Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: V diplomskem delu bo bralcu predstavljena teza, da je zunanja politika dolgoročno učinkovitejša, če diplomacija uporablja realističen pristop k zunanji politiki. Predstavil bom celotno delovanje diplomacije po načelu realpolitik. Diplomsko delo je razdeljeno na teoretični in praktični del. Teoretični del se bo osredotočal na posamične lastnosti mednarodnih odnosov in na to, kako vplivajo na delovanje zunanje politike. Predstavil bom osnove delovanja diplomacije v mednarodni skupnosti in vpliv javnosti na delovanje diplomacije. Nato bom opisal vpliv geopolitičnih lastnosti na delovanje zunanje politike, sredstva in načine za izvajanje zunanje politike. Predstavil bom pojme, kot so politika prestiža, soft, smart in hard power pristop k zunanji politiki, Organizacija združenih narodov in delovanje diplomacije v demokracijah. S predstavitvijo teh pojmov bom bralcu predstavil, kako naj deluje država, da doseže maksimalno interno in eksterno moč države. Vse te lastnosti bom povezal v poglavju o realpolitiki, v katerem bom predstavil pristop, ki naj mu sledi diplomacija, da prepozna nacionalni interes, oblikuje nacionalne cilje in z racionalno presojo moči in odnosov v mednarodni skupnosti izbere sredstva, s katerimi bo zagotovila dolgoročno korist in vpliv svoje države v zunanji politiki. Tako bom z vidika realistične šole zunanje politike predstavil,kako naj diplomacija pristopi k zunanji politiki,na kakšen način naj deluje in kako ter zakaj naj uporabi določena sredstva. Zunanjo politiko bom prikazal v širšem aspektu, kot živo enoto, ki se spreminja in prilagaja trenutnemu stanju moči, predvsem pa bom nakazal,da diplomacija v svojem delovanju ne deluje le v aspektu do nasprotne države, temveč mora vzeti v obzir,da je država del večje enote in da zunanja politika ene države vpliva regionalno in globalno. Drugi del se bo posvetil praktičnemu prikazu, ko bom skozi zgodovinske primere potrdil teze teoretičnega dela in prikazal ustreznost realističnega pristopa k zunanji politiki in njegovo superiornost napram idealističnemu pristopu k zunanji politiki. Praktični del se bo osredotočil na Britanski vidik predstavljenih primerov, saj sem identificiral Združeno kraljestvo kot državo, ki je konstantno zagovarjala šolo realističnega pristopa k zunanji politiki. Primeri se bodo osredotočili na mednarodno skupnost kot celoto, ki jo sestavljajo države, ki si želijo spremeniti obstoječe razmerje moči med državami, ki ga želijo obdržati. Skozi primere bom dokazal, da je realističen pristop v zunanji politiki bolj primeren za stabilno ravnotežje moči in preprečevanje globalnih konfliktov.
Ključne besede: realpolitik, ravnovesje moči, racionalnost, nacionalni interes, geopolitika, smart power
Objavljeno: 13.07.2018; Ogledov: 2500; Prenosov: 180
Celotno besedilo (672,86 KB)

Opis: Koncept imperativnih občih norm mednarodnega prava ali tako imenovani jus cogens je kljub dolgoletnim razpravam še vedno aktualna problematika mednarodne pravne doktrine. Obstoj norm, ki so izven dispozitivne volje posameznih držav, izražene v formalnih virih mednarodnega prava, je bistvo problematike jus cogens. Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb je poglavitni institut, ki je uvedel omenjeni koncept v pozitivnopravno mednarodno okolje, vendar pa ni dosegel svojega namena, saj ostajajo odprta vprašanja glede narave koncepta, njegove vsebine ter učinkovanja. Komisija za mednarodno pravo je organ OZN, ustvarjen za pravno kodifikacijo in progresivni razvoj mednarodnega prava. Del mednarodne pravne doktrine trdi, da je s svojim delom uvedla jus cogens v pozitivno mednarodno pravo in da njen Osnutek konvencije o pravu mednarodnih pogodb predstavlja progresivni razvoj mednarodnega prava. Določitev same vsebine koncepta jus cogens se zaradi nepopolnosti tako prepušča praksi držav in mednarodni judikaturi, predvsem Meddržavnega sodišča v Haagu.
Ključne besede: mednarodno pravo, jus cogens, konvencija o pravu mednarodnih pogodb, OZN, Evropska unija, magistrske naloge, bolonjski program
Objavljeno: 13.07.2018; Ogledov: 4286; Prenosov: 281
Celotno besedilo (1,25 MB)

Opis: Arbitraža je način zunajsodnega reševanja sporov in je poleg mediacije in konciliacije eden od alternativnih načinov reševanja sporov. Arbitraža se od mediacije in konciliacije razlikuje v tem, da je njena končna odločitev za stranke obvezujoča. Prednost arbitraže je v možnosti vpliva na postopek in predmet odločanja. Stranke sklenejo arbitražni sporazum, v katerem določijo pristojnost in sedež arbitraže, izbor arbitrov, potek postopka in merodajno pravo. Druge prednosti arbitraže so še večja hitrost, nejavnost in učinkovitost postopka in strokovnost izbranih arbitrov. Ker gre pri arbitraži za vrsto zasebnega sodišča, se pojavi vprašanje o pravni naravi arbitražnih odločb. Za te velja, da so zavezujoče, izvršljive pa postanejo, ko jih kot take v postopku eksekvature potrdi pristojno sodišče. Diplomska naloga obravnava priznanje in izvršitev arbitražnih odločb. Predvsem se osredotoča na priznavanje in izvršitev tujih arbitražnih odločb, za priznanje katerih Zakon o arbitraži neposredno napotuje na pravila Newyorške konvencije. Ta v svojih določbah podpisnice obvezuje, da tuje arbitražne odločbe priznajo in pri tem ne postavljajo strožjih pogojev, kot veljajo za priznanja domačih. Konvencija pa pod določenimi pogoji tudi dopušča, da se priznanje in izvršitev tuje arbitražne odločbe lahko zavrne.
Ključne besede: mednarodna arbitraža, arbitražni postopki, arbitražne odločbe, diplomske naloge, bolonjski program
Objavljeno: 13.07.2018; Ogledov: 2783; Prenosov: 300
Celotno besedilo (631,41 KB)

Opis: Moderno odškodninsko pravo se ukvarja predvsem s tem, kdaj in kako naj oškodovanec dobi povrnjeno že povzročeno škodo oziroma kako naj se izogne škodi, ki mu grozi. To je predvsem odraz miselnosti, da škode ni dolžan nositi tisti, ki jo je utrpel, ampak naj mu pravo pomaga škodo odpraviti ali ublažiti. Osrednji subjekt odškodninskega prava je oškodovanec in ne povzročitelj škode. Odškodninska odgovornost predstavlja tisto vrsto obligacijskega razmerja, v katerem je en subjekt zavezan drugemu povrniti povzročeno škodo, slednji pa je upravičen od prvega to povračilo zahtevati. Splošne predpostavke za uveljavljanje odškodninske odgovornosti, ki morajo biti izpolnjene so protipravnost, vzročna zveza ter škoda. Pojasnilna dolžnost zdravnika je zdravnikova dolžnost, da pacientu pojasni njegovo diagnozo, terapijo in način ter prognozo zdravljenja in posledice opustitve zdravljenja. Pacientu je s pravilno izpolnitvijo te zdravnikove dolžnosti zagotovljena ustavna pravica do samoodločbe in možnost, da na podlagi dejstev oblikuje svojo svobodno voljo. Vsebino, obseg, obličnost in trenutek pojasnila predpisuje zakon, vendar pa je pomembno, da zdravnik pojasnilo prilagodi vsakemu pacientu posebej. Zakonsko urejeni so tudi primeri, v katerih pojasnilo ni potrebno. Odškodninsko odgovornost zdravnika je mogoče uveljavljati na dveh temeljih, in sicer, kot poslovno (pogodbeno) ter neposlovno odškodninsko odgovornost (civilni delikt). Meja med poslovno in neposlovno odškodninsko odgovornostjo je tanka in kot kaže iz primerov sodne prakse se glede tega vprašanja opredeli sodišče.
Ključne besede: odškodninska odgovornost, pojasnilna dolžnost, zdravnik, pacient
Objavljeno: 13.07.2018; Ogledov: 5191; Prenosov: 324
Celotno besedilo (816,09 KB)

Opis: Poskusi na živalih (vivisekcija) so različne metode, pri katerih se za biomedicinski razvoj uporabljajo žive živali.Evropska konvencija za zaščito vretenčarjev, ki se uporabljajo v poskusne in druge znanstvene namene je prvi mednarodni predpis o zaščiti tovrstnih živali. S sklepom Sveta EU je pogodbenica omenjene Konvencije ETS 123 postala tudi EUin s tem na mednarodni ravni priznala pomen zaščite in dobrobiti poskusnih živali.Direktiva 68/609/EGS povzema določila Konvencije ETS 123, vendar ima za razliko od nje zakonodajno moč, kar pomeni dolžnost vseh držav članic, da predpisane zahteve Konvencije ETS 123 prek nacionalne zakonodaje vnesejo v svoj pravni sistem. Namen njenega sprejetja je bilo predvsem usklajevanje nacionalnih zakonodaj, in sicer v smislu enotnih ukrepov za zaščito poskusnih živali. Z leti, razvojem in novimi znanstvenimi dognanji na tem področju pa je zaradi preohlapnih določb Konvencije ETS 123 spet začelo prihajati do čedalje večjih razhajanj med državami članicami. Novosti evropske zakonodaje na tem področju so torej posledica revizije Direktive 86/609/EGS.Nova Direktiva 2010/63/EU je prinesla številne novosti in izboljšave. Eno od pomembnejših je načelo 3R, ki vključuje zamenjavo poskusov z živalmi z alternativnimi metodami, zmanjšanje števila poskusnih živali ter izboljšanje metod in oskrbe živali, ki se uporabljajo v znanstvene namene. Določila te direktive naj bi bila prava pot k popolni prepovedi poskusov na živalih, za kar se je leta 2013 v okviru evropske državljanske pobude zavzelo ogromno število evropskih državljanov.Uporaba živali v poskusne namene torej ni novost, temveč stoletja stara praksa. Vivisekcija je v preteklosti do neke mere sicer bila uporabna, vendar lahko v letu 2016 z gotovostjo trdimo, da z razvojem številnih novih metod postaja čedalje bolj neuporabna. Prve alternativne metode so se namreč izkazale za izjemno uspešne, celo bolj kot poskusi na živalih, so veliko manj tvegane in bolj humane.
Ključne besede: poskusne živali, Konvencija ETS 123, Direktiva 2010/63EU, Zakon o zaščiti živali, načelo 3R, evropska državljanska pobuda, alternativne metode
Objavljeno: 13.07.2018; Ogledov: 3494; Prenosov: 263
Celotno besedilo (975,54 KB)