161. Stališča sodne prakse do razlastitvenih postopkov nepremičninGala Žerjav, 2022 Opis: Lastninska pravica je z Ustavo varovana človekova pravica. Najbolj skrajni ukrep in omejitev lastninske pravice predstavlja razlastitev. V razlastitvenem postopku se znajdeta razlastitveni upravičenec, čigar želja je pridobitev pravice nad nepremičnino, in razlastitveni zavezanec. Razlastitev zakonsko ureja Zakon o urejanju prostora, ki je v veljavo stopil junija 2018. Razlastitveni postopek se vodi po Zakonu o splošnem upravnem postopku, uvrščamo pa ga med posebne upravne postopke. Proces razlastninjenja je z uporabo različnih metod predstavljen skozi stališča sodne prakse. Uporabljena predvsem analitična metoda je osredotočena na problematične dele razlastitvenega postopka. Pri urejanju prostora je poleg posameznika treba upoštevati tudi širšo družbo. V postopku je zato nujno potrebna konkretno izkazana javna korist. Ker je postopek za razlastitvenega zavezanca veliko bolj neprijeten, je treba postopke na sodiščih pospešiti in zagotoviti učinkovitejše rešitve, da tekom postopka in ob izidu ne zaznavamo dodatnih pravnih in ekonomskih posledic. Najbolj pomembna je konkretna in jasna določitev kriterijev za pripadajočo odškodnino, ki je lahko izkazana v denarju ali v obliki nadomestila v naravi. Prisilni odkup oziroma razlastitev kot način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini razlastitvenemu zavezancu ne sme pustiti odprtega vprašanja, ali bo lahko po koncu postopka vzpostavil enake življenjske pogoje, kot jih je imel do sedaj.
Ključne besede: lastninska pravica, razlastitev, javna korist, odškodnina, nepremičnina
Objavljeno: 11.11.2022; Ogledov: 548; Prenosov: 43
 Celotno besedilo (1,16 MB) |
162. Vpliv epidemije COVID-19 na institut dela na domu v SlovenijiNana Žalik, 2022 Opis: Epidemija COVID-19 je zelo ostro zarezala v naš vsakdan in v naše vsakdanje navade. Z namenom zajezitve širjenja koronavirusa je bilo na več področjih sprejetih več različnih ukrepov - na delovnopravnem področju je bilo eno takšnih delo na domu. Mnoga podjetja so se z namenom nadaljevanja nemotenih procesov in ohranitve delovnih mest prilagodila situaciji in množično organizirala delo na domu, kjer je bilo to mogoče. Naša zakonodaja ta institut pozna že preko pol stoletja, ga pa sicer ureja togo in skopo. Določa, da se lahko delo na domu uredi z dogovorom med delavcem in delodajalcem in s sklenitvijo primerne pogodbe. Z nastopom epidemije COVID-19 je bil izpolnjen glavni pogoj 169. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki omogoča, da se lahko v primeru izjemnih razmer delavcem enostransko odredi opravljanje dela na drugem kraju, torej tudi na domu. Delavci so bili prisiljeni zamenjati svoja delovna mesta za domače pisarne. Nekaterim je to ustrezalo, nekaterim ne, enako je bilo tudi pri delodajalcih; pri obojih so se pokazali pozitivni in negativni vplivi. Ti so bili tudi dejavnik pri odločitvi, ali si podjetje oziroma posameznik želi tako delati tudi v prihodnje. Zaradi vseh pozitivnih vplivov, ki so se pokazali, se zdi, da postaja delo na domu oziroma delo na daljavo globalno razširjena oblika dela prihodnosti.
Ključne besede: delovno razmerje, delo na domu, delo na daljavo, epidemija, COVID-10, koronavirus, izjemne razmere, odreditev dela na domu
Objavljeno: 19.10.2022; Ogledov: 548; Prenosov: 0 |
163. Obsoletni predpisi in njihove ustavne poslediceBlaž Marinčič, 2022 Opis: Doktorska disertacija obravnava obsoletne predpise in njihove ustavne posledice. S pomočjo obstoječih ustavnopravnih pojmov se je v doktorski disertaciji zamejilo področje, ki ga zajema obsoletnost predpisa. Po primerjalnopravni metodi se je analiziralo dvainšestdeset držav, vključno s Slovenijo in eno supranacionalno organizacijo ter bilo ugotovljeno, na katerih področjih se pojavljajo obsoletni predpisi, kakšne ustavne posledice imajo, na kakšen način se države soočajo z obsoletnimi predpisi in katere ukrepe uporabljajo. Analizirale so se sodne odločbe najvišjih sodišč glede zadev, kjer so bili posredi obsoletni predpisi. Na podlagi opravljene analize sodnih odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Zveznega ustavnega sodišča Nemčije, Evropskega sodišča za človekove pravice, Sodišča Evropske unije, Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike, Vrhovnega sodišča Republike Palav in Vrhovnega sodišča Indije je bilo ugotovljeno, da obstajajo štirje pristopi, ki jih sodišča uporabljajo pri odločanju v zadevah, kjer se pojavijo obsoletni predpisi. Navedeni štirje pristopi, ki so pokazali, da obstajajo ponavljajoči se vzorci identičnih načinov obrazložitev sodb v omenjenih primerih, so služili kot podlaga za oblikovanje de lege ferenda predlogov. S pomočjo rezultatov opravljene raziskave je doktorska disertacija potrdila, da je pojem obsoletnosti potreben v teoriji prava in ustavnopravni teoriji ter da je ohranjanje obsoletnih predpisov v pravnem sistemu v nasprotju z načeli pravne države in je zato tak predpis tudi v nasprotju z ustavo. Rezultati analize sodnih odločb so pokazali, da lahko tako ustavno sodišče kot tudi zakonodajalec odpravita obsoletni predpis, doktorska disertacija pa je glede navedenega izoblikovala dva specifična ex ante in ex post načina soočanja z obsoletnimi predpisi, kar ustreza rezultatom raziskave. Doktorska disertacija je skozi interpretacijo rezultatov analize več kot dvainsedemdeset primerov, zajetih v oseminšestdesetih sodnih odločbah potrdila, da so učinki obsoletnih predpisov in njihova uporaba protiustavni, ob tem pa se posameznik lahko sklicuje tudi na kršitev človekovih pravic, če se njegovo ravnanje presoja po obsoletnem predpisu.
Ključne besede: predpisi, obsoletnost, zastarelost, človekove pravice, ustavna načela
Objavljeno: 19.10.2022; Ogledov: 696; Prenosov: 72
Celotno besedilo (3,11 MB) |
164. |
165. |
166. |
167. |
168. |
169. |
170. |
