terapije (NL in UGV) naj se uporabljajo kot dodatno sredstvo za zmanjševanje bolečine, poglavitni del zdravljenja pa naj predstavlja kinezioterapija. Glede na smernice naj se vadba začne z IZOM vadbo, nadaljuje z IZOT vadbo ter zaključi z vadbo pliometrije ter športno specifičnimi gibanji. Vadbeni programi naj upoštevajo načela postopnega stopnjevanja obremenitve in naj bodo individualno prilagojeni značilnostim pacienta. Biološki biomarkerji, opazovani z UZ in MRI, so učinkoviti pri zaznavanju sprememb v strukturni zgradbi tetiv ter razlikovanju med asimptomatsko in simptomatsko stranjo. Kljub temu postavitev diagnoze tendinopatije v osnovi ostaja klinične narave, slikovna diagnostika pa naj se uporabi kot dodatno diagnostično sredstvo. Študije si niso enotne v trditvi, da so biološki biomarkerji učinkoviti pri spremljanju napredka zdravljenja. Zaključujemo, da so trenutno najbolj učinkoviti parametri za spremljanje napredkov v zdravljenju klinični kazalniki, in sicer spremembe v bolečini, funkciji, moči in gibljivosti prizadetega telesnega predela. Menimo, da so
v prihodnosti potrebne nadaljnje raziskave, ki bi med seboj primerjale učinkovitost kinezioterapije ter fizikalne terapije dolgoročno (> 12 tednov), treba pa bi bilo tudi postaviti nove smernice obravnave za vsako tendinopatijo spodnjih okončin posebej.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: tendinopatija, kinezioterapija, biomarkerji
Objavljeno: 28.07.2022; Ogledov: 716; Prenosov: 80
Celotno besedilo (1,01 MB)
