Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: Živčno mišične bolezni so heterogena, kronična in napredujoča skupina bolezni, ki prizadene periferno živčevje ali mišičje. Glavni znak teh bolezni je mišična oslabelost, ki lahko povzroči hudo funkcijsko prizadetost in posledično odvisnost pacienta od tuje pomoči. Respiratorni zapleti so glavni vzrok za umrljivost pri pacientih. V diplomski nalogi smo uporabili metodo sekundarne analize virov, s pomočjo katere smo opisali osnovne lastnosti živčno-mišičnih bolezni in respiratorne fizioterapije. Na podlagi 10 vključenih študij in pregledane literature smo skušali ugotoviti učinkovitost treninga inspiratornih mišic, dihalnih vaj, terapije insuflacije in eksuflacije, manualnih tehnik izkašljevanja in neinvazivne ventilacije pri pacientih z živčno-mišičnimi boleznimi. Po pregledu literature lahko potrdimo zastavljeno hipotezo, da metode in tehnike respiratorne fizioterapije pomembno izboljšajo kakovost in podaljšajo življenje pacientov z živčno-mišičnimi boleznimi. Vadba dihalnih mišic je pomembna, saj povzroči blago izboljšavo pljučnih funkcij pri pacientih z amiotrofično lateralno sklerozo. Inspiratorna vadba mišic spodbuja izboljšanje respiratornih parametrov. Pri pacientih z živčno- mišičnimi boleznimi se zaradi neučinkovitega kašlja pogosto razvijejo atelektaze in pljučnice. Čim bolj napreduje oslabelost ekspiratornih mišic, tem večja je verjetnost zmanjšane zmožnosti izkašljevanja in izločanja sekreta. Tehnika mehanske insuflacije in eksuflacije je učinkovita pri izboljšanju sposobnosti izkašljevanja, odstranjevanju sputuma in preprečevanju pljučnih zapletov pri pacientih z živčno-mišičnimi boleznimi. Najbolj uporabljene metode pri izkašljevanju so manualne tehnike, študije pa nakazujejo njihovo učinkovitost. Pri pacientih, ki imajo nizko vrednost kisika v krvi, uporabljamo neinvazivno ventilacijo. Dokazi v študijah kažejo, da neinvazivna ventilacija izboljša in ohranja kakovost življenja pacientov.
Keywords: Respiratorna obravnava, živčno-mišične bolezni, respiratorna fizioterapija.
Published in ReVIS: 21.05.2024; Views: 1117; Downloads: 45
Full text (1,94 MB)

Abstract: Poškodba SKV je pogosta ortopedska poškodba, katere incidenca se kljub preventivnim programom povečuje, zaradi pogostosti pa se v zdravstveni stroki pojavlja želja po hitrejšem in cenejšem načinu diagnosticiranja poškodbe. Namen diplomske naloge je bil pregledati literaturo o diagnostični vrednosti kliničnih testov pri sumu na poškodbo SKV. Cilj naloge je bil ugotoviti občutljivost, specifičnost, diagnostično zanesljivost ter pozitivno in negativno napovedno vrednost nekaterih najpogosteje uporabljenih kliničnih testov pri sumu na poškodbo SKV (Lachmanov test, sprednji predalčni test, pivot shift test in lever sign test) in rezultate primerjati z zlatim standardom (MR in diagnostična artroskopija). Na osnovi predhodnega pregleda literature smo si zastavili hipotezo H1, ki pravi, da imajo klinični testi pri sumu na poškodbo SKV visoko diagnostično zanesljivost, in hipotezo H2, ki pravi, da so rezultati testov, izvedenih med anestezijo, boljši od rezultatov, dobljenih pri testiranju zavestnega pacienta. V pregled je vključenih 12 študij, po pregledu katerih lahko delno potrdimo hipotezo H1, saj imajo testi pri enostavnejših primerih poškodb visoko diagnostično zanesljivost, manj zanesljivi pa so pri akutnih poškodbah, kjer bolečina in oteklina omejujeta izvedbo kliničnih testov, ter pri kompleksnih poškodbah, kjer je poškodovanih več sosednjih struktur in izolirano testiranje SKV ni zadostno. Glede na študije lahko potrdimo hipotezo H2, saj so vse primerjave testiranja pri zavesti in med anestezijo imele boljše rezultate v prid testiranju med anestezijo. Prednost testiranja med anestezijo se pokaže predvsem v tem, da pri močni fleksiji kolena pacient testiranja ne omejuje z mišičnimi kontrakcijami, ki bi jih sprožila bolečina. Kljub temu da so testi poznani in uveljavljeni, pa primanjkuje študij, ki bi definirale situacije, kjer bi jih lahko opolnomočili za diagnosticiranje poškodbe SKV. Take študije bi obsegale definirane statistične parametre testov, poenotene vključitvene in izključitvene kriterije ter demografsko reprezentativen vzorec.
Keywords: Sprednja križna vez, poškodba, diagnostična vrednost, klinično testiranje, slikovna diagnostika.
Published in ReVIS: 21.05.2024; Views: 1296; Downloads: 43
Full text (833,75 KB)

Abstract: Poškodba SKV ni le mehanska poškodba mišično skeletnega sistema temveč je tudi kompleksna nevrofiziološka disfunkcija. Poleg znanih dejavnikov tveganje obstajajo tudi nevrološki biomarkerji za poškodbo SKV. Poleg dejavnikov tveganja se po poškodbi SKV, začnejo odvijati nevroplastične spremembe v centralnem živčnem sistemu. Sprva se te spremembe pojavijo na ravni hrbtenjače znotraj refleksnih poti, kasneje pa se začnejo pojavljati višje v CŽS na ravni možganov. Sprememba refleksnih poti vodi v tako imenovano artrogeno mišično inhibicijo, ki povzroči šibkost sprednjih stegenskih mišic. Nevroplastične spremembe CŽS pa se kažejo kot zmanjšana vzdražnost motoričnega korteksa in spremenjeno ponderiranje somatosenzoričnih in vidnih informacij. Te spremembe so lahko vzrok za neuspele rehabilitacije ter velik delež ponovnih poškodb. Prav zaradi tega je pomembno apliciranje principov motoričnega učenja v rehabilitacijo s tem pa omejimo nastanek nevroplastičnih sprememb.
Keywords: Poškodba SKV, živčno-mišične spremembe po poškodbi SKV, senzomotorične spremembe po poškodbi SKV, nevroplastičnost po poškodbi SKV, motorično učenje po poškodbi SKV, živčno-mišični trening in rehabilitacija po poškodbi SKV
Published in ReVIS: 21.05.2024; Views: 1092; Downloads: 48
Full text (586,61 KB)

Abstract: Uvod in namen: V magistrski nalogi predstavljamo pomen telesne aktivnosti za duševno zdravje, zlasti v kontekstu pandemije Covid-19. Namen je bil proučiti učinke telesne aktivnosti na telo in duševno zdravje ter oceniti vpliv pandemije. Cilj magistrske naloge je potrditi povezavo med telesno aktivnostjo in duševnim zdravjem ter vpliv pandemije na njiju. Metode: Uporabljen je anonimni anketni vprašalnik, sestavljen iz 28-ih vprašanj, ki je vseboval demografske podatke, dva standardizirana vprašalnika (Mednarodni vprašalnik telesne dejavnosti – IPAQ-SF in Vprašalnik duševnega zdravja – MHC-SF) ter vprašanja, ki se nanašajo na objektivno doživljanje razmer med Covid-19. Povezavo z vprašalnikom smo anketirancem poslali na njihove elektronske naslove. Rezultati: Telesna aktivnost ni statistično pomembno vplivala na duševno zdravje študentov. Prav tako ni statistično pomembnih razlik v telesni pripravljenosti in stopnji telesne aktivnosti pred in med pandemijo. Anketiranci občutenje stresa in kakovost življenja ocenjujejo v enaki meri kot pred pandemijo. Uporabnost: Rezultate raziskave lahko uporabimo kot ključen argument za implementacijo telesne aktivnosti vsakdana študentov in splošne populacije. Ukrepi za zdrav življenjski slog so še posebej pomembni v kriznih situacijah, kot je bila pandemija Covid-19. Omejitve: Majhen vzorec anketirancev in možna pristranskost. Raziskava je bila opravljena v času normaliziranja Covid-19 situacije.
Keywords: Telesna aktivnost, vadba, duševno zdravje, fizioterapija, Covid-19.
Published in ReVIS: 10.05.2024; Views: 1065; Downloads: 47
Full text (1,34 MB)

Abstract: Okluzijska terapija postaja vse pomembnejši del ortopedske rehabilitacije, saj obeta fizične izboljšave mišic in pospeševanje okrevanja okončin po poškodbah in ortopedskih operacijah. Okluzijska terapija je povezana s funkcionalnimi, fizioloških in celičnimi funkcijami, ki imajo vpliv na mišice, podobno kot pri treningu moči proti uporu s težkimi obremenitvami. Ugotovili so, da kombinacija okluzijske terapije in treninga moči proti uporu z nizkimi obremenitvami omogoča večje ali enake učinke kot trening s težkimi obremenitvami. Možnost treniranja z nizkimi obremenitvami dovoljuje izvajanje rehabilitacijskega protokola skoraj vsakemu posamezniku. Govorimo o obremenitvah, ki predstavljajo 30 procentov enega maksimalnega dviga, ki ga premore posameznik. S takšno obremenitvijo kasneje izvajamo vadbeni protokol s 3. serijami po 15 ponovitev in zadnjo serijo s 30. ponovitvami ali celo do mišične odpovedi. Vadbeni protokol lahko zajema samo eno vajo ali je sestavljen iz več njih. Protokole uresničujemo z vajami v zaprti kinetični verigi na trenažerjih, kjer lahko zelo preprosto nadziramo velikosti obremenitve. Treniranje v varnem območju daje pacientom občutek zaupanja in dodatno motivacijo, saj rehabilitacija poteka bolj tekoče in brez neprijetnih zapletov. Prav tako se terapevt lažje osredotoča na pravilnost izvajanja vadbenega protokola in mu omogoča hitrejše napredovanje na kompleksnejše vaje v odprti kinetični verigi. Pogost primer, s katerim se srečamo v času rehabilitacije, je prekomerna bolečina in prisotnost otekline, kar podaljša potek in hitrost rehabilitacije. Z dodano okluzijsko terapijo dosežemo izboljšanje stanja. Učinki so opazni hitro in ponekod so jih zabeležili že po eni sami intervenciji. Za doseganje optimalnih rezultatov se priporoča trajanje rehabilitacijskega protokola med 6 in 8 tedni, z 2 krat tedensko intervencijo. Tak način treniranja dovoljuje, da ima telo zadosten čas za regeneracijo in večji izkoristek terapije za doseganje mišične hipertrofije. Največje razlike smo opazili pri starejših pacientih in v zgodnji rehabilitaciji, ko je bil trening proti uporu s težkimi obremenitvami neizvedljiv. Ugodne učinke terapije z okluzijsko terapijo smo opazili tudi pri zelo treniranih športnikih v primerjavi s tradicionalno rehabilitacijo. Točen mehanizem delovanja okluzijske terapije še ni popolnoma raziskan. Potrebe po individualizaciji programa vsakemu posamezniku niso jasno zastavljene v rehabilitacijskem protokolu, zapisane so samo smernice obremenitve, število ponovitev in trajanje protokola. Kljub temu je okluzijska terapija metoda, uporabna za širok spekter poškodb in po operacijah spodnjih okončin. Marsikdo se je spraševal po varnostnih pogojih in preventivnih ukrepih te metode. Varnost je zagotovljena z uporabo Dopplerjevega ultrazvoka, ki je v novejših aparaturah za ustvarjanje okluzijske terapije prisoten in konstantno spremlja arterijski pritisk, saj s pomočjo tega nadzoruje in spreminja velikost okluzijskega pritiska. Z implementacijo okluzijske terapije v fizioterapevtske obravnave, bi lahko dosegali hitrejše rezultate rehabilitacije in s tem hitrejšo vrnitev v aktiven vsakdan. Z odkrivanjem novih metod terapije in izpopolnjevanjem obstoječih rehabilitacijskih praks, razvijamo fizioterapevtsko stroko in omogočamo novim generacijam večje razumevanje procesov rehabilitacije in jim ponujamo nova orodja za celostno obravnavanje pacientov.
Keywords: Okluzijska terapija, rehabilitacija, kolenski sklep
Published in ReVIS: 23.04.2024; Views: 944; Downloads: 26
Full text (1,50 MB)